Mrzlo je tu zunaj. Škornji so prepustili vlago na novo zapadlega snega, plašč se od starosti še komaj drži skupaj, nos in lica so rdečkasta in poledenela. Počutim se kot deklica z vžigalicami, ko z iskrami v očeh, sredi zaspanega mrzlega mesta, razmišljam o praznikih in vsem lepem, kar prinaša takšno surovo vreme. Kje je svetlost barvitih lučk? Kje je bleščeči zabaviščni park? Kje so nežne snežinke, ki se skozi okno zdijo tako ljubeznive? Kje je blišč, kje sta toplota in smeh?
Mesto počiva pod snežno odejo. Ni smeha, in ne blišča, le surovo vreme, ki vžiga iskro v mojih očeh. Nisem in ne obupujem, saj vem, da je le uvertura k vsemu lepemu, ki me še čaka.
Mesto počiva pod snežno odejo. Ni smeha, in ne blišča, le surovo vreme, ki vžiga iskro v mojih očeh. Nisem in ne obupujem, saj vem, da je le uvertura k vsemu lepemu, ki me še čaka.
K speči dolini, ki spi pod debelo odejo snega, k navdušenim očem otrok, ki nervozno trgajo mašnje z daril ter k neprecenljivemu stisku tvoje tople roke v hladni, surovi zimi.
Komentarji