ponedeljek, 28. september 2009

"Draga Julči, prosim..."



»Draga teta Mici, pišem zato, ker imam ogromne probleme. Stara sem skoraj 18 in me zanima če…«

Kaj znano? Ste bili mogoče tudi vi kdaj med tistimi, ki se v stiski obračajo na svetovalce iz revij? Tovrstne nasvete je danes mogoče videti že prav povsod, pa če gre za skrivnosti gospodinj ali pa najstniške težave. Kadarkoli naletim na kakšne »Julči pomaga«, »Skrite besede«, »SOS nabiralnik«, si z veseljem preberem vprašanja, in če je le-to dokaj zanimivo, si preberem še odgovor. In kaj je tisto zanimivo? Moje oko najprej pade na vprašanja, ki so hkrati že na meji z bolanostjo. Za nekoga SOS, a zame dnevni vic.
13-letnik piše o problemih doma, 17-letnica sprašuje ali je debela pri višini 170cm in 35kg, 20-letnik sprašuje kako naj si najde punco, potem se najde 12-letnik, ki piše, da je imel punco, ki ga je pustila in sedaj ve, kako jo ljubi.

Še bolj čudno pa pogledaš, ko piše nekako takole: »Ravnokar me je zapustila punca, ki sem jo imel kar rad. Sedaj si želim nove, a me zanima kakšna je povprečna čakalna doba za novo punco. Kdaj jo lahko spoznam? Čez nekaj mesecev ali že sedaj, ker se mi en da dolgo čakati.« (playboy)

Naslednje sporočilo se je glasilo nekako takole: »Kupujem avto, pa me zanima ali dekleta padajo na BMW ali Marcedes. Pomagaj, saj sem popolnoma obupan.« (PlayBoy)

In pika na I: »Poleg toliko spolnih bolezni se je sedaj pojavila še prašičja gripa. Zanima me, kako naj sexam, da se od dekleta ne bi nalezel prašičje gripe.« (Playboy)

Vse to in še več, v slovenskih časopisih, v namen, da se bo slovensko prebivalstvo naučilo kaj iz problemov drugih ter izvedelo kaj novega. Rečem lahko samo: Bravo, če ne drugega, vam uspeva nasmejati Dono.

nedelja, 27. september 2009

Triglavska jezera



Nisem si mislila, da se bom še kdaj vrnila na Triglavska jezera, pa se je vseeno pojavila priložnost, da jo po desetih letih zopet krenem v hribe. Sicer mi hoja v hribe ni nič kaj posebej ljuba, povedati pa moram, da je bilo vseeno zelo zabavno in ne kaj preveč naporno.


Čez Komarčo smo ga s prof. Kuzminom šibal čez hribe in doline h Koči triglavskih jezer, kjer se nahaja Dvojno jezero. Vmes smo si ogledali še Črno jezero, jezero Ledvička pa je prišlo na vrsto drugi dan "za zajtrk".


Spanje je bilo zelo "na tesno". Okol so se trgale papirnate rjuhe, ljudje so peli in ropotali, v sobi za 20 pa se nas je stiskalo skoraj 30.


Na srečo sem se drugi dan vključila k drugi skupini, ker so bila vsa jezera ista in nezanimiva. Prof. Kuzmin jih je odpeljal še okoli, gor, dol, levo, desno, tako da smo bili mi že zdavnaj doma, ko so se ostali še peljali. Hvala za šesti čut in lenobo :)


Še poza za na konec in adios kekec.

torek, 22. september 2009

Antena: Fuzbalmanija


Dona: Pozdravljeni, dragi bralci! Imate preveč časa za sedenje pred televizijo, vas srbijo podplati in bi radi non stop nekaj brcali, vas vznemirjajo igrišča z zeleno zelenico? No, potem se me v času fuzbal-manije izogibajte!

Če vas povprašam o tem, kater hobi imajo moški najraje, oz. kako radi preživijo svoj najljubši čas, na kaj pomislite? Udoben kavč, daljinec v eni roki, pivo v drugi, na televiziji pa nogomet. Stereotipi, ki govorijo o moških nekako ne morejo mimo tega. Ok, vse lepo in prav, tudi ženske smo znane po nakupovalnih mrzlicah. Edina stvar, ki pa me zmoti pri »moških rutinah« pa je nogomet in nogometna mrzlica. In niso samo navdušenci nad nogometom tisti, ki zaznajo nogometno mrzlico v času velikih in pomembnih tekem. Osebno zelo nerada gledam športe po televiziji, pa naj bodo to odbojka ali pa košarka, gimnastika, nogomet, zato sem v času fuzbalmanije prav jezna, ko ni na nobenem programu nič drugega kot tipčkov, ki letajo od gola do gola. Dve stvari sta takšni, ki me jezita. Prva stvar je (večinoma) moška obsedenost z gledanjem tekem, ki onemogoči vsem ostalim v družini gledati kaj drugega. Ok, pač ni to moj šport… ampak ljudje moji, pretiravati pa tudi ni potrebno. V moji družini ni nobenega, ki bi rad gledal nogomet, in prav vesela sem, da tudi 100jko ni nekakšen obseden oboževalec. Prav obožujem to njegovo lastnost. Druga stvar, ki pa ne samo, da mi ni všeč, prav preziram jo, pa je »športno obnašanje« navijačev. Stvar, ki me od nogometa in drugih športov zelo odbija. Kaj sploh hočejo nasilni navijači? Seveda, vsi bi najraje slišali »mi smo najboljši, mi smo nepremagljivi«, pa to ne gre. Vedno bo nekdo poraženec, nekdo zmagovalec. To nas učijo že od malega. Že navijanje na naših odbojkarskih tekmah me včasih popolnoma vrže iz tira. Nikoli nisem in nikoli ne bom razumela čemu toliko grdih besed, groženj in pretepov. Neprijetno, neprimerno ter predvsem nešportno.

Športna tekmovanja so tekmovanja v vzdržljivosti, tehniki, dobri pripravljenosti… a dokler bodo zaradi nestrinjanja se z rezultatom v okolici razbiti avtomobili, poškodovani ljudje, petarde in zamere, do takrat me ne računajte zraven!

100jko: Buhuhu! Tiste Španske limonade so pa kaj bolšega? Ženske znajo pred njimi sedeti po več ur in jih negibno gledati. Če imam na izbiro špansko nanizanko ali pa nogometno tekmo, bom vedno izbral nogometno tekmo. Moški vsaj dajo nekaj energije iz sebe, malo kričijo na igralce, jih preklejejo in še vestno s pivom utrjujejo svoj mono-pack.
Že Dona je omenila, da nisem nek hud ljubitelj nogometa, ampak še vedno rad pogledam kakšno reprezentančno tekmo. Teh pa tako ali tako ni veliko, ker kot smo vsi vajeni, naši nogometaši nikoli ne pridejo ne vem kako daleč v tekmovanjih. Ravno to mi je bilo v Sloveniji vedno zanimivo. Ta naša nogometna mrzlica. Vsi zmešano navijajo za naše in vsi si predstavljajo kako bi bilo lepo, če bi naši zmagali. Ampak edini dosežek, ki se ga jaz spomnem je bil tisti »usrani« gol, ki nas je pripeljal na svetovno prvenstvo. Tam pa sta se nam glavni napadalec in selektor tako skregala, da je bilo joka po televiziji. Potem pa naj navijam za naše nogometaše? Žal se mi je slovenski nogomet malo zameril. Naj mi pove nekdo, zakaj ni takšne mrzlice glede naše košarke? Imamo tisočkrat boljšo reprezentanco košarke kot pa nogometa. Dejansko imajo velike šanse, da si prislužijo kakšno prvo mesto. Zakaj so navijači ponavadi zmešani in nagnjeni k pretepanju? Hja, odgovor je preprost: A veste koliko piv lahko povprečen moški spije v devedesetih minutah, kolikor traja nogometna tekma? Verjemite veliko! Potem pa si predstavljajte 30 pijanih moških na kupu, saj je pretep in uničevanje tuje lastnine skoraj neizogibno. Pač veliko pijanih moških postane agresivnih in kaj naj drugega kot, da to agresijo spustijo na prav tako agresivno pijane navijače nasprotne ekipe. Pomoje se je tako nekako to pretepanje začelo. Zakaj se pa morajo mariborske Vijole in ljubljanski Zmaji vedno stepsti pa mi tudi ni čisto jasno. Mogoče je to neke vrste tradicija in je to za njih samoumnevno. Škoda ker je v Sloveniji veliko takšnih navijačev, da so na tekmi tiho po tekmi pa hudičevo preglasni.
Do naslednjega tedna...

______________________________________________________________
P.s.: In ja, tole sem jst na sliki ;) Komentirite raje besedilo.

nedelja, 20. september 2009

Poletja ne bo

Oziroma, poletja ni več! Odšli so topli dnevi, iz omare že počasi vlačim stare, zaprašene puloverje ter se pritožujem nad pomanjkanjem zimskih škornjev. V šoli nas že pošteno obsipavajo z ocenami ter napovedanimi testi, medtem ko zasanjana Dona še vedno živi v poletnih počitnicah. Zbudi se, lenoba! In kar je najhuje, jesen prihaja s svojim big buuuum-om, kar se pozna že v kar nekaj šolah v Sloveniji. Učenci zbolevajo, manjkajo v šoli, lekarne na veliko prodajajo, zdravniki imajo nekaj več prometa, mami in Vanja pa me doma plašita z neprestanim kihanjem ter smrkanjem. Bog, daj mi zdravja., saj je do naslednjega poletja še kakšnih 100 živciranj, 70 ocen ter mnogo učenja.

četrtek, 17. september 2009

Kaj boš?


foto: D.Gomilšek

Čudna so pota Gospodova...
Ljudje me kar naprej sprašujejo o moji "Véliki odločitvi". Kaj bom, kaj želim, kako bom, kam grem. Ne sprašujte me več, ker mi dajete občutek, da bi morala že vedeti.
Kaj me pravzaprav zanima? Oh, ogromno je stvari, a hkrati jih je malo, ki bi jih v življenju rada počela "zares".

Zaenkrat vem le to, da maja odhajamo na maturanca z Mondialom v Španijo (končno smo izglasovali)!

torek, 15. september 2009

Dan 202



Dočakali smo ga! Koncert sinteze Dan D-jevcev ter Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki se je zgodil včeraj, v ponedeljek, 14.9.2009, v Križankah. Bilo je tako, kot so obljubljali. Bil je neverjeten, pravljičen, odličen, vznemerljiv, sanjski, romantičen, divji, preprosto super koncert.



(Bil je edina dobra stvar v tem dnevu, ki sva ga z dragim mojim Markotom preživela: v trgovini niso imeli nič posebnega za kupit, pol ure sva v centru iskala parkirplac in ga našla 10-min stran. Po koncu koncerta naju je opral dež na 10-minutni poti k avtu, falila sva pravo cesto in končala s pokvarjenim avtomobilom sredi dežja. Bog, usmili se naju :)
)

nedelja, 13. september 2009

Kmečki fante

Godilo se je neke lepe nedelje, na Zajčji gori. France, priden kmečki fante, je okopaval deteljo ter kosil krmo za živino. Bil je sin bogatega kmeta, ki je izvažal na Dunaj.




Bil je tako zagnan v svoje delo, da ni opazil bližine, revne, tudi kmečke deklice, rojene Klenovšek, ki ga je opazovala z veliko vnemo. Bila je čisto prevzeta, ko je videla njegove mišice ter zagnanost, ki jo je posvečal detelji.
Pogosto je sanjarila o njem, ter ga skrivoma opazovala s podstrešnega okna svoje revne hiše. A danes je stala tako blizu njegovemu telesu, da je lahko opazila kapljice pota, ki so mu curele s čela.



V resnici jo je tudi on pogosto opazoval, a dekletce še vedelo ni, kakšno srečo ima.
Ko je opazil, kako ga skrivoma požira z očmi, je hitro našel najlepšo rožico, ki je rastla v bližini...



...ter ji jo je podaril v znak ljubezni.


The end.

Bistvo zgodbe so fotografije, ki dokazujejo, da ga počasi prevzgajam v pridnega fantiča, ki rad poprime za motiko :)

sobota, 12. september 2009

Vodnik za penzioniste



Slednji spisek je novodobna sveta Biblija za vse stare inu nove člane, ki se z zrelostnim krstom pridružijo skupnosti, polni modrine in premišljenosti. Ta svetel, posvečen listek pa le skrbno shranite v najbližji žep, da vam bo krajšal čas med peko potice ali dopoldansko nadaljevanko.

Kako ravnati z besedo »upokojitev«
»upokojítev -tve ž (ȋ) glagolnik od upokojiti: Narediti, da kdo po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen/ prositi za upokojitev; iskati si zaslužek po upokojitvi; odločba o upokojitvi /«

Prelomnica, ko se upokojiš (domače »greš v penzijo«) je kar velik zalogaj in na začetku uporaba besede povzroča nemalo zmede. Upokojitev nikakor ne pomeni zdolgočasenega sedenja pred kaminom ter nenehnega štrikanja puloverjev ter barvastih nogavic. Takšen pomen je beseda izgubila že pred desetletjem.
Danes je definicija upokojitve nov način življenja, ki se kaže na športnem, kulturnem, umetnostnem, matematičnem in psihološkem področju.

10 zapovedi ob upokojitvi


1. Vzemi si čas zase
2. Udeleži se tečajev in krožkov, ki te zanimajo
3. Tvoj vrt naj bo lepši kot sosedin
4. Kupi si nov cekar ter čepico
5. Kupuj zdravo ter poceni (glej akcije)
6. Nauči se taroka/pokra in se udeležuj skupnega kofetkanja s someščankami
7. Navadi se besede »babica«
8. Sivi lasje so v starosti simpatični ter privlačni
9. Nov moto: »Ne sekiraj se, soseda ima več gub kakor jaz.«
10. S penzijo se odpravi na potovanje in uživaj

Kako se spopasti z »odvečnim časom«

Ravno upokojitev je tista, ob kateri spoznamo, kako pestro je življenje.
Kolikokrat ste potihoma preklinjali zgodnje vstajanje in dolge ure dela? Vse vaše dotedanje aktivnosti so zahtevale popolno zagnanost, pa tudi veliko energije. Pa boste kmalu opazili, da vam tudi tedaj ne bo do dolgega spanja, ki ste si ga skozi vsa ta desetletja obljubljali. Prav nasprotno, vaš dan se bo začel še bolj zgodaj, da le ne boste izpustili kakšnega korenčka na vrtičku ali posebnega popusta v trgovini.
V tem obdobju se vam bodo police napolnile z debelimi bukvami, začele vas bodo zanimati križanke, španske nadaljevanke, novi recepti. Ljudje vam bodo spregledali napake, kot so pozabljeni viklerji v laseh in pomagali vam bodo prenašati težke vrečke iz trgovine.
Pomembna stvar na pripravo vnukov je tudi pridobitev nekaj kilogramov, saj je prava babica okroglolična, dobra kuharica, s sivimi lasmi ter prijaznimi očmi.

Če povzamemo, penzija vsekakor ni konec sveta, temveč začetek »pravega življenja.

"Kaj češ… danes je že vsak šmrkavec v penziji."

torek, 08. september 2009

Interviju s skupino Dan D



13.9. in 14.9.2009 se bo v ljubljanskih Križankah odvijal posebni glasbeni spektakel, saj se bodo na odru združili Dan D-jevci in Simfonični orkester RTV Slovenija, s posebnimi gosti Polono Kasal, Tomijem Megličem, Galom in Severo Gjurin ter Grantom Austinom. Val 202 želi z dogodkom Dan 202 širši javnosti ponuditi enega glasbenih presežkov leta 2009, tradicija takšnega koncerta pa se nadaljuje že od leta 2002.

S članoma skupine Dan D, klaviaturistom Boštjanom Grubarjem in kitaristom Markom Turkom, smo se pogovarjali o prihajajočem koncertu ter o skupini sami.


13.9. imate koncert… pripravljate kaj posebnega?

V sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, odličnimi skladatelji- Neisho, Rokom Golobom, Primožem Grašičem, Milkom Lazarjem, Alešem Avbljem ter maestrom Davidom de Villiersom pripravljamo posebn koncert. Posebnost le-tega je že tako velika zasedba simfoničnega orkestra kot tudi sami rokerski aranžmaji, ki so prirejeni v simfonične. Saj še sami ne vemo kako bo izgledalo…


Letos ste izdali nov album z naslovom Ure letenja za ekstravagantne ptice. Od kod tak zanimiv naslov?

Obstaja članek, ki nam je popestril čas med snemanjem albuma. Govori o posebni ptici, ki se imenuje ibis ali klavžar. Danes so zelo redki, najdejo se še v Alpah, gre pa za ptice, ki so zgubile kompas, tako da jih jadralna letala spremljajo, ko gredo na jug.


Katera izmed pesmi vam je najbolj všeč na vašem zadnjem albumu?

Boštjan: Meni osebno Novo sonce.

Marko: Jaz pa sem bolj punker, tako da mi je najbolj všeč Moj problem. Sicer pa ima vsaka pesem nekaj svojega, edinstvenega, zaradi česar jo moraš imeti rad.


Kje dobite navdihe za pesmi?

Navdih je Tomislav Jovankovič- Tokac (glas, kitara). On je avtor besedil, pa tudi osnovo glasbe ustvari, nato pa demo prinese na vaje, kjer skupaj nadgrajujemo pesem.


Imate tudi vi kakšne posebne zahteve pred koncerti, kot je možno slišati pri tujih glasbenikih, npr. maserko, tuš-kabino, vse v modri barvi, sobo rdečih vrtnic in najdražji šampanjec? Se tudi vi tako »preseravate?«

Ne bi ravno rekel, da se preseravamo, ker gre predvsem za to, da te organizator resno jemlje, da so stvari organizirane kvalitetno, tako da te ne presenetijo kakšne napake ali nepravilnosti, npr. tehnične. Vedno morajo biti ponujene osnovne stvari, kot so voda, tudi kakšni Red bulli pred nastopi…


Sex, drugs and rock`n`roll… rockate ja, kaj pa ostalo?

Streight answer: Tudi. Vse delamo.


Kako gledate na svojo slavo? Ali vam je stopila v glavo, glede na to, da ste eden najbolj uspešnih bandov v Sloveniji?

Mislim, da nismo ravno izgubili tal pod nogami. Ostali smo takšni kot smo bili pred slavo, še vedno se družimo z istimi ljudmi, tiste, ki jih nismo marali prej, jih tudi sedaj ne. Je pa veliko bolj pomembno, da znancev ne spregledaš na cesti, saj se kar hitro začnejo širiti govorice, da smo vzvišeni.


Pripelje slava s seboj tudi plehka dekleta, ki vam ne dajo miru?

Boštjan: ?? Vedno se najdejo takšni, ki niso ravno oboževalci glasbe, pa se vseeno vrtijo okoli nas.

Marko: Nismo mi ravno neki ženskarji, tako da so punce okoli benda že kar »majhna sitnost«. Mislim, da smo počasi to že prerastli, nekateri pa tudi ne (pokaže na Boštjana).

Boštjan: Kaj zdaj na mene kažeš? No, včasih imamo raje dekleta, ki nimajo direktne povezave z Dan D-jem, oz. ne poslušajo naše glasbe.


Izkoristite slavo kdaj tudi za to, da se izognete policijski kazni?

V bistvu moramo biti še bolj pazljivi in pridni kot ostali, saj nas policija lažje in hitreje najde.


Vas na cesti prepoznajo, ustavljajo?

Zgodi se ja. Če se spuščaš v tak posel, se pač moraš sprijazniti s tem, da si ves čas na očeh javnosti, saj to sodi k tem poklicu.


Bi peli goli, če bi vam organizatorji potrojili honorar?

Denar niti ne bi imel posebne vloge. Že steklenica pelinkovca bi nas pripravila do tega (smeh). Pelinkovec je čisto punkerska pijača, ki se pojavlja v naših krogih.


Koliko bi vam morali plačati, da bi imeli duet z Murkotom?

Damjana Murka smo že mislili uporabiti v našem videospotu. Smo band, ki je pripravljen za vse možne eksperimente, kar je možno videti tudi v naših zadnjih videospotih Google me in Love song, kjer je videospot ena sama simpatična animacija.


Recimo, da hočem postati zvezda jaz… kaj bi mi svetovali?

Saj si že zvezda (smeh)! Najpomembneje je, da stvari počneš z lastnim interesom. Da nista denar in slava tista, ki te zanimata, temveč tvoja želja po ustvarjanju, po izražanju same sebe.


Vemo, da je Dan D nastal na pogorišču skupine Marcedes Band iz leta 1996. So bili vaši začetki težki?

Boštjan: Gre za zelo počasno pot, ki se dviguje in pada. Na poti so ovire, ki jih moraš premagati, nato pa šele sledi tisto sladko. Za prepoznavnosti so potrebna leta in marljive roke.

Marko: Obstaja pa tudi veliko lažja pot, ki se je veliko poslužujejo zadnje čase. Takšna, da se slečeš za kakšno revijo… to te pa verjetno ne bi zanimalo, kaj (smeh)?


Od kod ime skupine Dan D?

Boris Bale, pevec pri Buldožerjih, je imel idejo za sodelovanje. Bil je neke vrste naš producent in tako se je vse skupaj začelo. Najprej smo se mislili poimenovati Težka Breda, potem pa smo prišli na Dan D, ki je tako kratek in jedrnat, pa še v uho gre.


Če bi morali spremeniti ime, v kaj bi ga?

Zdaj, ko smo tako prepoznavni, bi ga bilo nesmiselno spreminjati. Če bi ga sami hoteli bi ga, če pa bi nas kdo prosil, oz. nam hotel plačati, pa ga ne bi spremenili.


Kako pa kaj vaše zasebno življenje? Kaj se zgodi ob konfliktu: otroci in glasba?

V bandu smo vsi poročeni, razen Boštjana. Nikoli se ne bi odločali med enim in drugim. Če počneš to zase, imaš lahko družino, hkrati pa ustvarjaš glasbo. Tu ni nobenih ovir, le prilagajanje.


Kakšna anekdota, ki se dotika vašega dela?

Povedati moramo, da smo imeli pred kratkim fotografiranje v svečanih oblekah, v ledeni reki Krki, ki je bilo kar zanimivo.

nedelja, 06. september 2009

OD Brestanica 09/10


Tisti, ki redno berete moj blog, verjetno veste, da smo članice lani prišle v tako močno želeno 2.ligo. In, ker višja liga zahteva veliko več truda in treningov, smo od 24. avgusta v polnem zagonu s kondicijskimi treningi, ta vikend pa so se jim pridružile še priprave v Olimpijskem domu Planica. Poleg številčnosti treningov pa smo v ekipo dobile okrepitve (4 ljubljančanke in šempeterčanka).

In Planica je bila ravno pravšnja za srečanje s pičozami...

Maruša Magajna (Macgyver), 1992, Ljubljana, sprejemalka

Petja Horvat, Ljubljana, 1993, blokerka

Ana Apat, Šempeter, 1988, podajalka (na desni)

Nika Pucihar, 1991, Ljubljana, libero

Macgyver, Nina Perovič (korektor/sprejem), 1991, ljubljana, Petja in Nika

Z Mašo sva si zaslužili sobo Roberta Kranjca.

Med prostim časom smo uživale ob Tyrinem Next top modelu...

... ter pozirale.

Ko Bojči ni mogel peljati, smo iz rokava potegnili alternativo.

Veliko smo jedli...

... veliko uživali.

Maša in Bojan sta prakticirala smučarske skoke sredi gostilne.

Kakorkoli, blo je noro.