Smešno predvsem na obupen način, ko te takole dnevno preizkuša in sili k nenehnemu gibanju. Iz najbolj skritih kotičkov izvleče stare strahove in zbuja živalske nagone. Želja po preživetju je tista, ki nas sili naprej, čeprav smo že zdavnaj obupali in si polomili ude. Če si jih nismo sami, so za to poskrbeli drugi. "C'est la vie", mi pravijo in se kislo nasmihajo.
Sprijaznjenost, brezčutnost, ignoranca, egoizem - gnus.
Hladne lutke, ki same sebi verjamejo, da vsak dan živijo, kot da bi bil njihov zadnji.
Hladne lutke, ki uživajo v vsakem trenutku, ki sledijo svojim sanjam, prisluhnejo svojem srcu in so to, kar v resnici so.
Laži!
Same maske brezčutnih robotov z otopelimi dušami. Pa se trdi pridevniki še ne končajo. Lažnjive! Tako zelo zmanipulirane, da verjamejo svojim lažem. Vse kar imajo, so umetna sreča, umetni nasmehi, umetni odnosi in delo, ki jih pogublja.
Če bi vam povedala da boste živeli le še en teden, bi se odzvali drugače? Bi bili iskreni in dobri do drugih? Bi uživali zadnje trenutke? Bi upoštevali dane omejitve? Bi ljubili ali sovražili?
Svobodni smo le, če si upamo. Živimo v zaporih in upravljamo suženjska dela. Kazalci pa odzvanjajo v naših glavah in nas silijo k hitenju. Ovčjereja.
Kdaj si se nazadnje ustavil in globoko zajel zrak??
Komentarji