izpovedi gobčne Donche...

Moj dragi Valentin

2012-02-14T00:20:00.001+01:00

"Zaprem oči in začutim močan stisk tvoje tople dlani. Podava se v tek proti vznožju visoke gore, ušesa zapolni moje navdušeno vreščanje, a čutim pridih tihega dvoma. Narava obstoji in posluša hitro bitje mojega srca, čuti sproščanje adrenalina in vrenje nore krvi. Strmina se razteza v še bolj strmo pot, in tvoja roka me opominja, da ne bova odnehala. Ko zamaknjeno kimam v tvoje besede, kot bi bile svete rime neoporekajočega, se zavem začaranosti in neizhodnosti, ki sta me spreleteli. Sledim ti in začenjam verjeti. Sledim ti in se zavem, da bom pri tebi našla svojo srečo. Strmina in padajoče skale naju ne ustavijo. Verjamem ti. Verjamem nama.
Poljubiš me na čelo pri grškem tunelu ljubezni, na lice pri London bridgeu in na ustnice pri Velikem mostu večne obljube. Poljubi dušijo resnične obraze, izgubljava se v milnih mehurčkih in ognjemetih. Najino NORO večno VALENTINOVO."

Moj Dragi Valentin,

naučil si me pravilno uporabljati besedo "ljubezen", jo izgovarjati z drugimi besednimi zvezami in mešati v neumne izraze, da bi ti lahko končno opisala vse svoje občutke. Tudi, če bi jih sproti zapisovala v svojo majhno črno knjigo, jih v vsem tem času ne bi mogla združiti v čudežno formulo, da bi me čutil. Rada te imam.

Rada te imam, s skuštranimi črnimi lasmi, ki zjutraj štrlijo naokoli. Rada te imam, ko zaspiva v "žlički" po pozni večerji. Rada te imam, ko mi pripraviš presladki kakav ali preslano špinačo. Rada te imam, ko ustrežeš vsem mojim željam. Rada te imam, ko uporabiš vse začimbe, da bi pripravil najboljše kosilo na svetu, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko se od smeha valjava po postelji. Rada te imam, ker verjameš vame. Rada te imam, ko moreva biti skupna maska za pusta. Rada te imam, ko mi nagajaš. Rada te imam, ko ti sedem na kolena, da me malo pocrkljaš. Rada te imam, ker mi bereš misli. Rada te imam, ker sva zmešana. Rada te imam, ko skupaj sanjariva. Rada te imam, ko se pogovarjava. Rada te imam, ker mi še vedno obljubljaš Egipt. Rada te imam, ker me vedno podpiraš. Rada te imam, ko se brutalno napijeva. Rada te imam, ker si tako neumno prikupen. Rada te imam, ker si moj najboljši prijatelj.

Rada te imam, ker me imaš rad takšno kot sem.
Tako noro je najino valentinovo!
Vsak dan.
Že peto leto.

http://matura.cosmopolitan.si/nagradne-igre/nagradno-moje-najlepse-valentinovo/

Obljuba

2012-02-04T16:10:00.000+01:00

Od kar je moj blog zebra, so objave nekako redke in odtujene. Težko bi našla krivca, morda je lenoba ali pa preobremenjenost z delom. Nikakršen odgovor pa ni dovolj dober, da me iz dneva v dan ne bi razžirala slaba vest. Počutim se, kot da bi za sabo puščala pomemben delček sebe. In čeprav so moji redni bralci že davno izgubili upanje, da se bo iz bloga razvilo še kaj več, sem trdno odločena, da vztrajam.

"Svečano si obljubljam, da bom zopet poskrbela za Donine ognjemete čvekaborbe."

Zadnje čase so moje misli potovale na Cosmoblog in blog PoPasje, ključ do svoje majhne utice, ki stoji od leta 2007, pa sem izgubila nekje na poti. Zaposlena sem s projekti, Karinim prvim leglom sladkih terierčkov, novim poker klubom in nešteto stvarmi. A Gobčne Donche ne gre kar tako pozabiti.

Obljubim.

"Pač"

2011-12-14T21:48:00.000+01:00

Dolgovezje, brezvezje in mnogopačovje. Osnova zlaganega voznika, ki me pelje k prepadu.
Ne škoduj mojemu jeziku, raje molči.

Človeška narava, pač.

In sem bruhnila tisoč zlaganih besed v praznino, ki imenoval jo je glava.
Sprijaznjeni "pač", proti katerem bi se morali vsi boriti.

Izgubljeni um

2011-11-14T13:51:00.001+01:00

"Um je čisto poseben kraj in sam po sebi lahko ustvari nebesa iz pekla in pekel iz nebes."
John Milton

"Če živimo samo zase, našo osebnost načenja rja."
Victor Hugo

Zakaj bi živeli v rjastem peklu? Za trenutek smo pozabili na prirojeno človeško centrično perspektivo in spoznali novo dimenzijo trajajoče sreče, ki je denar ne more kupiti - večstransko srečo, ki daje topel občutek tako prejemniku kot tudi viru vzpostavitve.

Zakaj torej še vedno vztrajamo pri oprijemljivem svetu, če nam duhovni ponuja tolikšno olajšanje? Sami "zakaji" brez pripadajočih odgovorov, ki bi večnemu vprašaju podarili večno piko. Zaključno ločilo, brez političnih vstravkov, ki bi črno-beli svet obarvali v strupeno mavrico.

Instinktivno se izogibam strupenim konicam, ki prikrite rastejo okrog nas, saj si želim ostati prizemljena. Slišala sem, da strup zamrači um, mu podtakne majhne škrbaste škrate z bradavicami na nosu, ki v lično pripravljeni košari ponujajo mušnice in nože. Mušnice za nove žrtve in nože za nasprotnike. Halucinacije, nočne more in bolestno iskanje sreče v materialnih dobrinah te iz dneva v dan oddaljujejo od lastnega uma. Strup je hitri ubijalec. Potem umreš sam. V krsto ti položijo okrvavljeni um, ovit v kupček denarja in rečejo "Srečen je bil".

Nikoli ne bom razumela. Otopelost in sreča sta magnetno odbijajoči. Če nikoli ni jokal, ne pomeni, da je bil srečen. Morda je že davno tega izgubil svoj kompas, ki mu ga je bil podaril praded, da bi našel svoje življenske vrednote in se ravnal v smeri ciljev. Pozabil je želje, se zastrupil z mušnico in izgubil svoj um, svoje otroške sanje, resnične prijatelje, dekle, ki bi ga ljubilo zaradi njega samega in ne zaradi denarja. Otopel je in pozabil jokati.

Ni bil srečen. Bil je sam.

Sam, v množici istoličnežev. Takšnih, ki še umirajo in bodo umrli - s svojimi davno izgubljenimi umi in bolestnimi sanjami. In kljub temu, da vsi vemo za pregrešne rdeče mušnice in zaužito žalostno usodo, še vedno, kot neumne ovčice, hodimo v gozdove in se potihem sprašujemo ali morda sreča ne biva v prepovedanem.

"Pekel so ljudje okoli nas."
Jean-Paul Sartre

In najhujši pekel je človek sam sebi.
Da ne bi mučil le sebe, pa poskrbi še za pekel okoli.

RIP človeštvo!

p.s.: Zadnje čase ne govorim z ljudmi. So živali pod manjšim vplivom mušnic.

Moja mavrična hišica

2011-10-11T09:35:00.000+02:00

Po mislih mi šiba toliko norih krav in divjih piščancev, da pravzaprav ne vem, kje bi začela. Na hitro bom danes predstavila svojo majhno jazbinico. No, pravzaprav je uradno najina jazbinica.

Nahaja se v strogem centru, v bližini lokalov, fakultet, gledališč in trgovin. Največji update je današnji priklop interneta, drugače pa sva se v preteklem mesecu z Markom lotila pleskanja in opremljanja, pri čemer je priskočil na pomoč atek z super-duper prikolico in nekaj kosi pohištva.

Bolj domače se skoraj ne bi mogla počutiti ...

DNEVNA SOBA

Jedilni kotek, omarica pa v kratkem roma na steno.

Romantična razsvetljava za crkljanje.

Obvezno študijsko čtivo: Koktejli, Muffini in Pasja psihologija.

Ena "družinska".

Telefonsko bled primerek. Oranžni kavč bo "out", trenutno pa služi za spanje prišlekov.

Moj arhitekturni kotiček.

KUHINJA

Tukaj se dogajajo Jamie Oliverji :)

Najine začimbice.

Stojalo prve pomoči.

Najina zbirka McDonaldsovih Coca-Cola kozarcev.

Za zimsko čajčkanje.

For party-animals.

Opomin za Markota :)

Magic Winter.

SPALNICA

Najina žaba za žabanje.

Zelena spalnica.

Zelene dišečke.

KOPALNICA (pozabila celo fotografirat)

Najin akvarij.

Bejba in the banja :)

To je to, na hitro. Pozdravček iz toplega domeka in mrzlega Maribora.

Arhi

2011-10-06T20:08:00.002+02:00

Everywhere you go ... always take Plečnik with you.

Kriteriji za sovraštvo

2011-09-26T20:53:00.001+02:00

Kljub temu, da so objave na mojem pasjem blogu bolj redne, se najde jagod za prebiranje tudi v grmičih Gobčne Donche. Nekatere ostanejo le kratki reki o lumparijah, spet druge pa me žrejo toliko časa, dokler si jih vsake toliko malo privoščim, se posladkam z njimi.

Nekaj objav nazaj sem govorila, da je Facebook med mladino že skoraj kriterij za obstanek, danes pa moram priznati, da je posredno tudi kriterij za obstanek mojega bloga. Daje namreč odlična izhodišča za pisanje, zlasti, ko se spotaknem ob mnoge družbene lastnosti, vidne že med stanji svojih virtualnih-prijateljev.

To, da smo ljudje (brez posploševanja ne gre) čreda ovac, ki sledi najslajši ideji o sočnih travnikih, se zavedam. Kesam se dni, ko sem se hotela zliti z družbo, kar so me naučili v ... no, povsod, kjer je imela prste vmes vzgoja. Posameznik, njegova ideja, njegov cilj, njegovo videnje stanja, individualnost, lastno mnjenje - mnogokrat pozabljeni zakladi, ki bi jih ljudje lahko večkrat uporabili v svoje dobro. A smo raje neumne ovce, ki vse do svetovnega potopa ne bomo videle, da Noe gradi svojo barko.

Današnje jabolko spora

Kar se mi zdi najbolj zanimivo je, kako lahko posameznik umetno povzroči množično sovraštvo do nekoga ali nečesa. In kar je najbolj osupljivo, brez vsakršnega dobrega razloga. My dear haters - one post just for you ...

Justin Bieber. Je kriterij "moji-prijatelji-se-norčujejo-iz-njega" res tako dober?

Justin Bieber je odličen primer za množični prezir, ki po vsej verjetnosti temelji na prazni slami. Po odgovore o tem, zakaj mladi sovražijo Justina, sem se odpravila na forume in Youtube. Zaključim lahko, da glavnega razloga še nisem odkrila, se pa večina naslanja na:

a) Because he is dum and sounds like a girl
b) He only has 9-year-old fans
c) Because of his hair
d) Because he is gay

Je sploh vredno mojega komentarja? Vem le, da bo Justin zelo hud tip čez nekaj let :)

Da bomo tudi mladi Slovenceljni "in", so ideje, da bo Bieberjev datum smrti svetovni praznik, zelo zaželjene. Who does that? Kako bolan mora biti človek, da se zabava na takšen način? Kdo bi nič hudega slutečemu želel smrti, iz razloga ker je popularen? Kako bi se pred desetimi leti znašli Spearsova in Aguilera, če bi ju spremljala takšna škodoželjna generacija mladih?

Sovražim jo. Zakaj? Ker je prasica.

In ne samo slavni, tudi "navadni smrtniki" imamo probleme s svojimi somučeniki. Mislim, da skoraj ne obstaja človek, o katerem se ne bi širile laži. Smo ljudje res tako zdolgočaseni, da se moramo vtikati v tuja življenja?

Če bi znali živeti v sožitju (kar nam ne uspeva ne z ljudmi, ne z živalmi, ne z rastlinami, tudi s kamni ne), bi bilo na svetu lepše. Morda več besed in manj orožja. Morda več objemov in manj solza. But, why bother? Trpeti moramo in jokati, ker nas to naredi "prave ljudi". Prave prasce.

Koža postane trda skozi leta, sosedovi voluharji pa le sitni mali glasovi. In le čakajo, da bodo na tvoj datum smrti uvedli praznik. Zdaj mi je vseeno, vem pa, da so mi v osnovnošolskih letih prišli takšni glasovi do živega. Kaj so naredili šele ranljivim dušicam okoli mene?

Mlada sem, prijazna, simpatična, zgovorna, poskočna, radovedna ... Oj Dona, ti prasica.

p.s.: Zakaj pa vi lajkate črni humor o Justinu Bieberju?

2011-09-19T00:19:00.000+02:00

Zaskrbelo me je zaradi prevelike optimističnosti preteklih postov, pa sem raziskala zadevo.

Svoje detektivsko delo zaključujem z najdbo, da ima sladkost skrivno navezo s soncem. Torej bodo od jutrišnjega dne, ko naj bi se temperatura spustila, objave realnejše, trde, kritične. Takšne, ki so med poletjem nastajale ponoči?

Ne nasedajte času ... Ni definiran.

Zapletena. Pa ti?

2011-09-16T22:42:00.001+02:00

Kot sem si obljubila že na NewYorški avtobusni turi po vročih točkah snemanja Sex&The City, sem se spravila k ponovnem ogledu omenjene serije. Ne bi je uvrstila ravno med meni ljubše, je pa vseeno kar zanimiva in zabavna - zlasti, ker jo tokrat bolj razumem, kot pred desetimi leti. Ne samo razumem - tokrat analiziram, kaj hudiča se dogaja s Carrie, Samantho, Myrando in Charlotte, da se nikoli ne zadovoljijo s tem, kar imajo.

Problemi takratnih časov (serija se je začela leta 1998), so problemi današnjih časov. In nekako čutim, da se ljudje v svojem razvoju nismo premaknili nikamor. Pravzaprav se mi dozdeva, da smo bili vedno takšni, kakršne nas opazujem danes ... Zapleteni.

Zapletenost je, po mojem mnenju, vir naše napačne usmeritve. Ljudje se vedno preveč obremenjujemo z zunanjim in pozabljamo na notranji svet - nase.

Prva stopnja do "boljšega jutri" je vsekakor zavedanje svoje zapletenosti. Zakaj bi se moral obremenjevati s svojo zapletenostjo? Mogoče bo marsikdo razumel današnjo objavo kot brezvezno pametovanje, pa vselej za trenutek pozabimo name ... usmerite se vase in se vprašajte ali ne bi bilo bolje poznati katera pot na smerokazu je tista prava, ki nam bo prinesla srečo? Ali ne bi bilo lažje razbrati svoje razburkane misli in dobro presoditi med srcem in glavo?

Seveda bi bilo - sami pogojniki. A, zakaj ne bi nekaj razrešili v tej smeri? Koliko časa in napora boste porabili, da razkopljete svoje globine, se odločite sami. Verjetno ne boste zaključili do svoje smrti, a že najmanjše vprašanje, na katerega boste uspeli odgovoriti, vam bo olajšalo življenje.

Zakaj zapletenost?
Počakajte do naslednje objave. Ta čas pa naredite nekaj zase ...

Meditacije trenutkov

2011-09-10T12:47:00.002+02:00

Sedim na epicentru jutranjih žarkov in srkam dišečo kavo. Uživam trenutek svoje tišine. Ugotovila sem, da mi izklop iz našega sveta pogosto pomaga, da lahko razberem svoje misli ter spojim nitke vprašanj in odgovorov iste teme, ki se premetava po temnih kotičkih mojega podstrešja. Imenujem jih meditacije trenutkov, ker vidno izboljšujejo mojo bit na tem planetu.

Sem ogromen sanjač - to priznam. Včasih si v mislih zgradim tako resničen svet, da za trenutek pozabim, v katerem zares živim. Sicer ju ločujejo le nianse, ker sem se - hvala vsem bogovom v vesolju - naučila živeti življenje v polni meri. Težko opišem kako, a moje tetovaže lepo simbolizirajo glavne sestavine moje sreče.

Že dolgo nisem bila prav zares nesrečna ali slabe volje. In hvaležna sem si, da je tako. Še posebej zato, ker je danes že težko živeti v sklopu svojih nazorov v svetu, ki je od začetka do konca zafrustriran. Vsi tarnajo, vsi se pritožujejo, ni denarja, ni ljubezni, ni sreče, ni ... ni ničesar, kar biva v njihovi predstavi. Kako prekleto težko opišem svojo srečo mojim domačim, če je dnevno ne okušajo. Kako prekleto težko razložim svoje korake mojim znancem. Kako prekleto težko se sprijaznim z drugačnimi - na videz plitkimi - vrednotami drugih sobivajočih.

Čutiti druge, da bi drugi čutili mene, je prekompleksen in preveč žalosten proces. Upam le, da se bomo nekoč vsi naučili upoštevati svoje energije. In absorbirati pozitivnost svojih sogovornikov.

Vsak dan je moj dan. Zbudim se srečna. Zaspim srečna. Sanjam srečna.

Nič mi ne manjka.

Trenutno

2011-09-09T21:40:00.000+02:00

Težko opišem svojo trenutno živalsko nagnjenje. Ob večerih sem lenivec, podnevi pa svojo hiperaktivnost in željo po nenehnem gibanju ne zaustavi še tako uren veveriček. 100% sem neozdravljivi terier, o katerem nas, pasjeljubce, svarijo razne literature.

Name čaka moja prva arhitekturna naloga. Pa ne tista "taprava". Zastavila sem si svojo. V roku dveh tednov moram tuje, hladno stanovanje spremeniti v energijsko bombo, kjer bom gnezdila v času svojega študija - no, vsaj na začetku, da se napojim s slavnim "študentskim življenjem", ki ob opevanju kar cedi med iz svojega zvena. Dnevna soba mi nekako diši po rdeči, beli in rjavi, medtem ko se spalnica še išče v mavrici barv. Priznam, neznansko uživam v iskanju rešitev za najino "low budget denarnico", v sanjarjenju o svojem hladilniku, kjer ne bo včerišnjega golaža, kislega mleka ali kefirja. Šele danes sem pomislila - kupovati bom morala svoj toaletni papir. Kako zabavno.

Miselne igre. Logične asociacije. Življenje. Zabava.

Zakaj ženske ljubijo vampirje?

2011-09-02T13:05:00.000+02:00

Že dolgo se sprašujem, kaj hudiča je drugačnega na vampirjih, kot na navadnih moških. Zakaj bi si, če bi bilo možno, želele vampirskega fanta bolj, kot navadnega, kmečkega dečka? Je odgovor v skrivnostnosti, nepoznavanju tuje vrste? Ali gre preprosto za nekakšno "modno muho", s katero so nas zmešale zgodbe o nadnaravnem?

Že filmi "pred milijoni let" so prikazovali strasten ugriz v vrat zemeljske ljubimke. Takratni vampiro-loverji so pretiravali z gelom, oči so imeli namazane s temno barvico, ogrnjeni so bili v črno ogrinjalo. Se še spomnite?
In potem, ko sem še v plenicah skakljala po kavču, sta bili zelo popularni Buffy - izganjalka vampirjev (ki se je zaljubila v vampirja Angela) ter Angel (nadaljevanje s prikazovanjem njegovega življenja, ko je odšel). Kljub temu, da sem bila zelo zelo majhna, se spomnim, da me je najbolj privlačil Spike (vampir - le kdo bi si mislil). Bil je daleč od simpatičnega, kaj šele od lepega, a njegovi špičasti zobki in strašljiv pogled ... Oh, dekleta! Kaj je narobe z nami?

Nisem si popolnoma na jasnem, a slutim, da je današnjo vampirjemanijo sprožil Twilight. S težkim srcem priznam, da si filmov še nisem pogledala (vem, pravi outsider), a dekleta pravijo, da so se v Roberta Pattinsona zaljubila zaradi njegove skrivnostnosti. Mnoge se še vedno zbujajo ponoči in vpijejo: "Bite me, Robert."
Da so vampirji veliko bolj popularni od naših moških, pa priča tudi serija True blood, kjer naj bi bili vampirji splošno priznani prebivalci. Medtem, ko se jih mnogi bojijo, pa se zlasti mladi odločajo za seks z njimi, snemanje porno filmov in podobno - Če dobro razmislim, ni to prav nič čudnega. Tudi črnca bodo v državi, kjer je večina populacije bela, ženske bolj oblegale.

Po Šifrerjevi "Lepa dekleta ljubijo barabe" in vzdihovanju ob vseh True bloodih, Twilightih, Vampire diariesih & stuff lahko zaključim, da se očitno zelo rade izpostavljamo nevarnostim, ljubimo drugačnost, iščemo novosti, razdiramo tabuje.

Torej res velja, da si ženske rade zakompliciramo življenje?

Brez požrešnosti.

2011-08-23T18:47:00.001+02:00

Brez požrešnosti bi se dalo živeti. O, ja. Dlje sem tu, bolj se mi gabi resnica, gabijo ljudje, naše vrednote zamračenih umov. Umetno je, vse je tako umetno in sovražno, da me sili živeti egoistično. Sili me razmišljati o lastnem preživetju in pozabljati na človeško plat mojega obstoja.

Stopi iz sence nevrednih ovac

Grozno je in hkrati umetnost. Iz rojnih korenin moram izsrkati le najboljše. Uspeva mi. In zato sem neizmerno srečna. Moj edini cilj, moja vrednota. Takšni cilji niso daleč, le prestopiti je potrebno v drugo miselno dimenzijo in zaupati vesolju. No, pa včasih tudi preklopiti kakšne novice, občutljivost za svetovno obračanje denarja v osiromašeni puščavi. Težko.

Kap me je. Z ukinitvijo obvestil o pokojnini bomo prihranili 2 milijona evrov? Da o presrani državni smetani ne govorim. Če takšne stvari povzročijo tako velik (nepomemben) strošek, koliko se šele porabi za pleničke naših posrancev? (rebus: R = L)

Tako ne more ostati in hkrati se ne more veliko spremeniti. Mladi, Politika - Slepa ulica.

Zamira. Obup. Nejevoljnost. In odboj mladih proletarcev.

Na mladih pa svet stoji.

Bravo carji.

Dekle, ki šepeta čevljem

2011-08-15T20:24:00.000+02:00

Kljub temu, da ste zapisek morda že videli na mojem cosmo blogu, ga sem dodajam zase, za moj arhiv.

Že od nekdaj se držim vodila, da se notranje lepote ne more začiniti z nobenim izmed zunanjih vplivov. A definiranje vpliva čevljev na mojo žensko dušo je podobno odkrivanju resnice Bermudskega trikotnika. Zgodba o čevljih je zavita v meglo, ki omreži um in preusmeri moj kompas.

SIMBOL ŽENSKOSTI

Visoke petke so mi že v ranem otroštvu predstavljale simbol ženskosti, odraslosti in samozavesti. Dnevno sem se z vsemi barbikami selila v mamino omaro ter merila centimetre, ki jih je morala moja noga doseči, da bi se zlila s temi nepopisnimi občutki.

Stopala so me ubogala in se kar hitro prilagodila pričakovanim merilom, občudovanje seksapila, ki se skriva v paru zebrastih lepotic pa postaja vedno večje ter se pretvarja v oblike obsedenosti.

ČEVLJI Z VISOKIMI PETAMI = FETIŠ

Sem le še ena izmed fetišistk, ki sanjarijo o Carrijini omari s čevlji, in se med prostim časom s prsti sprehajajo po policah v trgovini. Sem le še ena izmed obsedenk, ki zvečer ležejo v posteljo in tiho šepetajo čevljem svojo zgodbo.

Seveda, daleč od tega, da bi bili takšni čevlji udobni. Tudi o svojih veščinah na visokih petkah težko govorim. A dejstvo je, da so veliko boljša terapija od banjice sladoleda in vseh kreditnih kartic. Pepelkini čeveljčki, s katerimi se tako rada pogovarjam in jih razvrščam po omarah.

ČEVLJI Z DUŠO

Moje, zadnje kupljene, zebrice imajo dušo in poseben utrip, ki poganja kri po žilah, ko jih sprehajam naokoli. Moški, že zavijate z očmi? Nekaj že mora biti v skrbno ošiljenih petkah, da ženskam doda kapljico divjega pogleda.

Ah, ženske ...

Facebook - nov kriterij za obstoj

2011-08-14T14:57:00.000+02:00

Facebook - Dnevna soba mladih, kjer čez okna zaskrbljeno zrejo starši ter se med razgaljenimi fotografijami slinijo nezadovoljeni osamljenci. Do mene lahko pristopiš s klikom in preskočiš dolge tedne pozornosti, ki bi mi jo moral nakloniti, da bi te vzljubila. Lahko se pohvalim, jočem in dvigujem prah z žgečkljivimi podrobnostmi, vse - da bi me le uslišali. Da bi bila Nekdo.

Better Somebody than Nobody?

ZAKAJ SI ŽELIMO STOPITI NA VIRTUALNI ODER IN "BITI"?

Nekoč Hamletov "Biti ali ne biti" je danes brez teže. No, predvsem po poglabljanju v željo mladega mesa, ki brez dvomov sledi premieri tehnoloških novosti. Pa bi morali dvomiti. Morali bi se kritično poglobiti v posledice, ki jih bodo povzročila naša dejanja. Zveni preveč pobožno? Ne, resnica je. A nekako se trudimo obdržati svoj status upornikov in ostajati v koraku s časom. Se morda bojimo, da bomo med tistimi, ki so označeni kot "počasni", "staromodni" ali "izobčenci današnje družbe"?

Mnogo knjig in filmov temelji na ideji kako lažje je biti popularen in priljubljen, kot pa neopazen. Nekakšna Čebelja matica, ki vodi svoje zaslepljene čebelice na cvetove, ki si jih je začrtala v svojem zlem načrtu. Dlje kot diham, bolj spoznavam to zmotno mišljenje družbe, ki mladim ubija možgane s svojo miselnostjo. Zakaj bi moral biti cilj takšnega organa, kot je neka država, ravno pokop svojih podmladkov?

Samostojnost. Odgovornost. Skromnost. Zadovoljstvo. Fuj, materializem in naše vrednote!

FACEBOOK - Biti ali ne biti?

Dejstvo je, da smo ustvarili nov kriterij za obstoj - Facebook. Če te ni na Facebooku, ne obstajaš. Ljudje te imajo za čudaka. Zakaj? Mar ni bolj žalostno to, da tvoje življenje temelji na resnicah in modnih smernicah neke spletne strani?

In ne, ne pljuvam si v lastno skledo. Priznam, da rada klikam, berem, komentiram. A, da bi mi svet narekoval življenje s svojimi lajki, komentarji, brezveznimi anketami in neumnimi dregljaji? Halo!

Kaj vse me jezi na Facebooku, si lahko preberete tukaj - Smrt Facebooku (Cosmo blog)

In še nekaj:
"Če to lajkaš, ti povem, če imaš kaj šans pri meni!"

Kje je romantika, kje so metuljčki v trebuhu, kje so fantje, ki pristopijo do deklet in jih sramežljivo povabijo na zmenek? Je vredno poenostaviti stvari do takšne mere, da pozabimo na svoj realni-jaz in živimo le pod krinko svojega virtualnega profila? Žalostno.

Kako nenavadna bo moja zgodba za vnuke, kako sem sramežljivo stopila k dedku, ki mi je za šankom kuhal kavo?!

p.s.: Nekaj bom prihranila še za drugič ;)

Pod mamino krilo

2011-08-14T00:35:00.001+02:00

Lahko bi rekla, da je za mano kar uspešno leto. Mnogi o njem veste že veliko, drugi pa ste se verjetno kar dolgo vračali na mojo Izpovedno Doncho in ugotavljali, da sem se pogreznila v zemljo. No, čas je, da prilezem nazaj in nadaljujem s svojim pisarjenjem, ki se kar uspešno prežvekuje že od leta 2007.

Torej, uspešno. Po mojem mnjenju eno boljših.
Končana srednja šola, opravljena matura, opravljeni sprejemni izpiti, sprejeta na faks arhitekture, zmaga na Cosmo maturi, potovanje v New York, nove poslovne ideje in odprte možnosti na številnih področjih. Tako nekako - na hitro in ne preveč naporno.

Toliko sprememb, a še vedno ena in ista Dona - le z nekaj izkušnjami in pozitivnostjo več.

Za vse radovedneže:
Cosmo blog
PoPasje blog

Zmagovalka Dona in urednica revije Cosmopolitan Tina Deu

Preskok na Cosmo

2011-02-06T21:18:00.000+01:00

Dragi moji, nekje do mature bova z dolgoletnim partnerjem Donch-bonbonch na pavzi, saj svoje zamislice trenutno objavljam na www.matura.cosmopolitan.si

Vabljeni na Cosmo stran, vaša Dona

Dekleta, cenite se

2011-01-10T22:57:00.004+01:00

Že prav, že prav- »družba je kriva«, mi pravite. Razumem, tudi v času moje norosti je bilo »in« preizkušati novosti. Vendar tole? Nobena družba ne naredi iz mladih gospodičen kurb in iz gospodičev kurbačev- ali kako bi sploh rekli oznaki v moškem spolu. Ne obstaja namreč, saj so bili tisti, ki so veliko dobili vedno frajerji, dekleta pa, kot že rečeno, navadne kurbe.
Recite mi, da sem staromodna, siva, dolgočasna, a verjemite- dekletom bo žal. Fantom pa, saj veste- vedno so bili enaki.
Žal mi je zanje, žal mi je njihovega vedenja na zabavah, žal mi je mojega gnusa, ki je bil včasih občudovanje. »O, kako lepa je,« se je danes spremenilo v »ta je tako ali tako z vsakim«. Žal… Vse je izgubilo svoj pomen.

Dekletom polagam na srce- Cenite se!

Po novem letu na novo

2011-01-10T21:42:00.000+01:00

Prehod iz novega v staro je super izgovor za novosti, saj se prelomnica kajpada pozna. Če vam povem popolnoma iskreno, je leto 11 res dokazalo kako drugačno je od prejšnjega. Orjaška lenoba, ki se me polašča, Markovo veliko služenje denarja, vprašaj glede dela pri Anteni ter druga čudesa leta 11. Kar pa je glavno: z Mojim začenjava furat zdravo! Sicer sva potrebovala kar teden dni, da se privadiva, zdaj pa bo verjetno steklo.

- nič sokov, gaziranih pijač
- nič majoneze ali drugih namazov
- nič sladkarij ali grickalic

Police nama tako polnita sadje in zelenjava, večere pa si, vsa lačna, delim z miksarjem, ki pripravlja božanske sadne napitke. Jami!

Vesele praznike

2010-12-26T23:10:00.000+01:00

Vsi tisti, ki še niste prejeli mojega voščila, se ne bojte- prikrajšani ne boste! Želim vam ogromno vrečo sreče, zdravja, zajetno žlico ljubezni ter polje uspeha.

Vaša Dona in njena družinica

Čakajo me nove Cosmo-dogodivščine

2010-12-22T23:21:00.000+01:00

Verjemite mi, imam ogromno idej o čem bi pisala, rada bi načela ogromno zanimivih tem. In ne, nisem lena! Ne gre za lenobo, le vsakodnevnim objavam se izogibam.

Zakaj? Za vse tiste, ki še ne veste: sprejeta sem bila na Cosmopolitanovo tekmovanje Cosmo maturantka 2011.

Vas zanima kaj več? Potrpite, prosim.

... tako kot trpim jaz, ki se že točno 13 dni grizem za jezik, da ne bi blogovsko tiho sfero prekinil slap besed, ki vam jih dolgujem. Razneslo me bo na milijone črk in klicajev. In to zelo kmalu!

Potrpimo prosim, vse tja do 25. januarja, ko bom po štirih zvestih letih, v zvezi z Blogom gobčnih izpovedi moje malenkosti, otvorila še blog Cosmo Done.

Se beremo, xoxo Bodoča Cosmo Dona

Tu sem, da ljubim...

2010-12-18T17:45:00.000+01:00

Težko je doumeti, dokler ne čutiš. Vem, zveni le prazen lari-fari, a verjemi na besedo. Smešno je, kako stremiš k svojim namišljenim ciljem, a jih z novimi vrednotami tako zlahka pokoplješ za seboj. A grozljivo je, ko tudi drugi vzamejo tvoje cilje pod svoje okrilje. Kako jih nato postaviti ob dejstvo, da je nekoč zlata krona le še krama polna prahu? Kako razložiti, da lahko grad nadomesti majhna hiška na obrobju mesta?

Včasih sem sanjala o svetovnih odrih, o postavnih lepotcih, kupih denarja in slave. Premislila sem si. Želim si drugačnih obzorij, preprostih dni, ki bi me navdajali s smehom in veseljem. Ne razumejo. Preprostost jim ni bila nikoli zarisana v mislih, tako se z nejevero v očeh se tolažijo, da je moje življenje le trenutna modna muha, da so moje sanje le uporniška misel.

Ne! Ljubezni in topline ne bi zamenjala še za tako bleščeč ugled in najvišje diplome tega sveta. Ljubezen mine, mi pravijo. Pa naj mine, a zakaj si braniti ljubiti? Da ne bi bolelo? Po takšni filozofiji naj mar tudi ne živim, saj me življenje lahko prizadene? Zakaj ne živeti in ljubiti? Saj gre za najosnovnejša glagola tega sveta. Življenja se bojijo le reve. Tu sem, da ljubim, pa čeprav le za kratek čas.

Ljubim pse II.

2010-12-15T23:12:00.005+01:00

Ali vedno pozdraviš tujca, ki ti pride nasproti? Kultura, ki so me je naučili v mladosti in dejanski odnos med neznanci se zelo razlikujeta, zato se pogosto znajdem v zagati. Zakaj pozdravljati, če nihče ne odzdravi? Zakaj so ljudje tako hladni? Tuji?

S psom se takšne stvari ne dogajajo. Psi sevajo svojo spontanost vsenaokrog. Že to, da sem med sprehajanjem spoznala toliko novih ljudi v pol leta, kot sem znancev iz nočnega lokala pozabila v treh letih, lahko pove vse.

Psi so nevidne niti med nami...

Moje pasje življenje

2010-11-27T21:59:00.000+01:00

Ko takole vsa izmučena brskam po računalniku, se k meni primaja Tamlada. Pogleda me z očitajočimi očmi, češ "Kaj je zdaj, a je računalnik pomembnejši od mene? Me ne bi raje malo pocartala?" in tebi nič, meni nič, zleze k mojemu obrazu ter mi pritisne poljubček na lice. Le kako naj bom potem jezna nanjo? Da pa ne bi ostala kaj dolžna ostalima dvema, se mi takoj pridružita ter okupirata računalnik in moje roke.
Kako zanimive so, vsaka zase ter skupaj, v svojem tropu...

Večina ljudi potrebuje veliko časa, da odkrije svoje talente in oblikuje cilje, ki naj bi jih dosegla v svojem življenju. Tudi sama se nisem kar rodila in rekla: "Mami, zdravnica bom!", temveč sem veliko let razvijala stvari, ki jih imam rada. Plesala sem, pela, pisala, igrala klavir, risala, se ukvarjala s številnimi športi, nato pa sem se ob svojem 18. letu kar naenkrat znašla v veliki krizi. Srednja šola je zahtevala svoj davek, tako da sem večino ljubezni za nedoločen čas preložila, povpraševanje o nadaljnem faksu in izbiri poklica, pa sta iz mene naredili živno razvalino. Težko se je tako zgodaj usmeriti v določeno področje, še posebej, če se ob tebi nahajajo ljudje, ki so na teh področjih boljši ter ti dajejo občutek negotovosti.
Vsi cilji in želje iz preteklosti so še bolj oddaljeni, kot so bili nekoč, kar me dobesedno ubija. Le ena stvar pa mi daje občutek popolnega užitka in neizmernega veselja- PSI. Željo o svetovnih odrih je zamenjal preprosti agility teren, željo o lastni knjigi je zamenjalo poučevanje in treniranje psov, željo po risanju, plesanju pa so zamenjale sanje o pomoči zapuščenim in zlorabljenim psom, morda kakšno leglo psičkov... Številni ljudje, tudi domači, ne razumejo moje ljubezni do psov, saj se še vedno držijo mojih otroških sanj. In tudi jaz jim ne moram ubesediti občutkov, ki mi jih daje delo s psi.

Ker tako pogosto objavljam pasje fotografije in številna besedila, bom danes razkrila nekaj o svoji pasji preteklosti ter vas opozorila na marsikaj...

"Sem Dona in sem pasjeljub. Vedno večji. Rada imam velike pse, vendar mi posteljo zaenkrat grejejo le majhni. Nekoč bom reševala pse in bila najsrečnejši človek na svetu."

Vsak pes ima svoj karakter, zato moramo biti pri izbiri še posebej pazljivi.To poudarjam zato, ker se večina ljudi na slednje ne ozira, kar lahko nato pripelje do večjih problemov. Tudi sama sem zaradi svojega nepoznanja pasem v rosnih letih naredila nekaj napačnih odločitev. Ker sem aktiven človek potrebujem tudi takšno pasmo.

Prvi pes, ki sem si ga kupila, je bil črn mešanec s pudljem, imenovan Tachy. Pri svojih 8. letih sem ga brez vsakršnega posvetovanja s starši, z lastnimi mesečnimi prihranki, "uvozila" v našo družino. In to dokaj uspešno! Bil je moj popolni partner, bi lahko rekli, dokler mi ga ni po štirih letih vzel nesrečni moment.

Tachyju je sledila Tia, pri mojih 13ih letih. Še danes ne vem zakaj sem se odločila za maltežanko, saj mi po karakterju nikakor ne ustreza. Verjetno me je prepričala s svojim ljubkim izgledom. Tia je še vedno eden izmed mojih psov in je trenutno na "rehabilitaciji", za kar, priznam, sem kriva sama. Opozarjam vse bralce in ne-bralce: Psa ne kupujte za darilo! Zlasti je odsvetovano otrokom, če zanj ne namerava skrbeti tudi kateri izmed staršev ali starejših bratov in sester! Pri Tii sem naredila veliko stvari narobe. Že samo dejstvo, da sem jo dobila v času svoje pubertete, lahko pove veliko. Mislim, da nisem bila težavna najstnica, vendar se mi je takrat po glavi motalo veliko drugih stvari. Moje neposvečanje psu pa se je pokazalo z ekstra-močnim maltežanskih karakterjem. Saj veste, zanje je značilno, da so glasni, trmasti, tečni, netolerantni do drugih. Zaradi pomanjkanja socializacije v mladih letih, s Tio že kakšno leto trdo delava na vsem zamujenem. Iz razvajene princeske, kot jo je vzgojila moja babica, je spet postala pes. Ne pritožuje se več nad deževnim vremenom, manj laja in renči na tujce, zna številne trike (od sedi, prostor, do vrti in glas), hodi na dolge sprehode, na katerih sva že davno pozabili na vrvico, se igra z nekaterimi psi in po dolgem času spet gloda pasje priboljške ter kosti. Mislim, da sva na pravi poti do cilja, saj postaja eden najbolj pridnih psov kar jih poznam!

Beagle Bella je moja le polovično. Je last mojega fanta, oziroma, mišljena je bila KOT DARILO njegovi mlajši sestrici (zopet ena poučna o obdarovanju otrok). Sedaj je najina. Seveda jo imam rada, vendar mi njen karakter ne ustreza. Beagli so lovska pasma, ki je rada samosvoja, znana po divjem značaju, svojeglavosti. Bella je svojo težavno puberteto že preživela, zato bi si upala trditi, da je eden najbolj pridnih beaglov, kar jih poznam. V naši pasji družinici si je kot največji kuža priborila vlogo voditeljice. Tudi ona je na malo drugačni "rehabilitaciji". Zaradi fantovega bivanja v Ljubljani, v času študija, se je ob domačih ostankih in svoji požrešnosti zelo zredila. Zato njen vsakdanjik že 4 mesece polnejo dietna hrana in 2-urni sprehodi, udeležuje pa se tudi pasjega tečaja, iz katerega bo čez 1 teden delala izpit.

Zaradi neizmerne ljubezni do psov pa sva s fantom kupila še tretjega psa, ki si upam trditi, da s svojim karakterjem ustreza obema. Po Tii in Belli sva si želela stvari enkrat narediti pravilno, zato sva kupila Karo, pasme Jack Russell Terier. Gre za zahtevno pasmo, ki se s svojo inteligentnostjo uvršča v sam pasji vrh. Potrebuje ogromno gibanja ter sprotnega učenja. Pravijo, da so terierji zelo trmasta bitja, ki rada izkoristijo trenutek naše nemoči za svoj prav, zato sva s poučevanjem začela zelo hitro. Pri njenih treh mesecih sva jo naučila osnovnih ukazov, zdaj pa se, pri šestih mesecih, lahko pohvali tudi z odlično opravljenim izpitom za mladičke. Spomladi bova nadaljevala s tečaji ter ji čimprej omogočila tudi treniranje agilityja, ki ga že sedaj popolnoma obožuje. Danes je tudi okusila svoj prvi sneg...

V prihodnosti si bom lahko končno privoščila večjo pasmo. Mogoče kraljevski pudelj, Madžarska vizsla, Nemška doga... morda pa le simpatičen najdenček v zavetišču. Tudi Marko si želi psa...

"... kako smo ljudje smešni. Ljubimo pse, nekatere bolj kot ljudi okoli nas, saj se ob njih ne bojimo, da bi bili razočarani. "

Ljubim pse (1. del)

2010-11-25T22:54:00.001+01:00

Čutiš? Čutiš toplino v najhladnejših dnevih, ki ti jo daje ljubezen do tvojega psa?
V kratkih "Ljubim pse" odsekih, vam bom izdajala skrivnosti iz pasjega življenja ter vsem tistim, ki psov še nimate, pokazala, da so psi zakon in nuja na poti do popolnega življenja.

Pes je magičen pojem, saj še nikoli nisem poznala bitja, ki bi poleg svojega ljubljenega, spravilo v dobro voljo tudi vse, ki se nahajajo v njegovem vidnem polju. Medtem, ko se ljudje že stoletja poglabljamo v številna čustva ter našim nagonom dajemo imena ljubezni, sovraštva, neodobravanja, so psi še vedno ena najiskrenejših bitij, brez vsakršnih laži, ki bi opravičevale njihova dejanja. So, kar pač so in ostajajo taki, kot jih je naredila narava. Pristne, resnične, ne zlagane. In kar je najboljše, s svojo vseprisotnostjo vplivajo tudi na nas, ljudi.

Ljubim pse. In ljubila jih bom še bolj. Včasih bolj kot ljudi okoli sebe.

Budimpešta 2010

2010-11-22T21:43:00.001+01:00

Budimpešta je verjetno predzadnja ekskurzija v času mojih gimnazijskih let (če bo izvedljivo, se udeležim tudi Sarajeva). Izkazalo se je, da je Budimpešta res prava budimFEŠTA, kot ji rečejo, ki poleg tisočerih spomenikov in zgradb ponuja tudi veliko zabave. Program je bil mešanica ogledov in šopingiranja, torej prava poslastica predvsem za dekleta. Ker pa je bila družba taprava in najboljša, pa je piko na I dala mestu še "private zabavica" ob Activityju, pijači ter polnočnem šampanjčku.

Antena: Če bi imel dan 25ur

2010-11-15T15:34:00.000+01:00

Se počutite utesnjene? Izgubljene v delu? Si želite morda malo premora?

Današnji časi razvitega sveta od nas zahtevajo vedno več, kar povzroča nemalo preglavic, v delo zakopanim, ljudem. Gumba za »možgane na off«, s katerim bi lahko malo zadihali, še ne prodajajo v nobeni, še tako naprednejši, trgovini z visoko tehnologijo. Da bi si kar sami privoščili malo prostih dni pa je, zlasti v trenutnem stanju brezposelnosti, zelo nevarno za naša delovna mesta. Tudi osnovnošolci, dijaki in študentje se pogosto srečujemo s časovno stisko, saj šola zahteva veliko učenja ter redno delanje vseh domačih nalog, kar za naš prosti čas pomeni dodatno delo in manj zabave, počitka ter posvečanja hobijem.
Ko ura odbije polnoč ter se nam med pripravami za naslednji dan začno upirati prav vsi deli telesa, si pogosto, utrujeni zaželimo dodatne ure, v kateri bi lahko v miru opravili vse, česar še nismo uspeli.

Kaj bi prinesla dodatna ura?
Če bi imel dan 25ur, bi jih v tednu tako pridobili 7, kar bi pomenilo, da bi v malo več kot treh tednih pridobili nov dan iz dodanih ur. Ker je dni v letu 365, če odštejemo prestopna, bi se življenjska doba, gledano na leta, znižala, npr. smrt pri starosti 75 let kar za 3 leta. Skupaj bi se z njo znižala meja za upokojitev, meja poroke, prvih spolnih odnosov, prve zanositve, vstopa v vrtec. Z uro več na dan, bi imeli v življenju manj rojstnih dni in verjetno kakšen praznik več. Delovni dan bi bil tako daljši za 20 minut, za šolarje pa si upamo trditi, da se število domačih nalog ne bi povečalo.

Povprečen dan človekovega življenja lahko razdelimo na 3 pomembne dele. Prvi del je spanje, ki ga potrebujemo za regeneracijo ter nabiranje moči, drugi del je delo, za nekatere imenovana vrsta nočne more, kjer opravljamo delo, katerega rezultat je plača, tretji del pa je prosti čas, ki zajema obdobje, preživeto doma ali v družbi, za katerega si scenarij pišemo sami. Prosti čas zajema nekaj uric, ki nas v trenutnem sistemu ločijo od robotov. Že vsa tehnologija ima prevelik vpliv na medsebojne odnose, ki so vedno bolj hladni, če pa bi ukinili še nas prosti čas, bi v vseh pogledih postali hladni odsevi preteklih ljudi. V realnem svetu bi bilo popolno, če bi bili deli dneva razporejeni enakomerno. Na prvi pogled ta stvar ne deluje tako nerealno, saj potrebuje povprečen človek 8 ur spanja, delavnik je pri nas dolg 8ur in posledično naj bi imeli prosti čas preostalih 8ur. A v praksi le ni tako, saj večina služb zahteva tudi dodatne ure dela, dolgo vožnjo v službo in domov ter nas fizično in psihično utrudi, tako da prosti čas večinoma prespimo. S tem se čas regeneracije in počitka spet podaljša, čas pa je odštet od naših prostih 8ur. Tako pristanemo na dnevu, kjer pol časa delamo in drugo polovico počivamo. Uro ali dve, ki nam ostaneta pa večinoma preživimo pred televizijo ali drugo multimedijsko napravo. S takšno vsakodnevno rutino pa se ne smemo čuditi depresivnosti in stresnosti, ki iz leta v leto naraščata.

Napake seveda niso odvisne od ljudi. Gre za trenutno dobo, svetovno razvitost, politični sistem, ki že od malega uči, da moramo biti pridni in delavni, da bomo lahko nekoč nato uživali. Že pri vzgajanju otrok se srečujemo s tem pojavom. Otroka učimo, da mora biti priden v šoli, nato uspešen v srednji šoli ter blesteč na fakulteti, saj bo lahko potem dobil dobro plačano službo ter si privoščil vse, kar bo hotel. In ker bo ves ta čas zasut z delom, se bo šele pri 60 letih zavedel, da je življenje v večji meri pobegnilo, se odvrtelo brez njegove vednosti, da morda le ni več tako rosno mlad za »road trip« po Evropi, ki si ga je zadal v mladosti. Življenje je treba zajemati s polno žlico, ždeti na svetu in čakati na čas, da boš končno lahko užival, je nesmiselno. Prav zaradi tolikšne pasivnosti ljudi je zadnje čase v uporabi toliko pozitivnih gesel, ki naj bi ljudi spodbudili k akciji, k razmišljanju o življenju, kot edinstvenem in ne samoumevnem, kot svetem.

Znane pa smo vprašali, kako bi porabili dodatno uro v 25-urnem dnevu?

Maja Vidmar, športna plezalka: Če bi dan imel 25ur, bi dodatno uro porabila za spanje ali pa za plezanje. Uživanje vsakega dne posebej in nasploh življenja je v veliki meri odvisno od posameznika, vendar se mi zdi, da se večina ljudi preveč posveča službi, dela in dela, medtem ko na svoje življenje, stvari, ki jih ima rada, kar nekako pozabi.

Tina Zajc, manekenka: Mislim, da bi dodatno uro preživela z družino in za branje knjig. Glede uživanja našega življenja, pa bi rekla, da obstajajo ekstremi, ki se preveč zabavajo, vse več je tistih ekstremov, ki veliko delajo in denarja sploh nimajo časa zapraviti. Malo pa je tistih, ki imajo pravilno mero med zabavo in delom.

V iskanju same sebe (2. del)

2010-11-02T23:31:00.004+01:00

I. Jaz, sebi, nikalnica

Zdravo! Sem neznanka. Že od nekdaj živim tu, diham isti zrak, bivam, se gibam.

Verjeli so vame. Vedno. Povsod. V mojem »nekoč« sem bila vse, kar sem želela. Tudi sama sem verjela vase, v vse kar zmorem. Danes pa se mnogokrat zalotim v dvomu, ki me nagovarja k občutku omejenosti in samote.

Pogrešam se!

Ljudje, ki so postali moj vsakdanjik, so le okvir družbe, kjer delujem. O vremenu smo se že zdavnaj pogovorili. O čem naj govorimo sedaj? Vezi med nami so tanke, naše misli jih iz dneva v dan še tanjšajo. Komu naj povem kar čutim? Ona bo povedala naprej. Njega ne zanima. Ona je predaleč. On ne verjame vame. Moj pa ni večen. Tako me je izurila družba, izkušnje so zasolile rane. Če bil bi večen, življenje moje bi cvetelo. Zavita v mehkobo sviloprejke bi izžarevala tisti »nekoč« izraz. Imela bi ga samo zase, saj drugi vanj ne verjamejo. Tako kot vame ne. A jaz verjamem vanj. Včasih tudi ne. Je daleč izven mojih okvirjev. Pravijo pa, da jih je včasih potrebno zlomiti, da jih pogoltnejo plameni.

Pogrešala bi naju!

Brez naju, namreč, mene ni. Stanje neobstoja v družbenih okvirjih bi me pokopalo. Samo Moj lahko pozdravi lakoto po »nekoč« pozabljenem. Ne razumejo me. Ne razumejo naju. Potolčena od besed nevoščljivosti sva sama.

On- gonilo, da ne živim, da bi zasula me tuja zemlja.

Halloween warm up party

2010-10-31T13:41:00.001+01:00

Sobota, 30.10.2010
Bilo je temno in v zraku je plavala strašljiva tišina. Sence dreves so se nagibale k svojemu odsevu v vodi ter v veter vpisovale svoje misli. Tišino preseka votel krik- krik vrhovne čarovnice in njenega čarovniškega zbora. Bratje in sestre, prišel je dan groze, dan ponovnega snidenja vseh bradavičark, pajkovk, metlark in kačark!

Smrtonosna tekočina, čarobni dim tobaka, pajkova potica in piškoti žabjih krakov so privabljali čarovnice vsega sveta. Rajale so in čarale dolgo v noč... dokler jih jutranja zarja ni razkropila.

Antena: Krompirjeve počitnice

2010-10-29T11:34:00.000+02:00

Dragi šolarji in šolarke! Minilo je točno eno leto od kar smo se zadnjič videli. Pogrešale smo vas in vaše sproščene nasmehe, ki jih dejavnosti v šoli pogostokrat izbrišejo z vaših sijočih obrazov. Jesen listje že vztrajno oblači v tople barve, kostanj že kraljuje ob letošnjem moštu, vaše krompirjeve počitnice pa se veselimo ponovnega snidenje z vami!

Za počitnice bi lahko dejali, da so najljubši del šole, za večino šolarjev. Nastopijo vsaka dva meseca ter trajajo v povprečju kakšen teden, z izjemo poletnih počitnic. Poleg poletnih poznamo še tri, nanašujoče se na letne čase: zimske počitnice, ki nastopijo februarja, pomladne počitnice, imenovane prvomajske, ki nastopijo okoli prvega maja ter jesenske počitnice, poznane kot krompirjeve, ki se letos začnejo 25. oktobra ter trajajo do 2. novembra, saj zajemajo še Praznik vseh svetih ali Dan mrtvih, ko se spomnimo vseh preminulih ter v velikem številu obiščemo njihove grobove.

Krompirjeve počitnice v preteklosti
Jesenske počitnice so v Sloveniji uvedli leta 1993, poimenovanje pa smo povzeli po nemških »Kartoffelferien«. Ker so v preteklosti počitnice prilagajali domačim opravilom, so namesto kakšnih »kostanjevih«, raje uvedli »krompirjeve počitnice«. Le-te niso bile namenjene počivanju, zabavi in poležavanju, pač pa delu na polju. Torej, kadar je bilo doma veliko dela, so razglasili enotedenske počitnice.

Počitnice danes
Krompirjeve počitnice so namenjene vsem osnovnošolcem in srednješolcem, da se lahko po dveh mesecih šole malo razvedrijo in si spočijejo. Počitnice, v primerjavi s preteklostjo, danes pomenijo dolgo spanje, brezskrbne dneve, pogoste zabave, vse bolj pa šole zahtevajo tudi »medpočitniško učenje«, kar pomeni, da zahtevajo od učencev, po koncu počitnic, prebrane knjige za domače branje, narejene veliko domače naloge ter naučeno učno snov za teste po počitnicah.

5 stvari, ki jih moraš narediti v času Krompirjevih počitnic:
1. Udeleži se zabave na noč čarovnic ter zmagaj z najbolj inovativnim izgledom!
2. Izreži najbolj strašno bučo v svoji ulici!
3. Povabi prijatelje na »Večer groze« ter pripravi eno izmed najbolj popularnih grozljivk vseh časov!
4. So tvoji popoldnevi dolgočasni? Naberi kostanj ter organiziraj kostanjev piknik!

Pravljična številka 3... Pravljična 3 leta

2010-10-26T13:10:00.006+02:00

Kako hitro gre čas, kaj. Zatisneva oči, se malo nasmejiva in mine kar milijon let. Če bo šlo tako naprej, se lahko zgodi, da se skupaj še postarava.

Naučil si me kako ljubiti, kako deliti življenje in uživati vsako minuto, brez kančka slabe vesti. Pokazal si mi, kako pomembnejše je živeti, kot pa se uklanjati pravilom in obveznostim. Zdaj lahko spim tudi do enih popoldan in vem, da me svet ne bo zapustil, da mi je ostalo še vseeno vsaj 10ur dneva, ki jih še bolj cenim, ko si z mano. Si moj prijatelj, v stvareh, ki jih veš, morda edini pravi, ki je vedno pripravljen poslušati in svetovati. Si moj ščit, ki zle jezike in nesreče želenih ljudi odriva od mojega obličja. Si svetla luč v moji noči, ki vedno ve, kako me nasmejati in kako pocrkljati. Rada te imam, ko me v sanjah objameš, ko mi skuhaš kosilo, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko skupaj riševa namišljeno prihodnost, gradiva hišo z velikim vrtom in petimi psi- tremi po tvoji in dvema po moji izbiri. Še veš, kako se bodo imenovali? Popaj, Ninđa, Lola, Nacho in Nikki morda? Rada se stisnem k tebi pod kovter, ker me tam slabe stvari ne najdejo, ker je tam varno zavetje, najina pravljica. Ljubim te...

Morda že slišana na mojem blogu, a vendar vredna svojega zvena...

Dan, ko ljubiš

Črtam vse premišljene vrstice,

Črtam sama svoje sledi.

Da bi ne poslušala, da bi ne naredila, da bi ne hotela…

Vse bi bilo pogubljeno- …vse bi bilo kot prej.

Prazno, sivo, vsakodnevna rutina.

Ne vedoč, da stvari lahko stojijo tudi postrani, v levo, desno in ne le naravnost,

Ne vedoč, da rutine ne odražajo pravih dejanj,

da se ubadam z lažnimi zavetji, da letim le s svojimi pričakovanji,

hodim po napačnih poteh, ter se upiram sama sebi.

Včasih je le treba prestopiti na drug peron, ponovno prešteti korake od tira do stopnišča in kupiti karti za dva, kljub vprašanjem, kljub dvomom, da neznani sopotnik sploh obstaja.

Globoko v sebi se skrivaš v tolažbi ter čakaš.

Čakaš, da samoten, težek zrak razpiha nenadni veter, da v napeto tišino vdre zvok uglašenih godal, da v strahotno temo vstopijo sončni žarki.

Da stojim na strani, na poti, ki te pripelje mimo moje postaje.

Ko te neznana roka odpelje v upanju, da pot nazaj ne bo prehitro zanimiva, a vendar ji v očeh sije nekakšna negotovost, z lastnim neverovanjem v trenutna dejanja in prihodnost.

A raste in raste, hitreje kot se vidi, močneje kot se čuti, globoko zakorenini in noče spustiti. Ko se naenkrat zaveš, da neznani potnik prerašča v vedno bolj znan obraz, ko se ti njegovi pogledi zdijo tako znani, njegovi koraki tako domači…

… Dan, ko začneš ljubiti.

V iskanju same sebe I.

2010-10-25T20:38:00.003+02:00

Črne dni zaznamujejo črna pisma, ki si želijo v svet. Dala jim bom priložnost...

I. Tisti »nekoč« občutek

Želela sem si peti in sem pela. Želela sem plesati in sem plesala. Želela sem oblikovati in sem oblikovala. Vodila sem in dovolili so se mi voditi.

Lahko bi trdila, da se pogosto, s stisko v očeh, zatekam v te pretekle tančice. Spremenila sem se. Iz dneva sem nastala noč. Iz belega črna. Iz oklepa ranjena. Včasih me še objame vetrič moči in občutka vsemogočnosti, a mi ga jutro vzame s prvim pogledom v prazen strop. V njem sem nekoč videla skrivnostne odtise, zakrinkana sporočila, danes je tam le beda vsega blišča iz sanjskega »nekoč«. Prav sumljivo se zadnje čase vračam vanj! Se me lotevajo že preživeti, obrabljeni občutki pubertete? Sem morda kaj izpustila?

Čez noč sem postala sama svoja uganka. Pa pravijo, da ti leta prinesejo spoznanja! Kaj sem spoznala? Da je svet krut, goljufiv, hinavski in se drži sam svojih želja, brez same trohice sočutja do drugih.

Ko sem še imela oklep in trdo srce, je bilo lepše. Živela sem sanje, narekovala prihodnost, kovala usodo. A danes? Ne vem kdo sem, kaj želim, kam grem…

In to boli.

Z vsakim dnevom bolj…

Nova barva, nova energija, stara Dona

2010-10-25T09:50:00.001+02:00

Novosti in spremembe so pomembne v življenju, a vseeno se je lepo vračati na stare tire. Priznam, potrebujem kotiček za izpovedovanje, za blebetanje, za objavljanje. In ravno včerajšnji dolgočasni večer me je vpletel med blogger template in mi dal občutek nekakšne praznine. Pa sem si rekla "Pa zaženimo znova". Da pa ne bi, ob pogledu na starega, čutila grenkobo, sem se odločila, da blog malo prenovim. Nova barva, nova energija, stara Dona. Potrebno je, seveda, še veliko stvari prenoviti, tudi možnost vašega komentiranja je zaenkrat omogočena le, če kliknete na objavo, zato vas prosim za malce potrpežljivosti. Ker računalniških zadev ne obvladam, bo za te stvari poskrbel moj dragi, za objave, pa se lahko zanesete name.

Hvala, da me berete.

A odbojkirate tudi kaj? Nova sezona je tu!

2010-08-16T23:08:00.003+02:00

Z vročim avgustom in, ne ravno, navdušenim odštevanjem dni do šole, se v moje mlado meso zariva tudi želja po skakanju, tekanju, odbijanju, kričanju, ali z eno besedo rečeno, kar želja po odbojki. Brez skrbi, tako ali tako se po mivki podiva z Dragim skoraj vsak dan, ampak pravi napor? Zanj je vsako leto rezerviran dan, nekje sredi avgusta. Letos je to ravno današnji! Z ne ravno navdušeno leno ritjo, sva se danes spravili v Brestanico proslaviti začetek kondicijskih treningov, torej prebiti zid med dobo "lazy počitnic" in "delavnih počitnic". In... smo preživeli! Vsaj za danes... Me prav zanima, kaj bodo jutri zjutraj, za zajtrk povedale moje mišice!? Verjetno ne bodo navdušene, saj mi danes niso odpustile niti, ko sem jih zalila z beljakovinami, ki jih je vseboval slasten čokoladni shake.

Poletna zabava in adrenalin

2010-08-16T00:21:00.000+02:00

Da plavanje in sončenje ne bi dolgočasilo tistih, ki se izogibajo rutini, ki jo prinašajo topli meseci, se vedno več ljudi odloča, da bo v času poletja poiskalo svoje meje, se preizkusilo v čem nevarnejšem in norem, zaradi česar se jim bodo kolena tresla še mesece po tem.

Kako izbrati pravo adrenalinsko bombo?
Ponudb, ki nudijo obilo zabave ter adrenalina, se v Sloveniji kar vrsti, kar dodatno omogoča tudi raznolik relief naše male državice. Za vas, dragi bralci, smo poiskali najbolj nore in nepozabne adrenalinske športe, ki so ponujeni pri nas, zato najprej podrobno preberite naše predloge ter se glede na opise odločite, kaj si najbolj želite. Na dobrem, starem internetu nato poiščite najcenejšo ponudbo izbranega športa, se dogovorite s ponudnikom ter zapišite letošnje poletje v svoj spomin, kot najbolj noro!

VODNI ADRENALINSKI ŠPORTI

Na zahodu, se skriva prekrasna biserna reka Soča, ki ponuja vam in vašim prijateljem rafting, hydrospeeding , canyoning in vožnjo s kajakom.

Rafting je vožnja z gumenjaki po divjih vodah, ki postaja iz leta v leto vedno bolj popularna. Za rafting ni potrebno imeti nobenega predznanja, pa tudi starost in fizična kondicija nista pomembni. Vodna dogodivščini traja od 1h 30min, lahko tudi do 2h 30min. Cena na osebo pa je nekje med 30 in 40 evrov.

Hydrospeeding na Soči je trenutno eden izmed najbolj "hip" adrenalinskih športov. Gre za spuščanje po reki, s posebno oblikovanim čolničkom »hydrospeedom«, ki je podoben srfu. Krmari se ga s plavutkami, pred udarci skal pa vas ščiti posebna obleka. Za tako vrsto zabave boste odšteli okoli 45 evrov.

Canyoning je zahtevnejši šport, ki vsebuje plezanje, plavanje in pohodništvo. Gre za extra adrenalinsko preživet čas, ko se z izkušenim vodičem podate v ozke struge potokov in rečic, se spuščate po slapovih, plezate po vrveh in skačete v kristalno čiste tolmune. Canyoning spada cenovno v isti razred, kot Hydrospeeding.

Vožnja s kajakom pomeni spust po reki v majhnem čolničku, ki ga krmarite z veslom. Gre za samostojni šport, ki ga lahko opravljate brez mentorja. Športna društva ponujajo, poleg posojanja opreme, tudi tečaje.

Poleg Soče pa nam Slovenija ponuja tudi druge mirnejše reke, ki so super priložnost za družinske spuste s kanujem, malo dragocenega morja, kjer se na potepanje lahko podate z izposojenim pedalinom, čolnom, vodnim skuterjem ali pa si podvodni svet ogledate v vodstvu z izkušenimi potapljači.

ZRAČNI ADRENALINSKI ŠPORTI

Ljudje smo si že v davni preteklosti želeli leteti. Razvoj letalstva nam tako danes omogoča zaužiti trenutek svobode, ki jo daje pogled s ptičje perspektive na Zemljo.

Gore in visoke planine v Sloveniji služijo kot odskočna deska skakalcem s padalom in zmajarjem. Za tiste, ki si želite mirnejšega ogleda iz zraka, priporočamo polet z balonom s svojim partnerjem ali pa polet z jadralnim letalom. Za polet z balonom boste odšteli okoli 100 evrov na osebo, za polet z jadralnim letalom pa okoli 80 evrov na osebo.
Tisti, ki si želite še več adrenalina, pa se lahko preizkusite v skoku s padalom iz letala, ki ga izvršite skupaj z inštruktorjem.
Že nekaj časa pa je najbolj »in« Bungee jumping, prosti skok iz mostu, medtem, ko ste privezani na elastično vrv. Priporočamo skok iz edinega naravnega bungee jumpa v Sloveniji, ki se nahaja v Solkanu. Tam vas čaka 55m prostega pada nad reko Sočo. Skok stane 45 evrov.

KOPENSKI ADRENALINSKI ŠPORTI

Če morda niste ljubitelji vode in višine, pa lahko ostanete kar na trdnih tleh, ki prav tako ponujajo veliko adrenalina.

Podajte se v adrenalinski park, kjer lahko preizkusite svojo voljo ter meje strahu na orjaški gugalnici, adrenalinskem sankališču, višinskem poligonu, adrenalinskem trampolinu in mnogih drugih atrakcijah. Adrenalinski parki se nahajajo na Mariborskem Pohorju, v Škofji Loki, v Tolminu, cene pa se razprostirajo nekje med 30 in 40 evrov.

Za večje skupine priporočamo Airsoft in Paintball. Airsoft je vojaški simulacijski šport, kjer so uporabljene replike orožij, izvaja pa se v gozdu. Pri Paintballu pa se nasprotujoči si ekipi streljata s, tako imenovanimi, markerji, ki izstreljujejo barvne kroglice. Paintball se lahko izvaja v gozdu ali pa na postavljenem poligonu. Priporočamo, da ste pri iskanju ponudnikov teh dveh športov vztrajni, saj se cene na osebo lahko razlikujejo tudi za 30 evrov.

Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo super, če bi nenadzorovano padali in se kotalili po različno valovitem terenu, ne da bi se poškodovali? Zdaj je to mogoče. »Zorbing« je odgovor! Gre za ogromno žogo, kjer vas lahko, največ 2 osebi, varno pripnejo na sedeže znotraj žoge, narejene iz posebnega PVC-ja in vas spustijo po posebni Zorb progi, ki je dolga 130m. 1 spust stane na osebo od 15 do 20evrov, možen pa je tudi najem Zorba za cel dan.

Ali so slavni tudi ljubitelji adrenalinskih športov? Antena je podrobneje preiskala zadevo:

Mojca Mavec, voditeljica: Sem ljubiteljica športa in me vsake toliko časa zanese tudi v adrenalinske vode. Ravnokar sem se vrnila iz Poljske, kjer sem kajtala, saj veste, surfala s pomočjo padala. Drugače pa me moja najhujša adrenalinska izkušnja popelje v čase, ko sem bila še novinka na televiziji in me je urednik poslal skočiti bungee iz enega najvišjih mostov v Evropi.

Tanja Ribič, igralka: V življenju imam dovolj adrenalina, zato ne potrebujem adrenalinskih športov. Mogoče me mika kakšna vožnja z gokartom, drugače pa včasih razmišljam, da bi skočila iz letala s padalom, pa me nato ob misli na družino in nesreče, ki bi se lahko pripetile, mine.

Poletna romanca

2010-08-04T22:37:00.005+02:00

Poletje prinaša poleg sonca in morja tudi nova poznanstva, nove prijatelje ter simpatije. To je čas zabav in čas za popoln odklop. Z možgani na »off« pa pogosto prihaja tudi do spontanega flirtanja z neznanci. Iz nedolžnega spogledovanja pa se kaj kmalu zgodi poletna avantura, ki lahko preraste v pravo ljubezen.

Večina mladih se v poletje poda polna pričakovanj ter sanj, o norih, nepozabnih počitnicah, ki bodo na sceno prinesle mične gospodične oziroma postavne lepotce. Pogledi na zabavi, poljubi ob sončnem zahodu, objemanje na peščeni plaži so pričakovanja, ki jih opisuje nemalo knjig in filmov, ter so se kot nujno zlo vpisale v naše glave.

A, le kako najti svojo boljšo polovico, s katero bi doživela te sanje? Pravijo, da kadar iščemo, takrat ne bomo našli. Zgodilo se bo spontano, slučajno, brez vsakršnih predpriprav. A, ko se zgodi, sta potrebna le zbranost ter tvoja domišljija.

Če svojo sanjsko osebo srečaš na bazenu, jo lahko brez slabe vesti povabiš na pijačo ali pa jo vprašaš, če bi te namazala s sončno kremo. Lahko jo tudi povabiš na igro odbojke na mivki, ročni nogomet ali kaj takega.

Če svojo sanjsko osebo vidiš na zabavi, si privošči daljše spogledovanje. K temu lahko vpelješ tudi nasmehe ali z izmišljenimi znaki povabiš osebo na pijačo ali ples.

Tudi na plaži, na ulici, v gostilni ali trgovini je brezskrben pristop do osebe, ki ti je všeč najboljša rešitev.

Poleti nikakor ni prostora za sramežljivost in obžalovanje. Potreben je izstrel med pogumnejše, le tisti, ki upajo, so nato nagrajeni. Samozavest in sproščenost sta tista, ki bosta očarala osebo.

Če avantura preraste v ljubezen, je potreben razmislek. Ali bo zveza na daljavo vzdržala? Je moja izbranka/ moj izbranec pripravljen na resno zvezo? Je vreden/ vredna zaupanja? S partnerjem morata stvari temeljito predelati ter se nato vzajemno truditi. Najboljše je, da preostanek počitnic preživita skupaj ter se nato odločita, kako bodo stvari potekale.

5 poletnih nasvetov za popolne tipčke:

1. Saj veste, kakšna smo dekleta, nikoli si nismo všeč, takšna kot smo, zato nas pohvalite. Po komplimentu bomo veliko bolj zainteresirane za pogovor z vami.

2. Nastop pred brhko mladenko, ki ti je padla v oči, naj bo samozavesten, vseeno pa pazi, da ne izpadeš preveč zaljubljen vase.

3. Če želiš dekle očarati in si pridobiti njeno pozornost, ji k bazenu prinesi koktajl.

4. Ponudi ji masažo hrbta s sončno kremo, češ da te skrbi, da je ne opeče sonce.

5. Dekleta imajo veliko raje six-pack kot pa mono-pack. Zdaj je pravi čas, da se znebite odvečnih kil, ki so vas grele pozimi.

5 poletnih nasvetov za najboljše mačke:

1. Ženske oči so kot pregreha vredno jabolko. Opazuj, smej se z očmi, mežikaj, vabi…

2. Obleci svojo najbolj seksi oblekico ter obnori vse fante, ki te bodo pogledali.

3. Fantje imajo radi temna dekleta, ne pa zapečene rdeče rake. Ne pretiravajte na soncu.

4. Fantje pravijo, da jih na dekletu pogosto premami njihov nasmeh. Poskrbi, da se boš veliko smejala in bila zabavna.

5. Dekleta, prišla je sezona britja! Za gladke noge se zatecite v prvo trgovino ter pograbite britvice, peno za britje, vosek, trakove in vse možno kar obstaja!

Z babuškami v vodi

2010-07-30T18:56:00.004+02:00

Presenetljiva je pasja narava. Ponavadi jih moram prav prositi, da se privlečejo v tuškabino, da jih stuširam, a v reko? Ni panike! Še gospodična VednoČistaLepaInFina Tia se je spravila v vodo.

Pesomanija X-del

2010-07-26T22:41:00.004+02:00

O spremembah na področju psov, ki se tičejo naše družine, sem govorila kar pogosto na blogu, zato naj bo današnji del Pesomanije, kar x-ti del. Kot kažejo moje dosedanje izkušnje s pisanjem bloga, v času te moje lenosti, se stanje ne bo spremenilo. Lahko rečem, da je honorar pri Anteni povzročil nezadovoljstvo pri pisanju zastonjskega. Pa, saj tako ali tako ne vem, če se blogi sploh še berejo... a se?

V družinski pesomanije je prišlo do velikih sprememb. Zadnje javljanje o tej temi je bilo lansko leto, nekje junija, ko smo se poslovili od psičk Miše in Medeje, pridružila pa se nam je Dianina Melody (beri). Tokrat vam s ponosom povem, da si je Diana poleg male Melody privoščila še razstavnega maltežana Orlanda Magica, ali krajše Orija.

Z Markotom pa sva ravno včeraj kupila še psičko, pasme Jack Russel, znano iz filma The mask. Ime ji je Kara. Kot kaže bo hudo hudo nagajiva.

Pasji pozdravček...

Intervju z Billysi

2010-07-18T16:02:00.004+02:00

V Anteni, kjub neznosni vročini v zadnjih dneh, še vedno migamo. Žal mi je sicer, da nekako ne uspem redno objavljati, pa vendar, se trudim misliti tudi na svoj blog, da ne bo ostal prazen. Danes objavljam intervju z Billysi, ali nekoč imenovani Billy`s private parking.

Billysi ali Billy's Private Parking je ena izmed najbolj poznanih rokerskih skupin v Sloveniji, ki trese slovenska tla že od leta 2001. Krivec za združitev uspešnih rokerjev je bas kitarist Sergej Pobegajlo. Skupino sestavljajo še Urška Majdič (vokal), Matic Ajdič (kitara) in Jure Doles (bobni). Prejeli so že mnogo nagrad za svoje delo ter se vpisali v srca številnim starim in mladim rokerjem po duši.

Od kod ime vaše skupine Billysi in prej Billy's private parking?

Skozi naše delovanje smo imeli s prejšnjim imenom BPP, ki je nastal iz šale, toliko težav z zatipkovanjem, da smo ime enostavno skrajšali. Vsi so nas tako ali tako klicali "Billysi" in tudi to se je v zadnjih treh letih prijelo. Še vedno pa se nam dogaja, da se nas spomnijo po prvotnem imenu!

Kje vas bo letos možno videti na odru? Načrtujete kaj posebnega za svoje oboževalce?

V Kamniku, Kočevju, Gornji Radgoni, Ljubljani... vseposvod, kamor nas povabijo in te datume tudi napišemo na naše spletne strani - smo namreč online tako na Myspace-u, Facebooku, Twitterju kot uradni spletni strani, čeprav največ sporočil, vprašanj in pozdravov prejmemo kar preko emaila.

Se v prihodnosti obeta kak nov album?

Glede na to, da smo ravnokar izdali četrti album Bite Me, ga še nismo niti dobro predstavili. Tako, da bo o naslednjem albumu govora šele proti koncu leta... Ravnokar pa pripravljamo novi spletni single za radie - Lahko je preprosto, ki se ravno tako nahaja na albumu Bite Me.

Verjetno je za tako uspešen band Slovenija postala premajhna. Pogosto kukate čez naše meje v svet?

Nikoli ni premajhna, vedno se odkrije še kak oder, kjer hočejo rock fešto ;) Vendar je res, da pri nas rock ni več tak trend za žive koncerte, medtem ko je čez mejo v veliko večjem razmahu in naša glasba jim je dobrodošla. Navsezadnje imamo tudi dvojni repertoar - slovenski in angleški.

Se še vedno pred kakšnim nastopom pojavi trema? Kako se je znebite?

Pred večjimi koncerti je vedno malo tistega vznemirjenja, ki nas dodatno naostri. Kadar kaj ni v redu s tehniko, se pojavi drugačno vznemirjenje- napetost - vendar če je dobro občinstvo, je ni meje za dober žur!

Kmalu bomo lahko pokazali naš novi videospot, ki bo prišel ob naslednjem singlu - Orion. Do takrat pa vse vabimo, da nas obiščejo na Myspace-u ali Facebooku in seveda na koncertih. Še vedno smo tisti, ki smo na odru iskreni, nakulirano podivjani in damo vse od sebe. Zato se nam pridruži v ognjenem rokenrolu ;)

Nokia do Tokia

2010-06-23T21:26:00.003+02:00

Najraje bi se zlagala, da gre za preprost preizkus zmogljivosti stare Nokie, pa ne vem kje naj bi začela z lažmi in kje končala. Tako, da raje povem po resnici, da sem svoj predragi telefon utopila v straniščni školjki. Svoj desni žep najljubših kavbojk tako delim s staro Nokio, ki ne pozna barv, ima samo 2 gumba za levo in desno poleg tipkovnice, ima polnilnik za 10 sms-ov ter eno in edino kačo, ki v mimoidočih sproža nostalgijo. Baterija še vedno zdrži 2 do 3 dni celodnevnega igranja kače in ostalih iger.

Poleg tega, da mi je nerodno hoditi naokoli s telefonom, ki me je stal 1000 tolarjev, pa mi glavobole povzročajo sms-i, ki neukrotljivo jadrajo od tu do tam in se izgubljajo ter prihajajo s tri dnevno zamudo. Tako sem ravnokar dobila že (ne pretiravam) 25. sms, kako me sošolka vabi na rojstni dan ter Laurin sms, da je ravnokar prispela v Francijo, čeprav so tam že 3 dni.

Si je kdo poželel kače?

Svičof 2010

2010-06-14T19:16:00.002+02:00

Z Dragim naju čaka kar naporen vikend, saj naju poleg "Brežice, moje mesto" čaka tudi Antenin in Mondialov SVIČOF party v Ljubljani, kjer delava kot glavna novinarja.

Dogodek bo poln športnih aktivnosti, bodypaintinga, pijače, plesa, glasbenih gostov ter enkratne zabave. Tako, da lepo vabljeni!! Več nas bo, boljše bo!!! Fešta zagotovljena!!

Žur na obali

2010-06-07T23:51:00.003+02:00

Žur, ki ga je spremljalo ogromno smeha, alkohola, veliko pokra ter masa denarja. Vreme že počasi, nič kaj sramežljivo, nakazuje na poletje, zadnji teden ocenjevanja pa pritiska ter se vleče kot starka v copatih. Mislim, da bo podobnih pohodov zato v tem in naslednjem mesecu še veliko več. Upam, da se tudi sreča, znanje ter končna nagrada še naprej kažejo tako mogočno. 2300 pa le ni tako malo.

Zakaj ne imeti? Ne biti in ne obstajati?

2010-05-26T23:15:00.002+02:00

Po vzoru Roberta Friškavca, zaporniškega duhovnika, bi se lahko nekako povezala s trenutnimi problematikami. Naj najprej objasnim to z zaporniškim duhovnikom. Nisem verna, no, vsaj na tak način ne, ki ga večina pozna. Pa moram vseeno reči, da je on eden izmed ljudi, ki je name naredil velik vtis, preden sem opravila sveto birmo. Ponavljam, sem ateist, medtem ko so sveti zakramenti, kot sta obhajilo in birma, samo prisilen del, ki ga izvajajo babice nad vnučki, v dobrem duhu, da se bomo kot zdravi mladostniki in potem starši svojih otrok posluževali nedelj, preživetih na mrzlih klopeh pod vsem kičem, ki ga premore cerkev.

Torej, zavila sem z očmi in si zamislila še nekaj svetih božjih besed, ki jih bom deležna. Robert je v vsej bedi in neznosnosti, ki jo je ponujala njegova alkoholična ateistična družina obiskal cerkev, saj je menil, da hujše kot v njegovi družini že ne more biti. Sedel je na klop ter opazoval ljudi, kako nezainteresirano zehajo, nekateri celo spijo med mašo. Začutil je ves odpor, ki ga je skrivalo ljudstvo v sebi ter tako hodil v cerkev iz zanimanja do ljudi ter začel poslušati zgodbe, ki jih je govoril duhovnik na oltarju. Postal je zaporniški duhovnik, ki izpoveduje najbolj poznane morilce, eden izmed njih je bil tudi Silvo Plut. Iz preproste dolgočasnosti, v tako veličastnega moža.

Ljudje smo iz dneva v dan pod večjim pritiskom, ki pa ga dopolnjujejo še mnoge demonstracije, protesti, kriminalna dejanja ter črne napovedi za prihodnost. O čem govorijo študentje? Bomo res brez pokojnine? Po toči zvoniti je prepozno, pa se vendarle sprašujem tiho, kaj hudiča čakajo ljudje, če pa vedo, kako rešiti zadeve ter vedo, kako se stvarem v resnici streže. Oblast te pokvari, pravijo.

Torej, v vsem obupu in nervozi, ki se me polasti med razmišljanjem se prikaže čudno vprašanje. Mogoče pa nočemo več biti tukaj? V vseh teh stoletjih, tisočletjih, ki jih razkrivajo znanstvene knjige, bi se počasi že lahko naučili, da prevelik vzpon civilizacije in nadvlada nad naravo pomenita konec našega sveta. Veliko preteklih cesarstev se je povzpelo, veliko izumov je spreminjalo vsakdanjike, pa se je vse končalo tam, kjer sta se prvič pojavila Adam in Eva, pri naravi. Vsa zmešnjava in spoznanja, ki jih dejansko vemo in se tičejo vse od okolijske politike, načinov vladanja ter utopične družbe, so me pripeljala v podrobnejše spuščanje v, do sedaj neznano temo, politiko. Doma so me vedno učili: »Pusti politiko, to je eno veliko sranje.« In res je tako. »Biti politik« je še vedno sopomenka za »imeti denar« in »privoščiti si razkošje ne glede na zakone«. Naj rečejo kaj hočejo, ampak potovanje v lastnem letalu, draga kosila in podobno, niso ravno cilji države. In nikoli ne bodo bili. Zakaj se ne pojavijo ljudje, ki bi si želeli pravičnosti, čistosti, kar bi po mojem mnenju pripeljalo do zadovoljstva ter miru? Skoraj sigurna sem, da bi pravilno razpolaganje z denarjem ter upoštevanje različnih idej, medsebojno sodelovanje pripeljali do zadovoljne družbe, seveda če grozno posplošujemo. Daljni sorodnik je član parlamenta »kajjazvemkatere« stranke in je razočarano prišel domov z novico: »Vse kar delajo politiki v parlamentu je igranje pink-ponka.« Super in hkrati, hvala.

Že res, da sva si zaenkrat s politiko še na bojni nogi, pa vendar mislim, da bi večine trenutnega dogajanja ne bilo, če ne bi politika tako komplicirala. Zakaj imeti mejo na morju s Hrvaško? Mar ne obstajajo kakšni sporazumi, ki bi nam dovolili dostop do morja ter označevali skupno ozemlje? Zakaj bi še naprej brusili odnose z našimi sosedi? Mar nas ne učijo že od malega, da moramo sosedje držati skupaj? Zakaj krasti denar? Zakaj ne spoštovati drugih? Zakaj? Zakaj? Zakaj in zakajev dolgo vrsto naprej. Mislim, da bi bili otroci zelo učinkoviti člani parlamenta, so namreč neizbrušeni diamanti, dokler jih ne pokvari človeštvo. Za otroka temnopolti otrok ni grd, ni drugačen, ni sovražnik.

Poker

2010-05-19T16:06:00.005+02:00

Vpijajoč mikroskopsko majhne delce prahu, ki nastajajo vedno znova pod prsti nestrpnih gibov ter tresočega glasu, se zelena podlaga bohoti v daljavo, na drugo stran brezčustvenega prikritega pogleda. »Kaj čuti,« odmeva tiha misel v vibrajoče se oblake dima. S prsti se dotakne vročega čela, kapljice potu na nosu ter navlaži drgetajoče se ustnice z duhom kitajskega čaja. »Verjamem vanje« ter negotovo pokima, pogledajoč nasprotnikove temne oči. Naslednje nekaj trenutkov je zavitih v meglo. Povzemajo namreč usodne padce nekaj števil ter občutka ogoljufanosti višjih sil. V glavi nemogoč krik, zožene zenice ter trd stisk roke. V daljavi odmev presenečenih oči ter nekaterih privoščljivih nasmehov. Žvenket novih, prej izgubljenih, ga umiri. Zatemnjene luči počivajo tik nad odstotkov polnih možganov. Želja se zajeda vanje že nekaj tednov ter se povečuje iz minute v minuto. Peče tako močno, da zavaja zdravo pamet ter megli razum. Vonj dišeče kave s kančkom vonja nedovoljenih substanc sili k budnosti. Borba, računi, borba, procenti… Z zeleno podlago se zlijejo želje in želene barve podobnih oblik. Žvenket pod okriljem se povečuje in povečuje, do usodne besede: All in!

Priznam, ljubezni ne gre zanikati.

PKR turnir 2010

2010-05-19T15:33:00.003+02:00

Bilo je super, ampak bo naslednjič še boljše!

Hitri vlak proti koncu šole

2010-05-12T22:27:00.002+02:00

Ne, tokrat ne bom sitnarila zaradi tone ocen, ki jih moram še pridobiti. Vprašati vas moram, če sploh še kdo bere moj blog, za kaj hudiča naj se odločim pri izbiranju IP-ja!?

Fizika mi ne gre najboljše, Biologija in Zgodovina pravijo, da se je ogromno za učiti, za Geografijo me malo skrbi snov, prav tako ne vem kako je s Kemijo, pri Psihologiji in Sociologiji pa je ogromno ur. Francoščina pa vsekakor ne pride v upoštev.

Pomoč, prosim!

Topljivi čas...

2010-05-03T22:53:00.002+02:00

Če bi Dalijevo delo s stopljenimi urami nekako interpretirali v mojo časovno stisko, bi si trenutno lahko razlagali, kako se ob ne-pisanju lastnega bloga, po enem mescu, počutijo moji možgani. Samo stanje in trenutno dogajanje sta sicer na vrhuncu, pa se čez redno javljanje res ne bi pritoževala. Da pa bi po več kot letu in pol odnehala z bloganjem, pa je zopet pretirano.

Ravnokar sem preživela super maturantski izlet v Španijo, pa se v prihodnjih dnevih znova odpravljam v tujino. Tokrat greva z Dragim (oh ja, še vedno je isti) na službeno potovanje- na velik in precej dragocen poker turnir.V času poletja pa nekako končno nameravama pobegniti v Egipt, ki si ga obljubljava že skoraj eno leto- mogoče nama letos zlaufa!

Sicer pa me v šoli čaka še enomesečno guljenje klopi ter izboljševanje ocen. Kako se bom pripravila k temu? Sam bog ve. Se nekako tolažim, da če sem preživela dosedaj, bom pač še ta mesec.

Tudi za Anteno še vedno piševa, le da se je najino delo malo spremenilo. Nimava več lastne rubrike, ampak piševa glavno temo, ki je določena za vsak teden posebaj. To, da so nama malo prerezali krila mi ni ravno všeč, pa je vendar denarja vredno!

Tako, malo na hitro. Po Londonu pa obljubljam redno javljanje...

Antena: Mala Slovenija velikih znanj

2010-04-06T19:07:00.007+02:00

Dona: Pozdravljeni, hello, salut, bon giorno, alohas, najini predragi bralci! Znanje tujih jezikov je v današnjem času zelo pomembno, pravijo. Za mlade iz Slovenije to velja kot pribito, kaj pa za druge?

Vse večja razvitost sodobne družbe sili k reformiranju šolskih programov ter ponudb različnih mladinskih organizacij. Strmenje k družbi, ki temelji na znanju, s seboj prinaša tudi mnogo novosti ter zahtev po višjih nazivih ter posameznikovi razgledanosti. Slovenija je že ena izmed takšnih držav, ki se mora zaradi svoje majhnosti še bolj potruditi k prepoznavnosti. Zatorej se na področju znanja vse bolj povezuje z drugimi državami ter sodeluje na mnogo natečajih. Sama bi se rada osredotočila na nas, mlade. Že kar nekaj let so v šolah in v različnih organizacijah omogočene izmenjave s tujimi državami, ekskurzije po Evropi, poceni tečaji tujih jezikov, tečaji in študij v tujini ter mnogo drugih stvari. Ponudbe so še posebej poudarjene v srednjih šolah. Sam učni program ter kriteriji so še vedno zastareli, medtem ko se možnosti izpopolnjevanje znanj izboljšujejo iz leta v leto.

Ker zelo rada potujem ter spoznavam nove kraje, so mi ponujene možnosti na šoli, pisane na kožo. Sicer zaradi le-teh mogoče malo trpi tudi pouk, pa vseeno mislim, da mi bo francoska zgodovina legla globlje v možgane, ko bom zgodbo poslušala v Franciji, kot pa v šoli, 8. šolsko uro. Trenutne ponudbe so na primer: obisk Francije, Dunaja, Benetk, Londona, Škotske, Italije, Nizozemske, Belgije, Madžarske in Slovaške, hkrati pa so na šolo ter v mladinske centre povabljeni tudi tuji učitelji, oz. študentje, da bi nas naučili tuje jezike. Tako imamo na šoli moldavsko učiteljico, trenutni tečaj španščine, ki ga poučuje Mehičan ter dodatne ure francoščine s francoskim učiteljem.

Slabost, ki pa bi jo izpostavila pri novih tehnikah učenja so izmenjave z državami, v katerih govorjenje angleščine peša. Ne znati govoriti angleško? Verjetno je zelo malo mladih, ki ne bi govorili angleščine v Sloveniji in misel na to, da te tuj dijak ne bo razumel, ko ga boš vprašal, če je žejen, je smešna, a resnična! Slovenija je ena takšnih državic, v katerih se moramo mladi truditi, da pridobimo znanja ter s svojo uspešnostjo lahko poletimo čez meje. Tega na primer, v velikokrat večji Italiji ne potrebujejo. Pravzaprav dve tretjini Italijanov sploh ne vesta, kje se nahaja Slovenija! Težave z angleščino imajo tako večje države, ki zase ne potrebujejo tujih jezikov ali tujih znanj, na primer Nemčija, Francija, Italija, Velika Britanija. Če povzamemo, Slovenska mladina je glede na zahteve na kar visokem nivoju znanja tujih jezikov.

In za konec še kratka razsvetlitev, zakaj se mi je tema zdela vredna omembe? Ponos na znanje slovenske mladine ob pogovoru z 19-letnim Italijanom.

Italijan: How many times are you engaged with your boy??

Dona: Sorry?

Italijan: How long do you stay with your boy??

Dona: 2 years.

Italijan: Oh it is more times. Many sorry.

Haha, kaj naj rečem. Slovenija, gre naprej!

100jko: Tudi sam sem se že ubadal s tem problemom. Zakaj vedno na izmenjave pridejo tujci, ki jim tuji jeziki najbolj ne ležijo? Odgovor je preprost - Za kazen! Pomoje Francozi pošljejo svoje najbolj pridne in pametne učence v Veliko Britanijo, Nemčijo in podobne super-razvite evropske države. K nam pa prispe intelektualno dno njihovih učencev. Žalostno je, da veliko Evropejcev, ki živi severneje od nas, povezuje Slovenijo z Jugoslavijo. Pravzaprav nas veliko ljudi meče vse v isti koš. Enkrat sem se pogovarjal z Američanom, ki je izjavil, da si ne upa priti v Slovenijo, ker ga je strah, da ga bodo ubili. KAJ?!?! Po dvajsetih minutah sem mu končno dopovedal, da Slovenija ni v vojni s Kosovom, in da pri nas ni norih mafijcev, ki bi naključno pobijali ljudi. Prav tako mi je bilo smešno gledati obraze ljudi v Gradcu (AU), ki so nas neumno gledali, ko smo rekli, da smo iz Slovenije. “Kje pa je to?”, nas je vprašalo nekaj »pacientov«. Spomnim se tudi, da je nekdo celo mislil, da je Slovenija mesto v Avstriji. Halo? Pa človek, obrni se proti jugu in hodi 20minut, pa se boš zaletel v našo mejo!

Se pa ne strinjam z Dono, ki nas ima (nas Slovence) za prave vodnjake polne tujih jezikov. Tudi v Sloveniji situacija ni ravno fantastična. V gimnaziji sem imel sošolki, ki sta v osnovni šoli imeli same petice, a se je v gimnaziji izkazalo, da je njuno znanje na popolni nuli. Ubožici sta se morali naučiti v parih mesecih to, kar smo se mi učili veliko let. Prav tako je na koncu gimnazije imelo par učenk višjo oceno pri angleščini, kot jaz, pa se z Angležem ne bi znale zmeniti niti za pijačo. Žalostno je, da se pri nas še vedno piflamo zgodbice in ne učimo uporabnega znanja. Z ustnim spraševanjem je naša profesorica prenehala že po prvem letniku. Zakaj? Vedela je, da če bo ustno spraševala, bo dobilo en kup deklet enico in jo bo potem morala popravljati. Očitno pa ni želela biti odgovorna za tisto eno trojko, zaradi katere ubogica ne mogla biti odlična. Imel sem sošolko, ki vam je lahko zrecitirala cel postopek nastanka trinitrotoluena, vedela je celo koliko litrov padavin imajo v mesecu maju v Južno-Afriški republiki, a ko so jo vprašali kje je Črna gora, je gledala v tisti nemi zemljevid kot kakšno tele v nova vrata. Vedela je, da se ta nahaja tam nekje okoli Mehike. Mah, naše šolstvo je čisto na tleh. Jaz sem trenutno opisoval stanje na gimnaziji, kako porazno je šele znanje na različnih ekonomskih in trgovskih šolah, pa sploh ni vredno omenjati.

Veste kaj pa je najbolj žalostno od vsega? Da se je o Sloveniji najbolj govorilo, ko smo uvedli super drage vinjete. Še dražje bi morale biti tako, da si bi vsak tujec zapomnil v kateri državi je dal 100eu za 200km avtoceste. Bolje biti drag Slovenec, kot pa Slovenec v vojni s Kosovom!

Praznovanje polnoletnosti

2010-04-05T19:04:00.003+02:00

"Dobrodošla med odraslimi," pa smo ga malo zafeštali. In bilo je NAJBOLJŠE, NAJJAČE, SUPERSPECIALNO, NORO!

Francija, III.

2010-04-03T20:47:00.005+02:00

Pozdravljena Slovenija! Pozdravljena domača postelja! Pozdravljen moj itak "džabest" in poceni telefoniranje! Pozdravljeno območje, kjer ne morem na glas nergati! Ter predvsem pozdravljena domača kuhinja, ki ne temeljiš na sendvičih!

V četrtek smo preživeli najlepši dan v Franciji. Najprej smo si ogledali Futuroscope, nato pa malo nazdravili na skupni fešti. Objavljam nekaj slik, ostale pa bodo objavljene na Facebooku.

Francija, II.

2010-03-31T21:22:00.008+02:00

Po včerajšnjem napornem kolesarjenju, ki je zajemalo 30km vožnje do gradu po deževno-vetrovni Franciji, smo si danes privoščili ogled še enega izmed gradu ter nakupovanje v Toursu.

Nove modrosti iz prve roke:

- Pizza pomeni za njih pečen mlinc z malo sira, kečapa in šunke. Torej, čist mim.
- V vasici, kjer se nahajam je 5 barov, 4 od teh so ob 20h že zaprti
- Francozi so res pravi "Francozi"- razmišljajo samo o sebi, drugi so luft
- 1 par nogavic je v strogem centru 16eur
- Najpogostejši odgovor: "Je ne sais pas" ali po naše "ne vem"
- Hiše imajo zelo male, škatličastih oblik
- Zamerim jim, ker NE POZNAJO JEGRA!
- MalibuCola se streže po 2 deci, prav tako ĐusVodka
- Postopka pitja Tequile ne poznajo!

Francija, I.

2010-03-30T19:06:00.005+02:00

Le kdo si ne želi obiskati Francijo in njenih zelo slavnih znamenitosti!
S šolo sem na mednarodni izmenjavi v Lochesu. Gre za manjše mestece, v velikosti Krškega, vendar za veliko večjo razparceliranost družin, saj vožnja v šolo traja kar eno uro. Pariza, žal, na našem programu ni, vendar sem v vsem svojem razočaranju ugotovila, da se prav tako spračajo tudi manjša mesteca.

Živim pri družini, ki med letom nudi sobe tudi tujcem, ki prihajajo v Francijo spoznavati jezik ter kulturo, zato je moja soba super-duper fantastična soba za goste. Sama družina pa je nekoliko bolj stroga in zato tudi malo dolgočasna.

Trenutne zanimivosti, ki bi jih delila z vami:

- hrana, značilna za Francijo: Francoski rogljiči, baguette ter okoli 400 vrst sirov
- Solato jedo nepripravljeno- brez kisa, soli in olja
- Štruc ne režejo, temveč jih trgajo
- V šoli obstaja nenapisano pravilo zlaganja stvari pladnju: skodelica desno, hrana, ki je ne poješ na en krožnik, ki je v sredini, pribor zložen h krožniku...
- Če popoldan rečeš, da si lačen, ti postrežejo s piškoti, čokolado, vikikremo
- Glavni, največji obrok je večerja
- V šoli so od 8.00 do 17.00
- Neprisotne ne zapisujejo v šolske dnevnike, ampak njihova imena napišejo na listek, nato pa ga obesijo na vrata- listke se po celi šoli pobere, zadolženi pa po vrsti kličejo domov starše, zakaj njihovega otroka ni v šolo.

Leto osemnajstk: Končno jaz!

2010-03-27T10:47:00.005+01:00

Pa sem le dočakala svojo polnoletnost... a kot zanalašč me nihče ni hotel vprašati za osebno- kako brez veze! Moji predragi so mi pripravili lepo presenečenje, tako da je nastala predfešta za mojo fešto.

Prilagam nekaj fotk:

Antena: polnoletnost

2010-03-25T19:10:00.000+01:00

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Marec je že skoraj v izteku, pomlad se počasi vključuje v naše vsakdanjike, zvončki že silijo na plano, mi pa si le želimo več in več vročih dni ter čimprejšnjega poletja! Obožujem marec, vonj po pomladi, prve žarke po dolgi zimi ter, kot se za vsakega »horoskopskega ovenčka« spodobi, komaj čakam tudi svoj rojstni dan. Letošnji… poseben… en in edini 18. rojstni dan.

Ne zdi se mi tako dolgo nazaj, ko sem vsa prestrašena prestopila osnovnošolska vrata, ko sem
ponosno prejela svoje prvo spričevalo, nato ko so me, kot se za »fazanko« spodobi, krstili na šolskem dvorišču ter, ko mi je oče mnogokrat govoril, da mi bo nekoč kupil avto... Čas leti neverjetno hitro in počasi se začenjam zavedati, da moja polnoletnost le ni tako daleč, kot se mi zdi. Pravzaprav me od uradne neodvisnosti loči le še nekaj dni. Pa vendar je vse skupaj nekako prehitro! Kar naenkrat bom lahko vozila avto, podpisovala dokumente, volila predsednika, ponosno pokazala osebno izkaznico, ko me bo hotel preveriti varnostnik, zapravila denar v kazinojih ter obiskala striptiz bar. Noro!
Sicer pa se polnoletnost tako ali tako ne bo poznala vse dokler ne dobim vozniškega izpita, saj lahko, na primer, alkoholne pijače in cigarete kupi zdaj že vsak šmrkavec, prav tako vstopi na različne zabave niso tako zelo varovani. Razlika je le v tem, da bom tokrat lahko vse delala brez vsakršnega: »Kaj pa če…«
Mojega osemnajstega rojstnega dne pa se sicer veselim tako, kot vsakega doslej… nič več in nič manj. Komaj čakam svečke in torto, komaj čakam čestitke, poljubčke na lica, zanimiva darila, smešne fotografije, nov tatu, kakšno presenečenje, ki me bo spravilo v jok ter potovanje v Francijo. Stvari, ki mi bodo popestrile zdolgočaseni teden ter pustile v meni poseben pečat.

Drugače pa tretji in četrti letnih srednje šole s seboj prinašata kar nekaj pomembnih prelomnic. Poleg polnoletnosti so tu še odločitve o nadaljnjem šolanju, maturantskem plesu, izbirnih predmetih za maturo in seveda sama matura ali, kot ji nekateri pravijo »test odraslosti« (mature- odrasel, ang). Osebno mislim, da sem za izbiro svoje prihodnosti še premlada. Kako hudiča naj vem, kaj si želim početi celo življenje? Na katero fakulteto me bo odneslo? »Oh dekle, vzemi se v roke… še enkrat se zavrtiš okoli svoje osi, pa boš noseča ter poročena.«

100jko: Tamala, ne se hecat! Ker bom hitro kam pobegnil, če boš začela sanjati o otrocih in poroki. Sem še premlad, pa čeprav sem polnoleten. Fuj to!
Sam morem reči, da se svoje 18ke ne spomnim ravno natančno. Vem le, da smo se s prijatelji dobili in ta dan konkretno proslavili. Na kratko povedano, napili so me do konca. Pri nas je tole nekako tradicija. Z vsakim 2x-3x nazdraviš in že se svet nepravilno obrača ob vsakem tvojem koraku. Tisto leto in pol, ko so vsi prijatelji postajali polnoletni je bilo res naporno. Hehe. Sicer pa sem se polnoletnega počutil šele, ko sem prvič držal v rokah izpit od avta. Kot je Dona povedala, v Sloveniji se s polnoletnostjo tvoje življenje kaj prida ne spremeni. Vem le, da je od takrat naprej začel oče uporabljati tole frazo: »Polnoleten si! Če boš preveč pameten te bom vrgel na cesto!« Hvala bogu, se je vedno le hecal. Prav tako so me z 18im letom varnostniki nehali spraševati za osebno, v šoli me niso spraševali za podpis staršev pa tudi nisem naredil nič tako resnega »da bi moral odgovarjati za svoja dejanja pred roko zakona«. V slovarju piše, da je polnoleten nekdo, ki dopolni določeno število let in pridobi vse pravice ostalih ljudi. Super. Zdaj mi je dolžnost iti voliti. Pa za koga naj jaz volim, če nimam pojma kdo so strici na tistih plakatih. Prvič, ko sem volil sem obkrožil naključne številke in odšel iz volilnice. Hja to pa je bil biznis. Mislim, da država ne dela prav na tem področju. Stavim, da bi predsedniški kandidat dobil več glasov mladine, če bi nastopil v videospotu, kot pa za dobre ideje za prihodnost naše države. Saj ni čudno, da je država v kaosu, ko pa novinci v polnoletnosti igramo bingo na volilnih listkih. Definitivno je, da je več pozitivnih stvari, ki pridejo s polnoletnostjo kot pa negativnih. Za nekatere je najlepša ta, da lahko prvič staršem pribijejo: »Veš! Zdaj sem polnoleten in sam odgovarjam zase tako, da mi ti nimaš kaj več govorit kaj smem in kaj ne!« Na žalost je v mojem primeru vedno nekdo od staršev izjavil citat, ki sem ga napisal nekaj vrstic višje. Ah, pustimo odgovornost. Glavno je, da mi lahko začnemo pri 18ih zakonito piti, kaditi in voziti kot norci.
Zdaj si celo lahko privoščimo kakšno policijsko kazen in si jo pustimo za prihodnost. Ker smo dovolj stari, policaji ne morejo trgati denarja vašim staršem, ker ste pa dijak/študent pa vam ne morejo vzeti denarja, ker ga pač nimate. Nimate ga obdavčenega na takšen način, da vam ga lahko roka pravice vzame. Sicer vam ta pristop ne priporočam, ker sem siguren, da mi v prihodnosti ne bi bili hvaležni za tole idejo.
Konec koncev se sam še nimam za polnoletnega, kajti mislim, da polnoletnost zares začutiš šele, ko pretrgaš popkovino od staršev in se postaviš na svoje noge. Takrat lahko šele rečeš, da si odrasel in da odgovarjaš za vse stvari, ki jih narediš.

Slovenija ima talent- 1. komentar

2010-03-21T21:44:00.005+01:00

Odbilo je ravno osem, ko smo se računalnik, pes in jaz udobno namestili na sedežno v velikem pričakovanju prve oddaje Slovenija ima talent. Tokrat sem se odločila za sprotno pisanje o najzanimivejših ter najpretreslivejših nastopih.

20.00, pa začnimo.

Uvod.

Neželene reklame.

Navdušeni metuljčki ter nervozno potresavanje z nogo. Pozdrav voditeljev ter opis osnovnih stvari, ki jih moramo vedeti … no, pa kamerman in lučkar skačeta po odru med razlago. Sledi predstavitev žirije: Kastelic, Lončina in Čakarmiš. Brez vezno klobocanje voditeljev le-te bremzajo z X-i – ključnim orodjem oddaje.

Nastopi se vrstijo eden za drugim, dolgočasne netalentirance nasledijo še večji anti-talentiranci. Babica "drmaj drmaj" s trebušnim plesom, kopica pevk, brez osnov talenta, kot jim pravi Čakarmiš, nekaj brezveznih plesov, hoja po steklu in požiranje ognja, kolikor je pač iz tu ven za potegnit kaj pametnega. Nato še dečko, ki je 2 leti pripravljal ples piščanca ter Helenca Blagne v mlajši obliki.

Iz nastopajočih izluščim dva:

Najprej najbolj čudaškega in najbolj smešnega:

Komunalni delavec s skrivnostno vrečko. Jože iz Novega Mesta, ki deluje nekako, no oprostite, nekako počasen. Stopi na oder ter se predstavi: Sem Jože. Vem, da je za moškega čudno, ampak štrikam. Ok, človek štrika. Kakšen pa je njegov talent? Sede na stol, odpre skrivnostno vrečko, ven potegne volno ter tiho štrika? Haha, publika v zraku, Dona v smehu, žirija v šoku. Potem še doda: Imam pa še en talent- puzzle postavljam! Zopet smeh. Revež bogi.

Višek večera:

14-letni Peter. Simpatični dečko s kitaro. Pravi, da bo predstavil pesem Erica Claptona. Poles brez besed, Dona s solzico v očeh, dečko pa ga svira po svoje. Odlično! Srčkano! Zmagovalno! Zaenkrat najboljše!

Če povzamem: Oddaja je vsekakor super za vse gledalce, da se pred delovnim tednom sprostimo ter nasmejimo ter je hkrati tudi super reklama za nastopajoče po drugi strani pa sramotilni oder. Poles in Valič sta super ter oddajo poživita. Samo "Buuuu..."-janje oddaje mislim, da ni primerno.

Le printemps

2010-03-19T16:03:00.004+01:00

Hladna, temna zdaj se poslavlja.
Spomine grenke daleč odplavlja.

Danes se sprehodim med teh rož lepoto,
poslovim se od zime, pokopljem samoto.

Ljubim pomlad.

foto: D. Gomilšek

Antena: Slovenija ima talent

2010-03-18T20:27:00.005+01:00

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci. Posebni po svoji zunanjosti, unikatni po notranjosti, različni po interesih ter bleščeči po talentih. Da, prav vsak ima neko danost, ki jo, če se odloči, razvija skozi svoje življenje. Imate tudi vi talent? Ste v čem še posebej dobri? Bi se radi izpostavili? Ponujava vam rešitev, da potešite svoje sanje…

Zdolgočasene nedelje sta nam, poleg že skoraj tradicionalnega Maria, do nedavnega krajšala Lado Bizovičar ter Jurij Zrnec, v oddaji As ti tud not padu?! Ker pa se stvari hitro obračajo, bo z 21. marcem Marijeva konkurenca občutno narastla s težko pričakovano oddajo Slovenija ima talent.

Gre za slovensko različico oddaj America's got talent, Britain's got talent, The X Factor, Popstars, v katerih iščejo nove, še neodkrite talente. V večini izborov tekmovalci predstavljajo svoj glas, medtem, ko v Talentu iščejo različne stvari, vse od plesa, pa do požiranja nožev in imitiranja. V prihajajoči oddaji lahko torej pričakujemo raznolikost ter šokantnost.

Mirno lahko napovem veliko gledanost sledeče oddaje, saj Slovenci naravnost ljubimo vse mogoče resničnostne šove. Če so uspeli Big brother, Bar in Kmetija, potem bo Slovenija ima talent res presežek vsega skupaj. Da pa bi napovedala slavo in uspeh zmagovalcu oddaje, pa je bolj kot ne iluzija, namreč vsi vemo, kako lahko je priti na sceno pri nas ter kako je le-ta nekvalitetna, če se osredotočimo na najbolj omenjane glasbenike pri nas. Mogoče pa bo izbor talenta le pripomogel k reformiranju Slovenske scene!

Znano je že, da žirijo šova Slovenija ima talent sestavljajo Lucienne Lončina (pianistka, pevka), Branko Čakarmiš (Oče resničnostnih šovov pri nas) in Brane Kastelic (pisec, znan po sex zgodbicah). Sicer o njih ne vem veliko, za enkrat pa lahko rečem, da mi je najbolj všeč Lucienne, saj pričakujem v finalu glasbenike, vseeno pa se sprašujem, kje za vraga so pustili kakšnega koreografa ali priznanega plesalca?

Obožujem srh, ko se mi naježi telo ter ko se mi zarosijo oči ob neverjetnem glasu, ob popolnih gibih, o prekrasni skladbi… Zato tudi sama komaj čakam izbore slovenskega Talenta. Že nemalo sem si jih ogledala na Youtube-u, pa jih še vedno ni in ni dovolj. Enostavno ljubim glasbo, hkrati pa se rada smejim na račun smešnega petja.

Kakor je Susan Boyle pretresla Veliko Britanijo s svojim nastopom (saj veste: okrogla, zapuščena upokojenka, s košatimi obrvmi, ki je še nikoli ni poljubil fant), tako lahko tudi v naši mali podalpski državici pričakujemo marsikateri šok. Sama vam lahko vnaprej izdam, da vas bo »vrglo na rit« ob petju moje predrage suhice Anje (posnetke petja lahko spremljate na mojem blogu (http://donch-bonbonch.blogspot.com)

100jko: Osebno ne bom nikoli razumel, zakaj so svet prevzeli resničnostni šovi. A smo res takšni vojageri, da si ne moremo upreti skušnjavi opazovanja ljudi? Bar, Kmetija, BigBrother in ostale oddaje so zame poden televizijskega programa. Lahko kdo od nas reče, da je kaj na svetu pobral od teh oddaj. Ne more! Gledanje ljudi, ki iščejo slavo tako, da se grejo delati bedaka na televiziji, je resnična potrata časa. Jaz sem od vseh zgoraj naštetih “šovov” pogledal le nekaj delov kmetije “slavnih”. Seveda zato, ker sem

bil firbec, kako cela stvar izgleda in če bo res ta stvar takšna uspešnica. No, zanimalo me je tudi kako izgleda naša “Slovenska” pornozvezdnica. Bil sem razočaran, oddaja je bila brez vezna, pa tudi pornozvezda ni bila preveč očem prijazna.

Spomnim se, ko smo kar nekaj let nazaj vsi gledali “Popstars” kjer je nastala superzvezdniška skupina Bepop. Žirija je imela težko delo izbrati 5 oseb, ki naj bi popeljale slovensko pop sceno na višjo raven. Močno pa dvomim, da so zmagovalci dobili to, kar so pričakovali. Prestali so veliko težkih trenutkov zato, da so lahko potem peli pesmice napisane za 10 letne otroke. Talent, ki ga potrebuješ za petje tovrstnih pesmic ima tudi retardirani norček. Da o kakovosti naslednje izbrane skupine sploh ne izgubljam besed

. Ženski trio Unique je bil tako kakovosten, da je na sceni ostal še cel mesec po koncu zadnje epizode.

Upam, da mi zaradi tovrstnih izkušenj nihče ne bo zameril, če bom o uspešnosti “Slovenskega talenta” malo skeptičen. Je pa res, da smo izbrali pravo žirijo za izbor novega talenta. Seveda ta žirija ne bo znala oceniti plesavcev ali katerih drugih talentov tako, da lahko mirne vesti rečemo, da bomo v finalu gledali pevski dvoboj. Sicer bo pa zmagovalec tega šova res nekaj posebnega saj bo moral biti dovolj lep za Kastelica, dovolj pevsko nadarjen za Lončino in dovolj neumen (da bo iz sebe delal bedaka na televiziji) za Čakarmiša.

Aditivi v Coca-Coli

2010-03-14T20:38:00.004+01:00

Živeti zdravo, živeti polno, živeti barvno, je moto različnih politik v današnjem času. Pa vendar, kaj sploh je zdravo? Gibanje na onesnaženem zraku? Voda iz pipe, ki s seboj prinese tisoče različnih primesi? Hrana mavričnih barv, ki vsebuje več slabega kot dobrega?

Predstavljam vam ugotovitve seminarske naloge, katere namen je bil ugotoviti kaj so aditivi, toksičnost, vrste aditivov, njihov namen ter kateri aditivi so primerni za uporabo v živilski industriji.
V praktičnem delu sem primerjala več znamk Coca-Cole, pri čemer sem se osredotočila na najbolj zastopane aditive ter njihov vpliv na naše zdravje.

Izmed osmih analiziranih Coca-Col je najboljša Coca-Cola original, saj ne vsebuje umetnih sladil. Uporabljena sladila predstavljajo največje razlike med Coca-Colami. K tistim, cenejšim in posebnim (»sugar free« ali »zero« ali »light«) je dodanih veliko drugih sladil namesto pravega sladkorja, kar sicer zagotavlja manjši vnos kalorij v naše telo, po drugi strani pa prinaša s seboj nevarnosti kot so karcenogenost, težave s prebavljanjem snovi, poškodbe na modih.

Problem predstavlja tudi fosforna kislina, ki zmanjšuje kostno maso pri ljudeh ali vodi celo v osteoporozo.

To je to.

Antena: Vraževerje

2010-03-10T22:09:00.006+01:00

100jko: Lep pozdrav, predragi bralci. Danes bova z Dono govorila o vraževerju. Na to temo sem pomislil med gledanjem nadaljevanke, v kateri je dekle razbilo ogledalo in zaradi tega imelo nesrečo. Sam sem zelo vraževeren, a vseeno se mi zdijo takšne stvari preprosto neumne. Zakaj bi mi črna mačka, ki prečka cesto, prinašala nesrečo? Le kakšen vpliv ima ta mucka na mene in mojo srečo?

Jaz verjamem v drugačno vraževernost. Kot igralec pokra verjamem, da obstajajo zakleti stoli. Ne glede kako dober igralec si, ti ne pomaga proti zakletemu stolu, saj ti vsi poskusi pridobivanja čipov preprosto splavajo po vodi. Prav tako sem trdno prepričan, da sem v daljnjem sorodu z gospodom Murphyjem. Njegovi zakoni so preprosto napisani zame - in držijo! Saj veste katere zakone mislim: “Kruh pade z mize vedno na namazano stran!”, “Če obstaja možnost, da gre kaj narobe, bo verjetno šlo!”... Se kdaj počutite, da je vaša izbira kolone, v kateri se boste peljali, vedno napačna. Čisto vsakič in brez izjeme se sosednja vrsta začne premikati hitreje. Sam sem njegove zakone najbolj začutil v času, ko sem razvažal pice. Če sem moral peljati pico kam v neznano, sem v trenutku postal najbolj nesrečen človek na svetu. To pa seveda zato, ker se mi je mudilo. Dooh! Odločitve na križišču so v takšnih trenutkih prav smešne. Če sem se odločil iti na levo, je bila prava pot na desno. Če sem se želel ukaniti in iti v nasprotno smer, od te v katero sem si želel, sem kaj kmalu ugotovil, da sem zopet v zmoti. Da o hišnih številkah sploh ne govorim. Vedno so klicali tisti, ki imajo hiše skrite nekje v gozdu, kajti ob vožnji po ulici so številke šle nekako tako: “ 2, 4, 6, 13, 15...”. Seveda sem jaz iskal hišno številko 8 ali pa 10. V tem obdobju mojega življenja sem začel verjeti v karmo. Vse kar sem naredil je imelo posledico. Če sem koga spotaknil, sem v manjšem časovnem odmiku padel tudi sam. Spomnem se enega košarkaškega turnirja, ko sem bil še “mulec”. Ogrevali smo se pred tekmo, ko je igralec nasprotne ekipe telebnil na tla in si popraskal koleno. Ampak njegov padec je bil tako smešen, da sem mu to z glasnim smehom tudi nakazal. Seveda sem ob naslednjem skoku za žogo pristal prilepljen na ograjo. Žeblju podobna stvar, ki je štrlela iz ograje, se mi je zabila v koleno. V tistem trenutku me je veliko bolj bolel ego, kot pa noga, saj so mi soigralci s smehom lepo pokazali v kako smešnem položaju stojim. Bilo je grozno. Usoda mi je želela povedati, da morem biti bolj prijazen do soljudi. Huh, je bedna ta usoda! :D

Dona: Stari običaji narekujejo vrsto navodil za srečo in preprečitev nesreče. Mislim, da gre za podobno stvar, kot pri verstvih- množico naklučij in dolgčasa, za neko popačeno različico “delaj, da boš dobro živel” ali vraževersko “potrkaj na les, da tako tudi ostane”. Sama moram priznati, da mi je tradicija stopila v glavo, kot najosnovnejše stvari domače vzgoje. Jej z žlico, potrkaj na les in pij s kozarca, pa črna mačka prinaša nesrečo. Osebno se mi takšne vraže zdijo izmišljotina, pa se vseeno podzavestno pripravim na kakšen neprijeten pripetljaj, če črna mačka prečka cesto. Mačke in trkanja na les se nekako najbolj držim, čeprav mi tudi štiriperesna deteljica velikokrat pomeni veliko sreče in ne samo brezvezno zeleno biljko

Samo vraževerje, imenovano tudi praznoverje, je nastalo v različnih obdobjih, in je aktualno tudi danes. Gre za ostanek ljudskega verovanja- “prazne ali babje vere”. Vraže so narodno kulturno bogastvo, ki so nastale ob takšnih in drugačnih dogodkih. Ljudje se iz njih ne norčujejo, saj se bojijo, da bi se jim v nasprotnem primeru lahko tudi kaj pripetilo.
Pomen vraž je od naroda do naroda drugačen. Ponekod se jih spominjajo z veseljem ter jim posvetijo veliko pozornosti, ponekod pa so se skozi stoletja pozabila.

Naj vam predstavim nekaj najbolj poznanih vraž:

SRBENJE DLANI: Če te srbijo dlani, boš dobil denar. Če te srbi desna dlan pomeni, da boš zapravljal denar. Če pa te srbi leva dlan pomeni, da ti ga bo kdo prinesel.

KIHANJE ZA POTRDITEV: Kadar nekdo kihne to pomeni, da so njegove besede resnične, takrat pravimo: “Res je!”

HRANA: Za hrano na splošno velja, da kadar ješ, ne jej stoje, sicer ti bo hrana šla v pete.

KOLCANJE: Kadar se ti močno kolca nekdo misli nate. Pravijo tudi, da kadar se ti kolca te nekdo opravlja. Da bi ugotovil kdo misli nate oz. te opravlja moraš hitro pogledati na uro in številki obeh kazalcev sešteti. Sešteto število ti da črko po abecednem redu, ta črka pa ti da začetnico osebe, ki te omenja.

MISEL
Če kdo pozabi, kar je hotel povedati, se je zagotovo hotel zlagati. Prav tako pa pomeni, da če dva izgovorita isto misel (besedo) naenkrat, rešita eno dušo iz vic.

UŠČIPNI ME: Če na nebu vidiš avion, uščipni najbližjega prijatelja ter si nekaj zaželji. Želja se ti bo uresinčila.

NOGA
Če zjutraj, ko vstaneš iz postelje, stopiš z desno nogo na tla, boš imel tisti dan srečo, če pa z levo pa se te bo držala smola. Podoben pomen je tudi pri obuvanju – če zjutraj najprej obuješ desno nogo to pomeni srečo, če pa levo pa nesrečo.

NOS
Marsikje pravijo, da če te srbi nos, boš jezen. Pravijo pa tudi, da če te srbi leva stran, se boš poljubljal, če pa desna, boš jezen.

PETE
Če te srbijo pomeni, da se ti bliža velik ples.

UŠESA
Če ti v ušesu zvoni moraš nekoga vprašati v katerem ušesu ti zvoni. Če oseba ugane, bo neko novico slišala pred tabo, če pa ne, boš pa ti slišal neko novico prej.
Če ti zvoni v desnem ušesu to pomeni nekaj dobrega, če pa v levem pa to pomeni nesrečo ali slabo.

TRKAJ NA LES

Ob neki resnici, ki bi se lahko spremenila, moraš nujno potrkati na les. Na primer: “Nikoli še nisem bila v bolnišnici” ali “Zaenkrat nam gre dobro”. Trkanje je nujno, saj se drugače lahko trenutna stvar hitro spremeni.

ČRNA MAČKA

Če črna mačka prečka cesto, boš imel tisti dan nesrečo.

PLJUNI

Da se ubraniš nesreče, ki jo prinaša mačka, pljuni čez ramo.

DETELJICA

Štiriperesna deteljica pomeni srečo.

Italija No.2

2010-03-07T21:47:00.004+01:00

Po napornem tednu se lahko končno vržem na posteljo, brskam po računalniku, se skrijem pod topel kovter ter stisnem k svojemu Dragemu. Sama izmenjava ni bila napačna, samo zelo naporna! Ostala pa bo vsekakor v lepem spominu...

Delavnice:

Izmenjavo smo zaključili glamurozno, glasno, zabavno in za nekatere preveč pijano.

Italija- mednarodna izmenjava

2010-03-03T19:06:00.006+01:00

Italijani so prišli. Vse poteka po načrtih, vlečejo se kot megle, zelo malo govorijo angleško in komaj čakajo trgovine v Ljubljani. To je to. Nisem se še odločla, če mi je všeč ali ne.

Pon: prihod
Tor: Kostanjeviška jama, Samostan Pleterje, Predstava Na mostu sama sam, Anytime
Sre: Delavnice v šoli, Čateške toplice, palačinka party pri meni

Pour toi...

2010-02-28T22:15:00.004+01:00

Mon cher!
Dis-moi tout. Qui es-tu? D`ou es-tu? Je suis allée á l`autre bout du monde et je cherchais l`amour. Mais je ne l`ai pas trouvée. Je sais, je sais, c`est faux! Parce que je te veux voir, je te veux ecouter, je te veux prendre… Je juste veux ouvrir mon coeur pour toi et offrir mon amour.

Un jour j`ai te vu, mojn petit papillon, j`ai te vu pendant mon rêve. Et je pensais… peut- être je suis un peu folle, mais je t`aime. Je t`aime avec tout mon coeur.

Zimske počitnice

2010-02-24T14:53:00.004+01:00

V trenutni »dirjajoči dobi«, skozi katero švigamo z vedno večjo hitrostjo, postaja prosti čas samo ena izmed utopičnih idej, ena izmed besed, za katero bomo kmalu lahko rekli, da so jo uporabljali naši predniki. Življenje kar naenkrat ni več razdeljeno na jasno zarisana obdobja, kar je posledica zahtev po daljšem šolanju in daljšem delovnem času. Zahtevani so hitri odzivi, mnoge selitve ter 100% pripravljenost. Pojmi, ki so vedno bolj prisotni, so prezaposlenost, preobremenjenost in požrtvovalnost, kar se vedno bolj odseva na našem življenju, tako fizično kot tudi duševno. Strokovnjaki v zadnjih letih zaznavajo večjo prisotnost stresa, debelosti in drugih težav, ki jih povzroča pomanjkanje časa zase ter najbližje, kar pogosto vodi tudi k neutrjeni zvezi, prepirom ter ponekod propadu družine.

Torej, ljudje potrebujemo več časa zase ter jasno zarisano mejo med šolo/službo ter zasebnim življenjem.

Kolikor vem, pa imamo v Sloveniji še kar veliko srečo glede številčnosti počitnic za osnovnošolce, dijake in študente, kot tudi prostih dni in bolniškega ali porodniškega dopusta za odrasle.

Če bi povprašali osnovnošolce, dijake in študente, kateri del šolanja jim je najbolj všeč, bi vsaj dve tretjini odgovorili, da so to počitnice. Torej čas, ko se lahko odklopimo od vsakodnevnega stresa, ki ga povzroča kopica testov, ustnih spraševanj in seminarskih nalog ter ga nadomestimo z zabavo, prijatelji in dolgim spanjem. Najhujši je sam prehod iz počitnic nazaj v šolo, torej vrnitev na stare tire, polne obveznosti, ki pa vse bolj zahtevajo tudi delček prostega časa med počitnicami. Učitelji na počitnice ne gledajo več, kot na čas za sprostitev, temveč na čas, ko se šoli lahko posvetimo tudi doma ter se naučimo vsega, za kar do tedaj nismo imeli časa. Zato se pogosto zgodi, da imamo učenci ogromno domačih nalog, priprav na teste ter zahtev po seminarskih nalogah ravno v času počitnic in tednu po počitnicah. Pa takšen prosti čas! Tako se tistega »usodnega dne« pred povratkom v šolo po celotnem spletu razprostirajo pritožbe, nervoza in slaba volja, zaradi nepripravljenosti na obveznosti, ki se samo še nabirajo. Konec počitnic je tako zaznamovan z gesli, kot sta na primer: »Komaj čakam naslednje počitnice« in obuditev Smolarjeve pesmi »Jaz ne grem v šolo«.

Torej, zimske počitnice. Kako zelo dobrodošle ste!

Ljudje na splošno zelo radi odštevamo dneve do najljubših datumov, kot so datumi rojstnih dni, obletnic, praznikov in počitnic. Tako se v času februarja, predvsem mladi, začnemo veseliti zimskih počitnic, ki se raztezajo konec mesca. Ljubljančani, Mariborčani in Ptujčani si odpočijejo v tednu po Valentinovem (15.2.- 19.2.), ostala območja pa imajo počitnice zadnji teden, torej od 22.2. do 26.2.

Zimske tako spadajo med štiri glavne počitnice, ki kraljujejo vsaka v svojem letnem času. Zanje so značilne različne aktivnosti na snegu. Tako se ljudje večinoma odpravimo na smučanje, nekateri pa uberejo drugo pot, na primer sproščanje v toplicah.

Če ste torej naveličani zimskega spanja, kupa prašnih knjig ter dolgočasnih TV programov, vam v prihajajočih počitnicah želimo veliko aktivnosti ter vam predstavljamo nekaj idej:

· Agencije ponujajo poceni dopustovanja v hotelih, hiškah in apartmajih tako v tujini, kot tudi na najbolj priljubljenih smučiščih v Sloveniji, kot so Rogla, Vogel, Kranjska Gora in Mariborsko Pohorje.

· Ponujene so možnosti obiska šole smučanja, teka na smučeh ter tudi bordanja, ki iz leta v leto postaja vedno bolj priljubljeno ter med mladimi velja za bolj »kul« dejavnost.

· Udeležimo se lahko tudi različnih tečajev, ki povezujejo smučanje z učenjem tujih jezikov (predvsem angleščine, nemščine, francoščine in španščine) ali smučanje v povezavi z drugimi športi (odbojka, nogomet, atletika, tenis)

· Privoščimo si lahko teden razvajanja v toplicah, kjer bomo deležni številnih masaž, razvajanja v savni ter različnih bazenih in jacuzzijih.

· Tisti, ki imate raje eksotiko ter ne marate zime, se lahko odpravite v tople kraje. Priporočamo: Avstralijo, Bali, Tajsko, Egipt…

Antena: Facebook

2010-02-22T22:23:00.002+01:00

Dona: Pozdravljeni dragi bralci, neznanci in vsi tisti, o katerih lahko z enim klikom izvem zelo veliko, mogoče še več, kot bi hotela. Ravno prejšnji torek, 9. februarja, je bil dan posvečen varni uporabi interneta, z njo pa posebej izpostavljen tudi vedno bolj popularni Facebook.

Gre za družbeno spletna stran, ki je bila ustanovljena 4. februarja 2004. Brezplačen dostop do strani omogoča uporabnikom, da se povežejo na eno ali več omrežij in tako lažje komunicirajo z ostalimi ljudmi iz istega omrežja. Ustanovitelj Facebooka je Mark Zuckerberg, ki je spletišče izdelal kot študent na univerzi na Harvardu. Na začetku so lahko bili člani spletnega mesta le študentje harvardske univerze, kasneje pa so lahko člani postali še študentje ostalih univerz, dijaki ter vsi, stari več kot 13 let. Spletna stran ima, po celem svetu, več kot 150 milijonov aktivnih uporabnikov. Je tudi najbolj priljubljena spletna stran za nalaganje fotografij, saj jih dnevno naložijo kar 14 milijonov. Glede na priljubljenost strani se je v svojem kratkem obstoju Facebook že srečal z nekaterimi kritikami in nasprotovanji, predvsem zaradi nezagotavljanja zasebnosti, političnih prepričanj njegovih ustanoviteljev in vprašanj cenzure.

Dandanes Facebook ni le zabavna stran, temveč nujno zlo, ki omogoča sprotno pridobivanje novih informacij o ljudeh okoli nas. Iz strani, ki predstavlja profile ljudi, je Facebook postal dnevna soba za popoldanska srečanja mladih ter glavna tema pogovorov v družbi. Facebook ali, po naše, Knjiga obrazov je nekako nov način uporabe prostega časa ter navezovanja prijateljstev skozi Facebook klepetalnico ali s sporočili.

Pa sedimo v moj fotelj ter pobrskajmo po tej spletni strani. Moje ime, priimek ter ostali podatki, ki sem jih bila pripravljena deliti s svetom. Le- te so podprti z nekaj albumi mojih fotografij ter fotografij prijateljev. Klik na prvo stran nas sooči s tisoče novimi »stanji«, kot so: Danes je beden dan, Dona Y gre na trening, Miha X je zaljubljen, itd. Zraven se pojavijo predlogi za nove prijatelje, obvestila o novih zaljubljenih parčkih, vabila na različne zabave in prireditve ter obvestila o bližajočih se rojstnih dnevih prijateljev, katerim je omogočeno pošiljanje navideznega darila ob voščilu. Torej, malenkosti, ki smo si jih nekoč mogli zapomniti ter biti pozorni na njih, so danes postale vsakodnevna nuja, rutina. Milijone rojstnodnevnih želj, ki slavljencu pomenijo le kup odvečne pošte in nič več. V spletno stran pa so zajete še mnoge reklame, aplikacije, kvizi in igre.

Torej, spletna stran, ki vsebuje popolnoma vse. In omogoča navidezna prijateljstva s celim svetom, z ljudmi, ki te v resničnem življenju komajda pozdravijo. Še malo, pa bo Facebook sam skuhal kosilo, ljudje pa se bomo preselili na pisalno mizo.

100jko: Facebook je bljek. Imam ga vrh glave! Ko sem se prijavil, sem gledal vanj kot tele v nova vrata, saj mi ni bilo jasno, zakaj bi takšna stran pomenila tolikšen BUM med ljudmi. Namreč, že pred Facebookom so obstajale takšne spletne strani, ki so ponujale podobne storitve. Zdi se mi, da Facebook ubija internet. Blogov in osebnih spletnih strani se skoraj več ne obiskuje, saj se vsi podatki, ki smo jih ponavadi iskali, nahajajo na enem mestu. Razlika med enim in drugim je le milijon zdolgočasenih ljudi na “Fejsu”, ki preži na nove posodobitve.
Kar naenkrat ni več pomembno kaj napišeš na internet, saj so ponavadi ravno največje neumnosti najbolj komentirane. Tu so lahko tudi največji bedaki največji carji. Napišeš “Moj pes si liže rit!” in dobiš na to izjavo 40 ravno tako pametnih komentarjev. Zdi se mi, da so se ljudje, ki so na internet dajali kvalitetno vsebino izgubili v vsej tej množici bebcev.
Pojdimo k drugi stvari. Facebook si pridržuje pravico uporabe vaših podatkov, slik in video posnetkov. Ali si predstavljate, da bi vašo sliko facebook prodal neki oglaševalski agenciji, katera bi vas dala na jumbo plakat? Ali se sploh zavedamo kaj počnemo? Sami sebi uničujemo ugled, ki si ga bomo mogoče želeli imeti v prihodnosti. Si predstavljate vaš razgovor s bodočim šefom? Vse bo lepo in prav do trenutka, ko vas bo “pofejsal”. Ali si potem predstavljate možnost za pridobitev želenega poklica, ko pa ste na vsaki tretji sliki pijani kot deska? Sam si že ne bi želel takšnega delavca.
Sicer pa tudi jaz delam prevelik problem iz tega. Zelo mogoče je, da bo Facebook ena od stvari, ki bodo trajale samo kratek čas. Kmalu se ga bodo ljudje naveličali in izgubil bo svoj sijaj. Do takrat se bomo pa pač fejsbokali...

Catan

2010-02-18T20:19:00.001+01:00

Tale danes je pa od hudiča.

Žabanje

2010-02-17T22:49:00.003+01:00

Vikendsko žabanje pač... zaspano, zasanjano, ljubeče valentinčkanje.

Sveti Valentin

2010-02-15T22:29:00.004+01:00

Bolj kot svetega Valentina, imam rada mojega svetega Marka. Od glave do pet!

Love u, tvoja žaba!

3 krofe, 3 bobe in košček mesa...

2010-02-14T14:53:00.005+01:00

Objavljam fotografije včerajšnjega džuskanja v Space-u. Glede na to, koliko časa sem skupaj pacala najini karti, mislim da sva si 5. mesto resnično zaslužila.

Najbolj zaljubljeni karti večera

Zbrana druščina

Đuskaj maci, đuskaj!

Brez Eve pač ne gre :)

Nasmeh je vse

2010-02-09T20:49:00.005+01:00

Vedno sem verjela, da nekje obstaja sreča. Da se skriva v mračnih kotičkih na starih podstrešjih in čaka, da jo osvobodijo misli, lačne drugačnih nazorov, misli verujočih oči. Da jo iz sence povleče moja svobodnjaška volja, pogum levjega srca...

Ob nedeljah tako praznim zaloge sreče in se polnim z njenim smehom.

Sreča je moja, a jo delim s teboj. Ker sem s tvojo srečo, srečna tudi jaz.

Osemnajst I.: Otvoritev osemnajstic

2010-02-06T18:00:00.005+01:00

Včeraj smo bili deležni prve "Polnoletne fešte" v letu 2010, ki jo je otvorila Urša. Kot sem že ob koncu prejšnjega povedala, bo to leto polno velikih zabav, saj moja generacija vstopa v polnoletnost. Na blogu tako začenjam z rubriko Osemnajst, v kateri vam bom poročala o vseh novopečenih odgovornežih.

Antena: Pusta hrusta

2010-02-03T23:03:00.005+01:00

100jko: Pozdravljeni! Še malo pa se bodo okoli nas pojavile grozne pošasti, lepe princeske, rumene banane in divji psi. Maškare! Spominjam se, ko sem komaj čakal, da pridem iz šole in grem od hiše do hiše »fehtat« ljudi za bombone in denarce, kot je bilo v navadi. Zbralo se nas je približno 6 otrok, seveda bolj željnih denarja, kot pa sladkarij, saj smo jih imeli kot otroci že vrh glave. Najhujši greh je bil, če nam je kakšna babica namesto 20 sit v vrečko vrgla pomarančo. POMARANČO?! Hjoj, kako so me takšne stvari razjezile. Ponavadi smo ponoči prišli k meni domov in se vsedli na sredino moje sobe. Vsebino vrečk smo stresli na kup ter si vse skrbno in pošteno razdelili. Kako lep občutek je bil, ko sem na koncu dneva prijel ves tisti denar. Počutil sem se tako bogatega kot še nikoli, pa čeprav je bilo v mojih rokah le kakšnih 700 tolarjev. Problem je bil le v tisti pomaranči, ki je vedno ostala. Seveda sem bil jaz tisti, ki jo je dobil namesto bombona (ne vem ravno zakaj, ampak tako je pač bilo). Ob pomaranči pa je moja najslabša izkušnja bila tisto leto, ko sem šel zadnjič v maškare.

Zunaj smo bili že kakšni 2 uri, ko je mene stisnilo na wc (pa ne lulat). Bilo je grozno! Od doma sem bil oddaljen le kakšnih 15 minut hoje. Seveda sem tekel in prišel do vhodnih vrat ravno v zadnjih trenutkih, ko sem ugotovil, da so vrata zakljenjena. Ključe sem, pametnjakovič, pustil v nahrbtniku, v katerem smo imeli sladkarije. Grozna izkušnja! Tisto leto sem ostal brez bombonov, brez mojih 700sit in celo brez tiste hudičeve pomaranče. Še zdaj sovražim nune, ker imajo obleko v kateri ni niti enega žepa za ključe.

Sedaj so stvari za maškare malo drugačne. Zdaj se na maškare zbiramo v različnih diskotekah in lokalih. Večina jih tudi tam ni oblečena v maske, saj nočejo »izpadet glupo«. Meni se zdi ravno to glupo, da greš na večer v maskah brez maske in ob tem misliš, da si kul. Nekateri še najdejo neumne izgovore, kao da niso imeli ideje pa ne vem kaj še. Za take imam nasvet. Vrh glave si pobarvajte na belo in bodite mozolj. :D

Dona: Haha, zdaj ste me pa našli! »Tri krofe, tri bobe in košček mesa« ki ponazarjajo meni enega najljubših praznikov še iz otroških dni. Veselje, ko se babica odcepi od peke štrudlja, pite, piškotov ter preskoči na buhtlje, krofe in miške, posipane s sladkorjem. Pust širokih ust, moj praznik!

Pustovanje je vsakoletna priložnost za sprostitev domišljije ter prebuditev skrite ustvarjalnosti.

Je čas, ko se lahko prelevimo iz vsakdanjega človeka v pravljične ali filmske junake, si izberemo drug poklic, se reinkarniramo v zelenjavo ter v like iz moške, oz. ženske fantazije.

Že od malih nog ga obožujem, saj se zelo rada maskiram ter tako vsako leto preverim, kateri poklic ali videz bi mi najbolj pristajal. Pust pomeni super priložnost, da sem malo bolj odštekana, oz. z leti, da sem malo bolj sexy, kot v privatnem življenju. Seksi nuna, prostitutka, Marilyn Monroe, zdravnica, šolarka, s starostjo vedno bolj mikavne ideje, kako fantom zmešati glave.

Verjetno se tako kot jaz, tudi vi vsako leto srečujete s problemom, kaj bi bili za maškare. Da bi celotni pust ustregel vsem idejam, ki se mi porodijo v glavi, bi bilo najboljše, da bi ga raztegnili skozi celi teden, da se ga do konca naužijem. To bi bilo res idealno! A verjetno ne bi bili vsi tako veseli,

saj zadnja leta nekako zaznavam, da je navdušenje nad maskiranjem, med mladostniki, upadlo. Sicer ne vem zakaj, večina jih pravi, da se jim pač ne da. Tudi tradicionalni »od hiše do hiše, od vrat do vrat«-pohod je vsako leto občutno manj obiskovan.

Kakšni so moji predlogi za letošnja tekmovanja za najboljše maske? Predlagam nekaj inovativnega, hkrati čudnega, nevsakdanjega. Ne bodite zopet čarovnica ali Pika Nogavička! Letos poskusite s čudno zelenjavo, s skupinsko masko, sami si izdelajte kostum…

In, če ne že za vedno, bodite vsaj ta dan sproščeni, energični ter pripravljeni na izstop iz vsakdanjih okvirjev!

Dragi dnevnik...

2010-01-31T22:22:00.003+01:00

Dragi dnevnik,
danes sem zapolnila še eno izmed najinih strani.
Zbudila sem se s soncem v laseh, v njegovem objemu in ob zaspanem pogledu, ki je pravil »ljubim te, miška«.
Vstala sem in bila ljubljena, sedela sem in bila srečna, smejala se in bila njegovo sonce, v črnogledem in sivem svetu, polnem zla in težav.
Kaj dela ta ljubezen!
Jedla sem najine poljube, igrala sem najino strategijo, jezila se na najino predanost. Misel: zakaj, hudiča, se imava tako lepo, ko sem nase vlekla tesne kavbojke ter zrla v svojo zmedeno frizuro.
Kaj dela ta ljubezen!
Vozila sva skozi snežene strasti, po najini cesti hrepenenja, skupaj sva tečnarila in bila tečna. Skupaj sva se smejala grdemu ter se zavedala da sva super.
Kaj dela, ta ljubezen!
Z očmi sem požirala njegove ustnice, pomočene v čaj, daljne Kitajske in bila prevzeta. Sanjarila sem o najini čokoladni prihodnosti, se stisnila k njemu in si želela, da mavrica ne bi nikoli izginila.
Na vrhu mavrice sem se zavedla, kaj dela ta ljubezen! Drobec, ki osvetli vso črnino.

Dragi dnevnik, danes je bil popolnoma moj. Tako kot včeraj, tako kot prejšnji mesec, prejšnje leto. In tako, bi moralo po vseh zakonih fizike tudi ostati.

Jutri se bom zbudila s soncem v očeh ter občutkom, da sanja ob meni.

Jagoda, kot način življenja

2010-01-26T22:57:00.005+01:00

Dneve v šoli osvežiš,
naravno energijo z mano si deliš,
narišeš sonce na obraz,
sadni Smoothie, tebi vsaka čast!

Ko vam gre vse narobe, ko so ljudje sitni- si naročite en juice... po možnosti jagodo.

Pij Smoothie, ubijaj mikrobe! (obvezen ogled filmčka DO KONCA).

Kazen? Ne, hvala

2010-01-26T16:18:00.001+01:00

100jko: Lep pozdrav predragi bralci danes bomo govorili o kaznih, ki jih radodarno delijo v Sloveniji. Ravno zadnjič sem sedel v dobri družbi, ko mi je prijateljica potožila kakšni pr***i so policaji. Baje je za kazen, ker je vozila psička na sprednjem sedežu, dobila 250 eurov kazni. Res mi ni jasno, kaj je bilo temu policaju, ki je izdal to kazen? Sej vem, da se moramo držati zakona in da je policaj navsezadnje pravilo ukrepal, ampak to je pa počasi že kar bedasto. A ni pijancev in prehitrih voznikov dovolj? Si morajo zdaj izmišljevati tudi hude kazni za tako malenkostne prekrške. Prav tako me zanima ta zakon o telefoniranju v avtomobilu. Ni dovoljeno imeti telefon v roki in telefonirati, je pa dovoljeno imeti pogovor skozi slušalko ali zvočnik. Zakaj? Raziskave so pokazale, da telefon v roki ni glavni krivec za zmanjšano odzivnost v prometu. Kriv je pogovor. Prepovedati eno in dovoliti drugo se mi zdi popolnoma neumno. Zakaj potem ne prepovejo kajenja med vožnjo. Se mi zdi veliko bolj nevarno. Izločajo dim, ki lahko zmanša vidljivost in s tem zmanjša odzivnost voznika. Mislim pa tudi, da v primeru, da nam cigareta pade iz rok (med noge), povzroči paniko med vožnjo. Toda, a kdo gleda na to? Ne! Glavno je, da je telefon v roki katastrofalno nevaren, ker takrat nimamo obeh rok na volano. A jih kdo sploh ima?
Kaj pa kazni za hujša kaznjiva dejanja? Saj je rop banke v Sloveniji skoraj splača. Oropaš banko za kakšna dva milijona eurov in si miren za celo življenje. Pa tudi, če te ujamejo in te stlačijo v zapor, še vedno se splača. V recimo v sedmih letih prideš iz zapora in živiš kot bogataš. Izpade nekako tako, kot bi šel delati na kakšno nafto ploščat, kjer bi toliko časa garal. V tem primeru pa si še v naših (v primerjavi s tujimi) luksuznih zaporih, kjer delaš kaj pametnega zase (mogoče se naučiš španščine). Še ene stvari bi se dotaknil. V šoli so nas neprestano spraševali za naše mnenje o smrti kazni. Jaz sem absolutno za. Bi pa zahteval, da so pogoji za to kazen zelo strogi. Po mojem bi si smrtno kazen zaslužili vsi, ki si zaslužijo doživljensko zaporno kazen. Zakaj bi jih pa mi hranili in skrbeli zanje? A imamo kaj od njih? Če damo uspavati potepuške pse, ki niso nikomu nič naredili ne vidim razloga zakaj ne bi dali »uspavati« tudi najhujše zločince. Konec koncev bi se mi ubogi kužki veliko bolj smilili kot pa tisti izmečki. Toda a ne postanemo tudi mi morilci z jemanjem njihovih življenj?

Dona: Ravno to je ta problem. Ljudje, bodite moralni, hkrati pa vzemite življenje zločincu in bodite boljši človek! Skregano z logiko in prav tako z zakoni o človekovih pravicah. Pa vendar po drugi strani… mar ni obsojeni na smrtno kazen, prav tako brezobzirno prekršil pravico drugega? Ravno zato sem glede smrtne kazni tako skeptična. Po eni strani sem za, po drugi spet ne. Lahko se ti zgodi krivica, ali pa resnično plačaš za življenje, ki si ga vzel nekomu drugemu. Ravno teden dni nazaj sem brala o prigodi Američana, ki je približno 20 let čakal na smrtno kazen za zločin, ki ga ni zakrivil. In kako so nato »ponesreči« ugotovili resnico in ga oprostili. Nanj še vedno gledajo s prezirom, on pa ne najde miru in volje do življenja. In potem, da bi imeli smrtno kazen tudi pri nas? Slovenija je že tako ali tako mala, le kaj vse bi prinesle veze!? In zopet, kje je meja med tistimi, ki bi si »zaslužili« smrtno kazen in tistimi, ki si je ne bi?
Zločini, umori, nesreče… vsakodnevno, pretresljivo in resnično. Dogajajo se ves čas in nas opominjajo, kako zelo pozorni moramo biti na prijatelje, ki jih izbiramo ter ljudi, katerim zaupamo. Svetovne novičke nas iz dneva v dan soočajo z brutalnostjo in okrutnostjo, ki je ni in ni konec. Ne gre samo za strel v prsi, gre za razkosavanje, bičanje, mučenje, izživljanje nad truplom in vse mogoče stvari.
Zločinov vsekakor ne moremo metati v isti koš. Nekateri se zgodijo nepričakovano, po nesreči, drugi pa so vnaprej načrtovane grdobije. Vem, težko je postaviti mejo med različnimi zločini. Še posebej, med zločini, ki imajo neko težnjo, zločine, ki bi jih lahko celo razumeli, s kančkom naše zavesti ter tiste, ki nam ne bodo nikoli jasni.
Vsi umori imajo večinoma za sabo dolgo zgodovino ter razloge. Kako naj sodim človeka, ki je ubil posiljevalca in morilca svoje hčerke? Kako naj sodim ženo, ki je v samoobrambi ubila pijanega sorodnika, ko je hotel škoditi njenim otrokom? Kako naj, navsezadnje, sodim sedem –letnega otroka, ki že celo življenje gleda očeta kako pretepa mamo, ko je do kritičnega stanja nato pretepel svojo sošolko? Obstajajo stvari, težko predstavljive, pa so v skrajnosti vidne, kot edini izhod. Kaj vse naredijo slabe izkušnje in vzgoja iz nas. Nimajo vsi popolnih staršev, ki učijo, kako pomemben je naš odnos do živali, narave in ljudi, nimajo vsi popolnih staršev, ki učijo o ljubezni in spoštovanju… Obstajajo tisti, ki do sočloveka in drugih živih bitij ne čutijo nikakršnega sočutja. Kar je žalostno.

In, kako je v Sloveniji? Prvo kot prvo naj povem, da mi gredo vzvišeni policisti zelo na živce. Sama sem bila, pri svojih sedmih letih skoraj povožena zaradi policista, ki je telefoniral med vožnjo, ampak oni so tako ali tako najpomembnejši. Moje ostre beseda pa, poudarjam, ne letijo na vse ljudi tega poklica, temveč le na tiste, ki jih je njihova moč v državi prevzela. Oprostite mi, ampak mislim, da se bom raje vstavila tukaj.
Glede zapornih kazni, mislim, da najvišja zaporna kazen traja 30 let, kar je bistveno premalo, po mojem mnenju. Če smo realni, kot je že povedal 100jko, se v Sloveniji prav izplača narediti zločin in nato, po povratku iz zapora, udobno živeti. Mislim, da smo bili priča že mnogim zločincem, ki so s tihotapljenjem ali delom na črno zelo lepo zaslužili ter omogočili svoji družini, da živi brezskrbno z milijončki, ki so si jih nagrabili. Realno gledano se za tistih 10 let, ki ti jih pač dodelijo za rop banke, izplača razkirati ter dobro zaslužiti.
Pozor! Ne jemljite me za besedo ter ne prakticirajte takšnih bedarij. Sem zagovornik iskrenosti in delavnosti ter mislim, da je ni vsote, ki bi človeka dokončno spravila k zadoščanju ter miru. Navsezadnje je tudi 5 let sedenja za zapahi kar nekaj časa. Bodite pridni ter temeljito premislite o svojih dejanjih.

Marko 22.: Če bi sestavljala zakone...

2010-01-21T23:00:00.006+01:00

Me čutiš? Me čutiš skozi najine nevidne vezi? Čutiš moje občutke? Moje sanje?

Čutim. A, ne le dotike in hrepenečega diha na moji koži, vendar z ljubeznijo polne informacij, nevrotransmiterje, potujoče po najinih sinapsah, v sivino in skozi vsako poro nazaj ven, kjer ljubezen tvori sijočo avro okoli mojega telesa, željnega po tvojem.

Da bi te ne želela? Pasti bi morali vsi meteorji, udarjati rušilni valovi, podirajoč obzidje mojega srca, ki bi prosilo starega življenja. Rože bi morale pomodreti, ljudje hoditi po trepalnicah in ti, ti bi me moral sovražiti iz dna srca ter me sklatiti z mojih oblakov.

A, le zakaj te ljubim? Tako silno in ljubeče, presenetljivo celo za človeško vrsto.

Ljubim te. Takšnega kot si, vsak tvoj atom posebej.

Ljubim te, ko mi s svojim smehom polepšaš dan ter mi z radirko izbrišeš vse probleme. Ljubim te medtem, ko piješ čaj in ješ smokije neprijetnega vonja. Pa tudi takrat, ko se jeziš, ker me ne moreš premagati. Ljubim te, ko se stisneš k meni, da te potolažim ter, ko utrujeno zaspiš v mojem objemu in me zjutraj nejevoljno obmetavaš s plišastimi igračami, ko je potrebno vstati iz postelje. Ljubim te, ko me iskreno pogledaš, ko poveš kako zelo si me pogrešal. Ljubim te, ko se pogovarjava o najini namišljeni hiši, otrocih in vsem, kar temu sledi.
Ljubim te, enostavno in otroško, najbolj.

Če bi lahko sestavljala zakone, bi napisala Najino zakonodajo, v kateri bi ti prepovedala oditi...

Vse najboljše, Marko.

Antena: Alkohlapi

2010-01-18T21:37:00.002+01:00

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Prva polovica januarja je prava priložnost, da se po norih zabavah, velikih pojedinah in pivskih feštah vrnemo nazaj v svoje okvirje. Da se prečistimo, prefiltriramo ter stlačimo nazaj v svojo konfekcijsko številko. Pečenka, popečeni kruhki, pecivo, biftek, na drugi strani pa šampanjec, vino, tekila so vzbujevalci slabe vesti ter prepričanja, da se v prihodnje poboljšamo.
Tudi sama si za praznike, še posebej decembrske, privoščim malo več zapravljanja, hrane ter, kot je za mlade značilno, pijače. In ravno pijača je tista, ki stvari naredi še bolj zanimive. Nisem ravno zagovornik popivanja, prej bi rekla, da dobre zabave. Vendar je zadnja leta postalo že samoumevno, da k dobri zabavi spada alkohol. Sama mislim, da se ljudje lahko zabavamo tudi brez njega, pa vendar se ga vseeno poslužujemo. Zlasti pri pubertetnikih se kaže želja po alkoholu, ki pa sam po sebi ni vzrok za pitje. Vzroki so v sproščanju, v tem, da si nato upajo pristopiti do svoje simpatije, zato, da so »kul« in da se o njih govori še nekaj tednov. Pametujem? Ne, been there, done that.
Zelo redko se napijem tudi jaz, še posebej za kakšne pomembne priložnosti, pa še to ne več v diskotekah, ampak na kavču pred kaminom, v najboljši družbi, med kakšnimi karaokami ali čim podobnim. Tako, da zabava izpade malo bolj smešno in predvsem »avionsko«, ne pa nasilno in neprijetno, kakor na nekatere vpliva alkohol. Tisti, ki postanejo nestrpni in delajo težave v opitem stanju, po mojem mnenju, ne bi smeli piti.
Torej, s pitjem mladih, če s tem ne pretiravamo, ni nič narobe. Vsakemu kdaj paše malo odklopa iz resničnega sveta ter od skrbi. Pa vendar mislim, da starejše generacije tega niso navajene. Veliko staršev še vedno sprejema ta dejanja kot grozne zločine, uničevanje življenja ter povod v odvisnost od alkohola. Mislim, da stvari niso tako pretirane, kot na njih gledajo nekateri starši. Verjamem, strah in skrb sta vedno prisotna, ko gre za tvojega otroka. Pa vseeno mislim, da nismo nič manj odgovorni, kot odrasli, ki si dajo duška v gostilni. Še posebej, če izberemo pravo družbo, ki je kljub opitosti zaščitniška in skrbna, ob strani pa vedno stoji »žrtev«, ki tistega dne vozi in »je na vodi«. Starši, pomirite se, mladost se zgodi samo enkrat. Svet stoji na mladih in naši živahnosti. Pa na zdravje ;)

100jko: »Več kot spijemo boljši smo in lepše zgledamo ...« Včasih imam občutek, da ta pesem pove vse kar je povezano z alkoholom. Mislim, da so stare civilizacije izumile alkoholne pijače prav iz tega razloga, da polepša realnost. Komu od nas se še ni zgodilo, da se je zjutraj zbudil in si rekel: »Kaj za vraga sem pa jaz z njo/njim počel/a!« Ja, alkohol je prasec, grde spremeni v malo manj grde in izbirčen okus malo razbremeni svoje izbirčnosti. Na televiziji pravijo, da se moramo paziti alkohola, ker ta ubija in uničuje vse, česar se dotakne. Pravijo, da so pijani vozniki najhujša stvar pri alkoholu. NI RES! Najhujša stvar je jutro po noči opijanja, ko se zbudiš in upaš, da poleg tebe v postelji ne leži neka prikazen, ki je prejšnji večer izgledala veliko lepše. Vam povem, da je po moje par polomljenih kosti boljše, kot pa trajne čustvene posledice, ki jih takšen dogodek pusti na tebi. Hehe, hec na stran. Mladi preveč pijejo, no pijemo. Kot je povedala Dona, vsaka zabava ni zabava brez 20l vina in vsak rojstni dan ni rojstni dan, če se ne konča s katastrofalno pijanostjo vseh prisotnih. Država neprestano kritizira naše početje ter ga poskuša preprečiti, žal pa se jim ne da kaj prida potruditi. Zakon, ki je prepovedal streči alkohol mladim so hudo poostrili, samo kaj ko se jim ne da pošiljati inšpektorjev, da bi preverili ali se jih gostinci držijo. No, saj mene ne moti pijana mladina, mi smo ga tudi že pri 14ih pili kot, da je sok. Kaj? Že pri 14ih? Žal se zdaj to dogaja že prej, mularija v 6-7 razredu hodi redno po pouku na en »pir«. Nekateri starši boste rekli, da pretiravam, drugi boste mislili, da vaš/a pa ni tak/a. Kje pa! »Jaz ne pijem, ko hodim ven, mogoče le kakšen deci vina!« Mhm... Mnogi starši dobivajo zdaj prebliske svoje mladostiške norosti, samo kaj, ko večina od njih ni slišala: »Ja ka je pa s tabo narobe, a se ti malo jezik zapleta? Pa saj smo popili samo 6 flaš vina!«. Nič čudnega in žalostnega, če nas ne bi bilo v tem krogu prijateljev samo štiri. V novem letu več ne pijem. No mogoče si bom 21. (na svoj rojstni dan) privoščil le kakšen deci vina. Hehe. Do takrat pa nič in nada.

Vixit Viva (VII)

2010-01-13T19:03:00.005+01:00

Tema je, a vidim sence. Sence, ki po steni rišejo majhne objekte ter velike strahove, ujete v kletki mojih misli. Le-te mi bežijo nekaj kilometrov stran, v prav tako temno sobo, nad katero leži prijeten vonj- mešanica dveh popolnoma različnih svetov, ki utripata v skupnem ritmu ter se vdajata vsakdanji teži še težjih bremen. Bremena, zamisli nasprotujočih si strani vsečloveške nespametnosti. Radio postaja iz trenutka v trenutek le mehak, tih zvok v daljavi, misli me počasi odnašajo stran. V najino stran. Nešteto odgovorov, ki bi jih znala odgovoriti in se ves čas pojavljajo v mislih. Kaj počneš? O čem razmišljaš? Me imaš rad? Nešteto preteklih slik, ki bi jih znala opisati od zadnjega drevesa do vseh drugih detajlov. Poljubljava se, v ozadju se k tlom zgibajo stare smreke, na njih počivajo sive ptice. Nešteto je poti, ki bi jih znala izslediti z zavezanimi očmi, le da bi te našla nekje, kako me čakaš, z najlepšim nasmehom, kar mi ga lahko podariš ter z besedami, kako si me pogrešal.

2010-01-10T23:37:00.001+01:00

Velika uganka, pravijo. Življenje samo.
Prinaša in odnaša, izmenjuje, daje ter nas vedno znova pusti v dvomih: Poslušati našo zdravo pamet, prisluhniti srcu? Živeti od enega do drugega dne ter se ne pustiti zmesti?

Danes si otrok, jutri odrasteš. Danes živiš za pravljice, jutri plačaš prvo položnico. In navsezadnje, zgubiš se za trenutek, in se najdeš v lastni hiši, z vprašanjem o tem, kako naprej?

Ne pustite se zmesti. Življenje je razburljivo… vedno bolj.

Antena: Kajenje

2010-01-07T18:27:00.004+01:00

100jko: Lep pozdrav, dragi bralci. Ob novem letu so si mnogi ljudje obljubili, da bodo v priodnje nekatere stvari spremenili. Najpogosteje si ljudje želijo shujšati ali pa prenehati s kakšno slabo navado, ki se je do sedaj niso mogli otresti. Žalostno pa je to, da je velika večina ljudi, do danes svoje novoletne obljube že pozabila. Danes bova z Dono govorila o eni izmed zelo popularnih razvad – o kajenju.

Ne poznam človeka, ki ni nikoli prižgal tega, z tobakom napolnjenega, zvitka. Po pravici povedano se ne spomnim, kdaj sem prvič poskusil kaditi. Vem le, da sem bil kar mlad. Občutki? Bedni! Cigaret v meni ni sprožil nobenega posebnega občutka. Nisem se počutil bolj frajerskega, prav tako nisem občutil nobenega posebnega občutka ob vdihu tega smrdečega dima. »Pa ti ne znaš inhalirati!«, »Eh! To ne delaš prav!« Takšne in podobne izjave sem slišal vsakič, ko sem nekomu povedal, da cigaret name nima nobenega posebnega učinka. Tudi zdaj, po vseh teh letih, sem istega mnenja. Name preprosto nima učinka, katerega bi se zavedal. Eden od mogočih razlogov za to sta moja starša, ki sta kadilca. Od kar sem bil otrok, se je v moji bližini neprestano kadilo in mislim, da sem se dima navadil. Mogoče mi zato cigareti nikoli niso smrdeli pa tudi ljudje, ki so kadili okoli mene me niso kaj preveč motili. Dim me je edino zares motil v restavracijah, kjer mi ni bilo prijetno, ko se je s sosednje mize kadilo naravnost vame. Toda, od kar so uvedli protikadilski zakon, se počutim bolje. Če ne drugega, mi vsaj obleka ne smrdi vsakič, ko pridem iz diskoteke. Bedno je le to, da se tega zakona držijo vedno manj. Nekaj mesecev nazaj so nas mladoletniki prosili, da jim na bencinskih pumpah kupujemo cigarete, ker jim jih niso hoteli prodati, zdaj pa, po mojih opažanjih, nimajo več tega problema. Na trenutke se zdi, da država poskrbi za dober zakon, katerega kršitev pusti trajne posledice na denarnici kršitelja. Samo kaj, ko je po nekaj mesecih država izgubila interes, da bi iskala kršitelje in jim pisala kazni. Mogoče so ljudje začeli kupovati manj cigaret in je državo udaril po žepu primankljaj davkov tobačne industrije. Velikokrat se vprašam zakaj v celoti ne prepovejo cigaret... Zakaj že?

Pri mojih 22ih letih mi cigareti smrdijo bolj kot kdajkoli. Svoji tamali sem na hitro povedal, da se bova kregala, če bo iz njenih pljuč prišel dim. Saj lahko kadi, samo ne ob meni. Prav tako upam, da tudi moji otroci (kojih bom imel) ne bodo kadili. Jim bom pa pustil, da se odločijo sami, ker nočem, da bi jih z prepovednjo še bolj navdušil nad prepovedanim kajenjem.

Dona: Mislim, da nihče ne mara poljubljati človeka, kar daje občutek, kot da bi lizal pepelnik in tudi bližina ljudi, ki kadijo ni ravno »dišeča«. Cigareti pomirjajo ter razvajajo, na drugi strani pa škodijo ter smrdijo. Torej, prepovedati ali ne? Glede tega vprašanja se v meni pojavljajo različna mnenja ter argumenti, ki me pustijo neodločeno med ZA ali PROTI.

Osebno sem proti tovrstni prepovedi, če kajenje ne vpliva na ljudi v bližini. Pomeni, da mi trenutni zakon, ki pravi, da je zunaj zaprtih prostorov dovoljeno kaditi, popolnoma ustreza. Vsak človek se ima priložnost odločiti za stvari, ki jih bo počel ter tiste, ki jih ne bo. Ne vidim pa razloga, zakaj bi kajenje prepovedali povsod, ker če smo natančni, le-to ni edina razvada, ki škodi zdravju človeka. Odločitev je stvar posameznika in ne države same, ker če se bodo prepovedi nadaljevale, kot po tekočem traku, kot se pojavljajo sedaj, bomo kmalu le lutke »ta-glavnih«, naše pravice pa bodo še bolj omejene. Prepovejte cigarete, nato bo sledila prepoved hitre prehrane, alkohola, uporabe prevoznih sredstev, ki postajajo glavni krivec za nastanek tople grede, prepoved aditivov v hrani, nasezadnje prepoved pornografije, iger na srečo ter tako dalje, dokler se ne vrnemo na stopnjo pračloveka, prijaznega naravi ter sebi.

V družini imamo samo eno kadilko in zato je hišni zakon ta, da se kadi zunaj stanovanja, kar se mi zdi zelo pomembno. Kajenje v hiši ne pušča samo slabega vonja, ki se vpije v pohištvo, temveč je tudi velik škodljivec za pljuča otrok ter vzgled, ki ga dajemo. Le komu ni mar za zdravje svojega otroka? Ker moja mami kadi, se mi kajenje nikoli ni zdelo nič slabega, tako da sem tudi sama poskusila. In pri otrocih je tisto, kar vidijo pri starših, navodilo za v prihodnje. Po tej strani bi moralo biti kajenje prepovedano, saj bi se iz generacije v generacijo kadilo manj, a po drugi strani sem človek, ki podpiram ogromne pravice, ki si jih lahko izborimo. Torej zdravje ali beseda preprostih? Dilema.

Kako torej razrešiti ali omiliti? Vprašanje ostaja še neodgovorjeno, do tedaj pa bom še vedno h kaki kavici vsake toliko pristavila zvitek tobaka.

Ko je enkrat konec. Kako živeti?

2010-01-04T22:37:00.003+01:00

Prehod iz zveze v samsko stanje je nekaj čisto naravnega, vendar nam še vedno dela velike probleme. Ljudje smo navajeni izgubljati, zapuščati ter prebolevati, pa vendar vsaka izguba boli enako ali še bolj, kot prejšnja. Ravno pričakovanje, da je vsega enkrat konec, pa da ljudem misliti. Se je vredno spuščati v nove zaplete, se izpostaviti in nato požeti, tedaj še neznane, sadove ali strupe? Odgovori so različni, razmišljanja drugačna, pa vendar mislim, da je zame pravilen odgovor: JA. Če hočemo življenje pestro, če hočemo biti ljubljeni, če hočem »živeti« v pravem pomenu, se moramo izpostaviti toku in se prepustiti. Namreč, živimo le enkrat in če se bomo v npr. sedemdesetih letih življenja samo skrivali pred življenjem samim, da nas le to ne bo prizadelo, potem ne bomo živeli. Žalost, sovraštvo in jeza so navsezadnje temeljne surovine življenja, poleg vseh pozitivnih, ki si jih zaželimo ob praznikih, rojstnih dnevih in ostalih priložnostih. Mnogi kolebajo pri vprašanju, če se izplača spuščati v novo zvezo, ko so pri zadnji toliko pretrpeli. Mislim, da ja. V vsaki zvezi spoznamo namreč nekaj novega, pa naj bo to naša še neodkrita lastnost ali stvar, ki nas pri partnerju moti. S pomočjo le-teh si lahko nato sestavimo grobo sliko, kakšnega človeka sploh hočemo za sopotnika v življenju. Vem, bolečina ni nič manjša ob teh dejstvih, vendar si zapomnite, da bodo stvari, ki se nam v določenem trenutku zdijo nepremostljive, v prihodnosti samo izkušnje, s katerimi smo postali močnejši ter pripravljeni na nove izzive. Torej, kaj vam je ljubše? Biti osamljen, se počutiti nepopolnega, neljubljenega ter hrepeneti po pozornosti, ki nam je prijatelji ne morejo dati in nikoli biti prizadeti ali pa uživati v opojnosti ljubezni, se veseliti, se počutiti izpopolnjenega ter biti na koncu prizadeti? Glede na naše, dokaj, kratko življenje, mi je druga možnost bolj mamljiva. Ljudje, ki se bojijo v zveze, da ne bi bili prizadeti, pa mislim, da kljub temu ne čutijo nič več veselja v življenju, ko potegnemo črto.

Če kdo zdaj misli, kako je meni lahko govoriti, ker trenutno nisem v podobni situaciji, naj povem, da sem vseeno popolnoma prepričana v to, kar sem povedala ter, da sem tudi že sama kdaj doživela podobna razočaranja. Vsem tistim, ki se v leto 2010 podajate z ranjenimi srci predlagam, da se potrudite preboleti ljubljenega človeka ter ne iščete novega, saj iskanje nikoli ne pomeni najdbe. Takrat, ko ne iščeš, takrat se pojavi. In, da vas še potolažim: izguba dobrega človeka je samo nova priložnost, da najdemo še bolj super človeka zase.

Zato vsi zapuščeni:
1. Izbrišite jo/ga iz Facebooka, Twitterja, Msnja…
2. Vzemite si čas zase
3. Poskrbite za kakšno novost: preuredite sobo, spremenite barvo pričeske
4. Znebite se vseh stvari, ki imajo zvezo z ravnokar izgubljeno ljubeznijo
5. Ne poskušajte vzpostaviti stika z bivšim partnerjem, dokler ga ne prebolite dokončno
6. Zaposlite se s stvarmi, ki jih radi počnete

Že res, da so hitre spremembe v življenju težko dojemljive ter stresne, vendar ne obupujte- za vsakim dežjem posije sonce, oz. za vsakim izhlapelim, starim vonjem, v naše življenje vstopi nov.

Curly hair & heels

2010-01-03T23:52:00.006+01:00

Ljudje nismo nikoli zadovoljni. Veliki hočejo biti manjši, manjši hočejo biti večji, suhi si želijo še nekaj kilogramov, debelejši pa si nadvse prizadevajo shujšati. Podobno je tudi z lasmi. Ljudje z ravnimi lasmi si želijo skodrane, kodrasti pa zaradi nenehnega ravnanja las do konca življenja v najbližjem predalu skrivajo likalnik za lase.

Tisti, ki me poznate, verjetno veste, da imam probleme ravno s slednjim. Že od malega sanjam o kodrih, medtem ko si moje ravne lase želijo vsi, ki jutra preživijo z likalnikom pred ogledalom. Zamenjam takoj, saj se obožujem, ko sem kodrasta! Ne rabim se česati, frizura je zjutraj fantastična, počutim se veliko bolj zapeljivo, moški pa pravijo, da kodri žensko naredijo igrivo.

Lahko bi rekla, da so kodri moj fetiš. Kot med k čebeli, pa h kodrom spadajo visoke petke. Sama jih sicer obujem zelo redko, pa jih vseeno obožujem ter vneto buljim vanje v trgovini. Da bi jih nosila, nekako ne najdem pravih priložnosti, drug problem pa je seveda moja višina, saj sem že tako ali tako z glavo v oblakih, pa še Marko bi bil verjetno manjši potem.

Kakorkoli že, novo leto je super priložnost, da ljudje končno postanemo zadovoljni! Mislim, da bom letos poskrbela za spiralno trajno ter si privoščila malo večji nakup petk. Privoščite si, živimo samo enkrat.

2009 gudabaj

2010-01-02T01:05:00.003+01:00

Datum 1.1.2010 zveni nekako pravličen. Pravzaprav je celotna letnica veliko bolj zanimiva. Mogoče zaradi svoje skrivnostnosti ali pa so to le moja optimistična prepričanja. Z včerajšnjim Silvestrovim smo nekako zapečatili ovojnico 09 ter odprli novo z, še praznim, listom.
Sama misel, da je vsega prazničnega rajanja konec, me kar mrazi. Počasi se lahko poslovim od dolgega poležavanja v postelji z mojim najdražjim, od lenarjenja pred televizijo ter od ne-učenja. Ok, priznam- naslednje počitnice, pogrešam vas!

Malo sem razmislila tudi o novoletnih obljubah.
V letu 2010 sem si strogo zapovedala, da bom prenehala gristi nohte ter, da greva z 100jkom v Egipt.

Še včerajšnje fotografije:

p.s.: Ste nehali brati in komentirati moj blog? Bog, ne daj...

Novo leto 2010

2009-12-31T11:47:00.008+01:00

Pozdravljeni, dragi bralci in tudi tisti, ki ste se ponesreči zaleteli v moj blog. Leto 2009 je naokoli. Zaznamovalo nas je s številnimi novostmi, s številnimi katastrofami ter mnogo lepimi stvarmi. V prihodnje vam želim, da pozabite na vse neprijetno ter ob misli na lepote prejšnjega, zasijte v novo leto, ki prihaja, z vso svojo energijo, ki jo premorete ter tako osrečite svoje bližnje. Kot pravijo: tisto, kar dajete, boste prejeli nazaj.
Danes je torej tista prelomnica, ko bomo, tokrat po čudežu, v novo leto lahko zaplesali v kratkih rokavih ter brez skrbi stisnili roke ljudi, ki naj bi se jim umikali zaradi prašičje gripe, kot so nam naročili specialisti za bolezni.

Sama si bom leto 2009 vtisnila v spomin, kot vsa ostala poprej. Bilo je lepo, novo, zabavno ter izziv, kot bi ga morali jemati vsi. 2009 je bilo moje tretje leto v gimnaziji, z Markom najino 2 leto, ki sva ga preživela skupaj, prvo leto sodelovanja z Anteno ter tudi moje zadnje leto pred polnoletnostjo. Z njim so povezana razna potovanja v Belgijo, Italijo, Nizozemsko, Tunizijo in Grčijo, pa tudi poker, odbojka ter vse kar paše zraven.
V 2010 me torej čaka ta »velika osemnajstka« ter z njo povezan izpit za avto, prost vstop ter večja odgovornost. Poleg tega pa v velikem pričakovanju že sanjam o maturantskem izletu v Španijo, o maturantskem plesu, o pomembni maturi, izbiri faksa ter o Egiptu, ki mi ga je obljubil moj dragi.

Vse lepo v prihodnjem letu ter hvala, da ste bili z mano.

And now, my memories:

My darlings

Nerezine with ma boy

International exchange- Italy

Eatin` marihuana muffins in Amsterdam :)

Cow-party with my favourite aries

Volleyball

International exchange- France

Spring break- Greece

My favourite cousin

Someday, i`ll make tortillas for ma boy ;)

Fathers band Smash

Salsa with Leo, in Tunis

Crikvenica with my beybs

Party animals

Our dream engagement ;)

Volleyball trainings in Planica

Dan 202 with ma boy

Triglavska jezera

Ladys night

Favourite expression on their faces

That`s all, folks.