petek, 24. avgust 2012

Cilji

Ko veš kar hočeš in kam greš, je življenje enostavnejše.


nedelja, 19. avgust 2012

Kakšen pa je tvoj življenjski moto?

Hvaležna sem za vsak življenjski moto in pametno misel, ki me dnevno obide. Kot nekakšnen majhen motivator mi poveča apetit po lastnih ciljih, hkrati pa me napolni z energijo ter mi da vedeti, kar ljudje pogosto pozabijo izustiti - na svoji poti nisem sama.


Vedno sem imela najraje takšne, ki me aktivirajo in spodbudijo. Takšne, ki me bodrijo in prepričujejo, da sem takšna kot sem, da moram ceniti drugačnost, spoštovati druge, da moram spreminjati svet. Morda bi jih lahko označila kot osebnostne zapovedi, hujše od vseh božjih grehov, ki jih lahko napravim. Takšne, s katerimi oškodujem svojo dušo in sem sama sebi nezvesta. 

Večina motov je/bo slej kot prej končala kot tattoo na moji koži. Da jim zagotovim, da nikoli ne bodo pozabljeni. Da si dokažem, kako pomembni so v mojem življenju. Da so mi omogočili vpogled v nov svet, v lepši svet in čistejša dejanja.  

Zelo žalostno je, kako jih veliko ljudi bere. Tako neosebno, površno. Kot bi brali navodila za Krkine tablete ali monotono poročilo. Takšno, ki gre mimo tvojega srca in ga pozabiš ob zadnjem ločilu. Prazne besede, surovi stavki, zdolgočasene črke. A hkrati jih mnogokrat ponavljajo in vzamejo za svoje, čeravno se ne skladajo z njihovim vedenjem. Še sedaj ne vem. In nikoli nisem popolnoma razumela, so ljudje tako neumni ali se le norčujejo iz sebe? Kaj hudiča je narobe z njimi, da svojo osebnost skrivajo za lažnimi maskami? Včasih tako zelo uspešno, da si začnejo verjeti tudi sami.

"Uživaj življenje", "Bodi to, kar si", "Življenje je le eno", "Spoštuj drugačnost", skoraj vsi so že kdaj uporabili slednje misli kot svoje življenjske mote. Pa žal nihče od njih morda še nikoli ni pomislil nanje, ko bi moral. Vsaj polovica tistih, ki je slepo ponavljala "Spoštuj drugačnost", se je smejala Jadranki Juras v slovenskem šovu X faktor. Vsaj četrtina je takšnih, ki so rekli "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji", pa so raje celo leto zdolgočaseno proti svoji volji presedeli v sobi za računalnikom ali šolskimi knjigami. Več kot polovica jih je rekla "Bodi to, kar si", pa se je nato raje ovila v vse mogoče tančice, da bi jih ljudje vzljubili.

Tako zlagan svet in takšni dobri ljudje, ki mu podležejo. Dragi moji, pustite svojim dušam prosto pot. Bodite to kar ste, ne počepnite pred zlaganimi ideali, družbenimi načeli, sistemu, politiki, stereotipi ...

ponedeljek, 13. avgust 2012

Follow your heart


Vse preveč pozabljajo nase. Izgubljajo se v tujih željah, v tujih ciljih, v tujih pravljicah. Držijo se narisanih meja in si ne upajo.

Potrebno si je upati.
Potrebno je prestopiti meje.
Cilj se namreč vedno skriva tam, kjer nam ljudje ne dovolijo vstopiti.

nedelja, 12. avgust 2012

Spremljaj moje bloge

Gobčna Doncha ima predolgo tradicijo, da bi jo iz dneva v dan dušila s preveč definiranimi temami. Naj se še naprej prepušča melodiji svobodnega vetra. 

O živalski tematiki na mojem blogu PoPasje:
http://popasje.blogspot.com

O zloglasnem ženskem fetišu - čevljih, pa na blogu Shoe-Whisperer:
http://shoe-whisperer.blogspot.com/

sobota, 11. avgust 2012

Dnevniki

Ne samo zato, ker so bili popularni tiste čase ... imeli so dušo, niso imeli mnenja, niso obsojali.

Srečna sem, da mi rano otroštvo ni vzela tehnologija. Pa čeprav sem danes nepojemljivo zasvojena in si drugačnega življenja ne predstavljam. V tistih časih nismo imeli Facebooka, zasebnost je še nekaj veljala in mladi se nismo odkrito razdajali tujim profilom z vsega sveta. Pustili so nam odraščati počasi. To so bili časi, ko smo za osebne praznike podarjali majhne knjižice v pastelnih barvah, s ključavnicami v obliki srčkov.



Moj prvi je imel roza platnice z rjavimi medvedki. Na sredini je v zlatem okovanem srcu ležal šopek vrtnic, objet v roza pentljo. Zaklepala sta ga dva zlata ključka, kasneje skrita v nekakšno rdečo denarnico, globoko v mojem predalu. Ko se je naša generacija začela voziti z rolkami, nositi hlače pod ritjo, da so na plan kukale barvne boksarice, je otroške medvedje platnice zakril črni sprej. Časi mojega namišljenega uporništva.

Kot po tekočem traku sem dnevniške zapise v nekaj letih delila s približno desetimi različnimi knjižicami, nič kaj presenetljivo - porisanimi z ljubkimi kužki. S popularnimi blogi so se ročni zapisi, sprva s težavo, prestavili v spletno obliko. Težava je bila predvsem v iskanju meje zasebnega in javnega. Iz zelo osebnih, otroško-najstniških sanjarjenj je bilo potrebno izluščiti nekaj, kar ne bo otročje, kar ne bo dolgočasno in preveč vsakdanje.

Ko se danes vračam k starejšim zapisom - tako elektronskim kot tudi papirnim - se včasih kar hudomušno nakremžim naivnim sanjam, neumnim idejam in plehkim zapisom. Smešni so in nekoliko tuji. Tuji predvsem zato, ker sem bila izgubljena, nisem imela zadanih vrednot, postavljenih ciljev. Želela sem postati, a nisem vedela kdo.

... Sedaj vem, kdo. Postala sem.


Non-zebra

Če se želiš znebiti slabe karme določenega obdobja, moraš pozabiti nanj.

Zbogom zebra.

torek, 07. avgust 2012

Podstrešja

Zanimivo. Najsi se še tako radi otepamo preteklosti, naše police ostajajo polne zaprašene, stare krame. Kapljice najljubših parfumov so že davno izhlapele iz ličnih stekleničk, ljubezenska pisma prvih fantov so že počrpala sledi tinte in obleke, no obleke počivajo z razlogom. Z vsakoletno obljubo, da bodo še nošene.

Že dolgo se odločam, v kakšni meri je racionalnost dobrodošla pri spominih?



Težko je, na prav smešen način, ko se poslavljaš od nekoč ljubih stvari. V naglici objameš star, raztrgan pulover, ki je pripadal nekomu pomembnemu. Poljubiš rumene čevlje, ki so s teboj prvič leteli z letalom. Medvedek brez desnega očesa ima v rdeči culji še glavničke, ki so pripadali najljubši punčki iz cunj.

Po navadi je najbolje zamižati. Brez premisleka zavreči vse preteklo. Potrebni so pogum, udobje v sedanjiku in cilj v prihodnjiku. Odločnost. Želja. Razumnost.

Takšna slovesa ljubim. Ljubim stvari, ki jih podarim naprej. Tiste premajhne, preigrane, prerastene. Takšne na katerih sem jokala, takšne ob katerih sem bila srečna. Takšne, ki jih pogrešam, že med držanjem. Takšne, ki jih s sekundo, ko zapustijo moje podstrešje, pozabim.

Medtem, ko se s prsti sprehajam po praznih obešalnikih, vem - čas je, da pozabim. Da živim naprej.