četrtek, 31. januar 2008

(H)umor pravega pomena.

Paradoks kulturnega »doma biti« dneva. Le kje se je že izgubil pravi pomen naših praznikov? Ne trdim, da jih ne praznujemo, vendar imam občutek, da jih ne dojemamo na pravi način. Primarni pomen in ljudje smo na različnih valovnih dolžinah, se vam ne zdi? Lepo, da se tudi pri nas uveljavlja kup tujih praznikov in se ponavadi vživimo v njih, vendar kljub temu…mar sploh vemo čemu so namenjeni in iz kot izhajajo? »Naše« tradicije Valentinovega in Noči čarovnic… ja ja tradicije, toliko bolj tradicionalnih »naših praznikov«. Res je super vsak dan praznovati nekaj novega, ki popestri naš vsakdanjik. In sledi nakupovanje ter zapravljanje blazno velikih vsot denarja, ki pa so »zelo vredne«, ker že po dveh tednih razpadejo v kupček razmršenih ničemur podobnih brezzveznosti. Lepo je dajati, še lepše pa prejemati… ampak prejemati kupe figuric, na katerih se vsako leto nabere nova plast prahu, katerega po nekaj desetletjih pobrišemo, kot spomin na praznik, ob katerem smo jih dobili?! Ravno zaradi tega pri nas tako uspevajo razni pompozni prazniki. Namreč te so vir za mogočen razcvet komercialne panoge- trgovine.

No, in naj vas spomnem …8.2 praznujemo kulturni praznik, ob katerem ni nikakršne tradicije, da kupujemo cvetje in goro plišastih igrač. Praznik- pristen slovenski! Brez potrate denarja (razen vstopnic za kakšno kulturno prireditev) in brez obdarovanja. Dan smrti velikega pesnika Franceta Prešerna. Brez kakšnega posebnega rom-pom-pom-a bo minil tudi letošnji… in se nam vtisnil v spomin kot dan ne-dela, ki je bil namenjen še enemu umrlemu stricu, ki je pero pomakal v črnilom in nerazumno ubesedil svoje nesrečne ljubezni.

In dragi moji, ne le to…v stanju opitosti je napisal takšne vrstice, ki jih mi verjetno ne zmoremo tudi v dobi same vode.

sreda, 30. januar 2008

Praznjenje zaprašenih posnetkov



Ojoooj, kaj vse se je našlo v zaprašenih kotičkih mojega šepavega računalnika... Na hitro sem zmetala skupaj še nekaj posnetkov iz Sevnice, starih okol 8 mescov.
(samo smeh)

Lp


Lp.

sobota, 26. januar 2008

TemaTedna: Mislim in izražam se… torej sem!

V demokracijski dobi smo namreč! Torej se lahko prosto, svobodno izražamo s čimerkoli, kakorkoli in kadarkoli … Zakaj se kljub temu potem še bojimo stopiti iz vrste in povedati svoje mnenje?... Naj torej obvelja svoboda govora!

Zakaj postavljamo ločnico med primernim in neprimernim? Oziroma, kako in kje sploh je ta meja, ki predstavlja zid med zasebnim, javnim, iskrenim, prikritim, dovoljenim ter prepovedanim? Dobro se je zavedati, da so sladke stvari vedno tiste, ki so skrite. Torej vam pogleda v svoje življenje nikoli ne bom v celoti dovolila… Vabim vas le, da se zazrete v moj svet raznobarvnih misli in pisateljske domišlije. Sebe vam raje predstavljam skozi prenesene pomene in nerazumljive globokoumne misli.

Cenzuriram?! Ne! Zakaj bi cenzurirala sama sebe? Zakaj bi skrivala svoje mišljenje? Sem, karkoli že sem in nočem biti le še ena lutka, ki jo nadzorujejo spretne manipulacijske roke nadrejenih.

L** P******! Matr ste radovedni…

torek, 22. januar 2008

In Between…


Včeraj, 21.1. sem bila s svojimi najdražjimi tremi mušketirji iz našega razreda na plesni predstavi skupine EnKnapgroup. Bilo je zelo zanimiv in seveda vredno ogleda. Odlični gibi in odlična vsebina. Ljudje z nezaupanjem, stalnimi medsebojnimi boji in neobvladljivo strastjo. Nekje vmes… med zemljo in nebom… med brezmejnim, prostranim in strogo zarisanim…
Keografijo sta sestavila Lenka Flory in Simone Sandroni, plesno skupino pa sestavljajo Luke Dunne iz Vel. Britanije, Katja Legin in Slovenije, Tomáš Nepšinský iz Slovaške, Ana štefanec iz Slovenije in Ilkem Ulugün iz Turčije.

˝Zemlja je bitka, ki vključuje sprijenost, egoizem in osebno agresijo. Je kot srednjeveška farsa - borbe, spolnost in nobenega usmiljenja. Nobenih pozitivnih značajev. V teh situacijah si bizarne narcisoidne podobe, ki jih opazujemo, nabirajo moč s slo in željo po pozornosti. V neizrečenem, grenkem upanju se razkrije moralni paradoks naših teles - naša telesa so pregovorno ladje greha, a vendar so v svoji goloti in ranljivosti podobe nedolžnosti."

foto: m.Skrinjar

ponedeljek, 21. januar 2008

100jkotu za 20setko...











Nove poti...
Ena iskra...
Ena ljubezen...
Ena zgodba...
o fantu, ki je našel svojo blondinko...
in o dekletu, ki je nasedla njegovim čokoladnim očem...

Tu se nato začne dolga zgodba, kako je Dona preko bloga spoznala tega sexy kelnerja in se odločila, da ga vzame za svojega, o tem kako je prezgodaj vstajala da mu je delala družbo, hodila pozno spati da sta se lahko v nedogled pogovarjala…
Usodna zgodba, ko je vedela da bo prišel na usodni Speedway, ko je on vedel da ga bo dodala na usodni msn…in ko sta postala usodno dobra prijatelja. Nato pa se je iz tega razvila ljubezen...
(kmalu na sporedu v Vaših kinomatografih).


zdaj pa še zunaj rekame za premiero...
100jko… želim ti vse od A do Ž:
Ambicij, Bogastva, Ciljev, Čarobnosti, Dinamičnosti, Energije, Fantazije, Genijanolsti, Hrabrosti, Idej, Junaštva, Kreativnosti, Ljubezni, Motivacije, Načrtov, Optimizma, Priložnosti, Rasti, Smeha, Šarma, Toplote, Umetnosti, Veselja, Znanja in Živahnosti

…Ostani takšen kot si, in zraven postajaj še takšen kot si zmožen in si želiš biti…



Rada te imam*

nedelja, 20. januar 2008

TemaTedna: Ščit popolnosti

"Kdo si?..."

Preden odgovoriš najprej dobro premisli! Boš kljub vsem svojim solzam trdil, da si vesela oseba, polna energije, ko pa cele dneve nejevoljno zehaš med poležavanjem na starem oguljenem kavču? Boš rekel, da si iskren in vedno prijazen, ko se posmehuješ ljudem za njihovim hrbtom, medtem ko si ti ena sama velika »popolnost«? Vas zlitje črnila v obliki črk in lažnih stavkov res prepriča o tem kako dobro mi gre v življenju in o tem, da nikoli ne jočem?

Ljudje zaklepamo vase svoj šibki jaz ker je tako preprostejše. Zakaj bi namreč odprli okna v našo dušo in pustili drugim, da spoznajo tudi naše temne strani življenja, dvome v same sebe in vse okoli nas? Zakaj bi morali drugi vedeti kakšen je nekdo med štirimi stenami, v soju šibke luči- brez maske, brez pretvarjanj? Mogoče pa mu le privoščim kanček zavedanja o tem s kom se druži. Breztežavnost je tako mamljiva, da najraje sami sebe prepričamo, da smo nekaj, kar si želimo biti, a s tem namerno ali nevedno zatiramo sami sebe. Osebnost ostane osebnost, pa naj jo pokvari želja po denarju ali pa garamo celo življenje… ob smrti ostanemo brez maske blišča, brez ščita ličil, oblek in fejk nasmeha...

In kateri nasmeh je dandanes še tisti pristni nasmeh z dobrim namenom, ki prihaja od srca, od same sreče in presenečenosti hkrati? Mar se nikoli ne vprašate, če sploh živite ob resničnih ljudeh, ali le ob njihovih maskah? Je mar vse zlagano, ali je kje še kak košček resničnega nepopolnega in s tem sprijaznjenega človeka?

"…Si premislil? Zdaj lahko odgovoriš na moje vprašanje… a najprej se nekaj prepričevati, da si nekaj, kar nisi…"

ponedeljek, 14. januar 2008

Če lahko bi spremenila...

Če lahko spremenila bi življenje preteklo,
prestopila bi mejo, pretrgala jeklo.
Želela bi poznati te od prvega diha…
To tiha je želja mojega stiha.

Novo poglavje, nove poti,
ugledala luč sem v tunelu noči.
Naivno verjela, da sanjam, da spim,
tiho želela si prestopa s strmin.

Črna razvada, tihi nasmehi,
težko se upreti je sladki pregrehi.
Skrivnostna postava; v življenje upihneš sanje svoje,
le čakaš trenutek, da vzameš kar ni tvoje.

Poljubi, objemi nemirne gladine,
žarki topline, najtišje globine.
Ogledalo zvezd prostranega neba,
v mlaki odsevi, skrivnosti za dva.

Harmonija, ki zbliža utrip dveh teles,
riše zdaj nama skice zemeljskih nebes.
Usoda zdaj vodi, prižiga in ugaša,
nevedno plasti zaupanja na srčne stene nanaša.

Če imela bi možnost spremeniti vesolje…
skrila bi tiho šepetanje v bleščeče se morje.
Ime tvoje pa napisala bi na sončno obzorje.
V mesečini ukradla bi tvoje sanje,
na sončničnem polju vstopila bi vanje.

Če res imela bi možnost vse še enkrat doživeti,
vzela bi te nad oblake, k soncu lebdeti.
Če spremenila bi svoje življenje in sebe…
…nikoli ne izbrisala bi spomina na tebe.

Namenjeno Tebi.
Mar ni to jasno?

Lahko noč*

Priredba: "Če imela bi možnost vse še enkrat doživetii, nikoli nebi pozabila tvojih hlač odpeti in lulčku ne dovolila umreti." - za posebno-dolgočasne ure v šoli.

nedelja, 13. januar 2008

TemaTedna: "Danes bom pojedla malo več, da jutri ne ostanem lačna."

Tako kot vsako nedeljo po divji soboti, tudi danes sedim za mizo z Blogorolo v rokah, ob krožniku hrenovk, sončno-rumenem pomarančnem soku ter skodelici toplega kakava. Z zanimanjem pogledam še kakšna bo tema tedna naslednje številke in … in se tokrat sladko oz. pardon…široko nasmehnem. Zakaj ne sladko?! Zato, ker me srce boli ob spominu, koliko dragocenih papirčkov sem pustila na blagajni ob zadnjem nakupovanju … Širok nasmeh pa se nekako ujema z naslovom teme tedna »Podražene razprodaje«, saj so cene prav smešne v primerjavi z njimi prejšnjih let- žalostno smešne. Že pri nalivanju soka v kozarec sem morala prekleto paziti, da ne polijem, saj je v današnjih časih vsaka kapljica dragocena. Vsi tisti, ki so mi decembra veleli naj počakam nekaj tednov na januarske razprodaje, so se pošteno ušteli. Namreč cene so se ponovno vrtoglavo zvišale, tako da tistih nekaj procentov nima velike vloge pri velikem računu. Razprodaje … moje, tvoje, vaše … so zdaj tu! Pa naj ostanejo kar vaše, mene so namreč malo razočarale. Ponovno sem šparala, da sem zdaj na zeleni veji z denarjem - a le za hip- do takrat, ko bom prestopila prag kakšne sobe pregreh, prepolne kupov oblačil in čevljev vrtoglavih cen. Nekoč sem trgovine zapuščala z velikim šopom vrečk in škatel, danes pa se za isti denar iz trgovine prikažem le z eno vrečko. Mar to ne pove veliko? Kdaj bodo naši nadrejeni, drago (pre)plačani državni voditelji izpolnili obljube o pocenitvah, ki so jih dali pred Božičem?...

Haloooo!!!… en velik klicaj v pomislek bogatašem na čelu države, iz mladostniških ust iz nepomembnega kraja, kjer si mali ljudje kmalu, če se bo tako nadaljevalo, ne bodo mogli več privoščiti niti hrenovk za zajtrk…

»Imamo srečo, da je vsaj nasmeh zastonj…podarite ga!«

sobota, 12. januar 2008

Ribnik- odsev neba






»Kaplje padajo na moje čelo in nežno drsijo po premraženih, rdečih licih. Sedim TU, na skupku strohnelih desk, zbitih skupaj v pravilno zaporedje, ki predstavlja klop…Tu stoji že od kar pomnim…Nanjo me veže toliko spominov iz preteklosti…Tu sem se smejala, tu sem jokala, trpela, kričala, ljubila in sanjarila … Danes me zmrazi ob misli na te nesrečne, že tolikokrat podrte deske… Nihče se ne zaveda, da so okvir mojih misli, mojih dejanj…
Ljudje odhajajo in prihajajo… Jaz pa še vedno sedim- ob ptičjem žvrgolenju, žuborenju bližnjega potoka in valu prijetnih misli.
Mrači se…mraz se je naselil v moje telo…še vedno vztrajam tu…zakaj?..Da bom, kot dotlej, ugledala odsev lune v grenkobi, umazanega ribnika...mar vam to ne pove vse?

Doživeti hočem vse najlepše trenutke, ki se pojavljajo v filmih... v simbolih iščem sebe in svojo pravljico…sanjarim in v plamenu sveče iščem iskro…«

























Sanjava duša je danes ponovno odšlana ribnik pri njeni hiši.
Zakaj? Zato, ker tam pozabi na svet in se prepusti sanjarjenju in razmišljanju... Veliko časa presedi namreč na klopci, zamišljeno riše sanje, piše prozo in poezijo (ki je objavljena na tem blogu) in fotografira naravo ...

torek, 08. januar 2008

Kot TOK MISLI udrlo je na plano...

Spreleti me srh… kot oblila bi me prozorna voda- kot zrcalo nevidnega, v oblake zazrtega. Ja, dolgo sem že tu, še vedno vztrajam. Počutim se varno, kot v blazine odeto, posejano z rožami barv mavrice, ki se skriva za oblaki večne mladosti. Barve prekrivajo sešito odejo iz tisoče želj in nanizanih biserov upanja; iz školjk, ki ležijo v najglobljih oceanih, v najširnejših velikih mlakah sveta, ki požirajo rjavo kopno in dovoljujejo valovanje nemirnih likov, ki se združujejo v telesa in odnašajo vse kar jim pride na pot … Namreč, odnesti hočejo prah, rahle sive drobce, ki se nahajajo na površini naših svetlih duš in kličejo k čistini. Tvoj dotik, me spravi v lebdenje- jaz sem ptica vsega širnega, z zarisanimi- a nevidnimi linijami, ki zame ne predstravljajo meja. Moja neomajnost in moj svet. Lahko sem kar hočem, lahko tečem in se nikoli ne ustavim…sem kot ura, sem kot borec, sem kot ptica in kot zver. »Merci mademosele,« in vzame me noč- temni jezdec skrivnostne lune, ki mirno plava slalom med malimi zvezdami in zaspi na belih kopastih oblačkih. Zopet sanje same, me prebudijo in spravijo iz tira. Tako potujem po ne obstajanju in ne resničnosti, borim se s sabo in iščem kovinski meč, da uničim zli del sebe. Kako? Ne gre. Nastavljam se soncu in vpijam toploto, da oddajala bi jo naprej vsem hvaležnim dušam in črpala bi energijo. Namreč tudi zamenjava nekaj velja. Uzrem brezhibno površino brez prahu in nesnage, vsa prevzeta na njej iščem snežne delce lanskega snega, kljub temu, da vem kdaj točno so za sabo pustili le bistro kapljico solza. Nostalgija po preteklem… brskam po spominu, ko sončni žarki so jemali me za svojo in risali so zlato-rumeno premico, kjer na poti našla bi izvirno luč vsega. Bila sem hči sonca, hči zelenih gričev in pašnikov, posutih z belimi volnastimi čredami ovac. Pa vendar sem hotela nekaj drugega…

…Hotela sem le najti robnik prostranega neba…

… naj zveni kot zakleto, kot največja in naj iskrivnejša skrivnost…V resnici pa je samo ŽIVLJENJE…

nedelja, 06. januar 2008

Spoštovati...

Spoštujem. Koga?
Ne spoštujem. Zakaj?
Spoštujem. Kako?
Sploh spoštujem??!

Naj spoštujem neznanca glas,
Ki tiho mi svetuje?
Naj spoštujem kazalcev čas,
Ki v življenju poučuje?

Naj spoštujem življenje,
Ki v obraz z lažmi mi pljuva?
Naj spoštujem morja val,
Ki enakomerno vame suva?

Zakaj spoštovala bi roke,
Ki udarjajo neobvladljivo?
Zakaj spoštovala bi oči,
Ki ravnajo neopravičljivo?

Mar spoštujem, spoštovanja vredne?
Ali čakam sončne tedne?
Mar znam spoštovati
in moje vse… zemeljskim angelom dati?

sobota, 05. januar 2008

TemaTedna: Moč in slava malih blogerjev

Mikrozvezde…
Pa naj zveni še tako malo in polno skrivnostnega sijaja… v malenkostih se skriva lepota.

Vse je imelo nek začetek … Najprej je bil drobec prahu- za noževo konico, nič več… nastajal je in nastajal, začel se je združevati… dodajmo še dobro pest energije … in nastane naš modro- zeleni planet Zemlja.
Bil je čas, ko so ljudje skrbno zavezovali pisemca golobom na nožice, ko so prižgali kres in dajali dimne signale, ko so poštarji pretekli dolge kilometre, da so oddali sporočilo… da bi jim takrat omenili možnost, da v sekundi prepotuješ pol sveta, da imaš možnosti spoznati na milijone ljudi iz vsakega zakotnega kraja, pa tja do največjih prestolnic… le smejali bi se nam. A kljub nejevernosti ga danes imamo- ta cenjeni internet, hitrih zmožnosti in nešteto informacij.

V iskanju nekaj novega, so si izmislili tudi spletni dnevnik ala blog, katerega namen se je sčasoma spreminjal. Od začetka se je pojavljal v obliki nekakšnih skrivnih izpovedi obupanih najstnikov, kasneje pa je prerasel v modno muho modrosti, nasvetov, mnenj in čustev- produkt starega in mladega. Večina jih je začela pisati zaradi popularnosti in kmalu nato prenehala… obdržali pa so se tisti, ki so polni idej in ambicij, z željo po obveščevanju in izražanju. Ljudje, ki z mano vsak dan delijo svoje občutke in kritike, ampak kljub temu ostajajo le seznam skrivnostnih vzdevkov.

Tako kot je iz praha in energije nastal naš planet, tako se iz piscev blogov in njihove zagnanosti razvijajo mikrozvezde… Zvezde, ki ne potrebujejo dobrih oblin, velikega oprsja, odpete majčke in mišičastega telesa… temveč le pisateljsko žilico in vrečo idej.

Vse se začne z malim… tako kot prvi žarek, prva iskra,… tako tudi mali pisatelji nekoč postanejo veliki.

vaša mala mikrozvezda...**

četrtek, 03. januar 2008

"Big cheat and culprit named Dona"

Prvega šolskega dne v letu 2008, prelepi četrtek 3.januar, se je zgodil velik prekršek.
Povzročitelj veliko, zloglasne goljufije je Dona Gomilšek. Spoznana je bila za velikansko goljufivko in navsezadnje iznajdljivega kriminalca. Za kazen ji je bila odvzeta avtobusna karta, plačati pa ni mogla niti prevoza, ker je avtobusni šofer ni hotel poslušati. Spoznana je bila za krivo, kljub njenem vztrajnem zanikanju.

Pod drobnogle vzet zločin:
čas: 14.20
kraj: parkirišče pred Gimnazijo
Dogajanje-objektivno: Dona vstopi v avtobus in pokaže svojo karto. Avtobusar jo grdo pogleda in ji vzame karto. Nobenem nič jasno. Dona vpraša, kaj se dogaja in pove, da je prvi šol. dan v mesecu itak zastonj. Avtobusar ji nesramno odvrne, da nima decembrske karte in je neveljavno. Ko mu Dona skuša dopovedati, da prejšnji mesec ni hodila na bus in pokaže denar za januarsko mesečno vozovnico. Ji voznik zadirčno pove, da ga je hotela oguljofati in karte ne dobi več nazaj.

Priče iz ozadja potrjujejo, da je prišlo do nesporazuma in bodo ob obsodbi, da je zločinka kriva, tožile voznika zaradi neposlušanja in vzstrajanju pri svojem.

Dona se brani: "Pojd v kurac, staro govedo zarukano... če nisem vedla no!"

Kako se bo razrešilo??!
*v naslednjih dneh*

sreda, 02. januar 2008

Novo leto 2008

Temni obrisi stavb, v soju tisočerih luči,
Temni obrisi ljudi, skrivnostnost, ki sije iz oči.
Barve harmonije, ki glasba jih raznaša na vse smeri neba,
Barve želja, v srcih čakajo na polnočne izpovedi sveta.
Zbranega zbora duš mraz ne moti,
Druži jih vino, glasba, smeh in vzdušje v celoti.
Čakajo odštevanje pravljičnih števil,
čakajo tik-takanje, da preteklo leto ostane spomin.
S trkom kozarcev in z iskro upanja skupaj proslavimo,
Z objemi, poljubi, s pričakovanjem v neodkrite skrivnosti pogleda si želimo.














Povsod znani obrazi…

Obrazi iskrenih oči in preprostega nasmeha, brez maske in pretvarjanja. Obrazi ljudi, s katerimi preživiš svoje proste minute in h katerim se lahko zatečeš, ko se ti podira svet… Prelepo, prelepo, prelepo… da imaš možnost z njimi odštevati zadnje sekunde do simboličnega prestopa v novo leto, v nove dogodivščine… vsaka sekunda, ki prinaša nešteto norih občutkov…takšnih, katere se ne da opisati… Občutki, ki ti narišejo nasmeh na obraz, popivnajo solze, v srcu prižgejo toplino, dajo ti moč lebdenja in vsemogočnosti, ko si na vrhu in se ti padec zdi nemogoč, kot globoka misel spletena v mogočno melodijo, kot žarek upanja po tisočih letih dežja… Neprecenljivo…

In smo se zavrteli v leto 2008… Glasno opevani Silvestrski poljub s priokusom zlate kapljice šampanjca in ob razsvetljenem nebu z mogočnimi iskrami vseh barv …Gospod režiser, lahko ponovimo ta prizor?!… enkrat, dvakrat, tisočkrat?!

Ljudstvo iz našega kroga, pri nedelujočem grelniku, v prvi vrsti… še enkrat srečno v Novem letu! Legende ste :D