ponedeljek, 17. december 2012

Ob koncu sveta

Predali smo se in prenehali šteti vse konce sveta. Vsaka napoved je le zabaven dogodek in odličen izgovor, da si upamo živeti še "zadnje" dni. Pa naj se še tako smejimo izmišljotinam in zavijamo z očmi - Zakaj se tako urno izogibamo naukom, ki jih napovedi prinašajo? So katastrofe res edini rdeči alarm, ki nas reši uročene otopelosti? Če ne zdaj ... kdaj pa bo pravi čas za življenje?

Če bi 21.12.2012 umrla, bi umrla srečna. Srečna in ponosna, da živim svoje sanje, da zaupam vase, sledim vrednotam in začrtanim ciljem. Da si upam stopiti iz množice in zastopati svoje ideje. Da se borim proti čredam ponorelih ovac in ne obupam. Da imam okoli sebe ljudi, ki spoštujejo moje delo in mi ponudijo ramo, ko se zlomim. Da lahko delim iskreno ljubezen in solze. Da si upam čutiti - srečo in bolečino. Da v vejevju družinskega drevesa cveto češnjevi cvetovi. Da sem to, kar sem in kar si želim postati. Ter, da imam tebe - ki me nasmejiš v še tako hudi nevihti.

Srečna sem.  

sreda, 14. november 2012

Življenje je smešno

Življenje je smešno. 
Smešno predvsem na obupen način, ko te takole dnevno preizkuša in sili k nenehnemu gibanju. Iz najbolj skritih kotičkov izvleče stare strahove in zbuja živalske nagone. Želja po preživetju je tista, ki nas sili naprej, čeprav smo že zdavnaj obupali in si polomili ude. Če si jih nismo sami, so za to poskrbeli drugi. "C'est la vie", mi pravijo in se kislo nasmihajo.

Sprijaznjenost, brezčutnost, ignoranca, egoizem - gnus.

Hladne lutke, ki same sebi verjamejo, da vsak dan živijo, kot da bi bil njihov zadnji.
Hladne lutke, ki uživajo v vsakem trenutku, ki sledijo svojim sanjam, prisluhnejo svojem srcu in so to, kar v resnici so.
Laži!
Same maske brezčutnih robotov z otopelimi dušami. Pa se trdi pridevniki še ne končajo. Lažnjive! Tako zelo zmanipulirane, da verjamejo svojim lažem. Vse kar imajo, so umetna sreča, umetni nasmehi, umetni odnosi in delo, ki jih pogublja.

Če bi vam povedala da boste živeli le še en teden, bi se odzvali drugače? Bi bili iskreni in dobri do drugih? Bi uživali zadnje trenutke? Bi upoštevali dane omejitve? Bi ljubili ali sovražili?

Svobodni smo le, če si upamo. Živimo v zaporih in upravljamo suženjska dela. Kazalci pa odzvanjajo v naših glavah in nas silijo k hitenju. Ovčjereja.

Kdaj si se nazadnje ustavil in globoko zajel zrak??

nedelja, 28. oktober 2012

Nemočna



Sovražim takšne hladne večere. Utrujena legam v posteljo in se počutim blazno nemočno. Obupana bi zakričala v blazino, raztrgala rjuhe in svojo jezo znesla nad solno lučjo ob postelji. Takšnih čustev se mnogi bojijo, iskrenega obupa, občutka nemoči in nekontrolirane jeze.  Ujeta v pajkovo mrežo se v želji po svobodi otepam sluzavih nitk in iščem bilko odrešenja. Očrnjena od vsega slabega, ki ga okolje vpija vame. 

Čutim krivdo, ko sem srečna in okoli mene jočejo. Čutim krivdo, ker imam le dvoje oči in ušes. Čutim krivdo, ker sem le človek. Človek, ki sam ne more spremeniti sveta. Nepravilni utripi vesolja me stiskajo k tlom in silijo v gibanje. Pomagati moram, se neusmiljeno boriti in hkrati prestrašeno, kot majhen otrok, točim solze

Težko je gledati celotno sliko, še težje ignorirati. Sprašujem se, le kako se ji lahko drugi z ignorantsko lahkoto izmuznejo. 

Kamni. 
Hladni kamni.

nedelja, 21. oktober 2012

Watafak 2. - Vurs prijave

Nemi, gluhi in slepi v VURSU.

1-letni kuža celo svoje življenje zaprt v baraki, brez izolacije za zimske temperature in brez ležišča. V notranjosti so le gajbice, nekaj orodja in veliko pasjih iztrebkov. Lastnik je v preteklosti že mučil živali, pes se ga tako boji, da urinira od strahu in se trese.

VURS: ni bilo odziva, posredovalo je DZZŽ Posavje. Asterix je danes najsrečnejši pes na svetu.


Stranice: 10-letni kuža z veliko krvavo rano na čelu. Na verigi, z malo pasjo utico brez sence in toplotne izolacije, zvozlana dlaka kaže na zanemarjenost.

VURS: Z velikim pompom Društva AA in medijskim pritiskom se je VURS odzval: "Pes ni bil v življenjski nevarnosti, zato ni bila potrebna nujna veterinarska pomoč, vendar pa je bilo v skladu z Zakonom o zaščiti živali lastniku zapisniško odrejeno, da mora v tednu dni, poskrbeti  za veterinarsko pomoč in psa ustrezno oskrbeti."


Krško: 9-letni kuža je zanemarjen, večkrat pretepen in poškodovan s strani lastnice. Je umazan, bolhast, garjast, ima preležanine, stare rane. Živi v majhni neizolirani uti, na debeli verigi. Nazadnje je bil izpuščen pred tremi leti.

VURS: Po oceni inšpekcije "ima pes zagotovljeno gibanje na 3m verige, ima uto, redno dobiva hrano in vodo, kar zadošča minimalnim pogojem za življenje." Zaradi ignorance in opozoril sta posredovali DZZŽ Posavje in Društvo AA, ter pretepenemu prijetnemu starčku poiskali nov dom na velikem ograjenem dvorišču.


Velik kuža ima takole zabarikadiran svoj življenjski prostor. Res, bajno življenje.

VURS: "Na vašo prijavo je opravljen veterinarsko inšpekcijski pregled na samem kraju. Tam je pes, 3 leta star, mešanec, veliki, ni zaznati nikakršnih znakov mučenja ali slabega ravnanja. Ima redno oskrbo z vodo, hrano ter ustrezne pogoje bivanja. Na fotografiji je videti bokd res neugledno, vendar to sploh ni to, ampak predprostor hišice. Kljub takšnemu izgledu, so materiali ustrezni, tudi na hišici, da zagotavljajo zaščito psu pred vsemi vremenskimi vplivi. Zagotovljeno mu je ustrezno gibanje, celo preveč, ker včasih pobegne na ulice v okolico. Pri držanju, reji psa niso kršeni veterinarski predpisi."


HVALA, KER PSOM OMOGOČATE PRIMERNE MINIMALNE POGOJE ZA ŽIVLJENJE. IN HVALA VURSU, ZA PRIMERNOST POSTAVLJENIH POGOJEV.
Kill me now.

sreda, 10. oktober 2012

Watafak 1. - Študentski boni


Novi režimi študentskih bonov so prinesli strožji nadzor nad porabniki, kar pomeni, da jedo subvencionirano hrano le študenti in ne celotna družina, kot se je prakticiralo včasih - bravo! Uporaba elektronskih bonov je enostavna, topel obrok lahko jemo dvakrat na dan, med 8. in 20. uro, med posameznima obrokoma pa morajo preteči 4 ure. Ura sicer med drugim ne ustreza študentom arhitekture, ki smo v večini nočne ptice. Medtem ko se delo zavleče do ranega jutra, dopoldan prespimo in z boni ujamemo le en študentski obrok. Smola za nas.


Poleg boljšega nadzora nad uporabo bonov, so na dan na drugi strani prikapljali tudi mnogi "watafaki", ki so po mojem le zdolgočaseno ustrahovanje "ta-višjih" in zapikovanje v nesmisle.

"Osebni dokument, prosim." Watafak!? 
Rada bi razumela, zakaj so predpisi za preverjanje osebnega dokumenta tako strogi. Glede na to, da se elektronskih bonov (zaenkrat) ne da pretentati, bi moralo biti vseeno kdo bo jedel obrok. Stvar je namreč zelo preprosta - t.i. zloraba bona za neštudenta bi namreč pomenila le, da bo lastnik bonov naslednje 4 ure lačen. Država pa v nobenem primeru ne bo oškodovana, saj se številčnost bonov na študenta ne spremeni, prav tako subvencija ostaja ista.

Zaradi nepregledanega dokumenta se je sankcija izvedla v meni ljubi restavraciji, v bližini domačega kraja. Zavedajmo se - v vasici se je prehranjevalo 100 študentov, od tega jih je 20 vsak dan izkoristilo študentsko kosilo pri istem ponudniku, kjer strežejo le 4 osebe. Prihajali bi jesti na bon v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, pa bi nas v petek še vedno ista kelnarica vprašala za osebni dokument. Se vam ne bi zdelo smešno? Za redno stranko morda žaljivo? Nevljudno? Neumno?

"Veljajo samo dodatki iz jedilnika." Watafak!?

Da bi razumeli naslednji nesmisel, ki se mu vedno znova nasmejem, vam postavim vprašanje.

Imejmo v mislih picerijo, ki na študentski bon ponuja navadno pico + 1 zelenjavni dodatek. V čem je razlika med navadno študentsko pico z nacho sirom ter navadno študentsko pico in nacho sirom v skledici posebaj?

V prvem primeru bi inšpektor zagrozil z odvzemom študentskih bonov restavraciji. Po besedah kelnarja naj bi že dobili opomin zaradi strežbe hrane, ki ni na študentskem meniju. K temu prištevajo tudi ne-zelenjavne dodatke, ker niso v skladu z zakoni. Kot velika ljubiteljica nacho sira, ga tako vedno plačujem in jem posebaj. V čem je finta? Ne vem.

Imate podobne izkušnje s takšnimi bedarijami? Vabljeni h komentiranju.


torek, 09. oktober 2012

Watafak!?

V takšnih časih se bo rubrika "What the fuck!?" ali krajše "WTF" zelo prilegla.
Se vam ne zdi?

Kmalu na Gobčni Donchi.

petek, 28. september 2012

Kako sem vzljubila Jadranko?

Le bežno se spomnim njene "Ko bi vedel", pa orientalskega nastopa na Emi, po vzoru zmagovalne Sertab. Čeprav so spomini na njene takratne komade zbledeli, sem si zapomnila, kako je daljnega leta 2006 v Paploni gola tekla za pravice živali.

Že takrat, kot 14-letna smrklja sem vedela - ta ženska mora 'met "jajca"!

Sicer na blogu nisem nameravala pisati o tem, pa vendar - naj pristavim majhen piskrček k cmeravi objavi izpred nekaj dni.


V mojih očeh je zrastla, cmerava Jadranka, ko je se v oddajah slovenskega X Faktorja čustveno razgalila. Ni ji bilo mar. In tudi meni ne - ko sem "zdolgočaseno" nedeljo preimenovala v "cmeravo" in se tudi sama prepuščala čustvom pred tv-ekranom. Brigalo me je, saj rada jokam. A tokrat je tudi pred kamerami sedelo iskreno bitje, ki je ob dobrih glasovih in žalostnih zgodbah točilo solze. Kako človeško. Kako iskreno. Kako pristno.

In sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, ki so se posmehovali njenim solzam. Jaz pa sem se cmerila zraven. Kako klišejsko.

Ljudje so z oddajo, poleg starega kamnitega srca, izoblikovali še prvovrstni okus za estetiko. Se opravičujem - prepričana sem, da so bili ti ljudje (ljudje=human=nesmisel) že rojeni modni guruji. In hvala bogu, da so vseh osem let osnovne šole robotsko ponavljali "cenim drugačnost" in svoje visoke IQ-je pilili z biblijami političnih prepričanj in družbenih pričakovanj. Brez njih bi bili namreč izgubljeni. Brez njih ne bi vedeli, da je Jadranka v odštekanih opravah, živih barv. Brez njih se ne bi spraševali, kakšna bo naslednjo nedeljo.

In spet sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, kako so se tokrat posmehovali sami sebi. Kako so se ujeli v pasti Jadrankinega oblačenja. Kako so se zgražali in se hkrati kazali kot totalne budale, ki same sebi pljuvajo v obraz.

No ja ... Kako Klišejsko!

Jadranka pa mi je zopet dokazala, da ima jajca. Thumbs up!

četrtek, 27. september 2012

601

Moja šestoprva.

Brez pomena. Samo da Gobčni Donchi povem, kako ponosna sem - še vedno vztrajam in se vračam nekam, kjer lahko brez ovir pljuvam, spodbujam, sanjarim in blebetam.

Ko imam v grlu cmok in bi se najraje zjokala od vse krivice, od neumnosti, od zlega sveta. Pa, ko bi zavreščala od veselja in v nedogled delala prevale. Nuja, da si še v besedi priznam in občutek, da me nekdo bere.

ponedeljek, 24. september 2012

Modna drznost

"Moda ne živi le v oblačilih. Skriva se na nebu in ulicah. Nastaja v mislih, v načinu življenja in dogajanju okoli nas."

Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.

Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".

A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.


______________________________________________________________________________

Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.

Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...

A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________   
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.

Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.

No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.
                         

četrtek, 13. september 2012

Jočem, ker si upam jokati.

Ko se izjočeš na moji rami vem, da si človek.
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.


Vir: http://glee.wikia.com/wiki/File:Girls_cry.jpg

Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.

Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi. 


Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.

Sem Dona in jočem. Povsod. 
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.  
Jočem, ker si upam jokati. 

Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.

Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!

sreda, 05. september 2012

Mrtve duše

Pri rešenem psu se iz njegove preteklosti veliko naučim.
O surovosti človeštva.
O krivicah.
O ignoranci.
O nasilju.
O ozkoglednosti.
O egoizmu.

Predvsem o NEGATIVNIH PREDZNAKIH, ki so nas pripeljali v brezizhodne krize, v množične poboje, k obračanju hrbtov prijateljem in sovraštvu v družinah. Kako lahko sovražiš lastno mater? Kako lahko ubiješ očeta? Izdaš brata? Posiliš hčerko? Zabodeš prijatelja? Odrežeš nogo lastnemu psu?

IZGUBILI SMO PRAVICO, DA SE OKLIČEMO ZA HUMANE. 
ČLOVEŠTVO NI VEČ VRH ŽIVIH BITIJ. 
NAŠE DUŠE SO MRTVE.

petek, 24. avgust 2012

Cilji

Ko veš kar hočeš in kam greš, je življenje enostavnejše.


nedelja, 19. avgust 2012

Kakšen pa je tvoj življenjski moto?

Hvaležna sem za vsak življenjski moto in pametno misel, ki me dnevno obide. Kot nekakšnen majhen motivator mi poveča apetit po lastnih ciljih, hkrati pa me napolni z energijo ter mi da vedeti, kar ljudje pogosto pozabijo izustiti - na svoji poti nisem sama.


Vedno sem imela najraje takšne, ki me aktivirajo in spodbudijo. Takšne, ki me bodrijo in prepričujejo, da sem takšna kot sem, da moram ceniti drugačnost, spoštovati druge, da moram spreminjati svet. Morda bi jih lahko označila kot osebnostne zapovedi, hujše od vseh božjih grehov, ki jih lahko napravim. Takšne, s katerimi oškodujem svojo dušo in sem sama sebi nezvesta. 

Večina motov je/bo slej kot prej končala kot tattoo na moji koži. Da jim zagotovim, da nikoli ne bodo pozabljeni. Da si dokažem, kako pomembni so v mojem življenju. Da so mi omogočili vpogled v nov svet, v lepši svet in čistejša dejanja.  

Zelo žalostno je, kako jih veliko ljudi bere. Tako neosebno, površno. Kot bi brali navodila za Krkine tablete ali monotono poročilo. Takšno, ki gre mimo tvojega srca in ga pozabiš ob zadnjem ločilu. Prazne besede, surovi stavki, zdolgočasene črke. A hkrati jih mnogokrat ponavljajo in vzamejo za svoje, čeravno se ne skladajo z njihovim vedenjem. Še sedaj ne vem. In nikoli nisem popolnoma razumela, so ljudje tako neumni ali se le norčujejo iz sebe? Kaj hudiča je narobe z njimi, da svojo osebnost skrivajo za lažnimi maskami? Včasih tako zelo uspešno, da si začnejo verjeti tudi sami.

"Uživaj življenje", "Bodi to, kar si", "Življenje je le eno", "Spoštuj drugačnost", skoraj vsi so že kdaj uporabili slednje misli kot svoje življenjske mote. Pa žal nihče od njih morda še nikoli ni pomislil nanje, ko bi moral. Vsaj polovica tistih, ki je slepo ponavljala "Spoštuj drugačnost", se je smejala Jadranki Juras v slovenskem šovu X faktor. Vsaj četrtina je takšnih, ki so rekli "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji", pa so raje celo leto zdolgočaseno proti svoji volji presedeli v sobi za računalnikom ali šolskimi knjigami. Več kot polovica jih je rekla "Bodi to, kar si", pa se je nato raje ovila v vse mogoče tančice, da bi jih ljudje vzljubili.

Tako zlagan svet in takšni dobri ljudje, ki mu podležejo. Dragi moji, pustite svojim dušam prosto pot. Bodite to kar ste, ne počepnite pred zlaganimi ideali, družbenimi načeli, sistemu, politiki, stereotipi ...

ponedeljek, 13. avgust 2012

Follow your heart


Vse preveč pozabljajo nase. Izgubljajo se v tujih željah, v tujih ciljih, v tujih pravljicah. Držijo se narisanih meja in si ne upajo.

Potrebno si je upati.
Potrebno je prestopiti meje.
Cilj se namreč vedno skriva tam, kjer nam ljudje ne dovolijo vstopiti.

nedelja, 12. avgust 2012

Spremljaj moje bloge

Gobčna Doncha ima predolgo tradicijo, da bi jo iz dneva v dan dušila s preveč definiranimi temami. Naj se še naprej prepušča melodiji svobodnega vetra. 

O živalski tematiki na mojem blogu PoPasje:
http://popasje.blogspot.com

O zloglasnem ženskem fetišu - čevljih, pa na blogu Shoe-Whisperer:
http://shoe-whisperer.blogspot.com/

sobota, 11. avgust 2012

Dnevniki

Ne samo zato, ker so bili popularni tiste čase ... imeli so dušo, niso imeli mnenja, niso obsojali.

Srečna sem, da mi rano otroštvo ni vzela tehnologija. Pa čeprav sem danes nepojemljivo zasvojena in si drugačnega življenja ne predstavljam. V tistih časih nismo imeli Facebooka, zasebnost je še nekaj veljala in mladi se nismo odkrito razdajali tujim profilom z vsega sveta. Pustili so nam odraščati počasi. To so bili časi, ko smo za osebne praznike podarjali majhne knjižice v pastelnih barvah, s ključavnicami v obliki srčkov.



Moj prvi je imel roza platnice z rjavimi medvedki. Na sredini je v zlatem okovanem srcu ležal šopek vrtnic, objet v roza pentljo. Zaklepala sta ga dva zlata ključka, kasneje skrita v nekakšno rdečo denarnico, globoko v mojem predalu. Ko se je naša generacija začela voziti z rolkami, nositi hlače pod ritjo, da so na plan kukale barvne boksarice, je otroške medvedje platnice zakril črni sprej. Časi mojega namišljenega uporništva.

Kot po tekočem traku sem dnevniške zapise v nekaj letih delila s približno desetimi različnimi knjižicami, nič kaj presenetljivo - porisanimi z ljubkimi kužki. S popularnimi blogi so se ročni zapisi, sprva s težavo, prestavili v spletno obliko. Težava je bila predvsem v iskanju meje zasebnega in javnega. Iz zelo osebnih, otroško-najstniških sanjarjenj je bilo potrebno izluščiti nekaj, kar ne bo otročje, kar ne bo dolgočasno in preveč vsakdanje.

Ko se danes vračam k starejšim zapisom - tako elektronskim kot tudi papirnim - se včasih kar hudomušno nakremžim naivnim sanjam, neumnim idejam in plehkim zapisom. Smešni so in nekoliko tuji. Tuji predvsem zato, ker sem bila izgubljena, nisem imela zadanih vrednot, postavljenih ciljev. Želela sem postati, a nisem vedela kdo.

... Sedaj vem, kdo. Postala sem.


Non-zebra

Če se želiš znebiti slabe karme določenega obdobja, moraš pozabiti nanj.

Zbogom zebra.

torek, 07. avgust 2012

Podstrešja

Zanimivo. Najsi se še tako radi otepamo preteklosti, naše police ostajajo polne zaprašene, stare krame. Kapljice najljubših parfumov so že davno izhlapele iz ličnih stekleničk, ljubezenska pisma prvih fantov so že počrpala sledi tinte in obleke, no obleke počivajo z razlogom. Z vsakoletno obljubo, da bodo še nošene.

Že dolgo se odločam, v kakšni meri je racionalnost dobrodošla pri spominih?



Težko je, na prav smešen način, ko se poslavljaš od nekoč ljubih stvari. V naglici objameš star, raztrgan pulover, ki je pripadal nekomu pomembnemu. Poljubiš rumene čevlje, ki so s teboj prvič leteli z letalom. Medvedek brez desnega očesa ima v rdeči culji še glavničke, ki so pripadali najljubši punčki iz cunj.

Po navadi je najbolje zamižati. Brez premisleka zavreči vse preteklo. Potrebni so pogum, udobje v sedanjiku in cilj v prihodnjiku. Odločnost. Želja. Razumnost.

Takšna slovesa ljubim. Ljubim stvari, ki jih podarim naprej. Tiste premajhne, preigrane, prerastene. Takšne na katerih sem jokala, takšne ob katerih sem bila srečna. Takšne, ki jih pogrešam, že med držanjem. Takšne, ki jih s sekundo, ko zapustijo moje podstrešje, pozabim.

Medtem, ko se s prsti sprehajam po praznih obešalnikih, vem - čas je, da pozabim. Da živim naprej. 


četrtek, 26. julij 2012

Življenje po pasje

Vem, zapustila sem preljubi blog in moje drage bralce. Tiste, ki so v preteklih petih letih po dnevno naklikali kar 200 - 400 ogledov, tiste, ki so me spodbujali s toplimi komentarji in tiste, ki so nevoščljivo pljuvali po vsem, kar je bilo moje.

Naučiš se, ostati moraš trden in trmasto osredotočen na svoje cilje. Edina in prava pot do uspeha.Verjemite. Bloganju nisem naredila konec, le svojim ciljem sem dala ime - PoPasje.

Zelo rada se vračam na blog Gobčne Donche, a počasi sem se začela zavedati, da sem ga prerastla. Predvsem lahkotne dnevne teme in nekoliko afnaste ideje pubertetnice. Že od Cosmo bloganja naprej čutim, da sem namenjena globljim zapisom - ljudi je potrebno izzivati  k razmišljanju, ne k smehu. Ljudi je potrebno spodbuditi, da postanejo kritični, da se postavijo na realna tla, da se ne skrivajo ter da glasno in jasno izrazijo svoje mnenje.

Predvsem zadnje leto, je moje pasje leto. Takšen način življenja in sobivanja z drugimi bitji, pa je odličen balzam za dušo in nosi tako visoko izobraževalno vrednost, da si nikoli ne želim izstopiti. Tudi za druge ljudi bi si želela, da okusijo pasji svet, saj so psi s svojimi nagoni in prilagajanjem človeški rasi najboljši učitelji življenja. 

Gobčna Doncha je skozi teh pet življenja svojega obstoja vsekakor spoznala rdečo nit svojega življenja, in je morda iz gobčne postala prej premišljena in kritična. A ne skrbite, na svoje prvo blogovsko gnezdo, se bo še vračala, čeprav ji je po pasje življenje pisano na kožo.

... fino je vedeti, da te še vedno nekje čaka kotiček, kamor izliješ svoje misli.

četrtek, 14. junij 2012

Norišnica bo trajala še 3 tedne. Obljubim. Potem bom vaša. Obljubim.

sreda, 23. maj 2012

Roadtrip po Toskani

Italija me nikoli ni pritegnila, ne z Rimljani, niti z jezikom. Že zaradi znanih stereotipov sem se je bolj kot ne izogibala. Če sem natančna - zadovoljila sem se s tedensko izmenjavo v Avellinu (pri Neaplju) in s kuho testenin, ki so super rešitev v hitri študentski kuhinji. To je bilo to, moja interakcija s sosedi.

V preteklem tednu pa se je stvar spremenila. Dolgočasne zgodovinske zgradbe so dobile zgodbo, pokrajina je dobila mamljivo obliko, glasni italijani so postali simpatični, špageti pa so še vedno zakon.

Zahvala pa gre verjetno Toskani, ki bi jo uvrstila med eno izmed najlepših pokrajin.
Z Dragim in najinim novim družinskim članom Twixom smo se napotili v očarljivo Toskano.

Ogledali smo si Pomarance, Volterro, Sieno, San Gimignano, Firence, Piso, Tirrenio, Livorno, na poti nazaj pa smo se sprehodili še po ljubkih mostičkih Benetk. 9 mest v enem tednu, priznanje mojemu novemu vzdržljivemu avtu in Dragemu, ki je kljuboval divji vožnji Italijanov, zaradi katere sem dobila nemalo sivih las.


Prevoženih: cca 2500 km
Videno: 9 mest
Poraba bencina: za 250eur (Italija ima cene bencina 1,70eur/L do 1,90eur/L)
Cestnina: Nova Gorica - Firence = 24eur, Livorno - Pisa = 7eur, Firence - Benetke = 18eur
Bivanje: Pomerance, kmečki turizem Santa Lina



petek, 30. marec 2012

K pameti

Čeprav se svoje nove številke ne sramujem, se imam še vedno za 18-letno šmrkljo in razmišljam "kako grozno stari so dvajsetletniki". Očitno sem obstala pri evropski polnoletnosti in bom kar naenkrat ponosno preskočila v ameriško. Vmesno ne obstaja, v New Yorku sem bila letos preveč vrteška, se ne izplača. Tako podzavestno ostajam pri čarobni 18 (+ 2) in se čudim sama sebi, ko povem svoja prava leta. Verjetno se mi leta hitreje vpišejo v spomin, če jih pompozno izpostavim na rojstnodnevni zabavi. Ker so se lanska zabrisala nekje med maturancem in tragičnim dogodkom, bom morala letošnjo dvajsetko glasno razpostaviti pred mojimi očmi.

Zato praznujem danes, jutri, naslednji teden, če bo sreča še čez nekaj mesecev.

Ker delam ka' čem. (Hvala prijatelju za tole življenjsko vodilo)

Maturantski 19. rojstni dan

ponedeljek, 27. februar 2012

Izstop iz skupine živaloljubcev?

Sem grozni živaloljub. K ljubezni do živali vpletam tudi ljudi, ki čutijo enako kot jaz. Nekako mi nikoli ne zmanjka tem za pogovor, zlasti če se najde človek, ki je že "globoko v stvari" in mi lahko predstavi še zakulisje dogajanja. Gradivo nato prežvečim in si ustvarjam nove poglede ter neskončne sanje, da bom nekoč rešila živalski svet.

Do ljudi, priznam, ne znam gojiti dobrodelnosti, žilico socialnosti sem izgubila. Nisem nesramna, nisem škodoželjna in nevoščljiva, le čutiti nočem. V primeru "človek-človeku" držim distanco, pomagam, a le iz vljudnosti in ne lastne želje.Verjamem, da si človek lahko pomaga sam, žanje tisto, kar je sejal in lahko se postavi zase. Globoko v sebi pa vem, da ni vedno tako.

Ko se srečujem s skrajnostmi zagretežev kateregakoli prepričanja, me odbije. Zavem se, da se s pogrevanjem in pretiravanjem že tako velikih problemov, pojavljajo še večja sovraštva in neodobravanja. V tem primeru je zagovarjana skupina še na slabšem. Presojanje o meri dobrega in slabega je nesmiselno, saj bodo mnenja ostala enaka. Le kakšen "vetrobrančič" bo znova in znova preskočil iz levice v desnico, pa me to ne bo bolelo.


Notranja opredeljenost daje osebnostni mir. Zunanji vplivi ga le razburkajo

Na forumih sem se "naučila", da so pravi živaloljubci LE TISTI, ki:

  • sovražijo ljudi, ki nimajo živali
  • sovražijo ljudi, ki kupijo nerodovniško žival
  • sovražijo ljudi, ki so vse drugo kot vegani
  • sovražijo ljudi, ki ne sodelujejo na protestih
  • sovražijo ljudi, ki niso sterelizirali/kastrirali svoje živali
  • sovražijo ljudi, ki oddajajo žival
(Izpostavila sem bistvene stvari, ker tako ali tako vsi preziramo ljudi, ki mučijo in zanemarjajo živali.)

Če povzamem, izgleda da so pravi živaloljubci zelo sovražna bitja, ki pravzaprav le sovražijo in si, sodeč po mnogih komentarjih, agresivno prizadevajo za hamurabijevo "Oko za oko, zob za zob" in živijo po načelu "Žival je vedno prva".


Izstop iz "živaloljubcev"

Morda imamo skupne želje o rešitvi živalskega sveta, skupne želje o spreobrnjenju in ozaveščanju ljudi. Skupna nam je celo (sorry, my bad) nedovzetnost za človeške stiske in poveličevanje živalskega sveta ter narave.

Vendar, kako naj stremim k takšni kvaliteti, kot je želja po pomoči živalim, če je v tako iskreno in dobro delo vpletenega toliko sovraštva, maščevanja in napadalnosti?

Živaloljubstvo bi morala biti najčistejša človekova plat
, živaloljubci bi morali imeti sloves neskončne ljubezni in nesebične pomoči, kvaliteto, ki bi bila vzor vsem mladim, ki bi ljudi prepričala k pristopu in ne sovraštvu le-te zaradi skrajnosti.

Še naprej bom pisala o živalih, jim začasno ponujala dom, jih reševala, jim iskala nove domove. Le oznaki živaloljubke se bom očitno odrekla.

Moje delo bo vedno iskreno, kot so iskrene živali.
Moje delo ne bo maščevalno, saj se živali ne maščujejo.
Moje delo ne bo hinavsko, saj živali ne poznajo hinavstva.
Moje delo je in bo izhajalo iz čiste ljubezni.

"Česar se dotakne človeška roka, postane blato."

torek, 21. februar 2012

One moment in time - Is it enough?

Give me one moment in time
When I'm racing with destiny
Then in that one moment of time
I will feel eternity ...


Brez dvomov "the Diva", ki bi jo z veliko začetnico zapisala med najvplivnejše kreatorje glasbenih trendov. V svoji dolgoletni karieri je prodala več kot 170 milijonov albumov in singlov, velja za dobitnico največ glasbenih nagrad (dva emmyja, šest grammyjev, 30 glasbenih nagrad Billboard in mnogo drugih). Virtuozinja, ki svoje pesmi nikoli ni zapela na enak način.

Žal je še ena izmed legend, ki je svoj talent utapljala v drogah in alkoholu, kar je v zvezdniškem svetu zelo pogost povod k hitremu koncu. Whitney Houston je umrla, zaradi utopitve v kadi, v soboto 11.2.2012, njen glas pa bo živ za vedno.


Slava in denar. Blišč ali Beda?


Sem človek, ki verjame, da se posameznikov "One moment in time" lahko ponovi večkrat. Po moji teoriji v življenju ne obstaja prelomnica, kjer bi se lahko zadovoljil s svojim stanjem in se prenehal razvijati. Nikakršen uspeh ni dovolj za stagnacijo in nikakršna količina denarja ne bi smela biti ciljna črta v življenju.

A strup za človeško samoaktivacijo očitno res obstaja - denar. Prenasičenost denarja se pri ljudeh velikokrat izkaže kot vir nesreče. Tragične zgodbe, ki se dnevno pojavljajo v medijih, pa me odkrito sprašujejo "Si še vedno želiš slave in denarja?".

Denar je sveta vladar. Je vir sovraštva, žalosti, nesreče, bojevanja in smrti. Slednjemu botrujejo vsakodnevni dogodki, ki prikapljajo v medije. Najbolj me preseneča to, da se iz slišanega ne naučimo nič novega. Ljudje so mi že velikokrat dokazali, da se raje umikajo dobronamernim komentarjem in slabosti preizkusijo na lastni koži. Kljub dolgemu razmisleku pa si še vedno nisem na jasnem ali gre za nezaupanje, neumnost ali pa človeško ignoranco, češ "kaj boš pa ti vedel". Oh, kako paše zmagoslavni "sem ti rekel".

Moja današnja tema se po podstrešju valja že dlje časa, Whitneyina črna pretekost pa jo je le še prisilila k dopolnitvi. Nikoli nisem razumela, zakaj se na videz uspešni ljudje zatekajo k drogam in alkoholu, ali pa se uničujejo na drugačne načine. Še manj razumem, zakaj bogastvo tako zelo privlači "navadne smrtnike", ko pa so dnevno obveščeni o vsem zlu, ki ga prinaša bogastvo. Mar res tako sveto verjamemo, da bomo znali bolje gospodariti z denarjem in ga dlje časa zadržati pri sebi? Hitro pridobljeni denar je tudi hitro izgubljeni, kar lahko potrdijo dosedanji zmagovalci iger na srečo.

Denar razvrednoti stvari, zdolgočasi premožne in privlači hinavce. Slednje je, po mojem mnenju, tudi glavni razlog za nesreče bogatune, ki jih v prepade pahne še pritisk medijev.


Da sta denar in lepota precenjena, sem trdno prepričana. Plehkost ljudi okoli mene je včasih tako neznosna, da bi najraje spakirala kovčke in se preselila v leseno kočo sredi ničesar. Nevzdržna je predvsem misel, da nikoli ne bodo občutili prave pristne sreče, svoje dvome bodo utapljali v nakupovanju dragih kosov oblek, svoje ege bodo hranili z dekleti, ki se bodo palile na dobre avtomobile, svoje lažne obraze pa bodo zavijali v maske iz denarja. Kako neumno. In kakšna količina takšnih ljudi! Bolano.

In ko bi odšla v neznano ... Tam me ljudje ne bi ocenjevali po videzu, po avtu, ki ga vozim, ne bi me morili z neumnimi mnenji ali sva s fantom res za skupaj, ali sem na pravi šoli, ali mi pristaja moj poklic ...

... tam bi me videla le narava, kako preprosta sem, da rada ljubim in pomagam. Šele to je prava sreča.

nedelja, 19. februar 2012

Pust 2012

C'mon monkey ... Eat me

We love bananas!
Eat us, monkey!
Pazi, bananin olupek!


Iskanje blaga, razrezovanje blazin in rjuh, 12 ur dela, veliko živcev ... Voila!

torek, 14. februar 2012

Moj dragi Valentin

"Zaprem oči in začutim močan stisk tvoje tople dlani. Podava se v tek proti vznožju visoke gore, ušesa zapolni moje navdušeno vreščanje, a čutim pridih tihega dvoma. Narava obstoji in posluša hitro bitje mojega srca, čuti sproščanje adrenalina in vrenje nore krvi. Strmina se razteza v še bolj strmo pot, in tvoja roka me opominja, da ne bova odnehala. Ko zamaknjeno kimam v tvoje besede, kot bi bile svete rime neoporekajočega, se zavem začaranosti in neizhodnosti, ki sta me spreleteli. Sledim ti in začenjam verjeti. Sledim ti in se zavem, da bom pri tebi našla svojo srečo. Strmina in padajoče skale naju ne ustavijo. Verjamem ti. Verjamem nama.
Poljubiš me na čelo pri grškem tunelu ljubezni, na lice pri London bridgeu in na ustnice pri Velikem mostu večne obljube. Poljubi dušijo resnične obraze, izgubljava se v milnih mehurčkih in ognjemetih. Najino NORO večno VALENTINOVO."



Moj Dragi Valentin,

naučil si me pravilno uporabljati besedo "ljubezen", jo izgovarjati z drugimi besednimi zvezami in mešati v neumne izraze, da bi ti lahko končno opisala vse svoje občutke. Tudi, če bi jih sproti zapisovala v svojo majhno črno knjigo, jih v vsem tem času ne bi mogla združiti v čudežno formulo, da bi me čutil. Rada te imam.

Rada te imam, s skuštranimi črnimi lasmi, ki zjutraj štrlijo naokoli. Rada te imam, ko zaspiva v "žlički" po pozni večerji. Rada te imam, ko mi pripraviš presladki kakav ali preslano špinačo. Rada te imam, ko ustrežeš vsem mojim željam. Rada te imam, ko uporabiš vse začimbe, da bi pripravil najboljše kosilo na svetu, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko se od smeha valjava po postelji. Rada te imam, ker verjameš vame. Rada te imam, ko moreva biti skupna maska za pusta. Rada te imam, ko mi nagajaš. Rada te imam, ko ti sedem na kolena, da me malo pocrkljaš. Rada te imam, ker mi bereš misli. Rada te imam, ker sva zmešana. Rada te imam, ko skupaj sanjariva. Rada te imam, ko se pogovarjava. Rada te imam, ker mi še vedno obljubljaš Egipt. Rada te imam, ker me vedno podpiraš. Rada te imam, ko se brutalno napijeva. Rada te imam, ker si tako neumno prikupen. Rada te imam, ker si moj najboljši prijatelj.

Rada te imam, ker me imaš rad takšno kot sem.
Tako noro je najino valentinovo!
Vsak dan.
Že peto leto.

http://matura.cosmopolitan.si/nagradne-igre/nagradno-moje-najlepse-valentinovo/

sobota, 04. februar 2012

Obljuba

Od kar je moj blog zebra, so objave nekako redke in odtujene. Težko bi našla krivca, morda je lenoba ali pa preobremenjenost z delom. Nikakršen odgovor pa ni dovolj dober, da me iz dneva v dan ne bi razžirala slaba vest. Počutim se, kot da bi za sabo puščala pomemben delček sebe. In čeprav so moji redni bralci že davno izgubili upanje, da se bo iz bloga razvilo še kaj več, sem trdno odločena, da vztrajam.

"Svečano si obljubljam, da bom zopet poskrbela za Donine ognjemete čvekaborbe."

Zadnje čase so moje misli potovale na Cosmoblog in blog PoPasje, ključ do svoje majhne utice, ki stoji od leta 2007, pa sem izgubila nekje na poti. Zaposlena sem s projekti, Karinim prvim leglom sladkih terierčkov, novim poker klubom in nešteto stvarmi. A Gobčne Donche ne gre kar tako pozabiti.

Obljubim.