Ko se izjočeš na moji rami vem, da si človek.
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.
Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.
Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi.
Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.
Sem Dona in jočem. Povsod.
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.
Jočem, ker si upam jokati.
Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.
Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.
 |
| Vir: http://glee.wikia.com/wiki/File:Girls_cry.jpg |
Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.
Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi.
Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.
Sem Dona in jočem. Povsod.
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.
Jočem, ker si upam jokati.
Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.
Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!
Komentarji