Antena: seks

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci. S 100jkom sva se dotaknila že marsikatere teme, jo obdelala, prežvečila, izpljunila med občinstvo ter nato nekako prebavila vaše kritike ali pa pohvale. A, zavedla sva se, da obstaja še ena tema, ki bi morala biti pod nujno na najinem prežvekovalskem seznamu in je že prav čudno, da o njej nisva še spregovorila veliko prej. O čem govorim? O naravnem pojavu, o nekakšnem nagonu, ki je bil še pred leti tabu tema, danes pa se o njem govori vedno več in vedno bolj v detajle. O eden in edinem: seksu.

Zakaj imamo ljudje toliko problemov z izražanjem o tako naravni stvari? Mogoče zato, ker pri seksu sprostimo vso domišljijo, ker se meje med človekom in živaljo nekoliko stanjšajo? Ker spontanost premaga uglajenost? Razlogov je verjetno ogromno, saj je v preteklosti veljajo nekakšno nenapisano pravilo, da kar se zgodi v spalnici, ostane v spalnici.
Tako moški, kot tudi ženske ljubimo seks. In bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo o njem začelo govoriti brez dlake na jeziku, v medijih, med prijatelji in nasploh v širši javnosti. Novinarjev, ki se ukvarjajo s tovrstnim dejanjem je vedno več, vsak naslednji pa se podaja v še podrobnejše detajle, ki jih je prejšnji izpustil. Zakaj pa ne? Če jemo, pijemo in spimo, potem tudi seksamo, in to brez kančka slabe vesti.
Kot ostali, tudi sama ljubim seks. V vseh letnih časih, ob nemogočih urah, v raznovrstnih pozicijah in na nenavadnih prostorih. Doživljam pa ga različno. Včasih je le nujno potrebna dejavnost, drugič pa dejanje ljubezni, ki jo čutim do partnerja. Včasih je nežen in ljubeč, spet drugič divji in strasten. In prav je tako. Mislim, da ni vedno tako, kot pišejo nekateri, da ženske hrepenimo po dolgi predigri, vrtničnih cvetovih, raztresenih po postelji, o šampanjcu, jagodah in smetani, o tisočero svečkah, ki dajejo sobi romantičen pridih ter o moških, katerih usta poosebljajo romantiko samo. Že res, lepo je in ženske smo romantične, po drugi strani pa si vseeno včasih zaželimo spontanih dejanj, hitrega seksa kar sredi kuhinjske mize, pomembnosti, ki ne dovoljuje niti popolne razgaljenosti. Želimo si, da seks pooseblja žensko dušo: nežnost, drugič divjo plat.
In kaj sledi po seksu? Pa naj bo nežen, s predigro ali brez, hiter in divji, po seksu se ženskam večinoma prileže crkljanje. Že res, da so znanstvene raziskave razložile, da se moškim dejansko res spi po seksu, medtem ko ženske postanemo hiperaktivne, pa mislim, da si vseeno lahko vzamejo nekaj minut za svojo drago. Osebno mi seks ni tisti »pravi seks«, če me na koncu Dragi ne objame v »žličko«, mi poljubi ramo, vrat, me boža po podlahti in mi nameni nekaj minut popolne pozornosti in lepih besed.

100jko: Oooo, kako lepo. Kaj pa sploh napisat o seksu? Mogoče bi lahko malo pokritiziral naše šolstvo, ki o seksu ne govori rado. Vem, včasih je bila ta tema tabu in se o njej ni govorilo, ampak zbudimo se in se počasi začnimo zavedati, da to več niso tisti časi. Po mojem bi morali v šoli bolj odprto govoriti o seksu, saj bi s tem najstniki dobili vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo. Večina najstniških parov, ki se prvič spusti v seks o samem dejanju ne ve kaj veliko. Fantom so edini vir informacij filmi za odrasle, ki pa so kar daleč od tistega kar se zares dogaja v spalnici. Vedno mi je bilo smešno dejstvo, da si veliko nedolžnih žensk želi nedolžnega partnerja. Potem pa so taka dekleta nesrečna in jezna, ker njihov »prvič« ni bil to kar so pričakovale. Ja pa, lepo vas prosim. Ubogi revež se muči že s tem, ko poskuša najti luknjo, kako naj še pazi kaj vas boli in kaj vam ugaja. Ponavadi zna biti prvi spolni odnos ravno najbolj katastrofalen seks v celem življenju. A je to čudno? Saj nihče ne zna super kar v prvo. Ali pač?
Že nekaj časa me muči ena stvar. Veliko mlajših žensk je prej pripravljena seksati, kot pa karkoli drugega. Večini se zdi oralno zadovoljevanje nagravžno. Poznam celo primere, ki so se prvič (z roko) dotaknile moškega svinčnika šele po prvem spolnem odnosu. Jaz kot ženska ne bi nikoli pustil, da nekdo vtakne vame nekaj, kar je meni nagravžno že na dotik. Naj kdo reče kar hoče, ampak taka dekleta za to niso pripravljena in jih je v spolni odnos najverjetneje prepričal partner. A imamo v Sloveniji koga, ki bi se s mladimi ženskami pogovoril o teh zadevah? Starše? Večini je o teh stvareh nerodno govoriti s starši, pravzaprav bi večina raje delala napake, kot pa se pogovorila o možnih rešitvah.
Malo bi se dotaknil le še zaščite. Mislim, da so kondomi in tabletke postali nekaj čisto normalnega v življenju mladih. Edino kar me moti je to, da mladostniki uporabljajo zaščito le za to, da se zaščitijo pred nosečnostjo. O različnih spolnih boleznih nihče sploh ne razmišlja, mogoče se o temu premalo govori. Tudi tisti, ki dobijo kakšno bolezen se zelo potrudijo, da bi le to ohranili kot skrivnost. Ravno zadnjič je na televiziji starejša ženska rekla, da ima spolne odnose z več različnimi partnerji in da ona ne potrebuje kondomov, ker je v menopavzi in več ne more zanositi. V njenem glasu sploh ni bilo zaznati straha pred spolnimi boleznimi. Kako naj se mlajši zavedamo spolnih bolezni, če se pa še tisti starejši in bolj zreli s tem ne obremenjujejo? Težko, a ne?

Okoli riti v žep

Trenutna situacija je neznosna. V šoli ravno čakam na dve uri fizike, kar pomeni, da bom do pol treh uživala skupaj z mrzlo učilnico, monotonim govorjenjem, ubijalsko tišino ter v borbi sama s sabo, da ne zaspim.
Vsekakor pa ni to glavni razlog, za moje trenutno javljanje. Situacija je še neznosnejša, kot izgleda...

... časovni stroj nas je ponesel v čas srednjega veka. Hiša je obdana z obrambnimi jarki, do vhoda tako pridem lahko le okoli riti v žep, da bi govorili o kakšni naprednejši tehnologiji, kot je televizor, telefon, mogoče internet? Ne, hvala. Tega pa mi ne furamo v srednjem veku!

Izgleda, da sem bom med vikendom preselila kar k Markotu, saj je s slednjimi stvarmi res težko živeti. Delavce, ki pa me vsako jutro veselo pozdravljajo med kofetkanjem na mojem dvorišču, opozarjam, da že naredijo ta, nebigabilotreba, pločnik, ki je terjal veliko žrtev, med njimi tudi našo živo mejo.

Lp, ne-vesela Dona

Ne beži

»Ne beži. Ujel te bom!«

»Ne boš me.«

»Opozarjam te. Predaj se…«

In že sta tekla po rumenem klasju, v dolini, kjer reka naredi najlepše meandre, oriše otok ter se združi še z enim tokom. Sonce je pripekalo, kot da bi že bili avgusta, in vonj po pokošeni travi se je mešal z vonjem cvetoče akacije.

Zagrabil jo je za boke ter se zmagovito nasmehnil, ona pa se je hihitaje sesedla na travo. Zrl je v njene velike čokoladne oči ter se zgubljal v sočnosti dekliškega nasmeha. Premiki kotičkov ustnic, navdušeno govorjenje, blebetanje, šumenje… pomen besed se je izgubljal v opojnosti njene lepote. Ni se več mogel zadrževati. Z ustnicami je prekinil njeno govorjenje, pobožal njene svetle lase ter se zazrl v njene oči.

Tiho je legla na travo in se zagledala v mimoidoče oblake. V lase ji je pripel marjetico ter legel poleg nje. Nasmehnila se je in tiho vprašala: »Ljubiš me, kajne?«

Odgovor je zamrmral najprej le zase, nato pa dvignil pogled ter se igrivo nasmehnil. »Ujemi me in ugotovi.«

Zapodil se je nazaj v pšenično klasje ter zakričal »Ljubim te! Ljubim!«

Antena: Tehnologija

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci! Naj vam opišem današnjo temo. Ko se zjutraj zbudim, pritisnem na gumb, priročnega, majhnega avtomatka, ta pa mi pripravi dišečo kavico, ki so jo včasih delale babice. Nato se oblečem in usedem na tople, usnjene, rdeče sedeže ter se odpeljem v šolo. Nekoč so hodili v šolo peš. V šoli vržem nekaj kovancev skozi luknjo, da mi avtomat skuha čaj ter naredi sendvič. Takšnega, kakršnega so včasih delale naše mame za zajtrk. Po pouku se uležem pred televizor, vklopim še računalnik, v ozadju igra radio, pogovarjam se po telefonu, na mizi pa zrem še v okvir, ki predvaja slike. Sama preživljam čas, ki ga je družina nekoč preživela skupaj. Dragi in drage moje- čas gre naprej in se razvija. In za vse to skrbi naša, ena in edina TEHNOLOGIJA.

Verjetno nam je vsem znano, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Kako ne, saj takšnega, in podobne reke, ljudje že dolgo vpletajo v naša življenja. Načini razmišljanja, aktivnosti, interesi in vrednote obeh spolov so tiste, ki med nami rišejo velike prepade. Ženske razumemo psihologijo žensk, moški pa psihologijo moških, in ravno zato se skupaj znajdemo tako dobro. Saj veste, tista privlačna skrivnostnost, ki je pri partnerju nikoli ne bomo razumeli.
Tako, kot so se Marsovi možje in Venerine žene vcepili v naše glave, tako še vedno tehnologija velja za moško področje. V veliki količini so seveda moški tisti »tehnični del« v družini, ki menjavajo žarnice, ki popravljajo omarice, obvladajo sestavo avtomobila, v minuti in pol sestavijo novo omaro ter, s prstom leve roke, z računalnika začarajo tisoč in eno možnost. Popolnoma se strinjam, da so moški veliko bolj domači s tehnologijo, kot ženske, vendar razlog ni v tem, da smo »glupe«, kot nekateri pravijo, temveč veliko večja moška angažiranost v takšne stvari. Da bi jaz sedela 5 ur pred računalnikom, da bi odtipkala »nevemkakšnostvar«? Ne, hvala. Pa vendar mislim, da ni res, da ne bi bile ženske zmožne takšnih stvari! Ravno nasprotno. V sodobnejšem času se razlike vidno manjšajo, preteklost in položaj žensk pa sta tako ali tako posledica takratne podreditve in manjvrednosti žensk v družini. Po mojem bi bila slika današnjega časa veliko bolj drugačna, če bi bili že od nekdaj enakopravni. Če ne drugega, bi bilo veliko več znanstvenic na svetu, kot jih je sedaj.
In kakšna je prihodnost tehnologije, ki se iz leta v leto dramatično razvija? V mislih imam še enkrat toliko robotizacije, ki jo uporabljamo sedaj, ter življenja še bolj poenostavljena s stvarmi prinesene h kavču. Čakajo nas še hitrejša potovanja, veliko več medsebojnih odnosov preko tipkovnic, verjetno usmeritev v drugačne poklice. Mogoče si bodo izmislili še net-sex! Nikoli ne veš…

100jko: Najprej naj takoj povem, da ne mislim, da so VSE ženske »glupe« kar se tiče tehnologije. Verjetno obstaja kar veliko žensk na svetu, ki vedo veliko o tem področju. Žal pa nobene ne poznam. :D Vsi vemo, da si je lažje zapomniti neumne stvari. Jaz sem na primer človek, ki zelo hitro (včasih prehitro) presodi človekovo znanje glede določene stvari. Priznam pa, da ko slišim izjave kot so: »Emmm 100jko kaj pa so XP-ji?« in »Meni je nekdo prestavil internet na računalniku in ga zdaj ni več...« vem, da se človeku ne izplača razlagati o tehnoloških zadevah. Ampak dajte no! Kako si lahko kdorkoli (ki ni z eno nogo v grobu) privošči, da ne ve kaj so windowsi in podobne zadeve? Iz leta v leto smo bolj odvisni od tehnologije in ravno to je razlog, zakaj bi se morali ljudje potruditi in malo pozanimati o napredkih. Če to ne storite zaradi sebe, storite to zaradi svoje denarnice. Ljudje kot sem jaz in moji sošolci, vas bomo zaradi tega neznanja lepo finančno odrli. Včasih mi je prav smešno koliko denarja ljudje plačajo za najbolj preproste računalniške storitve. Če želite, da vam nekdo namesti operacijski sistem in internet, boste ponekod odšteli tudi po 100 eurov. Veste koliko tisoč eurov bi jaz do sedaj že porabil, če ne bi imel takšnega znanja, kot ga imam?! Roko na srce, mislim, da je kaj takšnega še čista osnova računalništva. Ali ste videli nove modele avtomobiliov? Usedeš se notri in že začne vse piskati in utripati. Za nekatere avte nudijo celo inštrukcije, da vas naučijo uporabljati vse njegove funkcije. Ali ste videli nove pralne stroje? Imajo več tipk kot moj računalnik! Nekdo bi lahko lepo živel samo od tega, da bi stare babice učil uporabljati nove pralne stroje in ostale domače naprave. Zadnjič sem videl oglas nekoga, ki nudi inštrukcije uporabe pametnih telefonov in notesnikov. Malo je manjkalo, da bi ga poklical in ga prosil za te inštrukcije uporabe telefona. Lepo vas prosim, no! Mogoče pa smo res ljudje tako leni, da se nam ne da nič narediti. Mislim, da bo svet kaj kmalu prisilil ne-tehnološke ljudi, da se malo potrudijo v tej smeri. Do takrat pa... hvala za vaš denar.

p.s.: Klik klik na tipkovnico za blondinke.

Tujec, ne zapiraj se

Iznenada, kakor otožna pesem ptice, ujete v stoletno kletko, izvila se je solza iz, kot robota, hladnega obraza. Ne, ni le on skrivnosti črna ptica, ni le on maska svoje postave. Razodel se je, pokazal svoja čustva. Na dan so privrele grenkobe daljne preteklosti, bolečin resnice, ki jih je v tihi temi skril za tremi vrati, s kovinskimi lisicami priklenil na obrabljen zid, z izklesanimi vpisi. Bil je on, takšen kakršen je, kakršnega ga je naredila črnina zaznamovane grenkobe. A robota hladnega izraza, skrivajoč prekletstvo, odplavila je prva mesečina, ko razkril se je pred mojim obličjem. Tujec, ne zapiraj se pred mano. Mano, ki te ljubim.

Vonj po čokoladi, vonj po Evropi

Z razredom smo bili, s strani poslanca J. Kacina, povabljeni v Bruselj, na ogled Evropskega parlamenta, da bi se kaj več naučili o samem delovanju Evropske unije ter parlamenta samega. Da pa ne bi Bruselj bil le ena od prestolnic EU, smo si ga ogledali še obširneje in se soočili še z drugimi značilnostmi, ki jih ponuja Belgija.

Belgija je znana po kipu dečka, ki lula "manneken pis".

Kot tudi druge turiste, nas je zajela Waffle-manija, saj je Belgija znana po odlični čokoladi ter vafljih.

Atomium

Ogled belgijskih Benetk- mesta Brugge

Bruselj

Blogu tako uradno dajem 3-dnevni dopust, saj odhajam v Belgijo. Kaj več pa boste seveda izvedeli, ko se v času spreminjanja mošta v vino vrnem v rodne kraje, da skupaj nazdravimo Sv. Martinu!

Lep pozdrav, Dona

V pričakovanju zime...

Mrzlo je tu zunaj. Škornji so prepustili vlago na novo zapadlega snega, plašč se od starosti še komaj drži skupaj, nos in lica so rdečkasta in poledenela. Počutim se kot deklica z vžigalicami, ko z iskrami v očeh, sredi zaspanega mrzlega mesta, razmišljam o praznikih in vsem lepem, kar prinaša takšno surovo vreme. Kje je svetlost barvitih lučk? Kje je bleščeči zabaviščni park? Kje so nežne snežinke, ki se skozi okno zdijo tako ljubeznive? Kje je blišč, kje sta toplota in smeh?
Mesto počiva pod snežno odejo. Ni smeha, in ne blišča, le surovo vreme, ki vžiga iskro v mojih očeh. Nisem in ne obupujem, saj vem, da je le uvertura k vsemu lepemu, ki me še čaka.

K speči dolini, ki spi pod debelo odejo snega, k navdušenim očem otrok, ki nervozno trgajo mašnje z daril ter k neprecenljivemu stisku tvoje tople roke v hladni, surovi zimi.

Bil je eden tistih dni

Bil je eden tistih dni, ko se popolnoma odklopim od sveta, ko zame ona, on in ono ne obstajajo. Bil je eden tistih dni, ko sem jaz le jaz, in ko skozi ogledalo odsevam le samo sebe in ne njo.
Ko sem, že kot tisočkrat do sedaj, strmela v svoj odsev ter se iskala med prepletenimi odnosi, željami in vrednotami, sem se začela zavedati. Česa? Tega, da tistih »mojih« dni ni več. Da sama ne obstajam, kot sem nekoč. Da je v mojem odsevu neka praznina, ki je do sedaj ni bilo moč opaziti. Manjkal si v tem, od mnogih mojih dni, ko razgalim svojo dušo, odstranim masko in sem to, kar sem. Manjkal si, saj si navodilo, ki me narekuje. A tega do sedaj nisem opazila.
Bil je eden tistih najinih dni, ko se popolnoma odklopiva od sveta in v ogledalu skupaj uzreva hrepeneče oči drug drugega in se začneva zavedati, da sva skupaj to, kar sva in želiva biti. Za vedno.

Antena: Resna zveza

100jko: Pozdrav. Danes bova z Dono pisala o resnih zvezah današnje mladine. Naši redni bralci veste, da sva z Dono pred kratkim imela 2 leti medsebojnega prenašanja. A ni malo hecno, da se današnji podmladek spušča v te »resne« zveze. Hecno je že to, da združujem besedi mladina in resnost, saj vsi vemo, da je le redkokateri mladostnik zmožen biti resen. Ne morem verjeti, da bom star 22 let in imam za sabo že dve resni zvezi, kateri sta trajali vsaka po dve leti. Dejstvo je, da poznam vrstnike, ki imajo partnerja s katerim so že 5-6 let. To je veliko. Preden se poglobim v sam pomen »resne« zveze naj povem mojo definicijo kaj je resna zveza pri mladostnikih. To je vsaka zveza v kateri sta moški in ženska skupaj več kot 6 mesecev. Pogoja sta tudi, da sta partnerja v teh 6 mesecih tudi spolno aktivna in zvesta drug drugemu. Ker, če si moški in ti ženska ne da po tem času, verjetno nisi v neki resni zvezi. Roko na srce, šest mesecev je več kot dovolj časa, da pride do ljubezni. Mislim pa, da prave navezanosti brez spolnosti ne more biti. O spolnosti še kdaj drugič. Zdaj imam vprašanje za vse te 16-letnike, ki so čisto »noro zaljubljeni«. A resnično ciljate na to, da boste s svojim partnerjem za vedno? Če na to ne računate, potem mi prosim povejte v čem je smisel? Saj vem, da vam je lepo, ko se stiskate in ljubčkate na vsakem mogočem vogalu, toda večini se ob zgornjem vprašanju pojavi kurja polt. Fantom roji po glavi kaj takega: »Jaz pa že ne bom od zdaj pa do konca življenja sexal le z dvema ženskama! O NE! Na faxu se bom jaz malo znorel in počel stvari, ki jih s punco ne morem.« Kako bedno. Veliko ljudi najde pravo osebo zase že zelo zgodaj, a jih prav tako veliko od teh to osebo izgubi ravno zaradi zgornjih mislih. A ne bi bilo lepo, da do 25. leta nimaš sreče z ženskami? (se opravičujem ker govorim samo z moškega stališča) Do 25 bi imel nekaj kratkih zvezic, s katerimi bi si nabral izkušnje, potem pa bi prišla tista prava. Taka za »ožent«. Hjoj, bi bilo to lepo! Kaj pa naj jaz naredim? Našel sem popolno punco zase in zdaj ne vem kaj naj naredim z njo. Hja verjetno jo bom čez par mesecev kar oženil. Kaj praviš Dona, bi mi rekla usodni DA!?

Dona: Ravno včeraj mi je moški v frizerskem salonu rekel, da sem kar za »ožent« in vprašal, če že imam nagledanega moža. In zakaj bi si lagala in si želela nekaj drugega, če imam s tabo vse? Seveda bi rekla DA! V to sem prepričana. Je pa res, da sem o sami ironiji, ki si jo že zgoraj opisal, razmišljala tudi sama. Zakaj hudiča se nisva srečala pri kakšnih dvajsetih letih ali kasneje, ko si slaba polovica nekako le najde primernega partnerja, s katerim bi živela. Pravijo, da se po navadi ravno zaradi takšnih zvez, ki nastanejo v mladostništvu, v zakonih pojavijo težave v tem, da partnerja čutita, da nista v mladosti vsega preizkusila in jima manjka delček zabave. Česar sicer pri naju ne vidim problema, saj kakšno steklenico tekile lahko » za zabavo« spijeva tudi sama in nato tekmujeva v padcu po stopnicah. Mislim, da takšen problem ni le posledica predolge zveze, temveč tudi posledica aktivnosti, ki jih partnerja počneta skupaj. Namreč, skoraj sigurna sem, da če bi se udeleževala kakšnih plesnih tečajev, potovanj v Trope, tečaja potapljanja, jahanja konj, skupnih zabav s prijatelji ali česarkoli drugega, bi bila zveza le še lepša in nikoli ne dolgočasna. Mislim, da bi si vsi pari morali vzeti čas eden za drugega in pozabiti na izgovore, da nimajo časa zaradi službenih obveznosti ali podobnega. Okej, verjetno vsi mislite le eno: »Daj smrklja utihni, saj še živeti nisi začela.« V redu, vendar vseeno pozivam vse, da poizkusite. Namreč, okoli sebe imam dosti razdrtih zakonov, ki mi le dajejo vedeti, kako kratka je lahko sreča, če se ne potrudiš za njen obstanek.

Dovolj o zakonskih svetovalnicah. Glede najine dvoletne zveze s 100jkom moram povedati, da sem zelo presenečena, da se je razvila v to, kar se je. Saj sva začela bolj za zabavo in brez nekakšnih velikih pričakovanj. Simpatija tu, simpatija tam, pa poskusiva! In kot zgleda trenutno, bo še kar trajalo, saj si deliva marsikatere hobije, pa tudi prilagodljiva sva. Tako, da če naju Antena ne odpusti, bova še kar nekaj časa ogrevala najino rubriko in se lotevala skupnih tem.

Naj pa potožim, da je 100jko s svojo šolo in s tem, da je postal priden učenec, z bolj malo počitnicami, malo zakuhal vse skupaj, saj sva morala najin Egipt, za skupni 2 leti, prestaviti za nedoločen čas. Zato sva na dan obletnice obtičala sredi BTCja, kjer sva se dodobra poredila s hamburgerji ter kokicami v kinu! Kako romantično, kajne? : )

Odbojka v 2. ligi

Sezona se je začela, tekme pa tudi. Moram povedati, da se trenutno še nismo nekako izkazale. Od treh tekem smo zmagale le eno, kar v klubu in med navijači povzroča nezadovoljstvo, saj v 3. ligi tega nismo bile navajene, skupaj z vsemi, ki nas podpirajo. Tako smo trenutno na 8. Mestu po točkah, kar srčno upam, da se bo spremenilo. Glede na to, kako znamo igrati, bi rekla, da nismo slabe in, da bi z lahkoto bile nekje med prvih 5, vendar glede na neredne treninge in ne skoncentriranost med tekmo pa moram reči, da se ne izkažemo ravno. Kar je velika škoda.

Kot vsako leto, potekajo tudi pokalne tekme, pri katerih smo izpadle v 4. krogu, pri zelo tesni borbi z ekipo Lakolit Ankaran.

In moram reči, da smo se prvič srečale tudi z neprijetnostmi tovrstnih tekmovanj, ki niso naša krivda, in bi morale biti kaznovane.

Tekma v Ankaranu naj bi se začela ob 18.00, vendar so sodniki zamujali, o čemer nismo bile obveščene vse do 18.ure. Zamudili so 40minut, prav tako tudi igralka iz ekipe Ankaran, ki, seveda, igra v prvi postavi. Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da se je slučajno zgodilo, da so domači sodniki zamujali, in so v dvorano prišli, ko je prišla zamujajoča igralka. Namreč, pravila v odbojki narekujejo, da če igralka zamudi, celo tekmo ne more igrati. In seveda, če gre za igralko, ki je starejša in daje ekipi samozavest, ima več izkušenj, je ne igranje le-te lahko vzrok izgubljene tekme. Tako smo kot bedaki čakale skoraj uro, da so se »nepridipravi« privlekli v dvorano. Rezultat je bil 2:2, zato se je odvil še 5. set, kjer smo izgubile 13:15.

In kaj je najhujše? Sama pritožba Odbojkarski zvezi Slovenije zahteva pritožbeno takso, pomeni, da bi se pritožile, plačale in nič dobile. Igralke pa lahko še naprej iznajdljivo furajo dalje.

Lejdiz najt 3.

Tokrat smo, že tretjič, uspešno preživeli Ladys night. Dosedanja dva sta se odvijala v Karizmi, medtem, ko se je zadnji zgodil v Space-u, v večji ženski zasedbi. Članice so se vestno udeležile kriznega sestanka ter se podrobno pogovorile o prihodnjem delovanju.

Urnik dela:
1. Pregled preteklega dela
2. Izpraznitev kozarcev
3. Izgubljanje kil na plesišču
4. Izpraznitev želodca za najpogumnejše in zavzete "hujševalke"
5. Razno...

Zavod za ženske večere se zahvaljuje prisotnim, hkrati pa vabi k vnovični seji.

Seja je bila odprta javnosti, tako da so dogodek ovekovečile mnoge medijske hiše:




Zbrana druščina je izpraznila kozarce in uskladiščila zdravila in substance


Za najpogumnejše še...
... lahko sklepate, kaj je bilo v kozarcih!

Najini 2 leti

Letim ob misli nate.

Letenje. Nevarno, a vabljivo.

Pa je vredno greha? Je vredno prestopiti »varne meje,« se izpostaviti življenju? Je vredno čakati razsodbo, v kateri ni nujno, da bomo želi sladke sadove?

Letenje je vredno! Vredno se je izpostaviti življenjskemu toku ter ga živeti. V polni meri!

Uspeva mi, letim. In hkrati stojim na trdnih tleh, kjer se bojujem z poleni, ki mi jih mečejo pod noge, kjer se bojujem z zli jeziki, kjer se bojujem za svoje ure letenja ter zate.

Letim ob misli nate, letim, ker te ljubim. Ker si danes upam reči te udarne besede, za katere me opozarjajo, da sem še premlada. Ljubim te z razmršenimi lasmi, z zaspančki v očeh, ljubim tvoj jutranji poljub pred zobno ščetko in prvim stikom z ogledalom.

Ljubim te, ker me znaš spraviti v smeh, brez žgečkanja, samo z enim prijemom. Ker edini veš kako se odzovem žgečkanju, ker veš kako me razjeziti in česa ne maram. Ljubim te, ker me poslušaš in mi svetuješ, ker mi grizljaš uho ter me raznežiš s poljubom na vrat, medtem ko spiš. Rada te imam, ker me »žličkaš,« ker se ob večerih »čajava« skupaj. Obožujem čas s teboj, ko sanjariva o veliki hiši, o otrocih ter se prepirava, kako bo ime najinim psom. Ljubim te, ker veš, da obožujem cimet in ker veš, kako obožujem tebe. Ljubim te, ker me ljubiš takšno kot sem.

Čas, ko te ni ob meni, je le obdobje, ko čakam, da se zopet vidiva, da ti skočim v objem, da mi skuhaš čaj, me zmasiraš, mi zapoješ izmišljeno pesem ter mi omogočiš letenje.

Srečna sem, ker te imam. Ker letiš z mano že 2 leti.

Antena: Soba v predalu, nogavice na televizorju

Doncha: Pozdravljeni, dragi bralci. Kateri izmed prostorov v hiši vam je najbolj všeč? Kje v hiši preživite največ časa? Kje sanjarite, kje se učite, kje lenarite? Odgovor, ki je najbolj pogost: v moji sobi.

Moja soba je prostor, kjer imam mir pred svetom, kjer »veliki ljudje« potrpežljivo trkajo, kamor vstopijo le redki, saj jih tako napade moj mini, žepni pes. Moja soba je prostor živih barv, asimetričnih sten, različnih slik ter simpatičnih plišastih medvedkov, ki govorijo vsak svojo zgodbo. In samo te medvedki ter drugi spominki so tisti, ki se spreminjajo na vsake toliko let, s spremembo obdobja v mojem življenju. Plišaste medvedke bivšega fanta prerastejo fotografije mojih prijateljev, nadomestijo jih rože in medvedki novega fanta, itd.

Lahko bi rekla, da je moja soba odsev mene: je živahna, pospravljena, prijetna, polna spominkov, slik ter simbolov, simpatična ter energična.

In kakšne so slabosti le-te? Glavna slabost je njena majhnost, ki skozi leta, z vsakim centimetrom v mojo višino, postaja še manjša. To pomanjkljivost je čutiti tudi v velikosti opreme v sobi. Omara z oblekami je postala premajhna, mize ne uporabljam več, saj se učim v jedilnici na večji mizi, postelja (urejena kot pograd) pa je zame in 100jkota, kot tesna krsta, ki jo bodo ravnokar spustili v temen grob. Problem sva rešila tako, da sva postala »cigana« v moji lastni sobi, kot nama pravi mami. Jogi in dodatne blazine s tisočerimi dekami in kovtri, sva preselila na tla, kjer uživava zakonsko življenje z najinima psičkama Bello in Tio.

In kakšna bo moja »nova soba«, ko bom odšla na svoje? V moji lepi hiši, bom imela veliko sobo, kjer se bo nahajala ogromna zakonska postelja, nasproti nje bo na steni velik, najnovejši, najlepši televizor, kjer bom vsak večer z možem gledala serije, pred spanjem. Iz sobe bom imela prehod v majhno kopalnico ter v, tako imenovano, garderobno sobo, kjer se bodo nahajale omare in police, polne oblek. Zraven bo stalo veliko ogledalo, ki bo obdano z lučkami in bo zjutraj moj najpomembnejši prijatelj, ki ne bo lagal o mojem izgledu.

Naj nadaljujem, kako okusen zajtrk bom pripravila za moža, v lepi kuhinji? Na kakšno teraso bom spustila svoje pse? V kakšnem jacuzziju se bom razvajala? Kakšno super dnevno sobo bom imela? No, ostanimo raje samo pri moji sobi. Ker je v primerjavi z mojo 100jkova miniaturnejša! V nadaljevanju izveste zakaj…

100jko: Smešno ja... Moja soba je velika kot kakšen predal. Pravzaprav moja soba JE predal. Zakaj? Zato, ker me starši nimajo več radi! Problem s sobo je nastal takrat, ko se je rodila moja sestra. Sprva je bilo vse okej, saj je 13 let mlajša in je spala pri starših. Ko pa je bil čas, da grem v Ljubljano študirat, se mi je zdelo logično, da sobo prepustim sestri. Seveda nisem računal na to, da bi lahko fakulteto zapustil in prišel domov. In zgodilo se je ravno to, in zdaj se moram zadovoljiti s spanjem na kavču, v dnevni sobi. Wihaaa!

V nasprotju z Dono sem imel v zgodnji mladosti veliko sobo, z veliko omaro in še večjo mizo. Postelja ni bila majhna, a ni bila ravno velika. V primerjavi s kavčem, na katerem spim sedaj, pa je bila veliko bolj udobna. V moji sobi je bil lep, debel tepih, na katerem sem se kot otrok rad igral. Čez čas je ta tepih postal odlagališče umazanih oblek. Hja... jaz sem eden tistih ljudi, ki lahko brez kakšnega hudega napora živi v svinjaku. V mojem pubertetnem obdobju so prazne kokakoline steklenice in umazane nogavice nadomestile lepe plišaste medvetke in mini avtomobilčke. Pravzaprav sem v tistem času potreboval v svoji sobi le posteljo in računalnik. Seveda mi je s časom tehnologija omogočila, da imam dostop do računalnika kar direktno s postelje. Če bi me vprašali kaj sem pogrešal v svoji sobi, bi vam na hitro odgovoril: »NIČ!« Nikoli nisem bil hudičevo zahteven stanovalec. Le nekaj stvari sem si vedno želel imeti v svoji sobi. Prvo sem si zaželel ogromno ogledalo (ne vem zakaj, zdelo se mi je praktično), potem pa sem si želel dve zadevici, ki mi jih ni nikoli uspelo dobiti: veliko lava lučk, to so tiste lučke ko se v njih kao nekaj pretaka (saj veste tiste različno obarvane valjasto-špičaste zadevce), najbolj pa sem si želel imeti tisto kroglo v kateri se vidijo elektični žarki in iskre, seveda bi morala imeti še funkcijo odziva na zvok.

Komaj čakam, da dobim enkrat SVOJE stanovanje, da ga opremim kot je meni želja, ker si s starši nisem nikoli delil okusa za opremljanje...

Počitnice

Končno smo jih dočakali, a hkrati ne morem verjeti, da čas tako hitro beži in smo v šoli že mesec in pol. Odbodje, ki je bilo zame kar velik zalogaj, bi rekla. Imam namreč že 15 ocen v tem polletju. O ja, nujno sem potrebovala počitnice! Čas, da se dodobra naspim in si pridobim energije za vnaprej. Čas, da ga malo zažuram, da se najem kostanja, da si nakupim nove cotke in čas, da obiščem dragega frizerja, da me ponovno "poblondi".

To je to iz moje strani.
Čawči