petek, 30. oktober 2009

Odbojka v 2. ligi



Sezona se je začela, tekme pa tudi. Moram povedati, da se trenutno še nismo nekako izkazale. Od treh tekem smo zmagale le eno, kar v klubu in med navijači povzroča nezadovoljstvo, saj v 3. ligi tega nismo bile navajene, skupaj z vsemi, ki nas podpirajo. Tako smo trenutno na 8. Mestu po točkah, kar srčno upam, da se bo spremenilo. Glede na to, kako znamo igrati, bi rekla, da nismo slabe in, da bi z lahkoto bile nekje med prvih 5, vendar glede na neredne treninge in ne skoncentriranost med tekmo pa moram reči, da se ne izkažemo ravno. Kar je velika škoda.

Kot vsako leto, potekajo tudi pokalne tekme, pri katerih smo izpadle v 4. krogu, pri zelo tesni borbi z ekipo Lakolit Ankaran.
In moram reči, da smo se prvič srečale tudi z neprijetnostmi tovrstnih tekmovanj, ki niso naša krivda, in bi morale biti kaznovane.
Tekma v Ankaranu naj bi se začela ob 18.00, vendar so sodniki zamujali, o čemer nismo bile obveščene vse do 18.ure. Zamudili so 40minut, prav tako tudi igralka iz ekipe Ankaran, ki, seveda, igra v prvi postavi. Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da se je slučajno zgodilo, da so domači sodniki zamujali, in so v dvorano prišli, ko je prišla zamujajoča igralka. Namreč, pravila v odbojki narekujejo, da če igralka zamudi, celo tekmo ne more igrati. In seveda, če gre za igralko, ki je starejša in daje ekipi samozavest, ima več izkušenj, je ne igranje le-te lahko vzrok izgubljene tekme. Tako smo kot bedaki čakale skoraj uro, da so se »nepridipravi« privlekli v dvorano. Rezultat je bil 2:2, zato se je odvil še 5. set, kjer smo izgubile 13:15.
In kaj je najhujše? Sama pritožba Odbojkarski zvezi Slovenije zahteva pritožbeno takso, pomeni, da bi se pritožile, plačale in nič dobile. Igralke pa lahko še naprej iznajdljivo furajo dalje.

sreda, 28. oktober 2009

Lejdiz najt 3.

Tokrat smo, že tretjič, uspešno preživeli Ladys night. Dosedanja dva sta se odvijala v Karizmi, medtem, ko se je zadnji zgodil v Space-u, v večji ženski zasedbi. Članice so se vestno udeležile kriznega sestanka ter se podrobno pogovorile o prihodnjem delovanju.

Urnik dela:
1. Pregled preteklega dela
2. Izpraznitev kozarcev
3. Izgubljanje kil na plesišču
4. Izpraznitev želodca za najpogumnejše in zavzete "hujševalke"
5. Razno...

Zavod za ženske večere se zahvaljuje prisotnim, hkrati pa vabi k vnovični seji.

Seja je bila odprta javnosti, tako da so dogodek ovekovečile mnoge medijske hiše:




Zbrana druščina je izpraznila kozarce in uskladiščila zdravila in substance


Za najpogumnejše še...
... lahko sklepate, kaj je bilo v kozarcih!

torek, 27. oktober 2009

Najini 2 leti


Letim ob misli nate.
Letenje. Nevarno, a vabljivo.
Pa je vredno greha? Je vredno prestopiti »varne meje,« se izpostaviti življenju? Je vredno čakati razsodbo, v kateri ni nujno, da bomo želi sladke sadove?

Letenje je vredno! Vredno se je izpostaviti življenjskemu toku ter ga živeti. V polni meri!
Uspeva mi, letim. In hkrati stojim na trdnih tleh, kjer se bojujem z poleni, ki mi jih mečejo pod noge, kjer se bojujem z zli jeziki, kjer se bojujem za svoje ure letenja ter zate.
Letim ob misli nate, letim, ker te ljubim. Ker si danes upam reči te udarne besede, za katere me opozarjajo, da sem še premlada. Ljubim te z razmršenimi lasmi, z zaspančki v očeh, ljubim tvoj jutranji poljub pred zobno ščetko in prvim stikom z ogledalom.

Ljubim te, ker me znaš spraviti v smeh, brez žgečkanja, samo z enim prijemom. Ker edini veš kako se odzovem žgečkanju, ker veš kako me razjeziti in česa ne maram. Ljubim te, ker me poslušaš in mi svetuješ, ker mi grizljaš uho ter me raznežiš s poljubom na vrat, medtem ko spiš. Rada te imam, ker me »žličkaš,« ker se ob večerih »čajava« skupaj. Obožujem čas s teboj, ko sanjariva o veliki hiši, o otrocih ter se prepirava, kako bo ime najinim psom. Ljubim te, ker veš, da obožujem cimet in ker veš, kako obožujem tebe. Ljubim te, ker me ljubiš takšno kot sem.

Čas, ko te ni ob meni, je le obdobje, ko čakam, da se zopet vidiva, da ti skočim v objem, da mi skuhaš čaj, me zmasiraš, mi zapoješ izmišljeno pesem ter mi omogočiš letenje.

Srečna sem, ker te imam. Ker letiš z mano že 2 leti.

nedelja, 25. oktober 2009

Antena: Soba v predalu, nogavice na televizorju


Doncha: Pozdravljeni, dragi bralci. Kateri izmed prostorov v hiši vam je najbolj všeč? Kje v hiši preživite največ časa? Kje sanjarite, kje se učite, kje lenarite? Odgovor, ki je najbolj pogost: v moji sobi.
Moja soba je prostor, kjer imam mir pred svetom, kjer »veliki ljudje« potrpežljivo trkajo, kamor vstopijo le redki, saj jih tako napade moj mini, žepni pes. Moja soba je prostor živih barv, asimetričnih sten, različnih slik ter simpatičnih plišastih medvedkov, ki govorijo vsak svojo zgodbo. In samo te medvedki ter drugi spominki so tisti, ki se spreminjajo na vsake toliko let, s spremembo obdobja v mojem življenju. Plišaste medvedke bivšega fanta prerastejo fotografije mojih prijateljev, nadomestijo jih rože in medvedki novega fanta, itd.
Lahko bi rekla, da je moja soba odsev mene: je živahna, pospravljena, prijetna, polna spominkov, slik ter simbolov, simpatična ter energična.

In kakšne so slabosti le-te? Glavna slabost je njena majhnost, ki skozi leta, z vsakim centimetrom v mojo višino, postaja še manjša. To pomanjkljivost je čutiti tudi v velikosti opreme v sobi. Omara z oblekami je postala premajhna, mize ne uporabljam več, saj se učim v jedilnici na večji mizi, postelja (urejena kot pograd) pa je zame in 100jkota, kot tesna krsta, ki jo bodo ravnokar spustili v temen grob. Problem sva rešila tako, da sva postala »cigana« v moji lastni sobi, kot nama pravi mami. Jogi in dodatne blazine s tisočerimi dekami in kovtri, sva preselila na tla, kjer uživava zakonsko življenje z najinima psičkama Bello in Tio.
In kakšna bo moja »nova soba«, ko bom odšla na svoje? V moji lepi hiši, bom imela veliko sobo, kjer se bo nahajala ogromna zakonska postelja, nasproti nje bo na steni velik, najnovejši, najlepši televizor, kjer bom vsak večer z možem gledala serije, pred spanjem. Iz sobe bom imela prehod v majhno kopalnico ter v, tako imenovano, garderobno sobo, kjer se bodo nahajale omare in police, polne oblek. Zraven bo stalo veliko ogledalo, ki bo obdano z lučkami in bo zjutraj moj najpomembnejši prijatelj, ki ne bo lagal o mojem izgledu.
Naj nadaljujem, kako okusen zajtrk bom pripravila za moža, v lepi kuhinji? Na kakšno teraso bom spustila svoje pse? V kakšnem jacuzziju se bom razvajala? Kakšno super dnevno sobo bom imela? No, ostanimo raje samo pri moji sobi. Ker je v primerjavi z mojo 100jkova miniaturnejša! V nadaljevanju izveste zakaj…


100jko: Smešno ja... Moja soba je velika kot kakšen predal. Pravzaprav moja soba JE predal. Zakaj? Zato, ker me starši nimajo več radi! Problem s sobo je nastal takrat, ko se je rodila moja sestra. Sprva je bilo vse okej, saj je 13 let mlajša in je spala pri starših. Ko pa je bil čas, da grem v Ljubljano študirat, se mi je zdelo logično, da sobo prepustim sestri. Seveda nisem računal na to, da bi lahko fakulteto zapustil in prišel domov. In zgodilo se je ravno to, in zdaj se moram zadovoljiti s spanjem na kavču, v dnevni sobi. Wihaaa!
V nasprotju z Dono sem imel v zgodnji mladosti veliko sobo, z veliko omaro in še večjo mizo. Postelja ni bila majhna, a ni bila ravno velika. V primerjavi s kavčem, na katerem spim sedaj, pa je bila veliko bolj udobna. V moji sobi je bil lep, debel tepih, na katerem sem se kot otrok rad igral. Čez čas je ta tepih postal odlagališče umazanih oblek. Hja... jaz sem eden tistih ljudi, ki lahko brez kakšnega hudega napora živi v svinjaku. V mojem pubertetnem obdobju so prazne kokakoline steklenice in umazane nogavice nadomestile lepe plišaste medvetke in mini avtomobilčke. Pravzaprav sem v tistem času potreboval v svoji sobi le posteljo in računalnik. Seveda mi je s časom tehnologija omogočila, da imam dostop do računalnika kar direktno s postelje. Če bi me vprašali kaj sem pogrešal v svoji sobi, bi vam na hitro odgovoril: »NIČ!« Nikoli nisem bil hudičevo zahteven stanovalec. Le nekaj stvari sem si vedno želel imeti v svoji sobi. Prvo sem si zaželel ogromno ogledalo (ne vem zakaj, zdelo se mi je praktično), potem pa sem si želel dve zadevici, ki mi jih ni nikoli uspelo dobiti: veliko lava lučk, to so tiste lučke ko se v njih kao nekaj pretaka (saj veste tiste različno obarvane valjasto-špičaste zadevce), najbolj pa sem si želel imeti tisto kroglo v kateri se vidijo elektični žarki in iskre, seveda bi morala imeti še funkcijo odziva na zvok.
Komaj čakam, da dobim enkrat SVOJE stanovanje, da ga opremim kot je meni želja, ker si s starši nisem nikoli delil okusa za opremljanje...

petek, 23. oktober 2009

Počitnice

Končno smo jih dočakali, a hkrati ne morem verjeti, da čas tako hitro beži in smo v šoli že mesec in pol. Odbodje, ki je bilo zame kar velik zalogaj, bi rekla. Imam namreč že 15 ocen v tem polletju. O ja, nujno sem potrebovala počitnice! Čas, da se dodobra naspim in si pridobim energije za vnaprej. Čas, da ga malo zažuram, da se najem kostanja, da si nakupim nove cotke in čas, da obiščem dragega frizerja, da me ponovno "poblondi".

To je to iz moje strani.
Čawči

torek, 20. oktober 2009

Antena: Čučuču po cesti, trikrat naokrog...

100jko: Po naslovu lahko sklepate, da bova z Dono danes govorila o avtomobilih in prometu.

Najbrž se vsi vozniki spomnite svojega prvega avtomobila. Vsi tisti občutki, ki jih človek doživi, ko se lahko prvič sam vozi v avtomobilu so nepopisni. Kateri avto je naš prvi, pa je po navadi odvisno od teže denarnic naših staršev. Spomnim se, da sem takrat s starši googlal za različnimi avtomobili in iskal takšnega, ki je dober za voznika začetnika, ki je dovolj varen in takšnega, ki ima majhno porabo goriva. Seveda sem tako našel svoj popolni avto: Rdeči alfaromeo, ki je imel snemljivo streho, športne sedeže, super notranjost in močno mašino, pa tudi cena ni bila zasoljena. Odgovor staršev pa se je glasil: »Marko! Ti se boš s tem avtom ubil! Ne bova ti kupovala nekaj, s čimer boš divjal po cesti. Pa veš, tudi mašina je premočna, zato bo tako registracija dražja in bencina bo porabil preveč.« In potem je po nekaj dnevih iskanja moja mati našla nekaj, kar je poimenovala lep avto. Imel je veliko dobrih lastnosti, kot so to, da je bil nov, majhen in seveda goriva ni porabil skoraj nič. Prišel sem v avtohišo, pogledal v ta »popolni avto« in kar dobil željo do obiska sanitarnih prostorov. Bil je grozen, grd, oranžen, grd in grozen! Moj odgovor pa je bil, da bi raje vozil starega fičota, kot pa ta kup kovine, poimenovane avto. V primeru fičota bi vsaj lahko rekel, da doma nismo imeli veliko denarja in, da si kaj boljšega nismo mogli privoščiti. Kakšen izgovor bi pa imel, ko bi me ljudje gledali v tisti grozoti? Vem, mislite si da, sem razvajen, toda nekje sem moral postaviti mejo.

Na koncu smo se odločili za modrega Clio-ta, ki ni ravno najlepši avto na svetu, je pa za preživeti. Bil sem kar vesel, da je bilo vsega tega iskanja konec. Zdaj lahko po štirih letih od nakupa Clio-ta trdim, da se srečen, ker ga vozim, namesto kakšnega drugega. Ker, ko pomislim, koliko eurov bi dal za bencin boljšega avta, me kar zmrazi. Edina stvar, ki pa me zadnje čase moti na cesti, so ostali vozniki. S tem mislim na tiste stare babice, ki vozijo vedno 5 km/h manj kot je dovoljeno. Pa tudi blondinke, ki gledajo v ogledala samo za to, da vidijo če so dobro napudrane, ali pa primerki, ki ti vzamejo prednost in te potem še gledajo kot kakšnega idiota. Hvala bogu, da nimam v avtu kakšne pištole, ker bi jih vse postrelal. :D


Dona: V nasprotju s 100jkom, sama še nimam izpita za avtomobil. Nanj pa bom mogla čakati še pol leta. Kako bom vozila in med katero skupino voznikov se bom prištevala, tega še ne vem. Vem le, da mi bo avtomobil olajšal življenje. Počasi sem namreč že sita vsakodnevnega organiziranja svojih prevozov, tako do šole, iz šole, na trening, kot tudi k 100jku. Ko trenutno opazujem vožnjo drugih, zaznavam, da se nestrpnost počasi razvija tudi v meni. Na primer, moja mami je takšna, da se med vožnjo pogosto gleda v ogledalo, se šminka ter mi dviguje tlak s »polžjo vožnjo,« ker jo prehitevajo še pešci. In sama si želim, da ne bi bila takšna. Je pa res, da če se mi bo pripetila kakšna manjša nesreča, se vedno lahko izgovorim: »Saj veš- ženske, pa še blondinke smo znane po tem, da smo pogosto prilepljene na ogledalo.« Čeprav se mi zdi ženska nerodna vožnja le stereotip in ne resnica.

Mislim, da je ravno vozniški izpit tisti, ki mi bo dal občutek polnoletnost, in nič drugega. Saj je alkohol, cigarete in podobne stvari možno dobiti tudi sedaj. In kaj se bo zgodilo po tem, ko bom uradno »mlada voznica«? Potem bom začela mami krasti avtomobil (ključ mi je že predala) in se bom vsa važna postavljala okoli s črnim Meganom, brez strehe, z rdečo, usnjeno notranjostjo. Svoj avto, ki ga bom dobila, nekje čez kakšno leto po izpitu, pa mi je obljubil ati. Kakšnega si bom izbrala, je še vprašanje, nazadnje pa sva se z atijem nekako zagledala v novega Beatla, in če se še malo »preseravam,« bi bilo zelo dopadljivo, da bi imel snemljivo streho. Mogoče že malo sanjarim, pa vendar… upanje umre zadnje, pravijo.

nedelja, 18. oktober 2009

Živali kot živa bitja, in ne kot odvečne smeti



Majhne, iskrive oči, navihani ušeski, mehke tačke in roza jeziček… bitjece, ki ti priraste k srcu in ostane tvoje za vedno.

Odkar je moja teta predsednica Društva proti mučenju živali, se ves čas srečujem z različnimi rešenimi živalmi in spoznavam stvari, ki so ostalim ljudem prikrite in daleč od sprejemljivih.
Vzgajana sem bila tako, da imam rada živali in nikakor si ne morem razložiti okrutnosti ljudi, ki jim škodujejo na različne načine. Lahko bi celo rekla, da gre za nekakšno motnjo v človekovem razvoju, ki bi morala biti obravnavana kot polnopravna kazen, kot pri kratenju človekovega življenja.
V preteklem tednu sem se srečala s kar dvema pretresljivima zgodbama, ki sta me prisilili k pisanju trenutne teme in upam, da se vas bosta dotaknili ter vas pripravili k razmišljanju.

V rubriki »Pesomanija« pogosto pišem o novostih širjenja naše družine s hišnimi ljubljenčki, a tokrat se tema dotika šokantnih stvari, ki bi jih rada izpostavila. Naši družini se je pridružila nova članica psička Pikica, ki so se je znebili tako, da so jo odvrgli iz avta na cesto, ter se odpeljali. In kar je še hujše: psička ima sladkorno bolezen, posledica tega pa je njena popolna slepota. Zmedena psička je tako obležala v središču žarometov ter glasnih avtomobilskih hup. Nekateri so mnenja, da bi jo bilo pametno usmrtiti zaradi oviranosti , pa sem si jo natančneje pogledala in mislim, da lahko funkcionira čisto normalno, saj so njeni ostali čuti bistveno bolj razviti. Je ena najbolj optimističnih psičk, kar sem jih videla, pa tudi orientacija ji ne dela problema.

Pikica

Okrutnost ljudi pa se tu ne konča. Pred dnevi me je pretresla novica o dogodku, v naši neposredni bližini, v Brestanici, ko je človek sosedovega psa privezal na svoj avto ter ga vlekel za sabo do smrti. V Brestanici? Pet minut stran od mene? Človek, ki je ubijal zaradi problemov s sosedovim psom? Ker mu je hodil po vrtu? Ker mu je ukradel pečenko? Je imel mogoče boljši in opravičljiv razlog? Razloga za tako okrutno dejanje ni in ga nikoli ne bo. In, če bo konec zgodbe takšen, da bo kazen znašala le 100eur, potem se sramujem svoje lastne države. Slovenija, ki ne bo z nizko kaznijo dosegla obžalovanja, in ljudje, ki si bodo dejansko lahko privoščili podobne zločine zaradi brez veznih razlogov, prevzgoja »živalskih morilcev« ne bo dosegla niti prve stopnje. In zanima me odvetnik, ki se bo podal v človekovo obrambo in kje bo našel razlog, da se človeka opraviči?


Ljudje, poglejte okoli sebe… življenje brez živali bi bilo prazno.


torek, 13. oktober 2009

Vera II.

Vedno znova se pojavljajo vprašanja in kritike zaradi napisanega reka na mojem blogu, ki se glasi: »Če bi ljudje, ki hodijo v cerkev, bili verni, bi tisti, ki hodijo v garažo, bili avto.« Kot lahko preberete na levi strani pod naslovom »Gobcajte,« se je razvila zanimiva debata na temo vere. Kot sem že 2 leti nazaj povedala, zame ni boga, kakor ga opisuje tisočero ver, ki nas posiljujejo iz vseh strani. Kot pa sem že razložila zgornji rek, ga jemljete preveč osebno in preveč "versko". Govorim namreč v splošnem in ne napadam posameznih vernikov. Menim, da jih vsaj 50% ne ve, zakaj hodijo v cerkev, oz. so tam zaradi tega ker "morajo" in ne, ker "hočejo".

Moj BOG sem jaz, je moja osebnost, je moja, tako imenovana, slaba vest, ki me uči kaj je prav, kaj narobe. Sem človek, kateremu so bili dani možgani, da lahko sam presoja. In kdo mi narekuje pravilno in nepravilno? To so moja družba, starševska vzgoja, vrstniki in ne nazadnje tudi mediji. Kako to, da sem in zakaj sem, tega ne vem. A sem odločena, da si nerazumljivega ne bom razlagala z nadnaravnim. Še posebej v človeški obliki ne. »Možnost dajem« nekakšni energiji, ki nas obdaja in njenem delovanju, ki je za Zemljo navadno, a si ga razlagamo narobe, kot nekaj višjega. A o bogu, kot ga opisujejo vere? Ne.

Skozi otroštvo so me rinili v cerkev, v kateri nikoli nisem videla smisla, pridige pa so me blazno dolgočasile. In »bližnji« so počasi obupali, tako da me danes iz vseh strani napadajo neznanci z različnimi verami, katerih interpretacija je pač različna, a govori stalno o eni in isti zadevi. Nekdo priznava več bogov, nekdo le enega, eden je poosebljen, drugi je brezobličen, itd. Ne, hvala. Da bi verjela v boga sem preveč kritična. Še posebej, če bi mi kot pripadnici neke skupine prodajali razlog za pojav, kot je »ker je Bog tako rekel,« ali »ker je Bog vsemogočni,« ali »ker je bilo tako prerokovano«. Skoraj preveč sem kritična do ne razloženega in zame nemogočega. Delček mene včasih kriči k pomoči »nekoga«, samo da bi se počutila varnejšo in samozavestnejšo. Manjkajoči delček je samo moja negotovost vase. Torej je verovanje v boga zame le to, da vase ne verjameš dovolj, pa moraš imeti nek »zunanji« izgovor, neko »zunanjo pomoč«.


Po mojem so si vero v preteklosti izmislili veliki izobraženci, da bi lahko združili množico, jo vrteli in vodili, kakor so sami hoteli. Pa še prav jim je prišlo, če so se konkurenčni izobraženci postavili nekomu ob rob, ta pa se je lahko skril za množico svojih privržencev. Potem se postavijo vprašanja, kako so torej lahko preroki napovedali kje nikoli ne bo nič zrastlo, kje je obljubljena dežela, itd.? Stvari so napovedali natančno in resnično zaradi njihove razvitosti. Kot vemo je v starih civilizacijah obstajalo že mnogo ved, npr. matematika, fizika, astronomija… in da ne bi mogli ugotoviti, kje je primernejše podnebje za naselitev, kjer je zemlja »blagoslovljena« za rast? Mislim, da je vsako prerokbo, ki so jo izrekli, možno povezati s čim drugim, kot le z bogom.
Postavila sem si še eno vprašanje: »Kako to, da se je uresničil prihod Odrešenika ali Mesije, ki so ga tako napovedovali?« Ta napoved je bila hrana za lačna, trpeča usta, ki so bila v suženjstvu. Pojavila se je ideja v smislu: »Raje delajmo, nekdo mora priti in nas rešiti.« In to upanje je bilo po mojem edino, ki jih je ohranjalo pri življenju, v težkih razmerah, ki so jih živeli. In kdo je prišel potem? Pojavil se je človek, po imenu Jezus. Določili so ga za Mesijo zaradi njegove razgledanosti, preprostosti, optimizma in velikodušnosti. Bil je pač »človek na mestu,« in v tistem trenutku edini, ki je razumel ljudi v suženjstvu. In njegovo dobro delo je skozi ustno izročilo postalo oblika večih čudežev.

Druga stvar: »Kako to, da so Arabci, katerim je bilo prerokovano kje bodo večno živeli, še vedno tam, kot je ukazal bog, in se ne preselijo, tudi če jim ponudim večje vsote denarja?« Na to vprašanje bi dala odgovor: strah. Tako so zaljubljeni in predani svoji veri, da raje živijo na območju z nižjimi standardi življenja in srečno, kot pa da bi se uprli temu, kar je rekel bog, oz. temu, čemur jaz rečem zgodbice in legende, in bi nato po njihovo trpeli.

Če imate še kakšen komentar, vprašanje, kritiko, se obrnite na komentarje. Z veseljem bom podaja svoje mnenje. Hvala, pa brez zamire. Takšno je pač moje mnenje.

ponedeljek, 12. oktober 2009

Kritika šole



Je že kar eno leto, ko sem se nazadnje pritoževala nad uvedbo tople malice, ki pa se je na koncu izkazala za dobro. Navadili smo se na »zgodnje kosilo«, na daljši pouk ter na enourni odmor. In kar je še boljše, malico nam subvencionira država v celoti, torej jemo zastonj.

Neuradno dovoljen izhod na kavico, so nam znova prepovedali, kar mislim, da je nepotrebna poteza, glede na to, da se nas je večina navadila. Kako bodo vzpostavili nazaj začetno stanje, ne vem, mislim pa, da če se bodo lotili zadeve z dajanjem opominov, bodo le-te izgubili na pomenu. Ker roko na srce, vsaj tretjino šole se najde po brežiških trgovinicah, restavracijah, barih med odmorom, in nikomur se ne mudi nazaj v šolo. Če ne drugega, po navadi skočim k mami v službo, da kaj »zaslužim« ali pa se vsem zaposlenim pritožim nad novostmi v šoli ;).
Da bi dobila opomin zaradi kave z mamo, obiska banke ali kave s prijatelji? A dajte no, ne ga srat!

Tudi »Učiteljski vhod« je še vedno strogo prepovedan. Vsaj s strani nekaterih učiteljev. In ja, priznam, včasih me zanese skozi njihov izhod in upam, da jim zaradi tega ni nič slabše v življenju.
Na primer, danes sem okusila grenko izkušnjo, ki se nanaša na »Ta-Strogo-prepovedani- vhod« in prav zamerila in zagravžala se mi je učiteljska nečloveškost. Cel dan je lilo kot iz škafa, grmelo kot, da bi bil soden dan, s seboj pa sem imela najmanjši dežnik, ki obstaja na svetu, in kar grozi k temu, da se bo sesul ob malo bolj močnem deževju. Marko me je čakal v avtu pred glavnim vhodom (učiteljskim), ker dovoz do dijaškega ni možen. Logično, da sem se odpravila skozi bližjega, in ko sem videla profesorico, brez dežnika, ki se bo verjetno odpravila k avtu, sem ji hotela ponuditi, da jo spremim do avta, ker grem v njeni smeri, ona pa me je nadrla, da to ni naš izhod in naj grem skozi dijaškega, da se mi od vrat ne bo umikala. Tako sem do avtomobila prišla vsa premočena, in kar je še več popolnoma osupla in razjarjena! Kakšna nehvaležnost in živalskost!


p.s.: Moj razred je pa kul.

nedelja, 11. oktober 2009

"Kmetija slavnih"

Večere nam že kakšen teden lepšajo prvi deli »Kmetije slavnih«. Zopet nekaj za zlobne jezike, zopet nekaj za nas »neslavneže«, da popolnoma sprostimo svoje misli ter si damo duška.


Tudi sama sem si ogledala nekaj delov, saj me je sama Kmetija slavnih začela zanimati, z velikim promoviranjem skozi poletje. Kaj bodo počeli? Kdo vse bo sodeloval? Ali bodo uspešni?
Sama sestava prvotne zasedbe slavnih se mi zdi kar zanimiva. Prisotni so ljudje, ki so bili osmehovani na naši sceni, ljudje, ki imajo opravka s sexom in tisti, ki se veliko pojavljajo na slovenski sceni. Torej, so povzetek tistega, o čemer se Slovenci najraje pogovarjamo.

Človek, ki mi je najbolj antipatičen, je vsekakor Artur. Gre za človeka, ki ne prenese avtoritete drugih, vedno mora imeti prav, njegova beseda pa mora biti zadnja in sveta. Ves čas posiljuje sodelujoče s svojo goloto in svojim načinom razmišljanja. Deluje mi kot človek, ki bi se zgrizel za zmago, a se do ljudi dela prijaznega, v resnici pa je zahrbtneš, da mu ni para.
Njegova »družica« je porno zvezda LaToya, do katere prav tako ne gojim posebne simpatije. Je dekle z ogromnimi joški in grdo faco, ki je na kmetiji le joškast podstavek, na katerem se nabira prah. Ne pomiva posode, kadar ji to ukaže Glava družine, pogosto lenari, izmika se delu, ne zna kuhati, itd.
Edini, ki kaj zna je Fredi Miler, ki pa so ga zaradi velike zagnanosti in pridnosti zadnje časi mučile bolečine, vse dokler se ni vdal in zapustil kmetijo.
Salome je nekakšna začimba na kmetiji. Baba brez dlake na jeziku, za vsakega ima kakšno sočno, in komentarjev kar ni konec. Všečna je.
Simpatična Maja in pevec Goran sta osebi, ki ju na kmetiji niti ni opaziti. Ne opredeljujeta se k nikomur, z nikomer ne držita, a hkrati z vsemi. Verjetno se držita načela: Tiha voda bregove dere. Kaj pa vem. Podobno je tudi s komikom Mikijem ter Marjanom Novino. So tam, pridno delajo, vsake toliko se malo pritožijo in to je to.
Naj omenim še Alenko Sivka. Starejšo žensko, ki se preživlja s pisanjem o sexu. Gre za zanesljivo, mirno žensko, ki ji kar paše naziv Glava družine.


To je to, čaw.

nedelja, 04. oktober 2009

Spanje v dvoje


Ne cenzurirajte, ne zapirajte oči otrokom, ne skimujte z glavo in ne kritizirajte, dokler ne povem. Tema me danes nese kar daleč stran od sexa. Govorim namreč o navadnem spanju
Razsvetlila bi rada spanje v dvoje, ki je po mojih ocenah zelo drugačno, kot navadno spanje.

Na začetku je bilo spanje na moji, relativno mali, postelji kar težko za naju, saj sva kar velika kosa mesa. Nikoli se nisva ne vem kako dobro naspala, vedno nama je bilo vroče, prerivala sva se, obračala, eden drugega stiskala ob steno…
In nikoli si nisem mislila, da se lahko na spanje v dvoje tako navadim, da bom brez nekoga ob sebi težko zaspala. Če ni nikogar, ki bi me objel čez rame, če ni nikogar, ki bi me celo ovil ali, da bi jaz nekoga objela, se celo noč premetavam. Tako, da med tednom večinoma na posteljo zmečem kar se da veliko dek in kovtrov, ki jih lahko nato premetavam, objemam, odrivam.

Spanje v dvoje je lahko lepo, še posebej za tiste, ki se radi cartajo. V najin »zakon« sem že pred kakšnim letom in pol uvedla, tako imenovano, »Žličko«. Vam ni znano? Gre za način ležanja v partnerjevemu objemu. Marko se žličke seveda ne brani, pa mi vseeno do prejšnjega meseca ni verjel, da izraz resnično obstaja, ko sva ga končno zasledila v eni izmed serij, ko je dekle reklo: »Baby, let`s spoon«. Tako, da dragi bralci in bralke, moje ljubo spoonanje obstaja in je najlepši način cartanja, kar jih poznam.

In kar je najlepše? Najlepše je medsebojno žličkanje , najlepši so poljubi med spanjem, ki se jih zjutraj sploh ne zavedaš in najlepše se je zbuditi ob osebi, ki ti veliko pomeni in te spomni: Rad te imam.

četrtek, 01. oktober 2009

Antena: Moda



100jko: Umiram. Punca me sili, da z njo gledam realty showe, ki jih vrtijo na TV3. Ena niti malo lušna »wannabe« manekenka se joče, ker so ji postrigli lase, druga se spet smeje, ker je zmagala v nekem tekmovanju in ne vem kaj še vse. To je grozno! Da bi bil jaz sodnik v tovrstnih oddajah, bi bile le-te končane v dveh dneh. Od petnajstih deklet jih je deset tako ali tako grdih, ostale pa bi se morale malo sprehoditi pred menoj v Victorija Secret spodnjem perilu in to bi bilo to. Najbolj pa me nervirajo sodniki oddajah, ki tako bluzijo o modi kot, da so o njej napisali doktorat. Zakaj namesto pametovanja ne povedo resnice: »Draga Suzi in Fičika pred menoj stojita, zato ker sta preprosto grdi, klempavi in tumasti. Srečo imata, ker lahko iz oddaje vržemo le eno. Tako, da draga Suzi spokaj svojo debelo rit in se poberi domov. Kdo te bo pa hotel za manekenko?« Če bi bilo tako, bi jaz dejansko užival v gledanju modnih oddaj.

Pri moškem spolu se mi zdi, da je moda nekaj čisto preprostega. Obstaja pet različnih verzij oblačenja. V prvo spadajo batmani. Batmani so tisti posamezniki, ki ponavadi poslušajo hard rock, metal ali pa še kako drugače poimenovano brezvezno kričanje. Pa saj veste o kom govorim. Vsi tisti v črno zaviti ljudje, ki imajo na prvi pogled na sebi enako količino usnja in bodic kot stripovski junak Batman- metalci. V drugo skupino spadajo emoti. Emoti so vsi tisti, v šahovnico oblečeni, najstniki, ki imajo licenco za rezanje žil. Tretjo skupino sem poimenoval kar ženska moda. Vanjo spadajo modno zgrešeni moški in geji, ki mislijo, da se je kul oblačiti v ženske hlače in preoprijete majčke. V četrto skupino spadajo repo-skejtrčki. Govorim o dveh različnih kulturah, ki imajo enak okus oblačenja. Tako pri hiphoperjih kot pri skejterjih boste našli tiste glavne stvari, ki jih združujejo v isto modno skupino: Široke hlače, predolge majce, puloverji s kapuco in kapa s šiltom tvorijo ta svojevrstni stil oblačenja. Vsi ostali moški spadajo v zadnjo skupino, ki ji pravim šminkerji. Kateri so pa to pa tako ali tako vsi veste.
O modi pa imam še dve vprašanji, ki mi nikoli ne bosta jasni. Zakaj večina modnih oblikovalcev izgleda kot klovni v cirkusu? A velja pregovor: »Kovačeva kobila je vedno bosa«? Druga stvar pa se tiče žensk, in sicer, kdo za vraga vam je povedal, da vas kombinacija tunike in tričetrt pajkic naredi sexy? Naj vam povem, da ne poznam moškega (beri: ki ni gej), ki je rekel, da mu je ta stil všeč. Kako naj nam pa bo, če je pa FUJ!

Dona: Joj, dragi moj 100jko, mislim, da si si z današnjo temo nabral veliko sovražnikov in še več nasprotnikov, ki te prezirajo zaradi ravnokar napisanega. Če te ne bi poznala že kar nekaj časa, bi si tudi jaz mislila, no, nič kaj lepega o tebi. Veliko imam za napisati o modi, a se mi zdi, da bom današnje število znakov porabila zgolj za kritiko tebe.

Sem ženska. In ženske smo tiste, ki četrtino svojega časa preživimo v nakupovalnih centrih, kadar pa nas ni tam, si v našem domačem okolju, pa naj si bo to pijačka s prijateljicami ali šola, natanko ogledamo vsak kos obleke, ki ga imajo ljudje, ki se naključno najdejo pravi čas na pravem mestu. In potem se ob vsej tej masi nakupovalnih mojstric pojaviš ti in rečeš: to je dobro, to ni dobro. Napaka! To je tako, kot bi se pojavila jaz v krogu »moških zadev«, npr. računalnikov in avtomobilov, pa bi rekla: »Ta avtomobil pa sploh ni za vozit, res ne vem zakaj so ga sploh naredili.« In tisti, ki so ga na avto-sejmu ocenili z 10, nimajo pojma. V redu, imaš svoje mnenje, a sem sigurna, da si samo ti tako alergičen na kombinacijo tunika-pajkice.
Druga stvar, ki bi jo rada izpostavila je tvoj pogled na tovrstne oddaje, ki si jih omenjal. Kako lahko sploh trdiš, da sodniki, ki živijo od modnega sveta, nimajo pojma o modi, a jih je večina, če se že norčuješ, v tem poslu tudi do 30 let ali celo več. In ja, napisali so že veliko modnih kritik, obiskali na tisočine modnih revij, in zopet ti, ki si prilezel na svet, ko se za modo niti posebno ne zanimaš, pa naenkrat trdiš, da veš več kot oni? Da ti lahko kritiziraš modo, oni pa ne? Posledica sodnikov, kakršnih bi bil ti, torej takšen, ki bi dekleta vrgel z izbora ker so po tvojem mnenju grda, ter sprejel tista, ki bi bila v Victoria secretu dobra, je takšna kot pri slovenski glasbi. »Sodniki slovenske glasbe,« ki vrtijo samo tisto »enkrat v Victoria secret in konec izbora« povzročajo tako nizke kriterije današnje glasbe na naši sceni. Bravo, zelo vzpodbudno za današnjo modo.
Hkrati pa mislim, da si zgrešil smisel izbora top modelov. V oddaji, kjer izbirajo top modele, se ne išče lepotic, deklet, ki bi zmagale na lepotnih tekmovanjih, temveč dekleta, ki imajo potencial v visoki modi, torej tam, kjer ni lepota glavna, temveč prodajanje oblek, na čim bolj »high« način, s čim bolj profi-fotkami. Če še nisi opazil, večina resnično lepih deklet odpade že na začetku, saj so navajene biti lepe, pa na slikah, na primer, ne znajo prikazati jeze, gnusa, joka… Gre za fotogeničnost, za skladnost gibov, in ko potem vidiš fotografijo Suzi, ko je obdelana, lepih barv, popolne kompozicije- to je tisto, kar išče top model in tisto, kar večina deklet ne bi zmogla, skupaj z mano.
Kup kritik mečem še na tvoje opisovanje moške mode, ki je zopet hudičevo subjektivna, glede na tvoje samo videnje, pa hkrati (spet) nič preverjenega, nič oprijemljivega, nič pametnega. Če tako posplošujemo tisoče skupin v pet večjih, se sprašujem kam spadajo pankerji, hipiji, mogoče kam šteješ sebe? K šminkerjem?
Kakorkoli, tudi oblačenje se v veliko primerih sklada z našimi dejavnostmi, z našimi interesi, z glasbo, z družbo kjer se nahajamo in nenazadnje s počutjem. In slednje je tisto, katero je naš najboljši modni kreator. Če je trenirka, je pa pač trenirka!