Spreleti me srh… kot oblila bi me prozorna voda- kot zrcalo nevidnega, v oblake zazrtega. Ja, dolgo sem že tu, še vedno vztrajam. Počutim se varno, kot v blazine odeto, posejano z rožami barv mavrice, ki se skriva za oblaki večne mladosti. Barve prekrivajo sešito odejo iz tisoče želj in nanizanih biserov upanja; iz školjk, ki ležijo v najglobljih oceanih, v najširnejših velikih mlakah sveta, ki požirajo rjavo kopno in dovoljujejo valovanje nemirnih likov, ki se združujejo v telesa in odnašajo vse kar jim pride na pot … Namreč, odnesti hočejo prah, rahle sive drobce, ki se nahajajo na površini naših svetlih duš in kličejo k čistini. Tvoj dotik, me spravi v lebdenje- jaz sem ptica vsega širnega, z zarisanimi- a nevidnimi linijami, ki zame ne predstravljajo meja. Moja neomajnost in moj svet. Lahko sem kar hočem, lahko tečem in se nikoli ne ustavim…sem kot ura, sem kot borec, sem kot ptica in kot zver. »Merci mademosele,« in vzame me noč- temni jezdec skrivnostne lune, ki mirno plava slalom med malimi zvezdami in zaspi na belih kopastih oblačkih. Zopet sanje same, me prebudijo in spravijo iz tira. Tako potujem po ne obstajanju in ne resničnosti, borim se s sabo in iščem kovinski meč, da uničim zli del sebe. Kako? Ne gre. Nastavljam se soncu in vpijam toploto, da oddajala bi jo naprej vsem hvaležnim dušam in črpala bi energijo. Namreč tudi zamenjava nekaj velja. Uzrem brezhibno površino brez prahu in nesnage, vsa prevzeta na njej iščem snežne delce lanskega snega, kljub temu, da vem kdaj točno so za sabo pustili le bistro kapljico solza. Nostalgija po preteklem… brskam po spominu, ko sončni žarki so jemali me za svojo in risali so zlato-rumeno premico, kjer na poti našla bi izvirno luč vsega. Bila sem hči sonca, hči zelenih gričev in pašnikov, posutih z belimi volnastimi čredami ovac. Pa vendar sem hotela nekaj drugega…
…Hotela sem le najti robnik prostranega neba…
… naj zveni kot zakleto, kot največja in naj iskrivnejša skrivnost…V resnici pa je samo ŽIVLJENJE…
Komentarji