petek, 31. oktober 2008

TemaTedna: 1. november

Toplo-obarvano listje zopet krasi zelene trate, nežna tišina in mir padata nadme ter kličeta k preteklim spominom, k pozabljenim sorodnikom. Leto je naokoli in čas je, da ponovno obiščemo grobove naših prednikov, v katere vložimo toliko denarja za nakup sveč ter vencev, zaradi katerih panično letamo zadnje minute po rože in neumorno iščemo parkirni prostor. Po resnici povedano: prav sovražim takšna letanja!

Najbolj žalostno pa je to, da ljudje hodimo na grobove večinoma zaradi drugih in šele na drugem mestu zaradi spoštovanja do umrlih. Zdi se mi, da se tega sploh ne zavedamo. Iz leta v leto stokamo, kako se nam ne da, a vseeno se vestno vračamo. Zakaj? Na grobove se vračamo, da ponovno srečamo sorodnike ter prijatelje, da ogovarjamo ljudi, ki hodijo mimo, ter prižgemo svečko za umrlega tistih, ki jo je prižgal na grobu našega. In še vedno smo tam… v temnih oblekah mirno ždimo, se tresemo na mrazu, ter opazujemo. Čakamo na zadnji »amen«. Najlepši del tega praznika je vsekakor večer, ko pokopališče zasije v soju neštetih luči.

Praznik Dneva svetih je še eden izmed mnogih, ki nam izprazni denarnice, le zato, da bi bil naš grob najlepši v okolici. Sprašujem se, če se bo glede na vestnost obiskovanja danes, sploh še kdo spomnil name, ko bom pod zemljo. Svečke v istih barvah, prosim!

četrtek, 30. oktober 2008

Fazanc 2008

Stvar je potekala enako kot lani: Dva stagea, dve različni zvrsti, vročina v prostoru z house glasbo, povsod ležali in se lizali pijano- mrtvi fazani, velike količine alkohola in seveda koruze. Ko so stvari postale prenaporne za gledat, smo šli raje domov spat.
Dragi je spet ostal v LJ tako, da sem noč ponovno preživela s svojimi gospodičnami in sošolci.

(foto: Neža Krošelj)

sreda, 29. oktober 2008

Starši, vaši otroci rastejo!

Moji pač ne morejo iz svoje kože. Kako le, saj sem vendar še vedno njihovo malo dete, ki je še pred nekaj leti le s težavo izgovarjalo dolge, zapletene besede, sedalo na kahlico, ter spalo z belo dekico, poimenovano »De«. Vzgajala sta me po svojih idealih, po svojih željah, ter mi predstavila stvari, za katere sta menila, da so najboljše zame. Ati si je že v času mamine nosečnosti želel imeti blond dekliča, ki bi igral klavir, ter se ukvarjal s športom in ni naključje, da danes dejansko sem tisto, saj sem odraščala ob njegovih sanjah, sam pa me je usmerjal v tisto, kar se mu je zdelo super. Včasih sem tako radovedna, kako bi izgledala, če bi imela mami »glavno« besedo pri vzgajanju v zgodnjih letih. Tudi po njej sem povzela nekaj lastnosti, kot je tudi ljubezen do risanja in slikanja. Torej sem tisto, kar sta si želela in hkrati tisto, zaradi česar si pogosto belita glavo.

Verjetno je zelo težko dojeti otrokove potrebe, ko le- ta začne odraščati in se ne razvija le pod vplivom staršev. Kakšen je občutek, ko otrok naenkrat ni več tisto, kar si želiš? Ko se začne ravnati po svojih načelih? Ko več ne prikima vsaki starševi trditvi?
Mislim, da je to veliko breme. Da bo moja hči hodila ven, spala pri drugih, pila alkohol in kadila? Nikakor.

Staršev »najtežja« leta moje pubertete so mimo. O težavnosti tega obdobja bi bilo težko govoriti, vendar se mi zdi, da sem bila kar pridna deklina ter da drugi delajo veliko večje probleme, kot sem jih sama. Do prepirov je prihajalo zgolj zaradi vsakodnevnih reči ter mojega pohajkovanja. Nikoli nisem imela kazni ali prepovedi oditi ven, kar se mi zdi, da je bilo zelo pozitivno, saj sem mami potem toliko bolj spoštovala in nato delala manj problemov. Saj veste, če je otroku nekaj prepovedano, ga še bolj fascinira, da prekrši pravilo. Kljub strahom, da me pokvari slaba družba, sem spoznala kar veliko »izgubljenih duš«, ki so se lotevale alkohola, kajenja in drog. Ravno ti so bili tisti, ki so me svarili pred stvarmi, ki jih počnejo. Ne vem, ali sem imela le takšno srečo ali pa starši včasih malo pretiravajo s svojimi strahovi!

Časi se spreminjajo, mladi pa odraščamo prehitro. Stvari, ki so jih starši spoznali npr. pri dvajsetih, se danes pojavijo pri otroku že pri petnajstih, z vsako generacijo pa gre hitreje. Ravno zaradi tega prihaja do konfliktov, še posebej, če eden izmed staršev ne živi poleg, a ti vseeno narekuje svoja pravila, ki nimajo ne repa, ne glave in ne logike.
Tako zdaj moj ati na starševskem področju deluje v fazi, ki sva jo z mami že zdavnaj obhodili. Moj otrok že zna kuhati? Hodi v Ljubljano s prijateljicami nakupovat? Spi pri fantu? Nikakor.

Sem pa menda že malo večji otrok, kot sem bila, ko se je odselil.

Zdi se mi, da ima posebno vlogo vzgoje tudi ločitev staršev. Zakon narave: Močnejši preživijo. Tisti, ki niso močni zavozijo življenje, se zaprejo v sebe, skušajo pridobiti pozornost na neprimerne načine (droge, alkohol, kajenje, agresija, molčečnost, padanje ocen, beg od doma…), močni pa postanejo še močnejši in samostojnejši, saj morajo kar naenkrat odrasti in začeti skrbeti zase.

Seveda, pa so v našem odnosu ves čas nihanja. Včasih je vse OK, včasih pa sem »sumljiva« že, ko grem na kavo. Čudna so pota Gospodova, bi lahko rekli. Danes sem punčka, jutri mlada gospodična. Preplitko me jemljejo.

Je pa fajn občutek, ko se slabe volje usedeš poleg starša, ter z njim ob kavi in cigaretu obereš cel svet in vse kar se ti dogaja.

torek, 28. oktober 2008

Dormir ou no dormir?

Zdi se mi, da sem končno odkrila čar v poznem zbujanju. No, ne ravno čar, bolj uporabnost. Sicer sem še vedno na strani zgodnjega zbujanja, ki ga med počitnicami ne prakticiram več tako pogosto, ker se nikakor ne poklapa z Zaspancem, ki spi brez problema tudi do treh popoldne. Vsekakor ga občudujem, da se ne naveliča spanja in se zbudi ravno tako utrujen, kot je zvečer legel v posteljo. Sama imam večje probleme z navajanjem gromozanskih amplitud zbujanja ob pol šestih zjutraj in počitniškem poldnevu. Še vedno sem mnenja, da zamudim najlepše jutranje sonce ter kofetkanje.
No, danes tega ne bom zamudila, saj sta me Dragi in »tašča« vrgla iz postelje ob pol devetih (zbudila sem se sicer uro prej), da jima skuham kavo. Prav čudi me, da danes ni bila tako slaba, kot ponavadi. Namreč, zadnji časi niso ravno bleščeči za kuhanje kave, čeprav še vedno skupaj spravim kakšno kosilo.
Ura je deset zjutraj in če bi bilo po željah Dragega, bi zdaj morala še spati kakšni dve uri. Kar je zelo uporabno, saj bi se malo pred kosilom šele zbrihtala ter se ne bi počutila tako neuporabne, kot se počutim trenutno. Namreč, pospravila sem že vse kar mi je prišlo pod roke, celo z babico sva kofetkali. Nisem pa pri volji, da bi se spuščala v detajle in pospravila kaj bolj zahtevnega, ali celo naredila domačo nalogo. Tudi za blog sem imela pred pol ure zanimivo temo. Tako hitro kot mi je šinila v glavo, se je tudi izgubila, zato si že kar nekaj časa prizadevam, da bi jo dobila nazaj, vendar ne gre in ne gre. Ravno zaradi takih stvari mislim, da je pametno spati dlje. Sicer pa je kar težko živeti po različnih režimih, ki sodijo k določenim obdobjem. Začasa šole se vstajam okoli pol šestih, med vikendi se zbudim okoli desetih, da uredim različne stvari, nato ponovno smuknem v posteljo k Zaspancu, med počitnicami pa se režimi razlikujejo tudi na prostor kjer se nahajam. Pri očetu imamo ob devetih že zajtrk, doma spim najdlje do enajstih, pri Dragemu pa se stvari zavlečejo, saj je nato še tri ure tečen, če ga zbudim prej. Ni čudno, da sem čisto zmešana in zgubljena na prehodu iz enega v drugo obdobje.
Sicer pa se iz dneva v dan počutim vedno bolj, kot moja babica. Zehati začnem že okoli desetih zvečer! Kaj bi dala za kondicijo ne-spanja, ki sem jo imela pred nekaj leti, ko je zadostovalo le nekaj ur, da sem se spočila! Včeraj sem tako ugasnila ob koncu filma, ki sva ga gledala z Dragim, ki je za razliko od mene že od nekdaj nočna ptica. Tako ugašam tudi ob vikendih, če se že spravim ven. Ah, starost utruja!

nedelja, 26. oktober 2008

Dan, ko ljubiš

Črtam vse premišljene vrstice,
Črtam sama svoje sledi.
Da bi ne poslušala, da bi ne naredila, da bi ne hotela…
Vse bi bilo pogubljeno- …vse bi bilo kot prej.
Prazno, sivo, vsakodnevna rutina.
Ne vedoč, da stvari lahko stojijo tudi postrani, v levo, desno in ne le naravnost,
ne vedoč, da rutine ne odražajo pravih dejanj,
da se ubadam z lažnimi zavetji, da letim le s svojimi pričakovanji,
hodim po napačnih poteh, ter se upiram sama sebi.

Včasih je le treba prestopiti na drug peron, ponovno prešteti korake od tira do stopnišča in kupiti karti za dva, kljub vprašanjem, kljub dvomom, da neznani sopotnik sploh obstaja.
Globoko v sebi se skrivaš v tolažbi ter čakaš.
Čakaš, da samoten, težek zrak razpiha nenadni veter, da v napeto tišino vdre zvok uglašenih godal, da v strahotno temo vstopijo sončni žarki.
Da stojim na strani, na poti, ki te pripelje mimo moje postaje.

Ko te neznana roka odpelje v upanju, da pot nazaj ne bo prehitro zanimiva, a vendar ji v očeh sije nekakšna negotovost, z lastnim neverovanjem v trenutna dejanja in prihodnost.
A raste in raste, hitreje kot se vidi, močneje kot se čuti, globoko zakorenini in noče spustiti. Ko se naenkrat zaveš, da neznani potnik prerašča v vedno bolj znan obraz, ko se ti njegovi pogledi zdijo tako znani, njegovi koraki tako domači…

… Dan, ko ljubiš.
















Najino eno leto <3

sobota, 25. oktober 2008

Ljubim dež



Ljubim dež-
Poletne perle, ki božajo moje bledo lice.
Tihe kaplje, ki ljubijo sonce
in rišejo pastel zaveso.
Ljubim ples v dežju-
Svilene copate previdnih korakov,
baletne gibe postav, v senci temnih korakov
… ljubim dež

Vedno znova

Začetki se zdijo tako daleč, tako majhni, v starih, zaprašenih filmih. Spomini na vzpone in padce, na razpotja… z močnim občutkom o pravilnosti tistega časa in brezhibnim koncem. Slike, ki se ves čas pojavljajo v nepravilnih zaporedjih, veselih obrazov in opomini na sedanjost. Čas, ki se ga ne da ustaviti!

Kljub potem na katere stopamo, se znova in znova vračamo k začetku, k mestu, kjer smo se počutili najbolj varne, odete v nežno svilo ter lepe besede.

četrtek, 23. oktober 2008

Kros 2008

V daljivi za dva centimetra velika koruza se je smehljala,
v kosti fazanom nenormalen strah zadala.
Zakaj deževje neznosno ni poplav povzročilo,
zakaj veter s šolskih vrat ne odpihne sporočilo.
Ta velik poziv k Velikemu teku vabi,
Ne lenobo, bolezni množice ne pozabi.
Zaman besed "Profesor, profesor,"
"Nič mi ne reč!!!"
Ah k***c, pa pejmo med Krko in Savo tečt!

Kljub nejevoljnim obrazom in tisoče izgovori je bil izpeljan tudi letos, vendar v dveh delih (zadnji del v torek, 21.10.) zaradi preveliko opravičil, kot so čebelji piki po nogah, prehlad, boleče okončine, astme. Tokrat so deklice 1., 2. letnik tekle 1km,
deklice 3., 4. letnik 2km,
fantje pa 1., 2. letnik 2km,
3.,4. letnik pa se mi zdi, da 3km.
V moji kategoriji se ni nič spremenilo :) Tudi letos sem bila 2.

(foto: Ž.Divjak)




























nedelja, 19. oktober 2008

Lejdizz night**



























































Bil je že čas, da si vzamem trenutek za svoje gospodične. Kot zanalašč se je dragi pripravljal še na eno izmed predavanj v Ljubljani, tako, da mi je uspelo pobegniti v noč brez njega in brez nadzora pojesti kar se je dalo največ kifljev na Kifl fešti. Za kazen, ker ga nisem vestno čakala doma sem dobila ponoven prehlad, občasne glavobole in vročino. Upam, da prebolim stvari pred počitnicami.

četrtek, 16. oktober 2008

Mood: neprepoznavno

Kljub celodnevnem razmišljanju o pisanju posta, sem se odločila, da vam le-tega ne privoščim. Danes je moje obdobje totalne neproduktivnosti, moja desna roka je v Berlinu, moj cukerček v Ljubljani, ostanejo še najljubši ljudje, ki z menoj bijejo bitko s slaniki in se pritožujejo nad nepravičnostmi. Hočem vikend! Takoj...

p.s.: drugače sem pa kar odlične volje.

nedelja, 12. oktober 2008

Dan počitka

Kot stroga zagovornika Božjih naukov sva se tudi danes z mojim dragim držala zapovedanega- da je nedelja dan počitka.
Zato sva veselo prespala trgatev in se na prizorišču dogajanja pri moji babici pojavila samo začasa peke kostanja.















































































-------------------------------------------------------------------------------------

V desnem/levem (obkroži) stolpcu na mojem blogu bom od zdaj naprej pisala kratke novice: o trenutnem dogajanju, koncertih, zabavah, datumih tekem, itd.
Napisane stvari lahko komentirate v klepetalnici, ki se (bo) nahaja(la) pod "Oglasno desko".

"Oglasna deska" je namenjena kratkim sporočilom, ki so bili v preteklosti mojega bloganja vpeti v p.s. sporočila na koncu posta. Konec z nepomembnostmi v objavah!

četrtek, 09. oktober 2008

TemaTedna: Moja še ne zarisana ciljna črta


Postavljam si jih sproti, cilje namreč.
Večinoma se mi porodijo v glavi v »mojih osmih urah«.
To je moje obdobje spanja, čas za fizični počitek, odklop telesa od moje delujoče notranjosti, ki v tem času poskrbi za miselne funkcije.
Med drugim se včasih tako odločim, kaj bom oblekla naslednji dan, kakšno zgodbo bom napisala, kam grem med vikendom, kako bom presenetila dragega ipd.
V življenju imam mnogo ciljev, mnogo načrtov, ki jih izpolnjujem počasi, korak za korakom. V glavi si vedno znova sestavljam različne situacije, ki bi me pripeljale do izpolnitve želj, kar zna biti včasih kar malo nadležno, saj se stvari nikoli ne iztečejo tako, kot si jih predstavljaš. Ljudje vedno znova presenečajo in menjavajo delčke v scenariju, kar ima včasih name tudi negativen vpliv. Še posebej majhne, nepomembne podrobnosti, majhne pozornosti, ki jih drugi spregledajo, mogoče ne opazijo, me spravijo iz tira. Kot vedno pravim: »Popolnost doseči je težko, a o njej sanjati prelahko.« Menim, da je ravno zaradi tega v svetu na splošno toliko razočaranj in nerazložljivih, včasih pogubnih, reakcij na nepričakovane izide.

»Da bi živela iz dneva v dan in stvari jemala na easy?«
Verjamem, življenje bi bilo lažje, manj stresno, manj zaskrbljujoče.
Skoraj nemogoče. Saj sem človek, ki ima rad vsako stvar pospravljeno v svojem predalu, strogo začrtano na seznam, po uri in datumu shranitve. In, če kdo vdre v mojo organizacijo misli in predmetov, povzroči nenadno zmedo, s katero se razburjeno ukvarjam še nekaj dni. Hkrati s predalčkanjem idej in ciljev pa se v meni že od nekdaj pogreva žilica tekmovalnosti s samim sabo, ki me ves čas preganja naprej, mi ne pusti niti pet minut počitka, zahteva samo visoke ocene vseh področij in premišljena dejanja.
Nisem nikakršen perfekcionist, še manj zaskrbljena živčna razvalina…

…sem le človek iz mesa in krvi, ki stremi v smeri popolnosti in čaka, da bo ura tekla po taktu, ki si ga želim.


V podrobnosti svojih ciljev, svojih želja, strahov, pozornosti in navad se raje ne bom spuščala, da ne izpadem kot neusmiljen kritik sebe in drugih ter popolnoma nehumano bitje.

nedelja, 05. oktober 2008

Njemu in meni...

"Lately when I look into your eyes I realize
You're the only one I need in my life
Baby I just don't know how to describe
How lovely you made me feel inside
You give me butterflyz
Got me flying so high in the sky..."

Ne vem točno komu sem ga namenila…
Darilo namreč…

Njemu, za najino skupno eno leto,
Ali pa sebi… za mojo dušo,
...

Danes so prispele karte za koncert Alicie Keys.

Me že spreletava srh...
Prilepla sem še utrinke ene izmed njenih zelo poznanih pesmi, ki v tej izvedi 100% zmaga...





Lp, Dona

sobota, 04. oktober 2008

Pa odhaja, moj dragi študent...

"Kak težka, bridka ura je slovesa!
Stoje po licah jima kaplje vroče,
objeta sta, ko bi bila telesa
en`ga, spustiti žnabel žnabla noče;

si z lev`ga oča, desnega očesa

jok briše, ki ga skriti ni mogoče,
ko vidi v tako žalost nju vtopljene,
in de tolažbe zanje ni nobene."

(France Prešeren- Krst pri Savici)
____________________________________

Pa odhaja, moj dragi študent,
pa odhaja si obzorja raziskat,
okusit neodvisnosti svojih rojenikov,
odhaja okusit samostojnosti sadove,
in živet brez opomnih besed modrih.
Ne zatiskaj rosno oko!
Naj odnaša ga v drugo smer,
vendar kot pravijo oča:
"Ko vsota novcev v denarnici bo nič,

spet se vračal bo v ta kraj."

Pubec, ne ga pit, ka pol bo šiba pela :D