petek, 29. avgust 2008

Uživancija 2...

Vem, da so posti, ki opisujejo brezvezna dogajanja strašno ne "IN" ter strašno dolgočasni. In tut jst jih sovražim. Prov preziram jih. Ampak danes morem razočarat sama sebe. Enakostavno se nimam nikamor dat. In trenutno sem v blogu našla primernega sogovornika, ki mi ne bo mogu težit koliko morem pojest, koliko morem popit, katere tablete so dobre, pa da ne govorim o vseh Dormeo reklamah in nekih egg-stuffs, ki ti popraskajo iz pete na nogi vso odmrlo kožo... vrh glave imam televizorja, ki mu od dvanajste pa vse tja do četrte popoldne zmanjka idej za predvajanje.
Sploh ne vem več, kaj počnem notri. Kaj počnem v tej vlki dolgočasni hiši, medtem ko vsi drugi pohajkujete okoli, se kopate na bazenu, igrate odbojko??? In še Šank Rockovce bom zamudila in pa GR Sevnca??? Zadnje počitniške dni ležim in posedam po hiši, kar pa bom tako ali tako počela čez celo šolsko leto. Kako ne fer!
Malo sem sicer boljše. Vročina me začne mučiti samo ob večerih. In vse drugo vneto drobovje v meni me manj boli in peče. Hodim lahko tudi vzravnano, in ne več v polžji hitrosti. Imam pa strašne glavobole, ki kar nočejo odnehati. Kot da bi dva nevidna stvora sedela na mojih ramenih in me vsako sekundo sunila v senci...

In ta slovenska neorganiziranost bolnic je pa tut za nč! Že tri dni pošilajo izvide, pa še zdej jih ni. Kak nj se pol pozdravim??

torek, 26. avgust 2008

Uživancija...

Pravijo, da je življenje treba uživat, ga zajemati z veliko žlico. Še posebej zadnji teden pred šolo! Lahko se poslovim od neskončnega lenarjenja, brezskrbnega pohajkovanja in znova v roke primem zvezke.
Teden prej si obljubiš, da se boš pojavil na vsaki pasji procesiji in užival, dokler... no, tukaj smo prišli do meni manj ljubše točke. Se vam je kdaj zazdelo, da vam gre vse tako odlično, ko vam je nekaj prekrižalo pot? Vedno kadar sem totalno srečna in brezsrbna podzavestno pričakujem nekaj slabega. Se veselim neke zabave, ki je nato odpovedana, se mam fino s fantom, ko me mami brez razloga odvleče domov ali pa... (no, prišli smo do tega neljubega dela) ... ali pa ti veselje uniči črna pika na zdravstvenem področju.

Medtem, ko vsi vi uživate na sončnih žarkih, se jaz tresem v debelem razvlečenem poloverju, pod dvema kovtroma in razmišljam le o tem, koliko korakov imam do kuhinje, kjer se mi kuha čaj. Ko se le nekako dvignem in vsa rdečelična priplazim v kuhinjo, se povzpnem na pult in ugotavljam ali kaplja iz mojega čela, ali pa sem totalno pod učinkom turkeya in vedno znova falim kozarec. In kar je najhujše... po deveti uri zvečer mi popustijo te prekrasni Lekadoli, ki jih pojem miljone na dan, takrat pa se fešta šele začne. Nekako pozabim kdo sem, kaj sem, se skrijem v kot in jočem od bolečin. Povem vam, imeti vročino, ki znaša 40 in več ni mala šala. Ubistvu je dosti grozno. Boj z lastnim telesom. In ker mi nič ne pomaga, me obložijo z mrzlimi brisačami, da mi lica ne bi bolj zardevala.
Hmm... nič čudno, da je Dragi tak hitro domov pobegnu- verjetno je slutil probleme. Kaj pa vem, nekak se mi zdi, da moški ne razumete, da vas ženske ne rabimo uro prej, ali uro kasnej, ampak v največji krizi! Pomoje se je dobro družit z geji, oni bi bli takoj pri meni in mi vestno kuhali čajček in brisali solzna lica...

Drugače pa se soočam ravno z obratnimi problemi, kot večina žensk. Sicer nisem zadovoljna ravno s svojo kilažo, vendar me pomanjkanje apetita resnično ubija. Kakšna marelica, mogoče juhica na dan, več pa ne gre... In tehnica kaže vedno manj (ne bit fouš, to so samo številke- v resnici se sploh ne vidi pomanjkanje kilogramov). Sem pa vedno šibkejša. In, če je kdo zmožen menjave, mu lahko predam vse svoje trplenje za njegovih 10kil preveč! Raj sem ko slon.

In, da še priznam... fouš sem vam!

nedelja, 24. avgust 2008

TemaTedna: Feelin` high













En dim, dva dima, še tatretji puh… Čutiš metuljčke? Imaš lažje korake? Slišiš travo rast? Naenkrat se ti težave zdijo tako smešno daleč, tako nepomembne in brezoblične… Se ti vsakdanjost zdi komična, ljudje pa le lutke, ki hitijo mimo tvojega izolirnega mehurčka? So le tujci ob tvojem brezskrbnem planetu? Zdravo prijatelj, jaz sem tvoja dobra vila!

Zakaj je potem takem droga tako sporna ob vseh teh občutkih?
Kot pravijo: vsega lepega je enkrat konec, tako se tudi to enkrat konča. In če ti je všeč, nadaljuješ, dokler ti nedolžna džolica kar sama pravi: »Keep goin`, keep goin`…« Nadaljuješ in naenkrat kupček žiže pomešane s tobakom nima več velikega učinka, ne daje več izziva. Hočeš več? Višji nivo? Trdo drogo?
Nikakor ne pravim, da občasni »partee pohalci« postanejo odvisniki, vendar pa se dogaja.

Danes že vsak osemletnik ve, kaj je prepovedano. V šolah nas vsako leto obveščajo o tveganjih in pasteh. Vendar, zakaj se še vedno pojavljajo droge? Mar ni vse prepovedano za mladostnike največja skušnjava, največji izziv, vir radovednosti in morda izkaz poguma v družbi? Stvar, s katero postaneš popularen, kljub lastni nezanimivosti? Hmm… mogoče. Kljub zavednosti o posledicah je še vedno tu med nami, za vsakim ovinkom, morda pri sosedih, trgovini, na vrtu?
Doma so me vedno svarili pred »nevarnimi družbami«. Pri svoji mladosti sem kar pogosto zamenjala kroge prijateljstev in ugotovila nekaj staršem neznanega, nerazumljivega… V družbi, kjer prijatelji pohajo prepovedane substance si tudi varen! True. Ko si z njimi v trenutku naslade in v absistenčni krizi, se zaveš, da droge pravzaprav niso risalke nasmeha, temveč mehurček v katerem se ti življenje za kratek čas zdi varnejše. Smejim se lahko brez vsega. Mar nista dovolj vic ali dva? Prijatelji iz takšne družbe te posvarijo o nevarnostih in seznanijo s tem, kako bi radi spremenili svojih mladostniških 14, ko so začeli preizkušati. Če te vseeno premaga radovednost ali ne... to pa je odvisno od posameznika.

Spopadam se z vprašanjem, če je mehka droga nevarna. Pa je? Narava je imela nek namen, skrite načrte, ko je poskrbela, da je že vsak listek okoli nas surovina ene izmed drog. Pa naj bo to steblo posušenega kaktusa, mak, bananini laski ali pa zeleni listi kakšne druge rastline. Na območjih nekaterih plemen je kajenje listov celo častno, mogoče vsakodnevna rutina, da se moški svet zadane ob ognju. Torej… Kdo je postavil zakone kaj je nevarno in kaj ne? Nas alkohol manj uniči? Delamo pod njegovim vplivom kaj manj škode? Je desetkrat poškropljena hrana z umetnimi škropivi bolj zdrava? Zmes nevarnih plinov, ki jih spuščajo tovarne manj škodljiva?

"Ko bom stara in zgubana, si bom v udobnem naslonjaču eno prižgala in se smejala mladostniškim bedarijam. Do takrat pa drogi rečem NE."

četrtek, 21. avgust 2008

Kozmus the hammerthrower

Bila je nemirna topla noč, polna krikov in navdušenih obrazov. Glasba je odmevala po vseh kanalih, zakotnih poteh, vzdolž po široki mestni ulici, ki s cesto rozastega Vodnega stolpa tvori križišče primerno za dogajalno cono, ter se vije vse do Brežiškega gradu in parka pod MCjem. Tam, na tej vroči dogajalni točki je stal veličasten oder, ki je ponavadi postavljen le zaradi mestnega festivala. V vsem svojem blišču, številčnih glasbenih točkah in Jasni Kuljaj je kar klical k pomembnemu dogodku. Minute in ure so tekle, ob z ograjo zaščiteni poti se je zbiralo vedno več ljudi z baloni in velikimi transparenti. Rebekina pesem "Takih več niiii, Primož kot si tiiii... " je naznanila prihod Primoža, ki mu prsi po novem krasi prelepa zlata olimpijska medalja, o kateri smo lahko le sanjali pred to Veliko nedeljo. Nekaj do polnoči se nato le pripelje veliki Kozmo-bus. Ko njegova postava stopi na oder, ponosno dvigne medaljo in prizna, da šele zdaj čuti, kaj je naredil za Brežice, se množici zmeša od navdušenja.

... and the day is saved, thanks to the power Kozmus boy.

torek, 19. avgust 2008

Pesomanija

Kako se upreti milemu pogledu, ki kar izžareva usmiljenje in sladkost?
Psi so vsekakor mojstri prosjačenja.

Naj vam predstavim svojo triletno psičko. Ime ji je Tia.
Njen največji mučitelj pa je Stojkotova Bela.


petek, 15. avgust 2008

Televizijski nateg

V modo je prišlo drugačno nategovanje nič hudo slutečega folka. Medtem, ko nas že tako ali tako filajo s polurnimi TV- oglasi, ki kar povzročajo glavobole od nenehnega ponavljanja, se je na veliko programih uveljavila oddaja z vriščečo žensko, ki nam za rešitev uganke ponuja denar (beri: Srečna linija). V začetku sem vse skupaj prezirala, še posebej z mislijo, da je za nenehno tarnanje in brezumno vreščanje dekle plačano, nato pa sem iz radovednosti in prisile vsake toliko časa spremljala igre, saj so druge programe zapolnjevale telenovele o večnem joku, pogumnih Santosih ter zlobnih Paulinah. Nekajkrat sem ob ponudbi velikega zneska tudi poklicala. "Kaj me pa stane, " sem si mislila... O, pa me je stalo! En klic stane 0,99€. Pa si rečeš, mogoče pa bom le imel srečno roko, ko nato po dvajsetem klicu obupaš, ker se ti ves čas vključuje tajnica, da poskusi znova, ženska na televiziji pa se dere na režijo, da je dala pretežko uganko, ter da ni nobenega klicatelja. Koliko je še takšnih, ki naivno upajo na 800€, medtem ko nam praznijo žepe? V studio pa sprejmejo klice le, če je znesek največ 300€, za vse več pa po pol ure spremenijo igro ali pa celo končajo oddajo ...
Potem, ko jim nabijemo račun na vrednost 100x večjo od ponujenega zneska na ekranu, ki tako ali tako ni nikoli podeljen...

"Več sreče prihodnjič!"

torek, 12. avgust 2008

čustvo: Ljubezen, strokovno poreklo: navada














Toliko besed je bilo izrečenih, toliko pesmi napisanih … a vselej občutek obstaja pod istim imenom: Ljubezen. Kaj to sploh je?

Poglobljeno sem razmišljala o čustvih, ter se odločila, da svoje mnenje delim z vami. Nočem, da me po prebranem obtožujete in ne zahtevam, da se strinjate z mano. Od vas pričakujem le vaše mnenje, ki ga podprete s svojimi izkušnjami in prepričanji zakaj tako to je.

**Kljub temu, da sem poskušala vsaki stvari, ki se mi je porodila, priti do konca, sem se mnogokrat srečala s subjektivnim pogledom na stvar, lastnim verovanjem, s svojimi nasprotnimi trditvami, s katerimi sem nato podrla ravno narejeno trditev…

Ljubezen je takšna, kakršno jo sprejemamo. Lahko jo imenujemo bolezen, navada, čustvo, čarovnija ali pa kar spontanost. Se vam je kdaj ob pogledu na neznano osebo zazdelo kot, da kaj čutite do nje? Da je preskočila iskra? Vas je spreletel srh? Ste si jo zaželeli?
Gre za možgansko občutje po naravnem parčkanju, gre za potrebo po bližini nekoga, ki ti daje občutek domačnosti. Ljudje naj bi bili že v začetku narejeni z namenom, da se nahajamo v dvojicah.
Menim, da ljubezen v resnici ni nekaj, kar te doleti po usodi, temveč, da je zaljubljenost sprejemanje ljudi in njihovih navad.

**Tu sem naletela na eno izmed nasprotovanj same sebi. Globoko v sebi verjamem, da obstaja usoda, nekaj višjega- višja sila, ki skrbi za naravno ravnovesje na svetu. Včasih zelo prija, da imaš nekaj na kar se lahko izgovoriš! Oziroma, da imaš nekaj, v kar lahko verjameš.
Usodo sem zato po premisleku opisala kot srečo, da najdeš osebo s podobnim mišljenjem ter podobnimi interesi. Kako je to v resnici? Hm… mogoče veste vi?

V ljudi se zaljubljaš ves čas tako mimogrede, brez razmišljanja, v popolne neznance. In nikakor s tem ne mislim, da si potem treščen in ne moreš živeti brez njega, ali da ga moreš nujno spoznati.Gre za neko simpatičnost, ki se vzpostavi med osebami. Traja lahko samo tisti trenutek, ko jo zagledaš, ali pa so ti s spoznavanjem vedno bolj všeč njene navade in gibi. Navadiš se nasmeha, trmavosti, vonja, posebnih fraz, mogoče značilnih gibov. Enako je pri prijateljstvu! Za ljubezen bi si celo upala trditi, da je nadgradnja prijateljstva- prijateljstvo z več bližine, z več intime.
Iz teh ugotovitev torej pridemo do rezultata: Ljubezen je občutek sreče ob osebi, ki si jo navajen gledati pri vsakodnevnih opravilih. Ljubezen je iskrenost do človeka, ljubezen je jutranja skuštrana frizura ter pranje partnerjevega perila …
Torej ne verjamem, da je to nekakšna čarovnija, ki te doleti kot v pravljici. Človek, ki ti je simpatičen, prerašča vedno bolj v osebo, ki si jo želiš poleg sebe zaradi dobrega občutka, ki ti ga daje. Pri teh mojih teorijah pa je treba vedeti še to, da je zaljubljenost le začetna simpatičnost, nato pa navajanje na osebo prerašča v poznavanje njenih navad in odzivov na določene stvari. Šele takrat se govori o tem, da jo ljubiš oz. si sprejel njene navade in bližino. Z leti se začetna zaljubljenost razblinja, ni več strasti in želje po pozornostih. Še vedno pa ostaja dobra stara navada.
In zakaj šele, ko določeno osebo prebolimo vidimo, kaj nas je motilo pri njej? Najprej razčistimo besedo: preboleti. Če jo povežemo z vsem povedanim, je to daljše obdobje, v katerem se učimo življenje nadaljevati brez navad, ki sta jih gojila s partnerjem. Kot naprimer poslušanje, kdaj se bo na dvorišče pripeljal znan avto, kuhanje kosila za dve osebi, obiskovanje znanega kraja, kamor sta zahajala in vsakodnevne stvari, kot so spanje ob prižganem radiu, ker je partner tako lažje zaspal …
Stvari, ki so nas motile na osebi so vštete tudi v navade, ki jih je imela oseba. Tudi, če so nas že takrat motile, smo jih nekako sprejeli kot popolnoma spontane. In, ko te mine, lahko šele spregledaš.

Toliko o navadi, ki je dopolnjevala vsako poved moje razlage, pa vendar... Tudi, če bomo nekoč dobili v zvitku popolno formulo ljubezni, smo še vedno krvavi pod kožo. Smo samo ljudje, sami svoje usode krojači ...

Lp, Ljubolog Dona

nedelja, 10. avgust 2008

Gmunden 2008 (take a look: www.smash.at)

Ste se spraševali kje se skrivam zadnja dva dneva? Spakirala sem kovčke, ter se s Smashovci odpravila v Gmunden (40km iz Salzburga).
Vam je še manj jasno kot prej?














































Ati ter Diana sta se pred tremi mesci lotila novega projekta. Že okoli 9 let koncertujeta po Avstriji, Nemčiji ter Švici, tokrat pa sta "kupila" band z imenom Smash, ki sestavlja 2 čeha, enega slovaka, kitajko ter Platinovca. Navrh vsega sta si navlekla še štiri- člansko tehnično ekipo ter veliki Smashmobil (tovornjak), za katerega je ati naredil izpit mesec ali dva nazaj. In ker mi radovednost ni dala miru, sem se odločila, da si malo pogledam, kako poteka njihovo koncertovanje.

Diana in Wendy
















Riči :)

















































Wendy (đa đa)


















petek, 08. avgust 2008

»Višje, hitreje, močneje!« ali OI 2008

Prišel je ta, tako pričakovani posebni petek magičnega datuma: 8.8.2008, ki bo še nekaj časa slovel po nečem zelo pomembnem. Danes se je zgodila nič kaj skromna slavnostna otvoritev 29. Olimpijskih Iger, ki bodo letos potekale v Pekingu. Štiriurna prireditev se je odvijala na prostoru, polnem blišča, za mnoge tudi bolečih spominov. Stadion, imenovan Ptičje gnezdo (zaradi posebne oblike), je zahteval veliko prisilnih selitev ter ogromno vsoto denarja, ki znaša baje za vse skupaj do 60 milijard evrov. Govori se tudi o osmih smrtnih žrtvah med gradnjo, ter zelo nizkih plačah za nekvalificirane delavce, ki so znašale borih 100 evrov na mesec. Kako pa! Poleg vsega lepega, nam vedno prikrijejo temne stvari in nepravilnosti, ki seveda niso za javnost. »Ta nacionalni stadion je del olimpijskega parka Olympic Green (zavzema 1135 hektarjev), na katerem se nahajajo še nacionalno plavalno središče, pokrita dvorana, teniški kompleks, stadion za hokej na travi, sabljaška dvorana, strelišče, stadioni in dvorane za nogomet, moderni peteroboj in rokomet ter dvorana Ying Tung za plavanje in vaterpolo,« sem prebrala na internetu. Zgradili so 39 prizorišč, na katerih se bodo izvajale različne športne aktivnosti, naši pa bodo zastopali 12 športnih panog. Med 62 Slovenci sta tudi Brežičana Primož Kozmus (kladivo) ter moj sorodnik Jurij Rovan (palica). Držim pesti za vsakega slovenskega nadebudneža in upam na mikavne nazive olimpijskih prvakov.

V nekem časopisu sem prebrala, da so zaradi onesnaženega zraka omejili tudi količino transporta s prepovedjo uporabe vozil nekje do septembra. Vozili se bodo lahko le na določene dneve, kar je enako, kot pri nas pred mnogimi leti, vendar zaradi manjše porabe goriva. Prepovedano je tudi pljuvati ter kaditi v gostilnah. Vendar se mi zdi, da se teh prepovedi domačini ne bodo držali, že če samo pogledamo, kakšno veljavnost ima zakon o pravicah otrok, ki vsak dan v svoji celici še vedno za ceno malice, šivajo kopalke za Lisco ter druga podjetja.

Slavnostna prireditev me je zelo presenetila. Kitajci so se izkazali kot natančni, vztrajni ter delovni. Pripravili so prireditev o kateri se bo še dolgo govorilo. Uspele so jim stvari, ki se v naših glavah ne bi porodile še nekaj desetletij. Svoje svetovno pomembne iznajdbe so povezali s sodobnimi in tradicionalnimi oblikami umetnosti. Vrstilo se je mnogo plesnih ter pevskih nastopov, ki so zahtevali blazno natančnost, koordinacijo in dolge ure truda. Naenkrat je plesalo okoli 2000 ljudi, v ples pa so vključili tudi 40- tonsko kroglo s 85 akrobati, ki je predstavljala svet. Za piko na I so pripravili tudi posebni prižig Olimpijskega ognja s predstavitvijo vseh kitajskih športnikov z zlatim odličjem, ter z gimnastičarjem, ki je s pomočjo vrvi tekel po strehi Ptičjega gnezda, da je prikazal potovanje tega pomembnega plamena. Vse super, vse tako lepo in popolno!
Moram priznati, da sem bila malo presenečena nad monotonimi suknjami, ki so jih naši nosili na barviti prireditvi danes. Že res, da je bilo veliko sivine, vendar bi se lahko vsaj malo bolj živahno predstavili svetu. Že tako slovimo po nedružabnosti! Mnogo bolje bi bilo, da bi uleteli na prizorišče v barvah slovenske zastave, z nekaj harmonikami…

No,… zdaj pa, da vidimo, kdo je najboljši!














Fotografija iz: www.monstersandcritics.com/sport/olympics2008


TemaTedna: Iskrenost s kotička ustnic

















"V smeh me spravljajo
najine debate brez pomena, brez cilja, polne bedarij in sanjarjenj. V smeh me spravlja veverica iz Ice age-a in šala o poredni slivi. Nasmeh na obraz mi nariše lepa pesem neznanega avtorja. Všeč mi je, ko mi grizljaš uho in čutim tvojo vročo sapo. Ko sem žalostna mi pripraviš vroč kakav in toast v upanju, da se ti nasmehnem. Če resnost ne izgine iz mojega obraza me s skuterjem odpelješ na mrzlo hladen Schandy in na porcijo odbojke. V smeh me spraviš, ko med tuširanjem pihaš vame milne mehurčke, jaz pa jih neumorno spiram znova in znova. Nasmehnem se, ko me objameš preko ramen in mi pritisneš topel poljub na vrat."

Ni lepšega, kot dan začeti s tem, da nekomu narišeš nasmeh na obraz z malenkostjo, ki razveseli le njega. Takšnega iskrenega! Nenadzorovanega in sproščenega, ki se pojavi nenapovedano in povzroči poseben sijaj v očeh ter rahlo rdečico. Kot, da bi premraženem otroku ponudil košček čokolade, lačnemu psu kos mesa.

Pravijo, da je dandanes mogoče kupiti vse ... Pa je? Lahko je kupiti dober avto, veliko vilo, ter celo lažno ljubezen ... le nasmeha ne. Tistega resničnega!
Za mojo dobro voljo niso potrebni veliki projekti, vztrajni komiki ter serije s prisiljeno, nerealno komičnostjo ... Moj smeh soustvarjajo malenkosti, ljudje iz okolice, majhne dragocenosti, kratki trenutki, ki jih ljudje okoli mene ves čas počenjajo ZAME.

četrtek, 07. avgust 2008

Anketa


















Tako! Konec je še ene izmed anket! Glasovalo vas je 98, rezultati pa so priloženi.

Tokrat namenoma nisem definirala vprašanja in vas nisem omejevala z besedami najboljši/ najpogostejši/ najzanimivejši, temveč sem vam pustila prosto pot, da vidim, kam vas, misli najhitreje preslikajo v objemu strastnega mladca/ mladenke ob besedi sex- plac.

Večina vas prisega na standardne mehke blazine, dišeče prevleke, mehki kovter ter popolno ugodje z veliko prostora. In vsekakor se strinjam z vami oz. z razkošjem in tudi s tem, da je vsake toliko časa odnos treba začiniti še s čim nevsakdanjim, zanimivim in prepovedanim.

Torej, kateri je vam najbolj nenavadni sex- plac, ki vam povzroči kurjo polt po telesu oz. kateri sex- plac se vam je najbolj vtisnil v spomin? (Piši pod komentarje)

Lp, sexolog Dona

sreda, 06. avgust 2008

Evropska Romunija tretjič

... Da pa ne bo izgledalo, kot le zabava, sem se odločila posvetiti nekaj besed tudi športu. Naše nasprotnice so bile bolj šibke, zato so nam po zlatem pokalu poslali kadetske državne prvakinje, katere smo ravno tako premagale. Rokometaši so tudi pometli s konkurenco, tako, da je Slovenija, kljub temu, da so se pritoževali nad našo nedružabnostjo, domov prinesla dva zlata pokala in kup nagrad.
"Dokazali smo jim, da nismo le dobri športniki, temveč tudi borci," so nam povedali ob odhodu. Potem pa že more biti res!

Foto arhiv:

Ob predstavitvi iger, ki se jih poslužujemo v Sloveniji, smo jim prikazali zelo priljubljeno! (Bili so navdušeni)
































Rokomet...































































Di end. (letim v Maribor, se vam javim. Čau**)

Evropska Romunija drugič

... Ker je bilo vse tako poceni, smo se kar pogosto lotevali fešt in malo manj treningov. Da pa nam ne bi tega očitali, so se pojavili krasni razlogi za nazdravljanje, saj so kar trije "naši" praznovali rojstne dneve. Glede na cene smo si tako lahko privoščili kar nekaj šampanjcev in torto.
Za pohvalit je tudi hrana, ki so jo pripravljali v restavraciji Hollywood.

Foto arhiv:

Hrana iz Hollywooda























Nazdravljanje od prihodu v Romunijo

















Nazdravljanje


































Nejkin rojstni dan
















Mr. Koki in Dona




















Mr. Trener (za kazen, ker sem ga slikala, bi mogla zjutri ob 6ih laufat z rokometaši)
















Se nadaljuje...

torek, 05. avgust 2008

Evropska Romunija prvič

Bolečine v hrbtu, naveličanost vode in sendvičev s suho salamo, okoli tebe pa sama polja, polna sončničnih nasadov, katera vsake toliko časa popestri zelen travnik in kakšna napol podrta barakica. Kot sprejem te na meji vržejo iz neudobnih sedežev, na katerih si si ravno našel pravi položaj za spanje in te pregledajo od glave do nog. Ko se zaspano zazreš skozi okno, pa te ob petih zjutraj pozdravi čreda zapuščenih psov in traktor.
Torej... dobrodošel v Romuniji! Revni deželici polni smeti, zapuščenih psov, temnih ljudi, konjskih vozov, ter ne-angleško govorečih prebivalcev. Da me vprašate kaj hudiča sploh dela Romunija v evropski uniji, vam lahko povem samo razloge zakaj naj ne bi bili člani.
Nastanili smo se v mestecu oz. vasici Cernavoda, v nekakšnem dijaškem domu. Cene pIjače ter hrane so v trgovini takoooo poceni, da v desetih dneh nisem porabila več kot 25€.

Še nekaj slik:

prihod (odbojkašice)















Cernavoda
















Dekleta na ogledu mesta, kjer ni bilo nič za videti
















Plaža v Constanci (edina lepa stvar). Voda smrdi in je algasta.
















Rokometaši (še ena lepa stvar na plaži ;P)


































Parlament (3. največja stavba na svetu, ki se vidi iz satelita)
Potem se pa ob vsem zlatu in kristalih vprašamo zakaj je cela Romunija tako revna!!





















Se nadaljuje...

nedelja, 03. avgust 2008

TemaTedna: Ko te poletje prehiti

Poletje.
Beseda sedmih črk ter tisoč in enih sanj. Pripekajoče sonce, vonj po soli, polzeči pesek med prsti, prepotena izklesana telesa in majhna senčka, v kateri se stiska družba, ki navdušeno po več ur meče »Enko«.
Poletje je tista višnja na smetano, ki mi vsako leto, vedno znova, nariše nasmeh na obraz in glavo napolni z nešteto pričakovanji. Je popoln odklop od obveznosti in piš vetra z odtrganimi idejami.
Poletje vstopa počasi, nato pa vedno bolj vdira s pasjo vročino. In ko se naenkrat zaveš, da je že tu, lahko enako kot prejšnje leto spet pospraviš vse dietne recepte in telovadne rekvizite, ter se v kopalke vrneš v svoji stari formi, odeti v nekaj iz sala sestavljenih kolobarčkov, z močno željo, da je takih obupancev na plaži še nekaj.
Ko se sprijazniš s svojo tako imenovano postavo, je čas, da premečeš omaro in najdeš nekaj, kar ti po vseh zimskih obilnih obrokih ni oprijeto in prekratko, nabašeš kovček z več nepomembnimi kot priročnimi zadevami, zgrabiš sončna očala in hladilno torbo, ki se kasneje izkaže kot zlata skrinja, ko ti po nekaj urah odbojke in škripanja peska med zobmi, prekleto zapaše mrzlo pivo.
V takih nebesih skoraj pozabiš na svoj obložen trebuh in zalita bedra. Izpod velikega slamnika, temnih sončnih očal in izza kupa križank nevoščljivo opazuješ vitke barbike z bujnim oprsjem, medtem ko jih moška domišljija kar požira z očmi. In ko te iz tira vrže moški glas, ki se ponudi, da bi te namazal, se resno vprašaš ali je rdečica na licih sončevo delo.

Zabavne avanturistične počitnice so sladke, a saj veste- tudi kratke. Zato je pomembno, da se ne obremenjuješ, če ne gre vse po načrtih. Treba je živeti v trenutkih! Večinoma se mi zgodi, da ne pridem dlje, kot do slovenske obale. Pa čeravno nimamo morja za dol padet je to nekakšna tradicija. Pa saj, kot pravijo: domače je vedno najboljše!