nedelja, 30. november 2008

Jesen se preveša v zimo. Tokrat čisto zares! Sneg postopoma že beli visoke vrhove, meja pa vse bolj pada in pada. Predigra snega- mraz, že kar nekaj časa kraljuje tu naokoli in iz dneva v dan privede na plano vedno več starih, zaprašenih plaščev. Razen vonja in pogleda čez okno iz tople sobe ga prav sovražim- sneg namreč! Če bi bilo možno, bi ga naročila samo na Božični večer in naj se vrne na Silvestrovo. Ampak samo za ta dva dni! Vsekakor ima v sebi nekakšen poseben čar, naznanilo o praznikih, ki so vsako leto hitreje tu. In verjeli ali ne... še vedno me ne mine tisto otroško navdušenje, pričakovanje, veselje, čeprav zame Veliki trije ne obstajajo več. Snežinke, nešteto lučk, odvijanej daril, čaj s cimetom...

... prva adventna nedelja je že tu!
Družinsko kosilo. Orng družinsko!
Do decembra ne jem več! :)

sreda, 26. november 2008



Zadnji hladen piš vetra, glasen žvižg,
hripava J.Joplin
preden name ležejo ravnokar doživeti trenutki.
Moj čas, ko se skrijem v tvoj objem,
čeprav te ni ob meni.
Tako pravijo... a jim ne verjamem.

Tudi nocoj pridi v žličko...

ponedeljek, 24. november 2008

Queuing is the key of politeness


Končno ena izmed izjav s katero bi se strinjala s svojo profesorico!
Ne vem zakaj se sploh poglabljam v to temo, ampak nekako ne morem mimo nje... Morda pričakujem preveč?? Kaj pa vem...
Zopet gre za toplo malico. Ne, sama po sebi ni ničesar kriva. Od vsega negodovanja se je izcimilo tudi nekaj prijetnega. Torej, če preskočimo čas trajanja pouka, prevoz, različne ure hranjenja je topla malica prav kul- poceni in dobra, čeprav nekateri zaradi svojega lastnega principa nočejo verjeti/ priznati/kakorkoli... Tokrat je moj kamen spotike odnos med toplomalicarji in kurjo logiko. Gre za zelo enostavne stvari, katerih se nekateri zaradi "kulosti", "otročarije" ali pa velikanske sestradanosti nočejo držati. Ne vem... se samo meni zdi čudno, da se mladostniki moje starosti ne morejo držati pravil, mirno čakati v vrsti, pospraviti za sabo, ipd.?? Je normalno, da bi morali na 16-letnike paziti učitelji, da bi bil red?? Še vedno velja: Če prideš dvajseti boš pač počakal, jebat ga! Vedno pač morajo biti nekakšni posebneži, za katere se sprašuješ ali hočejo izpadet frajerji ali pa so tako tumasti. Poleg vsakodnevnega prerivanja pa še ena čudna tlako-dvigajoča, ko se nekdo iz vrste spravi "rezervirati" mizo za družbo, ki stoji zadaj vrste. Kam naj torej tistih 15 spredaj parkira svoje riti? Naj stojijo s pladnji sredi jedilnice???

p.s.: če že danes nisem bila tepena, bom pa jutri...

Moja 300-ta


Gre za zelo relativno zadevo. Kaj je za nekoga veliko? Kakšno število je malo?? Vsekakor se ne bom ustavila pri 300ti objavi.
(tale je 301, če smo natančni)


Ne vem kakšne posledice vse skupaj prinaša, vendar se mi zdi, da si skozi pisanje razvijam nekakšen slog izražanja, vseskozi odraščamo... pa čeprov napredujemo za dve stopnici, nato za eno pademo... vsekakor nas nekje čaka pravo nadstropje.

Poleg vsega pa še vsa poznanstva, ljubezen, zabava??? Ne, ne nameravam še odnehati!

nedelja, 23. november 2008

TemaTedna: Marsomanija

Ljudje že od vsega začetka vrjamemo v... hm... v nekakšna bitja, ki naj bi si z nami delila vesolje. Želje in ideje, da bi jih odkrili, z njimi razvili nove vezi, se mogli celo spopasti za življenjski prostor, se razvijajo že zelo dolgo in ni čudno, da je bilo že zelo veliko filmov posnetih na temo, ki bi se vsaj malo navezovala na marsovce. Prav hlastamo po "Velikem odkritju", ki bi nam mogoče razjasnil skrivnosti geološke preteklosti. Tudi sama ne želim oditi iz tega sveta, ne da bi izvedela kaj pomembnega o tem. Zeleni, veliki, trooki, z velikimi ušesi... mogoče pa preprosto le še ena vrsta navadnih ljudi.
Glede na nedefiniramo število galaksij, ki se nahajajo v neskončnem vesolju sklepam, da mora biti življenja zelo veliko. Veliko več, kot si predstavljamo! Če niso krogi na žitnih poljih delo ljudi, potem morajo biti nekakšna opozorila!? Mogoče zaradi nepravilnosti, ki jih delamo iz dneva v dan? Zakaj bi nezemljani prišli na že razpadajoči se planet?
Pravijo, da če bi obstajali marsovci, ki bi bili naprednejši od nas, da bi že prišli k nam. Po drugi strani pa... kdo pravi, da niso že bili tu? Ljudje mislimo, da smo gospodarji Zemlje, ter, da se bomo kmalu lahko polastili tudi vesolja. Pa smo res? S tem, ko se trudimo nadzorovati čim večji delež, nam na drugi strani vse nekako beži iz rok, Zemlja se nam maščuje in si vzema nazaj svoje bregove, vodovja, hkrati človeška življenja.

Mogoče pa smo le mravlje nekomu večjemu? Kdo bi vedel...

sreda, 19. november 2008

No… kako naj ga opišem. Zopet eno izmed obdobij, takšnih zelo kratkih, ko ti okoli glave letajo le plitve misli, nepomembnosti, muhe zaviralke, katerih naloga je ustavitev poglobljenega razmišljanja, produktivnosti ter kakšne posebne volje do ustvarjanja. Ne bi je ravno imenovala lenoba, temveč nekakšna črna luknja, ki vsake toliko časa vsrka misli, ki bi se v »normalnem okolju« razvijale naprej ter morda tvorile kakšen kos popisanega lista, si mogoče zaslužile tudi objavo na blogu… kaj pa vem. Če hoče biti počitek, pa naj bo počitek! Namreč na silo se ravno ne da delati. Po vsakem obdobju pa tako ali tako pridejo spet dnevi nešteto idej…

Tole pač v opravičilo.
Opravičilo za takšno dolgočasnost, ki ste jo doživeli, če ste vsaj dvakrat v tem tednu pogledali moj blog. Nič od nič…

četrtek, 13. november 2008

Blogorola intervju




Intervju Simon R.
Fotografije Marta. L.
Dona
Dona je prav na poseben način gobčna najstniška bonbončica – blogerka, ki razmišlja in piše. Izrazita in tudi žurerska, nasmejana in iskrena, optimistična. Seveda tudi romantična, kot se za dekle v cvetu mladosti spodobi.

Stara si šestnajst let, obiskuješ gimnazijo. Kaj ti v šoli najbolje leži?
Moj najljubši predmet je slovenščina, predvsem zaradi spisov in podobnega. Iz vidika učiteljev pa mi je najbolj všeč matematika- novi profesorji, nova svežina v razredu.
Te slovenščina zanima tudi za naprej? Na blogu je videti, da si skrbna pri rabi jezika in kot da bi te vleklo v to smer.
Ne. To bi bilo preveč povezano s šolo. Zanima me tisoč stvari, zato se sedaj še ne morem usmeriti, odločiti, kaj bom. Zanima me šport, glasba, umetnost, pisanje, poezija …
Ha, potem si lahko pa po poklicu boem! (smeh)
Nikoli ne veš, kam te bo zaneslo. Mogoče pa bom v prihodnosti odkrila ljubezen do česa čisto drugega.
Kako si začela blogati?
Začela sem, ko je v našem koncu postalo bloganje moderno. Tudi sama sem se odločila, da bom svoje tekste delila z drugimi in tako sem dobila prve bralce.
Kako to – bloganje postalo moderno?
Pojavili so se blogi in kar naenkrat smo se veliko o tem pogovarjali. Kar vsak, ki si ga srečal na ulici, je imel svoj blog.
Ste se srečevali in se pogovarjali samo še o svojih blogih in komentarjih, nič pa o realnem življenju?
Ne. A večinoma je bilo tako, da sem kam prišla in me je kdo prepoznal, po tem da pišem blog. Vsekakor dobra tema za neznance, ki so me hoteli nagovoriti, pa niso vedeli s čim!
Ti je na blog kaj nerodno napisati? Te je kdaj strah, da bi te začel napadati kak zoprnež?
Pišem, kar se mi zdi, da je za javnost. Nimam težav.
Česa ne bi nikoli napisala?
Ne bi se ravno sramotila s filmčki in opisi, kako sem bila kje pijana in kako sem bruhala recimo. Moj fant 100jko pa rad kaj takega objavi (smeh). Nekdo v zvezi pač mora zastopati vlogo divjaka, drugi vlogo »Dobrega vzgleda«. Svoje ideje, razmišljanje in dogodke raje zavijam v metafore. Torej, če me ljudje ne poznajo, se zna zgoditi, da včasih ne razumejo kaj sem hotela povedati z objavo, kar je po eni strani še boljše- neodkrito je vedno bolj zanimivo!
Si preko bloga spoznala veliko ljudi?
Njega (100jkota) sem denimo spoznala preko bloga, pa ravno delal je v bližini moje šole, bil je natakar. Sicer pa berem bolj bloge ljudi, ki jih že poznam.
Kaj je rekla mama, ko si ji pokazala blog?
V bistvu ji ga nisem jaz pokazala. V trgovini so jo kolegice začele spraševati, kaj se dogaja na blogu in ali smo bile res tam-in-tam … Za atija pa tudi ne vem, kako je prišel do njega. Na začetku sta mi oba rekla, da grde besede niso za blog in podobno – no, tu in tam mi kaj uide, a ne prevečkrat. (smeh) Ponavadi, če se na koga jezim ali če komu enostavno 'moram' reči kaj grdega. Zadnje čase to bolj označim s črko K in zvezdicami …
Imaš kake zoprne zalezovalce?
Ja! Ne vem, kaj je huje, sitni komarji ali anonimni komentarji… Nekateri me stalno napadajo, ker na stvari, ki jih napišem, gledajo površno in se vpikujejo vame.
Kako dolgo že pišeš blog?
Leto in pol.
Se ti še da?
Ja, vse bolj. Sprva sem pisala dolgočasne zapise o tem, kaj sem počela čez dan, kaj bom naslednji dan … Pisala sem o šoli in o tem, kaj se kje dogaja. Pač slog, katerega uporabljajo vsi, ki se še privajajo na bloganje.
Imate vsi sošolci bloge?
Večinoma, ja. Sploh fazani – nisi 'in', če nimaš bloga.
Vam tudi učitelji kdaj kaj pripomnijo?
Profesorica za slovenščino večkrat na blogu poišče besedila za šolski časopis, sicer pa mi razrednik iz osnovne šole, ki je bolj duhoven človek (obiskuje Indijo, ne uživa alkohola, skoraj nikoli ne gleda televizije) vsake toliko predlaga kakšno knjigo ali kaj pripomni.
Se ti zdijo blogi revolucionarni ali vsakdanja stvar za obveščanje o tem, kaj se komu dogaja?
Meni se ne zdijo nič revolucionarnega. Glede na to, da ima danes blog skoraj vsak, postaja objavljanje preko interneta vedno bolj vsakdanje. Pisci pač komuniciramo z bralci, si z njimi izmenjujemo mnenja… Če imamo kaj dobrega od tega, je to vsekakor občutek zadoščanja, ko podamo svoje mišljenje ali, ko kakšno temo do kosti oberemo.
Prebereš priporočene knjige?
Včasih, kakšno.
A vaša generacija veliko bere knjige, razen obveznih?
V osnovni šoli, do tretjega razreda, sem bila zelo pridna, nadaljevala sem z romani in podobnim – a odkar sem v gimnaziji, sploh več nimam časa.
Ti nisi generacija 'rebelde', kajne? (nesramen smeh)
Ne! (smeh) Samo to ne! To se mi zdi povsem neumno. Menim, da si lahko takšno nadaljevanko izmisli vsak, da tu ni nič kreativnega. Moji vrstniki tega sicer ne gledajo, najbolj je priljubljeno pri osnovnošolcih. Take serije ne morejo prinesti nič dobrega.
Ste srednješolci kaj uporniški, ste v konfliktih z učitelji? Včasih, vsaj naše generacije, smo bili radi uporniki …
V osnovni šoli smo imeli zelo prijateljske odnose, vsaj jaz sem bila vedno zelo angažirana v razredu, ko pa sem prišla v srednjo, se je to le še nadaljevalo. Če si prijazen in marljiv pri projektih, imaš tudi nekaj bonusov, tu in tam nekaj več svobode. Letno za šolo posnamemo številne filmčke, napišemo tudi kakšen scenarij za različne dogodke povezane s šolo. V evropskem oddelku, katerega obiskujem, imamo pri nekaterih predmetih velik poudarek na projektnem delu; nedavno smo organizirali tudi prireditev s tremi projektorji. Vsekakor takšno obšolsko delo zahteva veliko časa, dolge priprave ter včasih tudi kakšno slabšo oceno, ker enostavno zaradi prenatrpanosti urnika ne slediš več.
Se ti zdi, da imate dovolj prostega časa ali premalo? Te šola preobremeni?
Meni se ne zdi, da bi me. Odvisno, koliko delaš. Jaz se ne rabim veliko učiti, a imam veliko drugih obveznosti. No, zdaj v šoli ni več tako fajn, ker nimamo več skupne malice – prej smo se vsi zbrali na dvorišču, poslušali glasbo in se sprostili, sedaj tega žal ni več …
Si s kom na blogih 'skregana'?
(smeh) Vsake toliko mi zapaše kreganje in zatežim tistim, ki za moj okus pišejo preveč neumne reči – denimo moji vrstniki, ki jih še vedno zabava napihovanje kondomov in podobno. (smeh)
Bereš tudi znane slovenske blogerje, kot so Jonas, Dajana, Crnkovič, Reboljeva … ?
Ponavadi pogledam slike na zadetaodlajfa.si, sicer pa ne. Včasih pogledam Katarinin blog … Imam obred preverjanja pošte in blogov zjutraj, popoldne in zvečer.
Kako to, da bereš Katarinin blog?
Ker ga ima 100jko med povezavami. Včasih si preberem kakšno temo o starševstvu. Prav zanimivo je gledati na takšne objave iz druge (mladostniške) perspektive. Stvari s katerimi se starši obremenjujejo so včasih prav smešne.
Novice spremljaš preko časopisov ali preko blogov in spleta?
Če grem k babici na kavo v spodnje nadstropje, pogledam kak časopis, vsake toliko morda vidim poročila, a doma smo vedno rekli – politika je odvečna.
Kako in kje ga žurate v Krškem?
Odprla se je nova diskoteka v hotelu City, sicer pa vse gostilne in prostori propadejo, saj vse več ljudi obiskuje večja mesta - Ljubljano in podobno. Pri stadionu za speedway je bilo več lokalov, a sedaj zvečer v glavnem obratujejo kebabi. Največ pa hodimo v Brežice, v Haciendo. A tam je vse več težav s prišleki z juga, ki se priseljujejo, ker je meja le petnajst minut stran. Včasih nas pelje mama, včasih ima avto kdo iz družbe ...
Te preko bloga žica veliko fantov?
Ne. Pa saj ne upajo, tudi sicer ne upajo – ker so večinoma vsi manjši od mene in se me bojijo. (smeh) Pa tudi sicer se ne sekiram, če se kdo vrti okoli mene. Pošljem ga stran ali pa pustim, da se naprej trudi biti očarljiv. Dekletom pač ugaja občutek priljubljenosti.
Omenila si glasbo in tisoč stvari, ki te zanimajo … Kaj, recimo?
Sinoči sva s 100jkotom recimo pela karaoke – nabavil si je nek program z znanimi komadi in na ves glas sva se drla, da so naju verjetno slišali vsi v bližini.
Drugače pa igram klavir in kitaro, v kleti pa imam zaprašene bobne. Moj ati je glasbenik in vsakič mi kaj da v upanju, da bom začela peti oziroma igrati. Imamo studio in vse. A to me nekako ne vleče.
Ampak tako dekle na bobnih – to bi bilo zanimivo za videti!
Sem razmišljala o tem, a nimam časa, da bi se spravila zraven. Saj počasi bodo že razpadli. Pri bobnih moraš imeti dobro motoriko, z vsako nogo in roko moraš igrati drugačen ritem.
Kitaro in klavir bolje obvladaš?
Kitaro se učim sama, akorde, klavir pa sem se učila v glasbeni šoli. Zdaj ni več časa za to – treniram odbojko, trenirala sem tudi atletiko. Enostavno je zmanjkalo časa. Z dekleti pri odbojki se super razumemo, ekipni duh mi je všeč.
Imamo še eno logično vprašanje – kaj bi rada v življenju postala?
Tega pa ne vem. Vem le, da bom imela psa. Dogo. Črno nemško dogo. To je vse, kar vem.
Koga naj intervjuvamo v naslednji Blogoroli?
Jaaa, Stojkota (100jko.blogspot.com). Mi je prav zagrozil, da moram predlagati njega (smeh).

sreda, 12. november 2008

"Happy socks"

Svet danes.
Pesimizem, emoizem, egoizem? Vojne, krize, katastrofe?
Dajajo nam vedeti »srečni ste v tem kar imate«, mi pa sami sebe še kar naprej potiskamo v kot, si belimo glavo z malenkostmi in se sprašujemo »kdaj bo boljše?«. Ne bi raje poskrbeli za to, da ne bo šlo na slabše? Vsaj enkrat si priznaj: imam streho nad glavo, vsaj dva dnevna obroka in vas- ljudi s katerimi gojim x-odnose. Pa če so poglobljeni ali pa se ustavijo že pri površnih dialogih o vremenu. Zakaj opazimo v stvareh le negativne podrobnosti, v ljudeh odbijajoče lastnosti… kaj pa tisti dve tretjini dobrega?

Ni kaj, čudno smo zgrajena človeška bitja, in kot pravijo: Čudna so pota gospodova!
Upam, da nisem edina, ki se trudi iz vsakdanjih rutin potegniti kaj dobrega, če ne kaj drugega, pa mi še vedno ostanejo vsaj nogavice z opominom: happy socks.

p.s.: Tudi malenkosti štejejo.

torek, 11. november 2008

Čas je...

Čas je, da grem. Kam?
Še sama ne vem.
Bežim pred ljudmi, bežim pred sabo.
Tečem, divjam, se skrivam, a me vedno znova prinaša nazaj v ta svet, poln krivic, ukan, hinavščine ter zla. On sam me je izoblikoval v osebo, ki se skriva za masko ravnodušja, da bi preživela v vsej krutosti. Ljudje so tisti, ki so me izoblikovali v lutko, ki uboga na ukaz. Zlo se namreč vrašča v novo tkivo, v nebogljena telesa, v nevednost in prilagodljivost.
Kamorkoli se ozrem, povsod me spremljajo temni pogledi, kamorkoli grem kažejo name s prstom ter skimujejo z glavo. Mar je vidno navzven, da se kljub vsej tej podrejenosti iz oči še vedno odseva trohica upanja v boljši jutri?
Sem le še duh, senca, ki drsi po steni, objekt, ki ga nihče ne vidi. Ljudje gledajo skozme, preslišijo moje besede in me odrivajo v ozadje.
Da jih pocukam za rokav?
Potem obrnejo se stran, saj življenje pomeni tekmo v kateri preživijo le najmočnejši. Najmogočnejši borci, ki bi poteptali vso svoje ljudstvo za pet minut slave. Le kdo še rabi slavo danes? Že davno nazaj je izgubila svoj blišč. No, vsaj med povprečnimi ljudmi. Slava je vse prej, kot dobro delo, namreč svet dandanes vidi le oblike, kupe denarja in zlata. Vse, nekoč poveličane besede so danes izgubile svoj pomen. Postale so plitke in hladne.
Ljudje se vzpenjajo nadme, ter me počasi, neusmiljeno zbadajo z najostrejšimi meči- z besedami.
Ubijajo me po delih, vsako celico posebej, vsak košček z večjo bolečino…

… ne dam jim tega veselja. Ne več!

__________________________________________________________

Brez skrbi, ne polašča se me obup, nisem izgubila volje do življenja in upanja v ljudi. To besedilo je le domača naloga pri slovenščini.

sobota, 08. november 2008

Slava, ki to več ni

Slava. Zveni privlačno? Si jo želite?
Brez skrbi, danes to zmore vsak, ki ima 5 minut časa, vsaj pri nas. Kako je v drugih državah res ne vem. Si na primer želite biti slavni pevci/ pevke? Si želite biti na televiziji? Ne skrbite, stvari so zelo preproste, tudi, če nimate talenta. Potrebujete le najti studijo v katerem se bodo potrudili sestaviti vašo pesem in vsak narobe zapet ton malo popravili. Nato si omislite neko neresnico in vztrajajte pri njej. Brez problemov boste, vsaj v medijih, zasenčili vse prave zvezde.

Včeraj sem v časopisu naključno odkrila koga drugega kot Murkota, ki je eden redkih, ki se mu še da svojo prepoznavnost vzdrževati z izmišljotinami in v reviji napisati za vsak njegov prepir z ženo, ter se nato še slikati z jeznim obrazom poleg nje. Namreč, ljudi zanimajo le raznovrstni kiksi, ne pa dobre stvari, s katerimi bi se bilo vredno pohvaliti. Vsi vemo, da ne zna pet, edina stvar je le ta, da se ves čas vozi na razne radie, revije in TVje. Za sabo ima veliko več intervjujev kot pa nastopov, na katere pride polovica ljudi, da bi se norčevali iz njega. Seveda ne gre za denar, bolj za to, da se pokažeš vsej Sloveniji. Iz poklica slavnosti tako ali tako ne moreš živeti, saj so vsote zelo nizke.

Vsaka slava ima svojo zgodbo- svoje rojstvo, življensko dobo in poton.Danes si nič, jutri te vsi ustavljajo na cesti. Slava ni več to, kar naj bi bila, vsaj po mojem mnenju. Zanjo se ni več potrebno potruditi, iznajti nekaj pomembnega ali tvegati svoje življenje. Dovolj je že... pa saj veste kako to poteka pri nas. Beseda slava izgublja svoj pomen, vedno bolj pomeni nekaj slabega.

Žalostno, da lahko danes postaneš vse, kar želiš.
Jutri bom miss, pojutrišnjem pevka, nato pa kar voditeljica in režiserka…