Ribnik- odsev neba

»Kaplje padajo na moje čelo in nežno drsijo po premraženih, rdečih licih. Sedim TU, na skupku strohnelih desk, zbitih skupaj v pravilno zaporedje, ki predstavlja klop…Tu stoji že od kar pomnim…Nanjo me veže toliko spominov iz preteklosti…Tu sem se smejala, tu sem jokala, trpela, kričala, ljubila in sanjarila … Danes me zmrazi ob misli na te nesrečne, že tolikokrat podrte deske… Nihče se ne zaveda, da so okvir mojih misli, mojih dejanj…
Ljudje odhajajo in prihajajo… Jaz pa še vedno sedim- ob ptičjem žvrgolenju, žuborenju bližnjega potoka in valu prijetnih misli.
Mrači se…mraz se je naselil v moje telo…še vedno vztrajam tu…zakaj?..Da bom, kot dotlej, ugledala odsev lune v grenkobi, umazanega ribnika...mar vam to ne pove vse?

Doživeti hočem vse najlepše trenutke, ki se pojavljajo v filmih... v simbolih iščem sebe in svojo pravljico…sanjarim in v plamenu sveče iščem iskro…«

Sanjava duša je danes ponovno odšlana ribnik pri njeni hiši.
Zakaj? Zato, ker tam pozabi na svet in se prepusti sanjarjenju in razmišljanju... Veliko časa presedi namreč na klopci, zamišljeno riše sanje, piše prozo in poezijo (ki je objavljena na tem blogu) in fotografira naravo ...