"Moda ne živi le v oblačilih. Skriva se na nebu in ulicah. Nastaja v mislih, v načinu življenja in dogajanju okoli nas."
Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.
Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".
A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.
______________________________________________________________________________
Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.
Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...
A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.
Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.
No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.
Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.
Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".
A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.
______________________________________________________________________________
Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.
Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...
A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.
Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.
No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.
Komentarji