nedelja, 31. januar 2010

Dragi dnevnik...

Dragi dnevnik,
danes sem zapolnila še eno izmed najinih strani.
Zbudila sem se s soncem v laseh, v njegovem objemu in ob zaspanem pogledu, ki je pravil »ljubim te, miška«.
Vstala sem in bila ljubljena, sedela sem in bila srečna, smejala se in bila njegovo sonce, v črnogledem in sivem svetu, polnem zla in težav.
Kaj dela ta ljubezen!
Jedla sem najine poljube, igrala sem najino strategijo, jezila se na najino predanost. Misel: zakaj, hudiča, se imava tako lepo, ko sem nase vlekla tesne kavbojke ter zrla v svojo zmedeno frizuro.
Kaj dela ta ljubezen!
Vozila sva skozi snežene strasti, po najini cesti hrepenenja, skupaj sva tečnarila in bila tečna. Skupaj sva se smejala grdemu ter se zavedala da sva super.
Kaj dela, ta ljubezen!
Z očmi sem požirala njegove ustnice, pomočene v čaj, daljne Kitajske in bila prevzeta. Sanjarila sem o najini čokoladni prihodnosti, se stisnila k njemu in si želela, da mavrica ne bi nikoli izginila.
Na vrhu mavrice sem se zavedla, kaj dela ta ljubezen! Drobec, ki osvetli vso črnino.

Dragi dnevnik, danes je bil popolnoma moj. Tako kot včeraj, tako kot prejšnji mesec, prejšnje leto. In tako, bi moralo po vseh zakonih fizike tudi ostati.

Jutri se bom zbudila s soncem v očeh ter občutkom, da sanja ob meni.

torek, 26. januar 2010

Jagoda, kot način življenja

Dneve v šoli osvežiš,
naravno energijo z mano si deliš,
narišeš sonce na obraz,
sadni Smoothie, tebi vsaka čast!

Ko vam gre vse narobe, ko so ljudje sitni- si naročite en juice... po možnosti jagodo.

Pij Smoothie, ubijaj mikrobe! (obvezen ogled filmčka DO KONCA).

Kazen? Ne, hvala

100jko: Lep pozdrav predragi bralci danes bomo govorili o kaznih, ki jih radodarno delijo v Sloveniji. Ravno zadnjič sem sedel v dobri družbi, ko mi je prijateljica potožila kakšni pr***i so policaji. Baje je za kazen, ker je vozila psička na sprednjem sedežu, dobila 250 eurov kazni. Res mi ni jasno, kaj je bilo temu policaju, ki je izdal to kazen? Sej vem, da se moramo držati zakona in da je policaj navsezadnje pravilo ukrepal, ampak to je pa počasi že kar bedasto. A ni pijancev in prehitrih voznikov dovolj? Si morajo zdaj izmišljevati tudi hude kazni za tako malenkostne prekrške. Prav tako me zanima ta zakon o telefoniranju v avtomobilu. Ni dovoljeno imeti telefon v roki in telefonirati, je pa dovoljeno imeti pogovor skozi slušalko ali zvočnik. Zakaj? Raziskave so pokazale, da telefon v roki ni glavni krivec za zmanjšano odzivnost v prometu. Kriv je pogovor. Prepovedati eno in dovoliti drugo se mi zdi popolnoma neumno. Zakaj potem ne prepovejo kajenja med vožnjo. Se mi zdi veliko bolj nevarno. Izločajo dim, ki lahko zmanša vidljivost in s tem zmanjša odzivnost voznika. Mislim pa tudi, da v primeru, da nam cigareta pade iz rok (med noge), povzroči paniko med vožnjo. Toda, a kdo gleda na to? Ne! Glavno je, da je telefon v roki katastrofalno nevaren, ker takrat nimamo obeh rok na volano. A jih kdo sploh ima?
Kaj pa kazni za hujša kaznjiva dejanja? Saj je rop banke v Sloveniji skoraj splača. Oropaš banko za kakšna dva milijona eurov in si miren za celo življenje. Pa tudi, če te ujamejo in te stlačijo v zapor, še vedno se splača. V recimo v sedmih letih prideš iz zapora in živiš kot bogataš. Izpade nekako tako, kot bi šel delati na kakšno nafto ploščat, kjer bi toliko časa garal. V tem primeru pa si še v naših (v primerjavi s tujimi) luksuznih zaporih, kjer delaš kaj pametnega zase (mogoče se naučiš španščine). Še ene stvari bi se dotaknil. V šoli so nas neprestano spraševali za naše mnenje o smrti kazni. Jaz sem absolutno za. Bi pa zahteval, da so pogoji za to kazen zelo strogi. Po mojem bi si smrtno kazen zaslužili vsi, ki si zaslužijo doživljensko zaporno kazen. Zakaj bi jih pa mi hranili in skrbeli zanje? A imamo kaj od njih? Če damo uspavati potepuške pse, ki niso nikomu nič naredili ne vidim razloga zakaj ne bi dali »uspavati« tudi najhujše zločince. Konec koncev bi se mi ubogi kužki veliko bolj smilili kot pa tisti izmečki. Toda a ne postanemo tudi mi morilci z jemanjem njihovih življenj?


Dona: Ravno to je ta problem. Ljudje, bodite moralni, hkrati pa vzemite življenje zločincu in bodite boljši človek! Skregano z logiko in prav tako z zakoni o človekovih pravicah. Pa vendar po drugi strani… mar ni obsojeni na smrtno kazen, prav tako brezobzirno prekršil pravico drugega? Ravno zato sem glede smrtne kazni tako skeptična. Po eni strani sem za, po drugi spet ne. Lahko se ti zgodi krivica, ali pa resnično plačaš za življenje, ki si ga vzel nekomu drugemu. Ravno teden dni nazaj sem brala o prigodi Američana, ki je približno 20 let čakal na smrtno kazen za zločin, ki ga ni zakrivil. In kako so nato »ponesreči« ugotovili resnico in ga oprostili. Nanj še vedno gledajo s prezirom, on pa ne najde miru in volje do življenja. In potem, da bi imeli smrtno kazen tudi pri nas? Slovenija je že tako ali tako mala, le kaj vse bi prinesle veze!? In zopet, kje je meja med tistimi, ki bi si »zaslužili« smrtno kazen in tistimi, ki si je ne bi?
Zločini, umori, nesreče… vsakodnevno, pretresljivo in resnično. Dogajajo se ves čas in nas opominjajo, kako zelo pozorni moramo biti na prijatelje, ki jih izbiramo ter ljudi, katerim zaupamo. Svetovne novičke nas iz dneva v dan soočajo z brutalnostjo in okrutnostjo, ki je ni in ni konec. Ne gre samo za strel v prsi, gre za razkosavanje, bičanje, mučenje, izživljanje nad truplom in vse mogoče stvari.
Zločinov vsekakor ne moremo metati v isti koš. Nekateri se zgodijo nepričakovano, po nesreči, drugi pa so vnaprej načrtovane grdobije. Vem, težko je postaviti mejo med različnimi zločini. Še posebej, med zločini, ki imajo neko težnjo, zločine, ki bi jih lahko celo razumeli, s kančkom naše zavesti ter tiste, ki nam ne bodo nikoli jasni.
Vsi umori imajo večinoma za sabo dolgo zgodovino ter razloge. Kako naj sodim človeka, ki je ubil posiljevalca in morilca svoje hčerke? Kako naj sodim ženo, ki je v samoobrambi ubila pijanega sorodnika, ko je hotel škoditi njenim otrokom? Kako naj, navsezadnje, sodim sedem –letnega otroka, ki že celo življenje gleda očeta kako pretepa mamo, ko je do kritičnega stanja nato pretepel svojo sošolko? Obstajajo stvari, težko predstavljive, pa so v skrajnosti vidne, kot edini izhod. Kaj vse naredijo slabe izkušnje in vzgoja iz nas. Nimajo vsi popolnih staršev, ki učijo, kako pomemben je naš odnos do živali, narave in ljudi, nimajo vsi popolnih staršev, ki učijo o ljubezni in spoštovanju… Obstajajo tisti, ki do sočloveka in drugih živih bitij ne čutijo nikakršnega sočutja. Kar je žalostno.

In, kako je v Sloveniji? Prvo kot prvo naj povem, da mi gredo vzvišeni policisti zelo na živce. Sama sem bila, pri svojih sedmih letih skoraj povožena zaradi policista, ki je telefoniral med vožnjo, ampak oni so tako ali tako najpomembnejši. Moje ostre beseda pa, poudarjam, ne letijo na vse ljudi tega poklica, temveč le na tiste, ki jih je njihova moč v državi prevzela. Oprostite mi, ampak mislim, da se bom raje vstavila tukaj.
Glede zapornih kazni, mislim, da najvišja zaporna kazen traja 30 let, kar je bistveno premalo, po mojem mnenju. Če smo realni, kot je že povedal 100jko, se v Sloveniji prav izplača narediti zločin in nato, po povratku iz zapora, udobno živeti. Mislim, da smo bili priča že mnogim zločincem, ki so s tihotapljenjem ali delom na črno zelo lepo zaslužili ter omogočili svoji družini, da živi brezskrbno z milijončki, ki so si jih nagrabili. Realno gledano se za tistih 10 let, ki ti jih pač dodelijo za rop banke, izplača razkirati ter dobro zaslužiti.
Pozor! Ne jemljite me za besedo ter ne prakticirajte takšnih bedarij. Sem zagovornik iskrenosti in delavnosti ter mislim, da je ni vsote, ki bi človeka dokončno spravila k zadoščanju ter miru. Navsezadnje je tudi 5 let sedenja za zapahi kar nekaj časa. Bodite pridni ter temeljito premislite o svojih dejanjih.

četrtek, 21. januar 2010

Marko 22.: Če bi sestavljala zakone...


Me čutiš? Me čutiš skozi najine nevidne vezi? Čutiš moje občutke? Moje sanje?

Čutim. A, ne le dotike in hrepenečega diha na moji koži, vendar z ljubeznijo polne informacij, nevrotransmiterje, potujoče po najinih sinapsah, v sivino in skozi vsako poro nazaj ven, kjer ljubezen tvori sijočo avro okoli mojega telesa, željnega po tvojem.


Da bi te ne želela? Pasti bi morali vsi meteorji, udarjati rušilni valovi, podirajoč obzidje mojega srca, ki bi prosilo starega življenja. Rože bi morale pomodreti, ljudje hoditi po trepalnicah in ti, ti bi me moral sovražiti iz dna srca ter me sklatiti z mojih oblakov.

A, le zakaj te ljubim? Tako silno in ljubeče, presenetljivo celo za človeško vrsto.
Ljubim te. Takšnega kot si, vsak tvoj atom posebej.
Ljubim te, ko mi s svojim smehom polepšaš dan ter mi z radirko izbrišeš vse probleme. Ljubim te medtem, ko piješ čaj in ješ smokije neprijetnega vonja. Pa tudi takrat, ko se jeziš, ker me ne moreš premagati. Ljubim te, ko se stisneš k meni, da te potolažim ter, ko utrujeno zaspiš v mojem objemu in me zjutraj nejevoljno obmetavaš s plišastimi igračami, ko je potrebno vstati iz postelje. Ljubim te, ko me iskreno pogledaš, ko poveš kako zelo si me pogrešal. Ljubim te, ko se pogovarjava o najini namišljeni hiši, otrocih in vsem, kar temu sledi.
Ljubim te, enostavno in otroško, najbolj.

Če bi lahko sestavljala zakone, bi napisala Najino zakonodajo, v kateri bi ti prepovedala oditi...
Vse najboljše, Marko.

ponedeljek, 18. januar 2010

Antena: Alkohlapi

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Prva polovica januarja je prava priložnost, da se po norih zabavah, velikih pojedinah in pivskih feštah vrnemo nazaj v svoje okvirje. Da se prečistimo, prefiltriramo ter stlačimo nazaj v svojo konfekcijsko številko. Pečenka, popečeni kruhki, pecivo, biftek, na drugi strani pa šampanjec, vino, tekila so vzbujevalci slabe vesti ter prepričanja, da se v prihodnje poboljšamo.
Tudi sama si za praznike, še posebej decembrske, privoščim malo več zapravljanja, hrane ter, kot je za mlade značilno, pijače. In ravno pijača je tista, ki stvari naredi še bolj zanimive. Nisem ravno zagovornik popivanja, prej bi rekla, da dobre zabave. Vendar je zadnja leta postalo že samoumevno, da k dobri zabavi spada alkohol. Sama mislim, da se ljudje lahko zabavamo tudi brez njega, pa vendar se ga vseeno poslužujemo. Zlasti pri pubertetnikih se kaže želja po alkoholu, ki pa sam po sebi ni vzrok za pitje. Vzroki so v sproščanju, v tem, da si nato upajo pristopiti do svoje simpatije, zato, da so »kul« in da se o njih govori še nekaj tednov. Pametujem? Ne, been there, done that.
Zelo redko se napijem tudi jaz, še posebej za kakšne pomembne priložnosti, pa še to ne več v diskotekah, ampak na kavču pred kaminom, v najboljši družbi, med kakšnimi karaokami ali čim podobnim. Tako, da zabava izpade malo bolj smešno in predvsem »avionsko«, ne pa nasilno in neprijetno, kakor na nekatere vpliva alkohol. Tisti, ki postanejo nestrpni in delajo težave v opitem stanju, po mojem mnenju, ne bi smeli piti.
Torej, s pitjem mladih, če s tem ne pretiravamo, ni nič narobe. Vsakemu kdaj paše malo odklopa iz resničnega sveta ter od skrbi. Pa vendar mislim, da starejše generacije tega niso navajene. Veliko staršev še vedno sprejema ta dejanja kot grozne zločine, uničevanje življenja ter povod v odvisnost od alkohola. Mislim, da stvari niso tako pretirane, kot na njih gledajo nekateri starši. Verjamem, strah in skrb sta vedno prisotna, ko gre za tvojega otroka. Pa vseeno mislim, da nismo nič manj odgovorni, kot odrasli, ki si dajo duška v gostilni. Še posebej, če izberemo pravo družbo, ki je kljub opitosti zaščitniška in skrbna, ob strani pa vedno stoji »žrtev«, ki tistega dne vozi in »je na vodi«. Starši, pomirite se, mladost se zgodi samo enkrat. Svet stoji na mladih in naši živahnosti. Pa na zdravje ;)



100jko: »Več kot spijemo boljši smo in lepše zgledamo ...« Včasih imam občutek, da ta pesem pove vse kar je povezano z alkoholom. Mislim, da so stare civilizacije izumile alkoholne pijače prav iz tega razloga, da polepša realnost. Komu od nas se še ni zgodilo, da se je zjutraj zbudil in si rekel: »Kaj za vraga sem pa jaz z njo/njim počel/a!« Ja, alkohol je prasec, grde spremeni v malo manj grde in izbirčen okus malo razbremeni svoje izbirčnosti. Na televiziji pravijo, da se moramo paziti alkohola, ker ta ubija in uničuje vse, česar se dotakne. Pravijo, da so pijani vozniki najhujša stvar pri alkoholu. NI RES! Najhujša stvar je jutro po noči opijanja, ko se zbudiš in upaš, da poleg tebe v postelji ne leži neka prikazen, ki je prejšnji večer izgledala veliko lepše. Vam povem, da je po moje par polomljenih kosti boljše, kot pa trajne čustvene posledice, ki jih takšen dogodek pusti na tebi. Hehe, hec na stran. Mladi preveč pijejo, no pijemo. Kot je povedala Dona, vsaka zabava ni zabava brez 20l vina in vsak rojstni dan ni rojstni dan, če se ne konča s katastrofalno pijanostjo vseh prisotnih. Država neprestano kritizira naše početje ter ga poskuša preprečiti, žal pa se jim ne da kaj prida potruditi. Zakon, ki je prepovedal streči alkohol mladim so hudo poostrili, samo kaj ko se jim ne da pošiljati inšpektorjev, da bi preverili ali se jih gostinci držijo. No, saj mene ne moti pijana mladina, mi smo ga tudi že pri 14ih pili kot, da je sok. Kaj? Že pri 14ih? Žal se zdaj to dogaja že prej, mularija v 6-7 razredu hodi redno po pouku na en »pir«. Nekateri starši boste rekli, da pretiravam, drugi boste mislili, da vaš/a pa ni tak/a. Kje pa! »Jaz ne pijem, ko hodim ven, mogoče le kakšen deci vina!« Mhm... Mnogi starši dobivajo zdaj prebliske svoje mladostiške norosti, samo kaj, ko večina od njih ni slišala: »Ja ka je pa s tabo narobe, a se ti malo jezik zapleta? Pa saj smo popili samo 6 flaš vina!«. Nič čudnega in žalostnega, če nas ne bi bilo v tem krogu prijateljev samo štiri. V novem letu več ne pijem. No mogoče si bom 21. (na svoj rojstni dan) privoščil le kakšen deci vina. Hehe. Do takrat pa nič in nada.

sreda, 13. januar 2010

Vixit Viva (VII)


Tema je, a vidim sence. Sence, ki po steni rišejo majhne objekte ter velike strahove, ujete v kletki mojih misli. Le-te mi bežijo nekaj kilometrov stran, v prav tako temno sobo, nad katero leži prijeten vonj- mešanica dveh popolnoma različnih svetov, ki utripata v skupnem ritmu ter se vdajata vsakdanji teži še težjih bremen. Bremena, zamisli nasprotujočih si strani vsečloveške nespametnosti. Radio postaja iz trenutka v trenutek le mehak, tih zvok v daljavi, misli me počasi odnašajo stran. V najino stran. Nešteto odgovorov, ki bi jih znala odgovoriti in se ves čas pojavljajo v mislih. Kaj počneš? O čem razmišljaš? Me imaš rad? Nešteto preteklih slik, ki bi jih znala opisati od zadnjega drevesa do vseh drugih detajlov. Poljubljava se, v ozadju se k tlom zgibajo stare smreke, na njih počivajo sive ptice. Nešteto je poti, ki bi jih znala izslediti z zavezanimi očmi, le da bi te našla nekje, kako me čakaš, z najlepšim nasmehom, kar mi ga lahko podariš ter z besedami, kako si me pogrešal.

nedelja, 10. januar 2010

Velika uganka, pravijo. Življenje samo.
Prinaša in odnaša, izmenjuje, daje ter nas vedno znova pusti v dvomih: Poslušati našo zdravo pamet, prisluhniti srcu? Živeti od enega do drugega dne ter se ne pustiti zmesti?

Danes si otrok, jutri odrasteš. Danes živiš za pravljice, jutri plačaš prvo položnico. In navsezadnje, zgubiš se za trenutek, in se najdeš v lastni hiši, z vprašanjem o tem, kako naprej?

Ne pustite se zmesti. Življenje je razburljivo… vedno bolj.

četrtek, 07. januar 2010

Antena: Kajenje



100jko: Lep pozdrav, dragi bralci. Ob novem letu so si mnogi ljudje obljubili, da bodo v priodnje nekatere stvari spremenili. Najpogosteje si ljudje želijo shujšati ali pa prenehati s kakšno slabo navado, ki se je do sedaj niso mogli otresti. Žalostno pa je to, da je velika večina ljudi, do danes svoje novoletne obljube že pozabila. Danes bova z Dono govorila o eni izmed zelo popularnih razvad – o kajenju.

Ne poznam človeka, ki ni nikoli prižgal tega, z tobakom napolnjenega, zvitka. Po pravici povedano se ne spomnim, kdaj sem prvič poskusil kaditi. Vem le, da sem bil kar mlad. Občutki? Bedni! Cigaret v meni ni sprožil nobenega posebnega občutka. Nisem se počutil bolj frajerskega, prav tako nisem občutil nobenega posebnega občutka ob vdihu tega smrdečega dima. »Pa ti ne znaš inhalirati!«, »Eh! To ne delaš prav!« Takšne in podobne izjave sem slišal vsakič, ko sem nekomu povedal, da cigaret name nima nobenega posebnega učinka. Tudi zdaj, po vseh teh letih, sem istega mnenja. Name preprosto nima učinka, katerega bi se zavedal. Eden od mogočih razlogov za to sta moja starša, ki sta kadilca. Od kar sem bil otrok, se je v moji bližini neprestano kadilo in mislim, da sem se dima navadil. Mogoče mi zato cigareti nikoli niso smrdeli pa tudi ljudje, ki so kadili okoli mene me niso kaj preveč motili. Dim me je edino zares motil v restavracijah, kjer mi ni bilo prijetno, ko se je s sosednje mize kadilo naravnost vame. Toda, od kar so uvedli protikadilski zakon, se počutim bolje. Če ne drugega, mi vsaj obleka ne smrdi vsakič, ko pridem iz diskoteke. Bedno je le to, da se tega zakona držijo vedno manj. Nekaj mesecev nazaj so nas mladoletniki prosili, da jim na bencinskih pumpah kupujemo cigarete, ker jim jih niso hoteli prodati, zdaj pa, po mojih opažanjih, nimajo več tega problema. Na trenutke se zdi, da država poskrbi za dober zakon, katerega kršitev pusti trajne posledice na denarnici kršitelja. Samo kaj, ko je po nekaj mesecih država izgubila interes, da bi iskala kršitelje in jim pisala kazni. Mogoče so ljudje začeli kupovati manj cigaret in je državo udaril po žepu primankljaj davkov tobačne industrije. Velikokrat se vprašam zakaj v celoti ne prepovejo cigaret... Zakaj že?
Pri mojih 22ih letih mi cigareti smrdijo bolj kot kdajkoli. Svoji tamali sem na hitro povedal, da se bova kregala, če bo iz njenih pljuč prišel dim. Saj lahko kadi, samo ne ob meni. Prav tako upam, da tudi moji otroci (kojih bom imel) ne bodo kadili. Jim bom pa pustil, da se odločijo sami, ker nočem, da bi jih z prepovednjo še bolj navdušil nad prepovedanim kajenjem.

Dona: Mislim, da nihče ne mara poljubljati človeka, kar daje občutek, kot da bi lizal pepelnik in tudi bližina ljudi, ki kadijo ni ravno »dišeča«. Cigareti pomirjajo ter razvajajo, na drugi strani pa škodijo ter smrdijo. Torej, prepovedati ali ne? Glede tega vprašanja se v meni pojavljajo različna mnenja ter argumenti, ki me pustijo neodločeno med ZA ali PROTI.
Osebno sem proti tovrstni prepovedi, če kajenje ne vpliva na ljudi v bližini. Pomeni, da mi trenutni zakon, ki pravi, da je zunaj zaprtih prostorov dovoljeno kaditi, popolnoma ustreza. Vsak človek se ima priložnost odločiti za stvari, ki jih bo počel ter tiste, ki jih ne bo. Ne vidim pa razloga, zakaj bi kajenje prepovedali povsod, ker če smo natančni, le-to ni edina razvada, ki škodi zdravju človeka. Odločitev je stvar posameznika in ne države same, ker če se bodo prepovedi nadaljevale, kot po tekočem traku, kot se pojavljajo sedaj, bomo kmalu le lutke »ta-glavnih«, naše pravice pa bodo še bolj omejene. Prepovejte cigarete, nato bo sledila prepoved hitre prehrane, alkohola, uporabe prevoznih sredstev, ki postajajo glavni krivec za nastanek tople grede, prepoved aditivov v hrani, nasezadnje prepoved pornografije, iger na srečo ter tako dalje, dokler se ne vrnemo na stopnjo pračloveka, prijaznega naravi ter sebi.
V družini imamo samo eno kadilko in zato je hišni zakon ta, da se kadi zunaj stanovanja, kar se mi zdi zelo pomembno. Kajenje v hiši ne pušča samo slabega vonja, ki se vpije v pohištvo, temveč je tudi velik škodljivec za pljuča otrok ter vzgled, ki ga dajemo. Le komu ni mar za zdravje svojega otroka? Ker moja mami kadi, se mi kajenje nikoli ni zdelo nič slabega, tako da sem tudi sama poskusila. In pri otrocih je tisto, kar vidijo pri starših, navodilo za v prihodnje. Po tej strani bi moralo biti kajenje prepovedano, saj bi se iz generacije v generacijo kadilo manj, a po drugi strani sem človek, ki podpiram ogromne pravice, ki si jih lahko izborimo. Torej zdravje ali beseda preprostih? Dilema.
Kako torej razrešiti ali omiliti? Vprašanje ostaja še neodgovorjeno, do tedaj pa bom še vedno h kaki kavici vsake toliko pristavila zvitek tobaka.

ponedeljek, 04. januar 2010

Ko je enkrat konec. Kako živeti?



Prehod iz zveze v samsko stanje je nekaj čisto naravnega, vendar nam še vedno dela velike probleme. Ljudje smo navajeni izgubljati, zapuščati ter prebolevati, pa vendar vsaka izguba boli enako ali še bolj, kot prejšnja. Ravno pričakovanje, da je vsega enkrat konec, pa da ljudem misliti. Se je vredno spuščati v nove zaplete, se izpostaviti in nato požeti, tedaj še neznane, sadove ali strupe? Odgovori so različni, razmišljanja drugačna, pa vendar mislim, da je zame pravilen odgovor: JA. Če hočemo življenje pestro, če hočemo biti ljubljeni, če hočem »živeti« v pravem pomenu, se moramo izpostaviti toku in se prepustiti. Namreč, živimo le enkrat in če se bomo v npr. sedemdesetih letih življenja samo skrivali pred življenjem samim, da nas le to ne bo prizadelo, potem ne bomo živeli. Žalost, sovraštvo in jeza so navsezadnje temeljne surovine življenja, poleg vseh pozitivnih, ki si jih zaželimo ob praznikih, rojstnih dnevih in ostalih priložnostih. Mnogi kolebajo pri vprašanju, če se izplača spuščati v novo zvezo, ko so pri zadnji toliko pretrpeli. Mislim, da ja. V vsaki zvezi spoznamo namreč nekaj novega, pa naj bo to naša še neodkrita lastnost ali stvar, ki nas pri partnerju moti. S pomočjo le-teh si lahko nato sestavimo grobo sliko, kakšnega človeka sploh hočemo za sopotnika v življenju. Vem, bolečina ni nič manjša ob teh dejstvih, vendar si zapomnite, da bodo stvari, ki se nam v določenem trenutku zdijo nepremostljive, v prihodnosti samo izkušnje, s katerimi smo postali močnejši ter pripravljeni na nove izzive. Torej, kaj vam je ljubše? Biti osamljen, se počutiti nepopolnega, neljubljenega ter hrepeneti po pozornosti, ki nam je prijatelji ne morejo dati in nikoli biti prizadeti ali pa uživati v opojnosti ljubezni, se veseliti, se počutiti izpopolnjenega ter biti na koncu prizadeti? Glede na naše, dokaj, kratko življenje, mi je druga možnost bolj mamljiva. Ljudje, ki se bojijo v zveze, da ne bi bili prizadeti, pa mislim, da kljub temu ne čutijo nič več veselja v življenju, ko potegnemo črto.

Če kdo zdaj misli, kako je meni lahko govoriti, ker trenutno nisem v podobni situaciji, naj povem, da sem vseeno popolnoma prepričana v to, kar sem povedala ter, da sem tudi že sama kdaj doživela podobna razočaranja. Vsem tistim, ki se v leto 2010 podajate z ranjenimi srci predlagam, da se potrudite preboleti ljubljenega človeka ter ne iščete novega, saj iskanje nikoli ne pomeni najdbe. Takrat, ko ne iščeš, takrat se pojavi. In, da vas še potolažim: izguba dobrega človeka je samo nova priložnost, da najdemo še bolj super človeka zase.

Zato vsi zapuščeni:
1. Izbrišite jo/ga iz Facebooka, Twitterja, Msnja…
2. Vzemite si čas zase
3. Poskrbite za kakšno novost: preuredite sobo, spremenite barvo pričeske
4. Znebite se vseh stvari, ki imajo zvezo z ravnokar izgubljeno ljubeznijo
5. Ne poskušajte vzpostaviti stika z bivšim partnerjem, dokler ga ne prebolite dokončno
6. Zaposlite se s stvarmi, ki jih radi počnete

Že res, da so hitre spremembe v življenju težko dojemljive ter stresne, vendar ne obupujte- za vsakim dežjem posije sonce, oz. za vsakim izhlapelim, starim vonjem, v naše življenje vstopi nov.

nedelja, 03. januar 2010

Curly hair & heels



Ljudje nismo nikoli zadovoljni. Veliki hočejo biti manjši, manjši hočejo biti večji, suhi si želijo še nekaj kilogramov, debelejši pa si nadvse prizadevajo shujšati. Podobno je tudi z lasmi. Ljudje z ravnimi lasmi si želijo skodrane, kodrasti pa zaradi nenehnega ravnanja las do konca življenja v najbližjem predalu skrivajo likalnik za lase.
Tisti, ki me poznate, verjetno veste, da imam probleme ravno s slednjim. Že od malega sanjam o kodrih, medtem ko si moje ravne lase želijo vsi, ki jutra preživijo z likalnikom pred ogledalom. Zamenjam takoj, saj se obožujem, ko sem kodrasta! Ne rabim se česati, frizura je zjutraj fantastična, počutim se veliko bolj zapeljivo, moški pa pravijo, da kodri žensko naredijo igrivo.
Lahko bi rekla, da so kodri moj fetiš. Kot med k čebeli, pa h kodrom spadajo visoke petke. Sama jih sicer obujem zelo redko, pa jih vseeno obožujem ter vneto buljim vanje v trgovini. Da bi jih nosila, nekako ne najdem pravih priložnosti, drug problem pa je seveda moja višina, saj sem že tako ali tako z glavo v oblakih, pa še Marko bi bil verjetno manjši potem.

Kakorkoli že, novo leto je super priložnost, da ljudje končno postanemo zadovoljni! Mislim, da bom letos poskrbela za spiralno trajno ter si privoščila malo večji nakup petk. Privoščite si, živimo samo enkrat.

sobota, 02. januar 2010

2009 gudabaj



Datum 1.1.2010 zveni nekako pravličen. Pravzaprav je celotna letnica veliko bolj zanimiva. Mogoče zaradi svoje skrivnostnosti ali pa so to le moja optimistična prepričanja. Z včerajšnjim Silvestrovim smo nekako zapečatili ovojnico 09 ter odprli novo z, še praznim, listom.
Sama misel, da je vsega prazničnega rajanja konec, me kar mrazi. Počasi se lahko poslovim od dolgega poležavanja v postelji z mojim najdražjim, od lenarjenja pred televizijo ter od ne-učenja. Ok, priznam- naslednje počitnice, pogrešam vas!

Malo sem razmislila tudi o novoletnih obljubah.
V letu 2010 sem si strogo zapovedala, da bom prenehala gristi nohte ter, da greva z 100jkom v Egipt.

Še včerajšnje fotografije:



p.s.: Ste nehali brati in komentirati moj blog? Bog, ne daj...