...Izguba...

Temno nebo…zvezde na nebu…pogled v skrivnostno noč, oblaki, v katere so vpete zvezde… Svetle, kot njegove oči…njegov globok, zasanjan pogled, mehek nasmeh in razmršeni lasje, ki so se svetili v soncu…on, ki ga danes ni več tu ob meni…shranjen globoko v ranjenem srcu…pušča pečat, ki bo s časom zbledel…pa bo?...Bo moral…Pa zdaj?! Kam naprej?..ni več tega, kar je bilo, ne počutim se domače, ujeta v svojih spominih… In ti greš…v daljavi vidim tvoje stopinje…ki so mi bile še tako blizu…ne tako davno nazaj, ko si me ves čaroben in skrivnosten objel. V tistem pogledu je bilo nekaj ne razkritega, nejasnega…Kar je v meni vzbujalo dvom…Strah, da ni tistega kar bi moralo biti, da te bom izgubila…in se utapljala v spominih, kakor se danes… Dejansko se je tako zgodilo… le čakala sem lahko to žalostno noč…ko zvezde nimajo iste svetlosti…življenje nima več takšnega pomena… Kdo mi bo zaželel lahko noč?..nihče… s solzami v očeh bom legla v posteljo in se skrila pred težavami…ne bo mi uspelo, ne…še v svoji topli postelji ne morem pozabiti na tvoje dotike. Vzglavnik tako diši po tebi, po vročih poljubih…ta parfum, ki se mi je zdel tako mamljiv ima zdaj tako težek, mučen vonj…Priokus trpljenja…Nimam moči več jokati…mlake solz hlapijo iz svilenega robca…Lahko noč nebo, lahko noč TI…ki mi toliko pomeniš…ostani v mojih sanjah in se v resničnosti ne vračaj nazaj…odpluj s sanjami v daljavo…v nepomemben obris nekoč ljubljenega…