torek, 30. september 2008

Poti, ki peljejo mimo moje postaje

Svet se še vedno v isto smer vrti,
reke vztrajajo v svoji strugi,
sonce rutinsko vzhaja na vzhodu,
in se z večerom odene v zvezdnat plašč…
Sence dreves ob hiši tvojega otroštva rišejo oblike,
sence dreves ob hiši tvojega otroštva
še vedno molčijo o mladostniških skrivnostih,
prvih ljubeznih, tihih željah, ki si jih zarezal v trdo lubje.

Stojim tu, kjer si stal ti.
Kjer sanjal in želel si videti cel svet.
Leta odnesla so otroštvo in zabrisala spomine,
usmerila te na nove poti…

…poti, ki peljejo mimo moje postaje.

vse najboljše ati!



















nedelja, 28. september 2008

Popolnost

Kako majhni deklici v sebi razložiti,
da so sanje le beg pred resničnostjo
in slikanje neresničnosti na platno idej?

Popolnost je težko doseči,

a o njej sanjati prelahko
.


četrtek, 25. september 2008

To, kar sem










…žarki so prodirali skozi zagrnjeno okno in božali moje lase. Rjuha je dišala po tvoji toplini. V spominu je ostala noč pregreh, neustavljivih strasti in ljubezni…
Čutila sem tvoj dih na moji koži, čutila že odtipane dotike.
Šele zdaj opazim kako prazna je moja soba, kako sive so zavese, kak težek zrak se vrtinči od stene do stene, spušča od stropa do tal ter znova in znova lega na moje prsi. Čas bi zavrtela nazaj.
Nazaj… v paleto barvnih odtenkov, v hrup in živahnost, da le zamenjala bi trenutno težo, ki pritiska name, za preteklo radostjo. Po znanstveno še neopisanih dobah, v enakomernih razmikih, ki nenehno tiktakajo je minilo le nekaj minut, odkar sem ti nežno grizljala vrat in oteževala tvoje govorjenje, ki se je izgubljalo v nerazumljivih črkah, tvorjenih v nesmiselne stavke. Po znanstvenem času! Po mojem, je minilo veliko več.
Kje si, oddaljena postava odhajajočega sonca?

Potrebujem tvojo bližino, tvojo roko in mogočno voljo. Potrebujem optimizem in vrh nasmehov, da se uprem, da jim pobegnem- oblikovalcem mojega imena. Tistim, ki me vlečejo v svoje smeri, ki ukazujejo in želijo, da sem nekaj, kar sploh nisem. Kar nočem biti!

… le s tabo sem to, kar si želim…

nedelja, 21. september 2008

Naravoslovc v sliki in oblačkih






































































Zmagovalno-sporočilna maskota: The time

sobota, 20. september 2008

TemaTedna: 42-krat in pol koraka










Hrapava dlan se visoko steguje k soncu,
obtožuje nebo, objokuje zemljo, katere lastnina je zdaj prepovedano seme.
Orošeno oko, kanček tihega upanja in strah saj vedo,
da čas prinaša grenkobo in odnaša obljube.
Kje ste zdaj pogumni ljudje velikih besed?
Kje ste zdaj nasmehi s plakatov, brez gub in starosti,
ki spremenili naj bi svet?

Delili so misli- brez krivic, brez predsodkov.
Živeli za trenutek,
a ostali zabrisani v spominih daljnih dogodkov.
Hodili smo za njimi, naivni hlapci, ki verujemo v vrh države,
hodili smo jim v priznanje, da pod njihovim okriljem se ničesar ne bojimo.
Štiriindvajsetkrat in pol koraka mi manjka njihovih obljub…
Štiriindvajsetkrat in pol koraka, za zagotovilo, da stojim na pravi poti..
»Zares. Na pravi poti. Živeti bolje.«
Ne vem.

Kam nas bo prineslo garanje?
Garamo za tuje žepe! Za prazne besede?
Drago moje ljudstvo…
množica neznancev, z odkimajočimi baticami…
Njihovih neizpoljenih- štiriindvajsetkrat in pol koraka, ki spremenili naj bi svet…

…kljub njim še vedno korakamo sami, v boju z življenjem.




nedelja, 14. september 2008

Pesomanija 2.

Dobili smo novega družinskega člana ob katerem se mi kar šibijo kolena. Predstavljam vam babičinega zlatega prinašalca Lun-a.

Kra-kra Piknik





















10 mušketirjev, avkadov namaz, razpadli ražnjiči na prafaktorje, čevapi, korenčkov fruc, Dr. House...

Tudi, če imaš namesto čipov orehe in lešnike... mora tu vedno biti poker?

petek, 12. september 2008

TemaTedna: Ne vzemite mi optimizma




















Življenje je križanka z manjkajočimi vrsticami in odvečnimi črkami, je valovanje toplih in hladnih tokov, z mrzlim tušem in varnimi zavetji. Življenje je ena velika uganka.
So dnevi, ko čutiš posebno energijo in neverjetno moč, ter pridejo časi, ko obstaneš v lebdenju na isti točki, medtem, ko se ljudje izgubljajo v množici, ki te duši.
Kaj bo prinesel jutri? Kam grem? Kaj sem?
Živim iz trenutka v trenutek, ter si sproti postavljam cilje.
Visoka pričakovanja soljudi ter same sebe so me že mnogokrat pripeljala do roba, me potegnila v vrtinec brezkončnega dela.
Raztrgali so me na pol, uporabili kot delovni stroj. Nakoncu niso videli mojega truda. Čemu? Zakaj?
Vedno polna optimizma vstajam in hodim hkrati na tri konce, v lažnem upanju, da komu to kaj pomeni.
Vsak dan znova lezem na hrib v upanju, da me na njem čaka končna odrešitev. Ljudstvo za mojim hrbtom pa se tiho vzpenja nadme.
Zakaj bi obupala, če sem že toliko prebolela? Se že tolikokrat opekla in spet postavila na noge... še močnejša kot prej.
Kar me ne ubije, me krepi...

...enkrat bodo že opazili.

torek, 09. september 2008

In between

Težko je biti človek.
Razdvojeno bitje, razpeto med razumom in svojimi pričakovanji.
Ko tako prekleto dobro veš kaj je prav in kaj narobe, a vseeno čutiš, da bi si situacijo prikrojil malo drugače,
da bi prestopil mejno črto in podrl naravna ravnovesja.
Brez verovanja sam vase. Brez zaupanja.
Ko ti glava govori nekaj, srce pa nasprotujoče šepeče prepovedana dejanja.
Komu prisluhniti?
Sem kot ptica s pristriženimi krili.

Težko je biti človek... človek razpet med razumom in samim sabo.












foto vir: internet

nedelja, 07. september 2008

TemaTedna: Extra začinjena narečja

Ravno raznolikost je tista, ki poskrbi za monotonosti ter jih preslika v zanimive, včasih šifrirano zahtevne stavke. Prihajam iz takšnega konca Slovenije, v katerem naj bi bila govorica kar podobna knjižnemu jeziku, zato so spremembe okolja tako še bolj zanimive. Ljubim narečja, ljubim zavedanje o pripadnosti. Rada poslušam mehko, rahlo zapeto primorsko narečje, ter malo bolj grobo in težko razberljivo prekmurščino. Vendar... vse ima svoje meje. Zelo nerada se znajdem v družbi ljubljanskih, prevzetih, poslovenjenih fraz in interpretiranj besed.
"Preden kofico podrinkam, si jo posweetkam še s šugerčkom."
Fuj in fej. Temu ne bi nikakor rekla obogatenje našega jezika z modernimi slengovskimi izrazi, temveč popačenje. Da ne poudarjam veliko oddaj z voditelji, ki zavijajo po ljubljansko, v kateri ti razložijo "kok na easy si kak muvi aploudaš na Frende in Flirt" in poplavo sinhronizacij (Garfielda, Nemota,...) zaradi katerih nisem samo enkrat pobegnila iz kina. Velik plus dajem zato slovenskim filmom, ki nam postrežejo vse prej s čim drugim kot pa kvakanjem.

"Pa odi u kukel vun, pa štej te žute bukve, če nedeš moučat notr."

sobota, 06. september 2008

Topla malica- pogreti problemi



















"Srednje šole bodo morale septembra vsem dijakom zagotoviti topel obrok, ki ga bo država subvencionirala z 2, 42 €. Odgovorni, ki tega ne bodo zagotovili, bodo morali plačati globo."

Torej... novo šolsko leto, novi zakoni, novi problemi ter nova nerganja. Tokrat niso novi le fazani, ter Vikijeve ponudbe sendvičev in solate... tokrat se je pojavilo nekaj obilnejšega- Pravica do tople malice za dijake! Se sliši fino? Oja, tudi meni je bilo všečno, dokler... no, dokler ni ta pravica za seboj potegnila še druge stvari.

Gimnazija mi je sicer zelo všeč, vendar mislim, da nisem edina, ki meni, da smo dijaki dovolj odgovorni, da bi imeli med glavnim odmorom odprta vhodna vrata in s tem tudi možnost, da se okrepčamo s kakšnim kebabom, zbudimo s kavo in pomirimo s cigareto. Z vpisom se mi še sanjalo ni, da smo dejansko zaklenjeni notri skozi ves pouk in priznam, bila sem kar malo razočarana, ko sem se soočila s tem dejstvom. Menim, da če nas starši zjutraj ne rabijo za rokico držati na poti v šolo, smo pa menda že dovolj stari, da gremo čez cesto na kavo tudi med glavnim odmorom. Tako bi rešili tudi problem tople malice... Natisnite tistih nekaj dijaških bonov in se dogovorite s tremi lokacijami v Brežicah za deal, ker v Brežicah pa le ni tako malo restavracij, tudi Bekirija mamo čez cesto. Nasplošno mi gre ta nadzor nad dijaki in poglobljeno razmišljanje o operaciji ToplaMalica s kompliciranjem zelo na živce. Prav čudno mi namreč zveni dejstvo, da bo na 15 učencev moral biti 1 profesor, ki jih bo peljal do Brežiške bolnišnice (za našo šolo par metrov stran) na malico in nazaj, ravno tako, da se tople malice ne bi smelo deliti v razredih in dejstvo, da se bo pouk začel prej, končal kasneje... kako pa bo s prevozom domov pa... nekako se mi dozdeva, da se vozni red avtobusov in vlakov nikakor ne nameravata spremeniti. Posledično, pa nekateri lahko odpišejo treninge in druge popoldanske hobije. Srčno upam, da bi se vsaj glede pouka dalo narediti, da bi imeli manj ur na dan, in bi nato imeli še kaj od dneva.

Enako brezvezni pravili pa sta še o prepovedi vstopa/ izstopa iz šole skozi t. i. učiteljski vhod ter prepoved kajenja na šolskem vrtu. Ne, da se samo učenci skrivajo s cigareti, na našem prostranem šolskem vrtu ali se morda izmuznejo iz šole... možno je videti tudi profesorje, kako se na dežju stiskajo pod dežnikom za prvo trafiko in vlečejo cigareto. Čemu? Mar nismo dosti stari, da odgovarjamo za svoje zdravje, ravno tako, da se odločimo s čim si bomo škodili in s čim ne.

Na šoli se dogaja toliko brezveznih stvari, ki nimajo povezave z ničemer drugim, kot le z avtoriteto. Popoln nesmisel. Včasih si želim, da bi naša mnenja dobila polnopravno težo.

ponedeljek, 01. september 2008

Koruzarji in gneča v Pekarnici
























Današnji dan je zaznamovan s koruzo. Kot že vsako leto doslej so nove dijake v šoli pričakala vztrajna vodoodporna pisala in nekaj vrečk koruze, da se bodo lažje prilagodili novim življenskim razmeram, ki jih čakajo na šoli.





























































































Drugače pa je sestava našega razreda še vedno ista in tut šolske navade so ostale iste. To, da je pouk zamudilo 4 ali 5 učencev se sploh ne splača omenjat, ker tak furamo že od lani. Tut karte so se že med poukom špilale, tak da je reeeees vse po starem. No... razen nove matematične profesorce, ki pa bo... hm... kr trd oreh.