nedelja, 15. november 2009

Tujec, ne zapiraj se


Iznenada, kakor otožna pesem ptice, ujete v stoletno kletko, izvila se je solza iz, kot robota, hladnega obraza. Ne, ni le on skrivnosti črna ptica, ni le on maska svoje postave. Razodel se je, pokazal svoja čustva. Na dan so privrele grenkobe daljne preteklosti, bolečin resnice, ki jih je v tihi temi skril za tremi vrati, s kovinskimi lisicami priklenil na obrabljen zid, z izklesanimi vpisi. Bil je on, takšen kakršen je, kakršnega ga je naredila črnina zaznamovane grenkobe. A robota hladnega izraza, skrivajoč prekletstvo, odplavila je prva mesečina, ko razkril se je pred mojim obličjem. Tujec, ne zapiraj se pred mano. Mano, ki te ljubim.

Ni komentarjev: