Blogorola intervju

Intervju Simon R.
Fotografije Marta. L.

Dona

Dona je prav na poseben način gobčna najstniška bonbončica – blogerka, ki razmišlja in piše. Izrazita in tudi žurerska, nasmejana in iskrena, optimistična. Seveda tudi romantična, kot se za dekle v cvetu mladosti spodobi.

Stara si šestnajst let, obiskuješ gimnazijo. Kaj ti v šoli najbolje leži?
Moj najljubši predmet je slovenščina, predvsem zaradi spisov in podobnega. Iz vidika učiteljev pa mi je najbolj všeč matematika- novi profesorji, nova svežina v razredu.

Te slovenščina zanima tudi za naprej? Na blogu je videti, da si skrbna pri rabi jezika in kot da bi te vleklo v to smer.
Ne. To bi bilo preveč povezano s šolo. Zanima me tisoč stvari, zato se sedaj še ne morem usmeriti, odločiti, kaj bom. Zanima me šport, glasba, umetnost, pisanje, poezija …

Ha, potem si lahko pa po poklicu boem! (smeh)
Nikoli ne veš, kam te bo zaneslo. Mogoče pa bom v prihodnosti odkrila ljubezen do česa čisto drugega.

Kako si začela blogati?
Začela sem, ko je v našem koncu postalo bloganje moderno. Tudi sama sem se odločila, da bom svoje tekste delila z drugimi in tako sem dobila prve bralce.

Kako to – bloganje postalo moderno?
Pojavili so se blogi in kar naenkrat smo se veliko o tem pogovarjali. Kar vsak, ki si ga srečal na ulici, je imel svoj blog.

Ste se srečevali in se pogovarjali samo še o svojih blogih in komentarjih, nič pa o realnem življenju?
Ne. A večinoma je bilo tako, da sem kam prišla in me je kdo prepoznal, po tem da pišem blog. Vsekakor dobra tema za neznance, ki so me hoteli nagovoriti, pa niso vedeli s čim!

Ti je na blog kaj nerodno napisati? Te je kdaj strah, da bi te začel napadati kak zoprnež?
Pišem, kar se mi zdi, da je za javnost. Nimam težav.

Česa ne bi nikoli napisala?
Ne bi se ravno sramotila s filmčki in opisi, kako sem bila kje pijana in kako sem bruhala recimo. Moj fant 100jko pa rad kaj takega objavi (smeh). Nekdo v zvezi pač mora zastopati vlogo divjaka, drugi vlogo »Dobrega vzgleda«. Svoje ideje, razmišljanje in dogodke raje zavijam v metafore. Torej, če me ljudje ne poznajo, se zna zgoditi, da včasih ne razumejo kaj sem hotela povedati z objavo, kar je po eni strani še boljše- neodkrito je vedno bolj zanimivo!

Si preko bloga spoznala veliko ljudi?
Njega (100jkota) sem denimo spoznala preko bloga, pa ravno delal je v bližini moje šole, bil je natakar. Sicer pa berem bolj bloge ljudi, ki jih že poznam.

Kaj je rekla mama, ko si ji pokazala blog?
V bistvu ji ga nisem jaz pokazala. V trgovini so jo kolegice začele spraševati, kaj se dogaja na blogu in ali smo bile res tam-in-tam … Za atija pa tudi ne vem, kako je prišel do njega. Na začetku sta mi oba rekla, da grde besede niso za blog in podobno – no, tu in tam mi kaj uide, a ne prevečkrat. (smeh) Ponavadi, če se na koga jezim ali če komu enostavno 'moram' reči kaj grdega. Zadnje čase to bolj označim s črko K in zvezdicami …

Imaš kake zoprne zalezovalce?
Ja! Ne vem, kaj je huje, sitni komarji ali anonimni komentarji… Nekateri me stalno napadajo, ker na stvari, ki jih napišem, gledajo površno in se vpikujejo vame.

Kako dolgo že pišeš blog?
Leto in pol.

Se ti še da?
Ja, vse bolj. Sprva sem pisala dolgočasne zapise o tem, kaj sem počela čez dan, kaj bom naslednji dan … Pisala sem o šoli in o tem, kaj se kje dogaja. Pač slog, katerega uporabljajo vsi, ki se še privajajo na bloganje.

Imate vsi sošolci bloge?
Večinoma, ja. Sploh fazani – nisi 'in', če nimaš bloga.

Vam tudi učitelji kdaj kaj pripomnijo?
Profesorica za slovenščino večkrat na blogu poišče besedila za šolski časopis, sicer pa mi razrednik iz osnovne šole, ki je bolj duhoven človek (obiskuje Indijo, ne uživa alkohola, skoraj nikoli ne gleda televizije) vsake toliko predlaga kakšno knjigo ali kaj pripomni.

Se ti zdijo blogi revolucionarni ali vsakdanja stvar za obveščanje o tem, kaj se komu dogaja?
Meni se ne zdijo nič revolucionarnega. Glede na to, da ima danes blog skoraj vsak, postaja objavljanje preko interneta vedno bolj vsakdanje. Pisci pač komuniciramo z bralci, si z njimi izmenjujemo mnenja… Če imamo kaj dobrega od tega, je to vsekakor občutek zadoščanja, ko podamo svoje mišljenje ali, ko kakšno temo do kosti oberemo.

Prebereš priporočene knjige?
Včasih, kakšno.

A vaša generacija veliko bere knjige, razen obveznih?
V osnovni šoli, do tretjega razreda, sem bila zelo pridna, nadaljevala sem z romani in podobnim – a odkar sem v gimnaziji, sploh več nimam časa.

Ti nisi generacija 'rebelde', kajne? (nesramen smeh)
Ne! (smeh) Samo to ne! To se mi zdi povsem neumno. Menim, da si lahko takšno nadaljevanko izmisli vsak, da tu ni nič kreativnega. Moji vrstniki tega sicer ne gledajo, najbolj je priljubljeno pri osnovnošolcih. Take serije ne morejo prinesti nič dobrega.

Ste srednješolci kaj uporniški, ste v konfliktih z učitelji? Včasih, vsaj naše generacije, smo bili radi uporniki …
V osnovni šoli smo imeli zelo prijateljske odnose, vsaj jaz sem bila vedno zelo angažirana v razredu, ko pa sem prišla v srednjo, se je to le še nadaljevalo. Če si prijazen in marljiv pri projektih, imaš tudi nekaj bonusov, tu in tam nekaj več svobode. Letno za šolo posnamemo številne filmčke, napišemo tudi kakšen scenarij za različne dogodke povezane s šolo. V evropskem oddelku, katerega obiskujem, imamo pri nekaterih predmetih velik poudarek na projektnem delu; nedavno smo organizirali tudi prireditev s tremi projektorji. Vsekakor takšno obšolsko delo zahteva veliko časa, dolge priprave ter včasih tudi kakšno slabšo oceno, ker enostavno zaradi prenatrpanosti urnika ne slediš več.

Se ti zdi, da imate dovolj prostega časa ali premalo? Te šola preobremeni?
Meni se ne zdi, da bi me. Odvisno, koliko delaš. Jaz se ne rabim veliko učiti, a imam veliko drugih obveznosti. No, zdaj v šoli ni več tako fajn, ker nimamo več skupne malice – prej smo se vsi zbrali na dvorišču, poslušali glasbo in se sprostili, sedaj tega žal ni več …

Si s kom na blogih 'skregana'?
(smeh) Vsake toliko mi zapaše kreganje in zatežim tistim, ki za moj okus pišejo preveč neumne reči – denimo moji vrstniki, ki jih še vedno zabava napihovanje kondomov in podobno. (smeh)

Bereš tudi znane slovenske blogerje, kot so Jonas, Dajana, Crnkovič, Reboljeva … ?
Ponavadi pogledam slike na zadetaodlajfa.si, sicer pa ne. Včasih pogledam Katarinin blog … Imam obred preverjanja pošte in blogov zjutraj, popoldne in zvečer.

Kako to, da bereš Katarinin blog?
Ker ga ima 100jko med povezavami. Včasih si preberem kakšno temo o starševstvu. Prav zanimivo je gledati na takšne objave iz druge (mladostniške) perspektive. Stvari s katerimi se starši obremenjujejo so včasih prav smešne.

Novice spremljaš preko časopisov ali preko blogov in spleta?
Če grem k babici na kavo v spodnje nadstropje, pogledam kak časopis, vsake toliko morda vidim poročila, a doma smo vedno rekli – politika je odvečna.

Kako in kje ga žurate v Krškem?
Odprla se je nova diskoteka v hotelu City, sicer pa vse gostilne in prostori propadejo, saj vse več ljudi obiskuje večja mesta - Ljubljano in podobno. Pri stadionu za speedway je bilo več lokalov, a sedaj zvečer v glavnem obratujejo kebabi. Največ pa hodimo v Brežice, v Haciendo. A tam je vse več težav s prišleki z juga, ki se priseljujejo, ker je meja le petnajst minut stran. Včasih nas pelje mama, včasih ima avto kdo iz družbe ...

Te preko bloga žica veliko fantov?
Ne. Pa saj ne upajo, tudi sicer ne upajo – ker so večinoma vsi manjši od mene in se me bojijo. (smeh) Pa tudi sicer se ne sekiram, če se kdo vrti okoli mene. Pošljem ga stran ali pa pustim, da se naprej trudi biti očarljiv. Dekletom pač ugaja občutek priljubljenosti.

Omenila si glasbo in tisoč stvari, ki te zanimajo … Kaj, recimo?
Sinoči sva s 100jkotom recimo pela karaoke – nabavil si je nek program z znanimi komadi in na ves glas sva se drla, da so naju verjetno slišali vsi v bližini.
Drugače pa igram klavir in kitaro, v kleti pa imam zaprašene bobne. Moj ati je glasbenik in vsakič mi kaj da v upanju, da bom začela peti oziroma igrati. Imamo studio in vse. A to me nekako ne vleče.

Ampak tako dekle na bobnih – to bi bilo zanimivo za videti!
Sem razmišljala o tem, a nimam časa, da bi se spravila zraven. Saj počasi bodo že razpadli. Pri bobnih moraš imeti dobro motoriko, z vsako nogo in roko moraš igrati drugačen ritem.

Kitaro in klavir bolje obvladaš?
Kitaro se učim sama, akorde, klavir pa sem se učila v glasbeni šoli. Zdaj ni več časa za to – treniram odbojko, trenirala sem tudi atletiko. Enostavno je zmanjkalo časa. Z dekleti pri odbojki se super razumemo, ekipni duh mi je všeč.

Imamo še eno logično vprašanje – kaj bi rada v življenju postala?
Tega pa ne vem. Vem le, da bom imela psa. Dogo. Črno nemško dogo. To je vse, kar vem.

Koga naj intervjuvamo v naslednji Blogoroli?
Jaaa, Stojkota (100jko.blogspot.com). Mi je prav zagrozil, da moram predlagati njega (smeh).