petek, 11. december 2015

Zakaj ne smemo razumeti politike?

V preteklosti sem mislila, da je politika preveč inteligentna in učena, da bi jo razumela. Zaradi x-tih členov v y-točkah n-tih zakonov, je zame predstavljala znanstveno fantastiko učenih besed, ki so jih gospodje v kravatah vzvišeno nizali za zbrano množico, ki je zagnano prikimavala ali odkimavala nerazumnim govorom. Ker na moja vprašanja o politiki nisem dobila pravih odgovorov, sem se sprijaznila, da je politika dolgočasna. Tako so me naučili doma. "Dolgočasna, brezvezna in brezciljna. Zato se ji izogibamo, zato ne smemo nikomur verjeti, nikomur zaupati, ker se nikoli nič ne bo spremenilo na bolje." Tako so nas učili. S tem smo se sprijaznili.

... in res se nič ni spremenilo na bolje. Ne zato, ker so imeli prav, temveč zato, ker se ljudje v nevednosti raje izognemo razpravam ter neznanim področjem in slepo naprej računamo kilometrske enačbe tisoč matematičnih operacij, za katere nam pogosto niti učitelji niso znali razložiti, kje bi jih v praksi uporabili. Namesto, da bi imeli v šoli poglobljen predmet o bontonu, kritiki, debatah in politiki, lahko danes z x-i in n-ji izračunam vse neznanke v svojem življenju, medtem ko v zadregi posežem po napačni žlici pri večerji z več hodi in ploskam pri himni (o himni in šolskem sistemu kdaj drugič). Vstavljanje neskončnih piflarij v otroške glave se je izplačalo, saj so veščine debatiranja, iskanja argumentov in zagovarjanja drugačnega, strup za vodilno zastarelo družbo, ki z ovčicami na palubi uspešno pluje med ledenimi gorami napredka. Torej, politikom paše, da ljudje ne razumemo politike. Amen.


Z odraščanjem se je moj pogled na politiko spremenil. Nerazumljive besede so dobile pomen, kravate svoj pralni stroj in kimanje množice luknjo neznanja. Uvidela sem vso nagnusno, umetno piflarijo pomembnežev, za katero se skrivajo povprečni Janezki in Štefke. Če bi iz govorov odstranili vso nesnago "pomembnih" besed in naštevanje točk v zakonih, bi ostalo le eno - jecljanje zdolgočasenega soseda Štefa, ki prepričuje ženo, da je v stari krčmi spil le tri kozarčke vina. Tako enostavno in povprečno, da lahko primerjam zasedanje v parlamentu s kakšno izmed šolskih ur slovenščine na dan govornih nastopov in zaključim, da ni nič kaj bolj inteligentno in vzvišeno kot govor šolarja, ki jecljavo bulji v sestavek na listu, ki ga je z mamo prepisal z internetnega foruma, medtem ko ostali glasno zehajo, tipkajo po telefonih, nekateri celo spijo. In tako se gremo mi vodenje države!

Naučila sem se, da politika nikoli ne odloča med dobrim in slabim. Pozna le dve nasprotujoči si ladji, ki bi raje potopili ena drugo, kot uravnoteženo in varno skupaj pluli na kopno. Omenjeno metaforo posvečam vsem političnim privržencem, levo ali desno (vseeno v katero smer), ki zagnano kimate svojemu kapitanu, med "transparentnostjo" in "3. členom, 10. odstavka, X-novele", saj sem prepričana, da vsi skupaj ne razumemo vsaj polovice brezciljnega mrmranja.. Ljudje zelo radi izbiramo bregove in svojo prepirljivo naravo izkoristimo v gostilniških debatah, kjer so argumenti le ponavljajoči se stavki iz medijev in ne rezultat lastnega razmišljanja. Ker nam tega ni potrebno početi - tako smo naučeni.

Ker pa sem človek, ki si rad razjasni nastale situacije in se jih loteva objektivno, je gnev do politike in medijev tako še večji. Poročanje medijev je tako levo in desno in cigu-migu (še posebej, odkar imamo socialna omrežja, prepojena s sovražnostjo), da ZA in PROTI nikoli nimata realne in objektivne plati. 
Ker se bom jutri lotila teme o trenutnem referendumu, vas verjetno že vnaprej zanima in kar takoj odgovorim #ČasJeZA, da bodo babici zaradi neodobravanja med branjem mojega bloga tekle debele krokodilje solze, saj je iz medijev in knjig razbrala, da so geji razuzdani ljudje, ki goltajo spermo in ... (ne morem nadaljevati stavka v navalu smeha). In, da si takšni ljudje res ne zaslužijo otrok. Oziroma otroci njih. In bodo normalne družine iztrebljene in žensk kmalu ne bo. KOMAJ ČA,KAM, da še na to tragikomično temo kaj napišem!

Danes sem do politike zainteresirano sovražna. Želim si biti del nje, hkrati pa jo sovražim iz dna srca. Ker se trudim živeti dobro in srečno (beri o moji karmi) se nervozi na političnih stolčkih izogibam v velikem loku, a hkrati se zavedam, da moram biti del nje, da bi se kaj spremenilo. Žal mislim, da je veliko mladih, ki čutijo enako. Ali pa jih je spoznanje o podmiznih poslih tako razjezilo, da o besedi na P ne želijo slišati prav nič, razen v povezavi z drugim P***-jem. Adijo, volilni lističi mladih! Novodobne ideje današnje družbe so preveč nore za staro šaro, ki se zdolgočaseno praši po dvorani. Če nas niso ubile tisočere napiflane teorije in če smo vseeno našli pot do veščine debatiranja, argumentiranja in razmišljanja s svojo glavo, se nas bojijo - Ker imamo jajca, ker imamo svoje mnenje, svoje argumente, ker imamo možgane, ker nismo odraščali v času vikanja staršev in polikanih srajčk za v cerkev, in ker bo populacija volilcev nekoč mlajša od mamutov.

Zato ljudje ne smemo razumeti politike. Ker bi vsi razumeli napiflane govore politikov in spoznali o kakšnih neumnostih se debatira na "debatnem krožku" v parlamentu. Tako je pri nas, v naši krasni deželici. In prav je, da se ljudje vključimo vanjo.
Mimogrede, že zelo mlada sem se naučila (kot zagovornica živali), da se z iskanjem resnice in pravice dobi le kazni, inšpektorje in močne nasprotnike z ministrskimi vezami, ki bodo nenehno pljuvali na moj vrt.

... pa sem le zagovarjala psa, ki je bil načrtno ubit. Pravično? NE.  

petek, 20. november 2015

Karmino (ne)prostovoljstvo

"Kárma je izraz, ki označuje ezoterični pomen vzrokov in posledic, ki sledijo vsakemu dejanju. Karma zaobjema pravzaprav vse, kar počnemo, smo počeli in bomo počeli. Gre za dejanja v preteklostisedanjosti in prihodnosti. Dejanja, ki jih počnemo danes namreč določajo našo prihodnost, dejanja, ki smo jih opravili v preteklosti pa določajo našo sedanjost."



Moje življenje je zadnja leta zelo "karma-sto". Medtem, ko se trudim, da bi živela po načelu "delaj dobro in dobro se ti bo godilo," se karma trudi, da me sproti kaznuje za vse, kar ni 100% v duhu dobrega. Ali čistega. Ali delovnega. No, pravzaprav sem svoj način življenja kar poimenovala "karma", čeravno v originalu ni mišljeno tako strogo, kot si interpretiram sama. Konec koncev je vsaka tolažba dobra, ko se s slabo mislijo brcneš z mezinčkom v rob postelje. Ali pa s komolcem v vrata, medtem ko bundo leno zabrišeš mimo obešalnika. Ob tem je še bolj krasen občutek mastno preklinjati in se ob spremljavi burnih negativnih občutkov zviti v klobčič, kjer te potolažijo mrzli smrčki. Vse to je karma. Karma, ki mi ne pusti hudobije, slabih misli in lenobe. Moja posebna karmica kot način življenja. In o tem bom še velikokrat pisala.

Negativizmu vseh oblik se je dobro izogibati, zato sem si postavila kameni ščit pred sovražnostjo, obsojanjem in slabimi navadami. Dandanes se je namreč zelo težko izogniti negativni energiji, saj jo goji skoraj vsako človeško bitje, ki stopica mimo mene. Iz ljudi kar puhtijo jeza, nevoščljivost, agresija, sovraštvo, lenoba, predsodki in trudim se, da se ne bi hranila s takšnimi črnili. 
Vedno sem se spraševala - živimo na krasnem planetu, obdajata nas prekrasna flora in fauna, ljudje smo inteligentna bitja, ki bi lahko naredila svet še lepši, a svoje znanje in izkušnje usmerjamo le v en cilj - kako čimprej in čimbolj uničiti vse, kar je lepo. 
Ob tem odstavku mojo misel odnese v Matrico: "You people are not like other mamals, you are more like a virus!" In res je tako, ljudje smo Zemljin največji virus. Medtem, ko vsi sesalci težijo k naravnem ravnovesju, se ljudje naselimo v prostor, ga uničimo in se razširimo na nova območja. 

In jaz nisem hotela biti del tega. Začela sem misliti dobro, delati dobro, pomagati drugim, nehala sem jesti meso in iskala vse možnosti, kako bi postala še bolj dobra. Živim po načelu "poberi še najmanjši papirček za seboj. In poberi ga še za drugimi". Na začetku sem se veliko spraševala "kaj pomeni biti dober človek?", zdaj pa se vedno bolj sprašujem "kje je meja med dobrim in izkoriščenim človekom?" Pobiranje papirčkov se je namreč v zadnjih letih prevesilo v profesionalno smetarstvo. In na tej točki se je bilo potrebno sprijazniti - predobrih ljudi ni veliko in razlog za to so razočaranja ter ignoranca ljudi, ki si ne želijo živeti dobro. Razlog za pomanjkanje predobrih ljudi je otopelost. Dnevna rutina. Pravila. Zakon. Preobremenjenost z okolico.  

"Dober človek" pomeni "delati dobro", zato sem v skladu s svojo karmo pred 5 leti postala prostovoljka. Prostovoljka za živali. Sprva sem občasno pomagala v društvu za zaščito živali. Potem sem občasno pomagala v drugih društvih in v zavetišču, ter nakupovala dobrodelne izdelke za pomoč živalim. Potem sem pripravila svojo linijo izdelkov in jih sama prodajala na dobrodelnih stojnicah. Vsak vikend, soboto in nedeljo, dva meseca. Bila sem zgrožena nad ignoranco in nesramnostjo ljudi, zato sem dobila še dodatni zagon. V ekipi smo se znašle super punce, s katerimi smo organizirale dobrodelne akcije in licitacije. Vsak vikend smo hodile po terenu in reševale živali. Zbirale smo hrano in papir, vse tovorile v moj avto ter z donacijami obiskovale različna zavetišča. Delo se je stopnjevalo, vsak dan - tudi po dvakrat - smo delale v zavetišču in društvu za zaščito živali. Vse - od fotografiranja, objavljanja, zbiranja hrane, do pobiranja pasjega dreka in iskanja živali po terenu. Potem sem začela donirati še ljudem v stiski, k sebi pa začela jemati brezdomne živali in jim iskati nov dom. K vsem delu so se pridružili še številni klici po pomoči lastniškim živalim. Nato po pomoči mimoidočim brezdomnim živalim. Nato še prostoživečim živalim. In kmalu smo se zavedle, da delamo že več mesecev, vsak dan, tudi po 12 ur. Da že dolgo nisem bila doma, da se že dolgo nisem posvetila svojim stvarem, svojim živalim in svojim najbližjim. Klici in zahteve pa so se kar stopnjevali in kmalu smo prišle do točke, da tudi plačani niso več želeli delati plačanih del, saj je zastonj delovna sila boljša izbira. Hvaležnost se je spremenila v obveznost, jaz pa sem se nekega večera lani v debelih solzah zgrudila po tleh in se ob strogem predavanju mojega dragega soočala z resnično sliko svojega "dobrega dela". 

Čeprav je spoznanje bolelo in je trajalo vsaj kakšna 3 predavanja in tisoč robčkov, sem spoznala, o čem govori moj kruti učitelj. V želji, da bi bila najboljši človek na svetu, sem pozabila nase. 
Zato sem se morala ustaviti in sprijazniti, da lahko iščem dobroto v manjših stvareh, da sama ne morem spremeniti sveta in da si lahko vsaj nekajkrat na mesec dovolim biti sebična - sedeti pred televizorjem, s skodelico čaja v roku in s kosmatuni v naročju. Včasih čutim, da nekateri to sprejemajo kot moj umik, čeprav še vedno delam kot nora. Čutim, da se nekateri čudijo, ko delam kaj za denar. In tudi sama sem se težko sprijaznila, da se od prostovoljstva ne da živeti. Trdno sem se odločila, da bom dober človek za ne-dobre ljudi tako, da ne bom podpirala njihove lenobe in reševala njihovih napak. Da mora vsak človek odgovarjati za svoja dejanja in delati za svoje plačilo. 

Jasno, še vedno sem prostovoljka. A Moj me vsake toliko prizemlji nazaj, da si ne pozabim vzeti časa zame. In za naju. 

Si tudi ti želiš biti dober človek? Vsak dan naredi nekaj dobrega in dobro se ti bo vrnilo. Kaj več o tem pa naslednjič. 


P.s.: Če želiš izvedeti, kako hudo in naporno je biti prostovoljec za reševanje živali (kakršnega pričakuje današnja družba) in kam me je prostovoljstvo lani zavedlo, vabljen/a k branju zapisa "Nehvaležne nedelje ali naj živali počakajo do uradnih ur" na: http://www.popasje.com/#/blogic/

sreda, 18. november 2015

Pajčevinasti Blogger

Začasa mojih srednješolskih let je bil blogger špica! Morda ne tako popularen kot današnji Facebook, a takrat smo blogali prav vsi - tisti, ki smo večinoma znali postaviti vejice in tudi tisti, ki so raje objavljali kratke misli, da se pri vejicah ne bi motili. Pa kaj, to nas takrat ni brigalo. Važno je bilo, da smo dobili virtualni zvezek, kjer smo lahko čečkali vse o svojem življenju, vizijah in takratnem pogledu na svet. In čeravno je v nekaj letih ta "modna muha" zamrla in je bilo mnogo "muh enodnevnic", ki se jim je zataknilo pri prvi objavi, bi se zelo razveselila, da se iz knjige obrazov vrnemo nazaj v čas virtualnih dnevnikov. Zakaj?

Čeprav smo bili mladi in neumni, nas je pisanje bloga spodbujalo k 3 zlatim veščinam:

- PISANJE. Mladi smo pisali! In ne le stavek ali dva, mnogokrat smo pisali dolge spise, noro popularne na spletu in tako zelo osovražene v šoli. Tako zelo osovražene, da zadnje čase poslušam številne zgodbe, kako otroci v osnovni šoli ne pišejo več. Da ne vedo, kaj so domišljijski spisi in kako bi se jih lotili.

- BRANJE. Mladi smo brali! Čeprav so sošolci domače branje največkrat prebrali v obliki obnov, smo dnevno sledili številnim blogom svojih vrstnikov in prebirali dolga besedila o tem in onem.

- DEBATA. Debatirali smo! Čudežno za današnje čase - stali smo za svojim besedilom, za svojim dnevnikom, argumentirali svoje misli in se učili svoja stališča zastopati s tehtnimi argumenti.

Danes pa ... Nihče več ne bere, nihče več ne piše, nihče ne debatira. Novodobna debata se odvija kot brezciljno zaletavanje dveh debilov, vsak v svoj ekran. Vsi so lahko nevljudni in nesramni, vsi iščejo razloge, kako bi začeli prepir in brez argumentov pljuvali eden po drugemu. Ljudje postajamo sovražni. Mulci pa vse bolj podivjani in predrzni. Jaz pa nervozna, saj se nihče več ne zna izražati.

Zato ljubim idejo bloganja. Ljubila sem jo vsa ta leta, vendar si nikoli nisem vzela časa zase. Pisanje je hrana za mojo dušo in moja duša je bila kar nekaj let lačna. Sestradana. Tako zelo sestradana, da sem opustila tudi idejo o lastni knjigi in se nato nekaj noči cmerila, "le kje sem izgubila svojo dušo?" Ko črtaš pomembne točke svojega "To do lista" se zaveš, da si nekje izgubil košček sebe.

In hvala, našla sem se. Spet.

torek, 17. november 2015

Preživela konec sveta. O tem govorim.

Decembra 2012 je imel moj blog "konec sveta", skupaj z napovedanim 21.12.2012, ki se ni zgodil. Eden izmed stotih "koncev sveta", ki so bili napovedani vsakih nekaj let. Jaz pa sem jih preživela 36.

Tako mi je zagotovila Wikipedia, medtem ko se iz otroštva spomnim kakšnih 5 sumljivih datumov, ko smo se v avtomobilu vozili malo počasneje, jedli bolj previdno in zvečer na nebu iskali morebitne vsiljivce. In nič se nam ni zgodilo. Naslednji napovedan konec je okroglega 2020 in čeravno trenutna kriza in kaos kažeta drugače, bom verjetno živela še vsaj do 28. leta. Se je pa Dixonova že zmotila v letu 1962, tako da datumov ne jemljem resno in bom morda vendarle nekoč zgubana ter siva. Se pa ne izogibam le datumom, tudi svetovnim napovedim o dogajanju, ker menim, da smo ljudje preveč vsiljivi s svojo radovednostjo. O tem govorim. Zakaj bi morali vse vedeti?

In zakaj bi si sploh želel izvedeti datum svoje smrti? Da bi izkoristili vse dni svojega življenja. In prišli smo do točke, ki jo bom v zapisih še tisočkrat ponovila - Kaj zaboga ljudje čakamo? Česa se tako bojimo? Zakaj bi začeli resnično živeti šele takrat, ko bomo umrli?
In živeti vsak dan kot da je zadnji, bi bil dober izgovor, da bi končno zakopali jame, potegnili nože iz hrbta, laži vzeli kratke noge in na koncu - storili vse danes in ne čakali na jutri. O tem govorim. Obdaja nas toliko pregovorov, pozitivnih misli, pa še vedno izgubljeno tavamo po negativnem svetu in iščemo slabe stvari. Na primer - datum svoje smrti.

O tem govorim. Datum smrti si želimo izvedeti zato, da bi lahko zadnje dni resnično živeli. Kot izgovor, da si končno zaslužimo noro uživati.
In na koncu vas vprašam - mar ne živimo v debilnem sistemu, z debilnimi ljudmi in z debilnim prepričanjem, da ne smemo povedati svojih misli, da ne smemo biti to, kar smo in da ... kaj? Jasno je. Vse to LAHKO, ampak smo tako sebični do sebe, da si ne privoščimo uživati v krasnem svetu, ki nas obdaja in krasni energiji, ki nas hrani.

... Kjer ni debilno nič drugega, kot smo debilni sami sebi. Dobrodošli zopet na blogu malce bolj gobčne in malce starejše Donche. 

ponedeljek, 17. december 2012

Ob koncu sveta

Predali smo se in prenehali šteti vse konce sveta. Vsaka napoved je le zabaven dogodek in odličen izgovor, da si upamo živeti še "zadnje" dni. Pa naj se še tako smejimo izmišljotinam in zavijamo z očmi - Zakaj se tako urno izogibamo naukom, ki jih napovedi prinašajo? So katastrofe res edini rdeči alarm, ki nas reši uročene otopelosti? Če ne zdaj ... kdaj pa bo pravi čas za življenje?

Če bi 21.12.2012 umrla, bi umrla srečna. Srečna in ponosna, da živim svoje sanje, da zaupam vase, sledim vrednotam in začrtanim ciljem. Da si upam stopiti iz množice in zastopati svoje ideje. Da se borim proti čredam ponorelih ovac in ne obupam. Da imam okoli sebe ljudi, ki spoštujejo moje delo in mi ponudijo ramo, ko se zlomim. Da lahko delim iskreno ljubezen in solze. Da si upam čutiti - srečo in bolečino. Da v vejevju družinskega drevesa cveto češnjevi cvetovi. Da sem to, kar sem in kar si želim postati. Ter, da imam tebe - ki me nasmejiš v še tako hudi nevihti.

Srečna sem.  

sreda, 14. november 2012

Življenje je smešno

Življenje je smešno. 
Smešno predvsem na obupen način, ko te takole dnevno preizkuša in sili k nenehnemu gibanju. Iz najbolj skritih kotičkov izvleče stare strahove in zbuja živalske nagone. Želja po preživetju je tista, ki nas sili naprej, čeprav smo že zdavnaj obupali in si polomili ude. Če si jih nismo sami, so za to poskrbeli drugi. "C'est la vie", mi pravijo in se kislo nasmihajo.

Sprijaznjenost, brezčutnost, ignoranca, egoizem - gnus.

Hladne lutke, ki same sebi verjamejo, da vsak dan živijo, kot da bi bil njihov zadnji.
Hladne lutke, ki uživajo v vsakem trenutku, ki sledijo svojim sanjam, prisluhnejo svojem srcu in so to, kar v resnici so.
Laži!
Same maske brezčutnih robotov z otopelimi dušami. Pa se trdi pridevniki še ne končajo. Lažnjive! Tako zelo zmanipulirane, da verjamejo svojim lažem. Vse kar imajo, so umetna sreča, umetni nasmehi, umetni odnosi in delo, ki jih pogublja.

Če bi vam povedala da boste živeli le še en teden, bi se odzvali drugače? Bi bili iskreni in dobri do drugih? Bi uživali zadnje trenutke? Bi upoštevali dane omejitve? Bi ljubili ali sovražili?

Svobodni smo le, če si upamo. Živimo v zaporih in upravljamo suženjska dela. Kazalci pa odzvanjajo v naših glavah in nas silijo k hitenju. Ovčjereja.

Kdaj si se nazadnje ustavil in globoko zajel zrak??

nedelja, 28. oktober 2012

Nemočna



Sovražim takšne hladne večere. Utrujena legam v posteljo in se počutim blazno nemočno. Obupana bi zakričala v blazino, raztrgala rjuhe in svojo jezo znesla nad solno lučjo ob postelji. Takšnih čustev se mnogi bojijo, iskrenega obupa, občutka nemoči in nekontrolirane jeze.  Ujeta v pajkovo mrežo se v želji po svobodi otepam sluzavih nitk in iščem bilko odrešenja. Očrnjena od vsega slabega, ki ga okolje vpija vame. 

Čutim krivdo, ko sem srečna in okoli mene jočejo. Čutim krivdo, ker imam le dvoje oči in ušes. Čutim krivdo, ker sem le človek. Človek, ki sam ne more spremeniti sveta. Nepravilni utripi vesolja me stiskajo k tlom in silijo v gibanje. Pomagati moram, se neusmiljeno boriti in hkrati prestrašeno, kot majhen otrok, točim solze

Težko je gledati celotno sliko, še težje ignorirati. Sprašujem se, le kako se ji lahko drugi z ignorantsko lahkoto izmuznejo. 

Kamni. 
Hladni kamni.

nedelja, 21. oktober 2012

Watafak 2. - Vurs prijave

Nemi, gluhi in slepi v VURSU.

1-letni kuža celo svoje življenje zaprt v baraki, brez izolacije za zimske temperature in brez ležišča. V notranjosti so le gajbice, nekaj orodja in veliko pasjih iztrebkov. Lastnik je v preteklosti že mučil živali, pes se ga tako boji, da urinira od strahu in se trese.

VURS: ni bilo odziva, posredovalo je DZZŽ Posavje. Asterix je danes najsrečnejši pes na svetu.


Stranice: 10-letni kuža z veliko krvavo rano na čelu. Na verigi, z malo pasjo utico brez sence in toplotne izolacije, zvozlana dlaka kaže na zanemarjenost.

VURS: Z velikim pompom Društva AA in medijskim pritiskom se je VURS odzval: "Pes ni bil v življenjski nevarnosti, zato ni bila potrebna nujna veterinarska pomoč, vendar pa je bilo v skladu z Zakonom o zaščiti živali lastniku zapisniško odrejeno, da mora v tednu dni, poskrbeti  za veterinarsko pomoč in psa ustrezno oskrbeti."


Krško: 9-letni kuža je zanemarjen, večkrat pretepen in poškodovan s strani lastnice. Je umazan, bolhast, garjast, ima preležanine, stare rane. Živi v majhni neizolirani uti, na debeli verigi. Nazadnje je bil izpuščen pred tremi leti.

VURS: Po oceni inšpekcije "ima pes zagotovljeno gibanje na 3m verige, ima uto, redno dobiva hrano in vodo, kar zadošča minimalnim pogojem za življenje." Zaradi ignorance in opozoril sta posredovali DZZŽ Posavje in Društvo AA, ter pretepenemu prijetnemu starčku poiskali nov dom na velikem ograjenem dvorišču.


Velik kuža ima takole zabarikadiran svoj življenjski prostor. Res, bajno življenje.

VURS: "Na vašo prijavo je opravljen veterinarsko inšpekcijski pregled na samem kraju. Tam je pes, 3 leta star, mešanec, veliki, ni zaznati nikakršnih znakov mučenja ali slabega ravnanja. Ima redno oskrbo z vodo, hrano ter ustrezne pogoje bivanja. Na fotografiji je videti bokd res neugledno, vendar to sploh ni to, ampak predprostor hišice. Kljub takšnemu izgledu, so materiali ustrezni, tudi na hišici, da zagotavljajo zaščito psu pred vsemi vremenskimi vplivi. Zagotovljeno mu je ustrezno gibanje, celo preveč, ker včasih pobegne na ulice v okolico. Pri držanju, reji psa niso kršeni veterinarski predpisi."


HVALA, KER PSOM OMOGOČATE PRIMERNE MINIMALNE POGOJE ZA ŽIVLJENJE. IN HVALA VURSU, ZA PRIMERNOST POSTAVLJENIH POGOJEV.
Kill me now.

sreda, 10. oktober 2012

Watafak 1. - Študentski boni


Novi režimi študentskih bonov so prinesli strožji nadzor nad porabniki, kar pomeni, da jedo subvencionirano hrano le študenti in ne celotna družina, kot se je prakticiralo včasih - bravo! Uporaba elektronskih bonov je enostavna, topel obrok lahko jemo dvakrat na dan, med 8. in 20. uro, med posameznima obrokoma pa morajo preteči 4 ure. Ura sicer med drugim ne ustreza študentom arhitekture, ki smo v večini nočne ptice. Medtem ko se delo zavleče do ranega jutra, dopoldan prespimo in z boni ujamemo le en študentski obrok. Smola za nas.


Poleg boljšega nadzora nad uporabo bonov, so na dan na drugi strani prikapljali tudi mnogi "watafaki", ki so po mojem le zdolgočaseno ustrahovanje "ta-višjih" in zapikovanje v nesmisle.

"Osebni dokument, prosim." Watafak!? 
Rada bi razumela, zakaj so predpisi za preverjanje osebnega dokumenta tako strogi. Glede na to, da se elektronskih bonov (zaenkrat) ne da pretentati, bi moralo biti vseeno kdo bo jedel obrok. Stvar je namreč zelo preprosta - t.i. zloraba bona za neštudenta bi namreč pomenila le, da bo lastnik bonov naslednje 4 ure lačen. Država pa v nobenem primeru ne bo oškodovana, saj se številčnost bonov na študenta ne spremeni, prav tako subvencija ostaja ista.

Zaradi nepregledanega dokumenta se je sankcija izvedla v meni ljubi restavraciji, v bližini domačega kraja. Zavedajmo se - v vasici se je prehranjevalo 100 študentov, od tega jih je 20 vsak dan izkoristilo študentsko kosilo pri istem ponudniku, kjer strežejo le 4 osebe. Prihajali bi jesti na bon v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, pa bi nas v petek še vedno ista kelnarica vprašala za osebni dokument. Se vam ne bi zdelo smešno? Za redno stranko morda žaljivo? Nevljudno? Neumno?

"Veljajo samo dodatki iz jedilnika." Watafak!?

Da bi razumeli naslednji nesmisel, ki se mu vedno znova nasmejem, vam postavim vprašanje.

Imejmo v mislih picerijo, ki na študentski bon ponuja navadno pico + 1 zelenjavni dodatek. V čem je razlika med navadno študentsko pico z nacho sirom ter navadno študentsko pico in nacho sirom v skledici posebaj?

V prvem primeru bi inšpektor zagrozil z odvzemom študentskih bonov restavraciji. Po besedah kelnarja naj bi že dobili opomin zaradi strežbe hrane, ki ni na študentskem meniju. K temu prištevajo tudi ne-zelenjavne dodatke, ker niso v skladu z zakoni. Kot velika ljubiteljica nacho sira, ga tako vedno plačujem in jem posebaj. V čem je finta? Ne vem.

Imate podobne izkušnje s takšnimi bedarijami? Vabljeni h komentiranju.


torek, 09. oktober 2012

Watafak!?

V takšnih časih se bo rubrika "What the fuck!?" ali krajše "WTF" zelo prilegla.
Se vam ne zdi?

Kmalu na Gobčni Donchi.

petek, 28. september 2012

Kako sem vzljubila Jadranko?

Le bežno se spomnim njene "Ko bi vedel", pa orientalskega nastopa na Emi, po vzoru zmagovalne Sertab. Čeprav so spomini na njene takratne komade zbledeli, sem si zapomnila, kako je daljnega leta 2006 v Paploni gola tekla za pravice živali.

Že takrat, kot 14-letna smrklja sem vedela - ta ženska mora 'met "jajca"!

Sicer na blogu nisem nameravala pisati o tem, pa vendar - naj pristavim majhen piskrček k cmeravi objavi izpred nekaj dni.


V mojih očeh je zrastla, cmerava Jadranka, ko je se v oddajah slovenskega X Faktorja čustveno razgalila. Ni ji bilo mar. In tudi meni ne - ko sem "zdolgočaseno" nedeljo preimenovala v "cmeravo" in se tudi sama prepuščala čustvom pred tv-ekranom. Brigalo me je, saj rada jokam. A tokrat je tudi pred kamerami sedelo iskreno bitje, ki je ob dobrih glasovih in žalostnih zgodbah točilo solze. Kako človeško. Kako iskreno. Kako pristno.

In sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, ki so se posmehovali njenim solzam. Jaz pa sem se cmerila zraven. Kako klišejsko.

Ljudje so z oddajo, poleg starega kamnitega srca, izoblikovali še prvovrstni okus za estetiko. Se opravičujem - prepričana sem, da so bili ti ljudje (ljudje=human=nesmisel) že rojeni modni guruji. In hvala bogu, da so vseh osem let osnovne šole robotsko ponavljali "cenim drugačnost" in svoje visoke IQ-je pilili z biblijami političnih prepričanj in družbenih pričakovanj. Brez njih bi bili namreč izgubljeni. Brez njih ne bi vedeli, da je Jadranka v odštekanih opravah, živih barv. Brez njih se ne bi spraševali, kakšna bo naslednjo nedeljo.

In spet sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, kako so se tokrat posmehovali sami sebi. Kako so se ujeli v pasti Jadrankinega oblačenja. Kako so se zgražali in se hkrati kazali kot totalne budale, ki same sebi pljuvajo v obraz.

No ja ... Kako Klišejsko!

Jadranka pa mi je zopet dokazala, da ima jajca. Thumbs up!

četrtek, 27. september 2012

601

Moja šestoprva.

Brez pomena. Samo da Gobčni Donchi povem, kako ponosna sem - še vedno vztrajam in se vračam nekam, kjer lahko brez ovir pljuvam, spodbujam, sanjarim in blebetam.

Ko imam v grlu cmok in bi se najraje zjokala od vse krivice, od neumnosti, od zlega sveta. Pa, ko bi zavreščala od veselja in v nedogled delala prevale. Nuja, da si še v besedi priznam in občutek, da me nekdo bere.

ponedeljek, 24. september 2012

Modna drznost

"Moda ne živi le v oblačilih. Skriva se na nebu in ulicah. Nastaja v mislih, v načinu življenja in dogajanju okoli nas."

Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.

Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".

A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.


______________________________________________________________________________

Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.

Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...

A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________   
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.

Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.

No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.
                         

četrtek, 13. september 2012

Jočem, ker si upam jokati.

Ko se izjočeš na moji rami vem, da si človek.
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.


Vir: http://glee.wikia.com/wiki/File:Girls_cry.jpg

Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.

Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi. 


Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.

Sem Dona in jočem. Povsod. 
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.  
Jočem, ker si upam jokati. 

Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.

Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!

sreda, 05. september 2012

Mrtve duše

Pri rešenem psu se iz njegove preteklosti veliko naučim.
O surovosti človeštva.
O krivicah.
O ignoranci.
O nasilju.
O ozkoglednosti.
O egoizmu.

Predvsem o NEGATIVNIH PREDZNAKIH, ki so nas pripeljali v brezizhodne krize, v množične poboje, k obračanju hrbtov prijateljem in sovraštvu v družinah. Kako lahko sovražiš lastno mater? Kako lahko ubiješ očeta? Izdaš brata? Posiliš hčerko? Zabodeš prijatelja? Odrežeš nogo lastnemu psu?

IZGUBILI SMO PRAVICO, DA SE OKLIČEMO ZA HUMANE. 
ČLOVEŠTVO NI VEČ VRH ŽIVIH BITIJ. 
NAŠE DUŠE SO MRTVE.