nedelja, 29. november 2009

Ali moški jočejo?



Ljudje- roboti nam niso všeč, kajne? Prav tako ne simpatiziramo s tistimi, ki so v družbi premočni tako, da jim nobena izmed stvari ne pride do živega, oz. svoja čustva tako dobro skrivajo, da se včasih vprašamo kdo ali kaj sploh so. In vedno znova se pojavlja podobno vprašanje tudi za moške: Ali moški sploh jočejo?

Večinoma ženske veljamo za bolj čustvene, za tiste, ki jočejo ob romantičnih filmih, dobrih knjigah ter lepih spominih, če ne drugega pa vsaj ob dnevnih in nočnih Always ali Carefree-jih. Lahko bi rekla, da je velik del žensk, skupaj z mano, tudi empatičnih, kar pomeni, da se z lahkoto vživimo v drugo osebo, v lik v filmu ali v knjigi. Včasih mi že samo zavedanje, da se mi dobro godi ali, da sem srečna s tem kar imam, v oči nariše solzo. Nekatere ženske pogosto jočejo tudi po doživetem orgazmu.

Na drugi strani pa, kako je z moškimi? Nekako se mi dozdeva, da se s staranjem vedno manj zadržujejo pri izkazovanju čustev. Da jih ganljive besede spravijo na kolena le po Abrahamovih preživetih letih. Pa pri mladih? Občutek imam, da se ob solzah moški počutijo ponižane ter osiromašene svojega lastnega ega, čeprav gledam na samo stvar kot nekaj »svetega«. Da mi moški joče v objemu, bi zame pomenilo, da mi popolnoma zaupa, da se razgali do zadnje kocine svojega telesa, skupaj z dušo vred.
Moški jočejo ob prijemu svoje prve novorojenke, ob rojstvu prvega vnučka, ob smrti najdražjih, ob tistih točkah, ko se zavejo, da bodo stvari od trenutka podane solze drugačne.

Ker sama ne morem dokončati razmišljanja brez posebnih raziskav, pozivam moške za komentarje. Ali moški jočete? Zakaj? Zakaj ne? Se vam zdi jokati za punco pod častjo?

petek, 27. november 2009

Neron- prej polom kot slava pojočega Zrneca



V sredo smo si 3. in 4. letniki ogledali zloglasno gledališko predstavo Neron, v Ljubljani. Da, tako je! V Ljubljano nisem odšla samo na počitnice k 100jkotu, odšla sem tudi na predstavo, katere igralska zasedba je bila odlična. V glavnih vlogah so namreč nastopali Jurij Zrnec, Pia Zemljič ter Janez Hočevar. Mjuzikel naj bi bil eden najboljših, ne samo po pesmih, ki so jih peli, vendar tudi po vsebini, ki jo je spisal Andrej Rozman- Roza.

Pričakovala sem drugo Briljantino, na koncu pa dobila veliko več negativnih točk, kot stvari, ki bi jih lahko pohvalila.
Trajanje predstave je prva stvar, ki me je zmotila. Predstava je trajala 2 uri in 15 minut, kar je veliko preveč za tovrstni šov, pri katerem bi lahko vsaj tretjino prizorov črtali ven, saj niso bila ključna za zgodbo samo. Občasno se je zgodilo, da gledalci nismo ravno dojeli kaj se dogaja, oz. kaj nam hočejo povedati s prizorom.
Druga stvar je pretiran prikaz takratne razuzdanosti. Porno nastrojena predstava je po 1 uri trajanja dosegla tisto mejo, ko bi se morali ostati ter odtavati iz dvorane. Ne gre se za to, da je bila publika mlajša, gre za to, da je kamasutra na odru tudi za odrasle bila prehuda. Saj veste, da sama nimam problemov s, tako imenovanimi, tabu temami, torej pomeni, da je bilo tokrat res preveč. Orgije, ki so jih prikazovali na odru so bile absurdne. In, če so mislili, da bodo s tem pritegnili občinstvo so se zelo zmotili.
Sama igra Jurija Zrneca je bila po pričakovanjih. V igro je dal tisti del sebe, ki ga zastopa tudi med oddajo As ti tut not padu?! Uporabljal je podobne fore ter igral tako kot zna. In tako, kot ga lahko gledamo vsako nedeljo- torej, nič novega.
Nastop zbora mi je bil všeč, seveda, če odštejemo orgije, ki so jih izvajali. Dekleta so bila simpatična, poseben vtis pa so name naredili moški v korzetih, ki so v visokih petkah hodili zelo pohvalno. Zelo dobro so izpadli v prizoru pojedine, ko so plesali okoli mize, pri prizoru s tablami in hoji po scenski tribuni.
Od predstave sta mi v spominu najbolj ostala petje ter scena, ki je bila zelo zanimiva ter dobro zamišljena.

No, kaj pa vem. Osebno me je predstava razočarala... ali pa sem podzavestno pričakovala nekaj več.

torek, 24. november 2009

Antena: seks



Donch: Pozdravljeni, dragi bralci. S 100jkom sva se dotaknila že marsikatere teme, jo obdelala, prežvečila, izpljunila med občinstvo ter nato nekako prebavila vaše kritike ali pa pohvale. A, zavedla sva se, da obstaja še ena tema, ki bi morala biti pod nujno na najinem prežvekovalskem seznamu in je že prav čudno, da o njej nisva še spregovorila veliko prej. O čem govorim? O naravnem pojavu, o nekakšnem nagonu, ki je bil še pred leti tabu tema, danes pa se o njem govori vedno več in vedno bolj v detajle. O eden in edinem: seksu.

Zakaj imamo ljudje toliko problemov z izražanjem o tako naravni stvari? Mogoče zato, ker pri seksu sprostimo vso domišljijo, ker se meje med človekom in živaljo nekoliko stanjšajo? Ker spontanost premaga uglajenost? Razlogov je verjetno ogromno, saj je v preteklosti veljajo nekakšno nenapisano pravilo, da kar se zgodi v spalnici, ostane v spalnici.
Tako moški, kot tudi ženske ljubimo seks. In bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo o njem začelo govoriti brez dlake na jeziku, v medijih, med prijatelji in nasploh v širši javnosti. Novinarjev, ki se ukvarjajo s tovrstnim dejanjem je vedno več, vsak naslednji pa se podaja v še podrobnejše detajle, ki jih je prejšnji izpustil. Zakaj pa ne? Če jemo, pijemo in spimo, potem tudi seksamo, in to brez kančka slabe vesti.
Kot ostali, tudi sama ljubim seks. V vseh letnih časih, ob nemogočih urah, v raznovrstnih pozicijah in na nenavadnih prostorih. Doživljam pa ga različno. Včasih je le nujno potrebna dejavnost, drugič pa dejanje ljubezni, ki jo čutim do partnerja. Včasih je nežen in ljubeč, spet drugič divji in strasten. In prav je tako. Mislim, da ni vedno tako, kot pišejo nekateri, da ženske hrepenimo po dolgi predigri, vrtničnih cvetovih, raztresenih po postelji, o šampanjcu, jagodah in smetani, o tisočero svečkah, ki dajejo sobi romantičen pridih ter o moških, katerih usta poosebljajo romantiko samo. Že res, lepo je in ženske smo romantične, po drugi strani pa si vseeno včasih zaželimo spontanih dejanj, hitrega seksa kar sredi kuhinjske mize, pomembnosti, ki ne dovoljuje niti popolne razgaljenosti. Želimo si, da seks pooseblja žensko dušo: nežnost, drugič divjo plat.
In kaj sledi po seksu? Pa naj bo nežen, s predigro ali brez, hiter in divji, po seksu se ženskam večinoma prileže crkljanje. Že res, da so znanstvene raziskave razložile, da se moškim dejansko res spi po seksu, medtem ko ženske postanemo hiperaktivne, pa mislim, da si vseeno lahko vzamejo nekaj minut za svojo drago. Osebno mi seks ni tisti »pravi seks«, če me na koncu Dragi ne objame v »žličko«, mi poljubi ramo, vrat, me boža po podlahti in mi nameni nekaj minut popolne pozornosti in lepih besed.

100jko: Oooo, kako lepo. Kaj pa sploh napisat o seksu? Mogoče bi lahko malo pokritiziral naše šolstvo, ki o seksu ne govori rado. Vem, včasih je bila ta tema tabu in se o njej ni govorilo, ampak zbudimo se in se počasi začnimo zavedati, da to več niso tisti časi. Po mojem bi morali v šoli bolj odprto govoriti o seksu, saj bi s tem najstniki dobili vse potrebne informacije, ki jih potrebujejo. Večina najstniških parov, ki se prvič spusti v seks o samem dejanju ne ve kaj veliko. Fantom so edini vir informacij filmi za odrasle, ki pa so kar daleč od tistega kar se zares dogaja v spalnici. Vedno mi je bilo smešno dejstvo, da si veliko nedolžnih žensk želi nedolžnega partnerja. Potem pa so taka dekleta nesrečna in jezna, ker njihov »prvič« ni bil to kar so pričakovale. Ja pa, lepo vas prosim. Ubogi revež se muči že s tem, ko poskuša najti luknjo, kako naj še pazi kaj vas boli in kaj vam ugaja. Ponavadi zna biti prvi spolni odnos ravno najbolj katastrofalen seks v celem življenju. A je to čudno? Saj nihče ne zna super kar v prvo. Ali pač?
Že nekaj časa me muči ena stvar. Veliko mlajših žensk je prej pripravljena seksati, kot pa karkoli drugega. Večini se zdi oralno zadovoljevanje nagravžno. Poznam celo primere, ki so se prvič (z roko) dotaknile moškega svinčnika šele po prvem spolnem odnosu. Jaz kot ženska ne bi nikoli pustil, da nekdo vtakne vame nekaj, kar je meni nagravžno že na dotik. Naj kdo reče kar hoče, ampak taka dekleta za to niso pripravljena in jih je v spolni odnos najverjetneje prepričal partner. A imamo v Sloveniji koga, ki bi se s mladimi ženskami pogovoril o teh zadevah? Starše? Večini je o teh stvareh nerodno govoriti s starši, pravzaprav bi večina raje delala napake, kot pa se pogovorila o možnih rešitvah.
Malo bi se dotaknil le še zaščite. Mislim, da so kondomi in tabletke postali nekaj čisto normalnega v življenju mladih. Edino kar me moti je to, da mladostniki uporabljajo zaščito le za to, da se zaščitijo pred nosečnostjo. O različnih spolnih boleznih nihče sploh ne razmišlja, mogoče se o temu premalo govori. Tudi tisti, ki dobijo kakšno bolezen se zelo potrudijo, da bi le to ohranili kot skrivnost. Ravno zadnjič je na televiziji starejša ženska rekla, da ima spolne odnose z več različnimi partnerji in da ona ne potrebuje kondomov, ker je v menopavzi in več ne more zanositi. V njenem glasu sploh ni bilo zaznati straha pred spolnimi boleznimi. Kako naj se mlajši zavedamo spolnih bolezni, če se pa še tisti starejši in bolj zreli s tem ne obremenjujejo? Težko, a ne?

petek, 20. november 2009

Okoli riti v žep

Trenutna situacija je neznosna. V šoli ravno čakam na dve uri fizike, kar pomeni, da bom do pol treh uživala skupaj z mrzlo učilnico, monotonim govorjenjem, ubijalsko tišino ter v borbi sama s sabo, da ne zaspim.
Vsekakor pa ni to glavni razlog, za moje trenutno javljanje. Situacija je še neznosnejša, kot izgleda...

... časovni stroj nas je ponesel v čas srednjega veka. Hiša je obdana z obrambnimi jarki, do vhoda tako pridem lahko le okoli riti v žep, da bi govorili o kakšni naprednejši tehnologiji, kot je televizor, telefon, mogoče internet? Ne, hvala. Tega pa mi ne furamo v srednjem veku!

Izgleda, da sem bom med vikendom preselila kar k Markotu, saj je s slednjimi stvarmi res težko živeti. Delavce, ki pa me vsako jutro veselo pozdravljajo med kofetkanjem na mojem dvorišču, opozarjam, da že naredijo ta, nebigabilotreba, pločnik, ki je terjal veliko žrtev, med njimi tudi našo živo mejo.

Lp, ne-vesela Dona

sreda, 18. november 2009

Ne beži


»Ne beži. Ujel te bom!«
»Ne boš me.«
»Opozarjam te. Predaj se…«
In že sta tekla po rumenem klasju, v dolini, kjer reka naredi najlepše meandre, oriše otok ter se združi še z enim tokom. Sonce je pripekalo, kot da bi že bili avgusta, in vonj po pokošeni travi se je mešal z vonjem cvetoče akacije.
Zagrabil jo je za boke ter se zmagovito nasmehnil, ona pa se je hihitaje sesedla na travo. Zrl je v njene velike čokoladne oči ter se zgubljal v sočnosti dekliškega nasmeha. Premiki kotičkov ustnic, navdušeno govorjenje, blebetanje, šumenje… pomen besed se je izgubljal v opojnosti njene lepote. Ni se več mogel zadrževati. Z ustnicami je prekinil njeno govorjenje, pobožal njene svetle lase ter se zazrl v njene oči.
Tiho je legla na travo in se zagledala v mimoidoče oblake. V lase ji je pripel marjetico ter legel poleg nje. Nasmehnila se je in tiho vprašala: »Ljubiš me, kajne?«
Odgovor je zamrmral najprej le zase, nato pa dvignil pogled ter se igrivo nasmehnil. »Ujemi me in ugotovi.«
Zapodil se je nazaj v pšenično klasje ter zakričal »Ljubim te! Ljubim!«

ponedeljek, 16. november 2009

Antena: Tehnologija

Donch: Pozdravljeni, dragi bralci! Naj vam opišem današnjo temo. Ko se zjutraj zbudim, pritisnem na gumb, priročnega, majhnega avtomatka, ta pa mi pripravi dišečo kavico, ki so jo včasih delale babice. Nato se oblečem in usedem na tople, usnjene, rdeče sedeže ter se odpeljem v šolo. Nekoč so hodili v šolo peš. V šoli vržem nekaj kovancev skozi luknjo, da mi avtomat skuha čaj ter naredi sendvič. Takšnega, kakršnega so včasih delale naše mame za zajtrk. Po pouku se uležem pred televizor, vklopim še računalnik, v ozadju igra radio, pogovarjam se po telefonu, na mizi pa zrem še v okvir, ki predvaja slike. Sama preživljam čas, ki ga je družina nekoč preživela skupaj. Dragi in drage moje- čas gre naprej in se razvija. In za vse to skrbi naša, ena in edina TEHNOLOGIJA.

Verjetno nam je vsem znano, da smo ženske z Venere, moški pa z Marsa. Kako ne, saj takšnega, in podobne reke, ljudje že dolgo vpletajo v naša življenja. Načini razmišljanja, aktivnosti, interesi in vrednote obeh spolov so tiste, ki med nami rišejo velike prepade. Ženske razumemo psihologijo žensk, moški pa psihologijo moških, in ravno zato se skupaj znajdemo tako dobro. Saj veste, tista privlačna skrivnostnost, ki je pri partnerju nikoli ne bomo razumeli.
Tako, kot so se Marsovi možje in Venerine žene vcepili v naše glave, tako še vedno tehnologija velja za moško področje. V veliki količini so seveda moški tisti »tehnični del« v družini, ki menjavajo žarnice, ki popravljajo omarice, obvladajo sestavo avtomobila, v minuti in pol sestavijo novo omaro ter, s prstom leve roke, z računalnika začarajo tisoč in eno možnost. Popolnoma se strinjam, da so moški veliko bolj domači s tehnologijo, kot ženske, vendar razlog ni v tem, da smo »glupe«, kot nekateri pravijo, temveč veliko večja moška angažiranost v takšne stvari. Da bi jaz sedela 5 ur pred računalnikom, da bi odtipkala »nevemkakšnostvar«? Ne, hvala. Pa vendar mislim, da ni res, da ne bi bile ženske zmožne takšnih stvari! Ravno nasprotno. V sodobnejšem času se razlike vidno manjšajo, preteklost in položaj žensk pa sta tako ali tako posledica takratne podreditve in manjvrednosti žensk v družini. Po mojem bi bila slika današnjega časa veliko bolj drugačna, če bi bili že od nekdaj enakopravni. Če ne drugega, bi bilo veliko več znanstvenic na svetu, kot jih je sedaj.
In kakšna je prihodnost tehnologije, ki se iz leta v leto dramatično razvija? V mislih imam še enkrat toliko robotizacije, ki jo uporabljamo sedaj, ter življenja še bolj poenostavljena s stvarmi prinesene h kavču. Čakajo nas še hitrejša potovanja, veliko več medsebojnih odnosov preko tipkovnic, verjetno usmeritev v drugačne poklice. Mogoče si bodo izmislili še net-sex! Nikoli ne veš…



100jko: Najprej naj takoj povem, da ne mislim, da so VSE ženske »glupe« kar se tiče tehnologije. Verjetno obstaja kar veliko žensk na svetu, ki vedo veliko o tem področju. Žal pa nobene ne poznam. :D Vsi vemo, da si je lažje zapomniti neumne stvari. Jaz sem na primer človek, ki zelo hitro (včasih prehitro) presodi človekovo znanje glede določene stvari. Priznam pa, da ko slišim izjave kot so: »Emmm 100jko kaj pa so XP-ji?« in »Meni je nekdo prestavil internet na računalniku in ga zdaj ni več...« vem, da se človeku ne izplača razlagati o tehnoloških zadevah. Ampak dajte no! Kako si lahko kdorkoli (ki ni z eno nogo v grobu) privošči, da ne ve kaj so windowsi in podobne zadeve? Iz leta v leto smo bolj odvisni od tehnologije in ravno to je razlog, zakaj bi se morali ljudje potruditi in malo pozanimati o napredkih. Če to ne storite zaradi sebe, storite to zaradi svoje denarnice. Ljudje kot sem jaz in moji sošolci, vas bomo zaradi tega neznanja lepo finančno odrli. Včasih mi je prav smešno koliko denarja ljudje plačajo za najbolj preproste računalniške storitve. Če želite, da vam nekdo namesti operacijski sistem in internet, boste ponekod odšteli tudi po 100 eurov. Veste koliko tisoč eurov bi jaz do sedaj že porabil, če ne bi imel takšnega znanja, kot ga imam?! Roko na srce, mislim, da je kaj takšnega še čista osnova računalništva. Ali ste videli nove modele avtomobiliov? Usedeš se notri in že začne vse piskati in utripati. Za nekatere avte nudijo celo inštrukcije, da vas naučijo uporabljati vse njegove funkcije. Ali ste videli nove pralne stroje? Imajo več tipk kot moj računalnik! Nekdo bi lahko lepo živel samo od tega, da bi stare babice učil uporabljati nove pralne stroje in ostale domače naprave. Zadnjič sem videl oglas nekoga, ki nudi inštrukcije uporabe pametnih telefonov in notesnikov. Malo je manjkalo, da bi ga poklical in ga prosil za te inštrukcije uporabe telefona. Lepo vas prosim, no! Mogoče pa smo res ljudje tako leni, da se nam ne da nič narediti. Mislim, da bo svet kaj kmalu prisilil ne-tehnološke ljudi, da se malo potrudijo v tej smeri. Do takrat pa... hvala za vaš denar.

p.s.: Klik klik na tipkovnico za blondinke.

nedelja, 15. november 2009

Tujec, ne zapiraj se


Iznenada, kakor otožna pesem ptice, ujete v stoletno kletko, izvila se je solza iz, kot robota, hladnega obraza. Ne, ni le on skrivnosti črna ptica, ni le on maska svoje postave. Razodel se je, pokazal svoja čustva. Na dan so privrele grenkobe daljne preteklosti, bolečin resnice, ki jih je v tihi temi skril za tremi vrati, s kovinskimi lisicami priklenil na obrabljen zid, z izklesanimi vpisi. Bil je on, takšen kakršen je, kakršnega ga je naredila črnina zaznamovane grenkobe. A robota hladnega izraza, skrivajoč prekletstvo, odplavila je prva mesečina, ko razkril se je pred mojim obličjem. Tujec, ne zapiraj se pred mano. Mano, ki te ljubim.

petek, 13. november 2009

Vonj po čokoladi, vonj po Evropi

Z razredom smo bili, s strani poslanca J. Kacina, povabljeni v Bruselj, na ogled Evropskega parlamenta, da bi se kaj več naučili o samem delovanju Evropske unije ter parlamenta samega. Da pa ne bi Bruselj bil le ena od prestolnic EU, smo si ga ogledali še obširneje in se soočili še z drugimi značilnostmi, ki jih ponuja Belgija.



Belgija je znana po kipu dečka, ki lula "manneken pis".


Kot tudi druge turiste, nas je zajela Waffle-manija, saj je Belgija znana po odlični čokoladi ter vafljih.


Atomium


Ogled belgijskih Benetk- mesta Brugge

ponedeljek, 09. november 2009

Bruselj

Blogu tako uradno dajem 3-dnevni dopust, saj odhajam v Belgijo. Kaj več pa boste seveda izvedeli, ko se v času spreminjanja mošta v vino vrnem v rodne kraje, da skupaj nazdravimo Sv. Martinu!



Lep pozdrav, Dona

nedelja, 08. november 2009

V pričakovanju zime...

Mrzlo je tu zunaj. Škornji so prepustili vlago na novo zapadlega snega, plašč se od starosti še komaj drži skupaj, nos in lica so rdečkasta in poledenela. Počutim se kot deklica z vžigalicami, ko z iskrami v očeh, sredi zaspanega mrzlega mesta, razmišljam o praznikih in vsem lepem, kar prinaša takšno surovo vreme. Kje je svetlost barvitih lučk? Kje je bleščeči zabaviščni park? Kje so nežne snežinke, ki se skozi okno zdijo tako ljubeznive? Kje je blišč, kje sta toplota in smeh?
Mesto počiva pod snežno odejo. Ni smeha, in ne blišča, le surovo vreme, ki vžiga iskro v mojih očeh. Nisem in ne obupujem, saj vem, da je le uvertura k vsemu lepemu, ki me še čaka.

K speči dolini, ki spi pod debelo odejo snega, k navdušenim očem otrok, ki nervozno trgajo mašnje z daril ter k neprecenljivemu stisku tvoje tople roke v hladni, surovi zimi.


četrtek, 05. november 2009

Bil je eden tistih dni

Bil je eden tistih dni, ko se popolnoma odklopim od sveta, ko zame ona, on in ono ne obstajajo. Bil je eden tistih dni, ko sem jaz le jaz, in ko skozi ogledalo odsevam le samo sebe in ne njo.
Ko sem, že kot tisočkrat do sedaj, strmela v svoj odsev ter se iskala med prepletenimi odnosi, željami in vrednotami, sem se začela zavedati. Česa? Tega, da tistih »mojih« dni ni več. Da sama ne obstajam, kot sem nekoč. Da je v mojem odsevu neka praznina, ki je do sedaj ni bilo moč opaziti. Manjkal si v tem, od mnogih mojih dni, ko razgalim svojo dušo, odstranim masko in sem to, kar sem. Manjkal si, saj si navodilo, ki me narekuje. A tega do sedaj nisem opazila.
Bil je eden tistih najinih dni, ko se popolnoma odklopiva od sveta in v ogledalu skupaj uzreva hrepeneče oči drug drugega in se začneva zavedati, da sva skupaj to, kar sva in želiva biti. Za vedno.

torek, 03. november 2009

Antena: Resna zveza


100jko: Pozdrav. Danes bova z Dono pisala o resnih zvezah današnje mladine. Naši redni bralci veste, da sva z Dono pred kratkim imela 2 leti medsebojnega prenašanja. A ni malo hecno, da se današnji podmladek spušča v te »resne« zveze. Hecno je že to, da združujem besedi mladina in resnost, saj vsi vemo, da je le redkokateri mladostnik zmožen biti resen. Ne morem verjeti, da bom star 22 let in imam za sabo že dve resni zvezi, kateri sta trajali vsaka po dve leti. Dejstvo je, da poznam vrstnike, ki imajo partnerja s katerim so že 5-6 let. To je veliko. Preden se poglobim v sam pomen »resne« zveze naj povem mojo definicijo kaj je resna zveza pri mladostnikih. To je vsaka zveza v kateri sta moški in ženska skupaj več kot 6 mesecev. Pogoja sta tudi, da sta partnerja v teh 6 mesecih tudi spolno aktivna in zvesta drug drugemu. Ker, če si moški in ti ženska ne da po tem času, verjetno nisi v neki resni zvezi. Roko na srce, šest mesecev je več kot dovolj časa, da pride do ljubezni. Mislim pa, da prave navezanosti brez spolnosti ne more biti. O spolnosti še kdaj drugič. Zdaj imam vprašanje za vse te 16-letnike, ki so čisto »noro zaljubljeni«. A resnično ciljate na to, da boste s svojim partnerjem za vedno? Če na to ne računate, potem mi prosim povejte v čem je smisel? Saj vem, da vam je lepo, ko se stiskate in ljubčkate na vsakem mogočem vogalu, toda večini se ob zgornjem vprašanju pojavi kurja polt. Fantom roji po glavi kaj takega: »Jaz pa že ne bom od zdaj pa do konca življenja sexal le z dvema ženskama! O NE! Na faxu se bom jaz malo znorel in počel stvari, ki jih s punco ne morem.« Kako bedno. Veliko ljudi najde pravo osebo zase že zelo zgodaj, a jih prav tako veliko od teh to osebo izgubi ravno zaradi zgornjih mislih. A ne bi bilo lepo, da do 25. leta nimaš sreče z ženskami? (se opravičujem ker govorim samo z moškega stališča) Do 25 bi imel nekaj kratkih zvezic, s katerimi bi si nabral izkušnje, potem pa bi prišla tista prava. Taka za »ožent«. Hjoj, bi bilo to lepo! Kaj pa naj jaz naredim? Našel sem popolno punco zase in zdaj ne vem kaj naj naredim z njo. Hja verjetno jo bom čez par mesecev kar oženil. Kaj praviš Dona, bi mi rekla usodni DA!?
Dona: Ravno včeraj mi je moški v frizerskem salonu rekel, da sem kar za »ožent« in vprašal, če že imam nagledanega moža. In zakaj bi si lagala in si želela nekaj drugega, če imam s tabo vse? Seveda bi rekla DA! V to sem prepričana. Je pa res, da sem o sami ironiji, ki si jo že zgoraj opisal, razmišljala tudi sama. Zakaj hudiča se nisva srečala pri kakšnih dvajsetih letih ali kasneje, ko si slaba polovica nekako le najde primernega partnerja, s katerim bi živela. Pravijo, da se po navadi ravno zaradi takšnih zvez, ki nastanejo v mladostništvu, v zakonih pojavijo težave v tem, da partnerja čutita, da nista v mladosti vsega preizkusila in jima manjka delček zabave. Česar sicer pri naju ne vidim problema, saj kakšno steklenico tekile lahko » za zabavo« spijeva tudi sama in nato tekmujeva v padcu po stopnicah. Mislim, da takšen problem ni le posledica predolge zveze, temveč tudi posledica aktivnosti, ki jih partnerja počneta skupaj. Namreč, skoraj sigurna sem, da če bi se udeleževala kakšnih plesnih tečajev, potovanj v Trope, tečaja potapljanja, jahanja konj, skupnih zabav s prijatelji ali česarkoli drugega, bi bila zveza le še lepša in nikoli ne dolgočasna. Mislim, da bi si vsi pari morali vzeti čas eden za drugega in pozabiti na izgovore, da nimajo časa zaradi službenih obveznosti ali podobnega. Okej, verjetno vsi mislite le eno: »Daj smrklja utihni, saj še živeti nisi začela.« V redu, vendar vseeno pozivam vse, da poizkusite. Namreč, okoli sebe imam dosti razdrtih zakonov, ki mi le dajejo vedeti, kako kratka je lahko sreča, če se ne potrudiš za njen obstanek.
Dovolj o zakonskih svetovalnicah. Glede najine dvoletne zveze s 100jkom moram povedati, da sem zelo presenečena, da se je razvila v to, kar se je. Saj sva začela bolj za zabavo in brez nekakšnih velikih pričakovanj. Simpatija tu, simpatija tam, pa poskusiva! In kot zgleda trenutno, bo še kar trajalo, saj si deliva marsikatere hobije, pa tudi prilagodljiva sva. Tako, da če naju Antena ne odpusti, bova še kar nekaj časa ogrevala najino rubriko in se lotevala skupnih tem.
Naj pa potožim, da je 100jko s svojo šolo in s tem, da je postal priden učenec, z bolj malo počitnicami, malo zakuhal vse skupaj, saj sva morala najin Egipt, za skupni 2 leti, prestaviti za nedoločen čas. Zato sva na dan obletnice obtičala sredi BTCja, kjer sva se dodobra poredila s hamburgerji ter kokicami v kinu! Kako romantično, kajne? : )