ponedeljek, 26. september 2011

Kriteriji za sovraštvo

Kljub temu, da so objave na mojem pasjem blogu bolj redne, se najde jagod za prebiranje tudi v grmičih Gobčne Donche. Nekatere ostanejo le kratki reki o lumparijah, spet druge pa me žrejo toliko časa, dokler si jih vsake toliko malo privoščim, se posladkam z njimi. 

Nekaj objav nazaj sem govorila, da je Facebook med mladino že skoraj kriterij za obstanek, danes pa moram priznati, da je posredno tudi kriterij za obstanek mojega bloga. Daje namreč odlična izhodišča za pisanje, zlasti, ko se spotaknem ob mnoge družbene lastnosti, vidne že med stanji svojih virtualnih-prijateljev.


To, da smo ljudje (brez posploševanja ne gre) čreda ovac, ki sledi najslajši ideji o sočnih travnikih, se zavedam. Kesam se dni, ko sem se hotela zliti z družbo, kar so me naučili v ... no, povsod, kjer je imela prste vmes vzgoja. Posameznik, njegova ideja, njegov cilj, njegovo videnje stanja, individualnost, lastno mnjenje - mnogokrat pozabljeni zakladi, ki bi jih ljudje lahko večkrat uporabili v svoje dobro. A smo raje neumne ovce, ki vse do svetovnega potopa ne bomo videle, da Noe gradi svojo barko.

Današnje jabolko spora

Kar se mi zdi najbolj zanimivo je, kako lahko posameznik umetno povzroči množično sovraštvo do nekoga ali nečesa. In kar je najbolj osupljivo, brez vsakršnega dobrega razloga. My dear haters - one post just for you ...

Justin Bieber. Je kriterij "moji-prijatelji-se-norčujejo-iz-njega" res tako dober?

Justin Bieber je odličen primer za množični prezir, ki po vsej verjetnosti temelji na prazni slami. Po odgovore o tem, zakaj mladi sovražijo Justina, sem se odpravila na forume in Youtube. Zaključim lahko, da glavnega razloga še nisem odkrila, se pa večina naslanja na:
 

a) Because he is dum and sounds like a girl
b) He only has 9-year-old fans

c) Because of his hair 
d) Because he is gay


Je sploh vredno mojega komentarja? Vem le, da bo Justin zelo hud tip čez nekaj let :)

Da bomo tudi mladi Slovenceljni "in", so ideje, da bo Bieberjev datum smrti svetovni praznik, zelo zaželjene. Who does that? Kako bolan mora biti človek, da se zabava na takšen način? Kdo bi nič hudega slutečemu želel smrti, iz razloga ker je popularen? Kako bi se pred desetimi leti znašli Spearsova in Aguilera, če bi ju spremljala takšna škodoželjna generacija mladih?

Sovražim jo. Zakaj? Ker je prasica.

In ne samo slavni, tudi "navadni smrtniki" imamo probleme s svojimi somučeniki. Mislim, da skoraj ne obstaja človek, o katerem se ne bi širile laži. Smo ljudje res tako zdolgočaseni, da se moramo vtikati v tuja življenja?

Če bi znali živeti v sožitju (kar nam ne uspeva ne z ljudmi, ne z živalmi, ne z rastlinami, tudi s kamni ne), bi bilo na svetu lepše. Morda več besed in manj orožja. Morda več objemov in manj solza. But, why bother? Trpeti moramo in jokati, ker nas to naredi "prave ljudi". Prave prasce.

Koža postane trda skozi leta, sosedovi voluharji pa le sitni mali glasovi. In le čakajo, da bodo na tvoj datum smrti uvedli praznik. Zdaj mi je vseeno, vem pa, da so mi v osnovnošolskih letih prišli takšni glasovi do živega. Kaj so naredili šele ranljivim dušicam okoli mene?

Mlada sem, prijazna, simpatična, zgovorna, poskočna, radovedna ... Oj Dona, ti prasica.

p.s.: Zakaj pa vi lajkate črni humor o Justinu Bieberju?

ponedeljek, 19. september 2011

Zaskrbelo me je zaradi prevelike optimističnosti preteklih postov, pa sem raziskala zadevo.

Svoje detektivsko delo zaključujem z najdbo, da ima sladkost skrivno navezo s soncem. Torej bodo od jutrišnjega dne, ko naj bi se temperatura spustila, objave realnejše, trde, kritične. Takšne, ki so med poletjem nastajale ponoči?

Ne nasedajte času ... Ni definiran.

petek, 16. september 2011

Zapletena. Pa ti?

Kot sem si obljubila že na NewYorški avtobusni turi po vročih točkah snemanja Sex&The City, sem se spravila k ponovnem ogledu omenjene serije. Ne bi je uvrstila ravno med meni ljubše, je pa vseeno kar zanimiva in zabavna - zlasti, ker jo tokrat bolj razumem, kot pred desetimi leti. Ne samo razumem - tokrat analiziram, kaj hudiča se dogaja s Carrie, Samantho, Myrando in Charlotte, da se nikoli ne zadovoljijo s tem, kar imajo.



Problemi takratnih časov (serija se je začela leta 1998), so problemi današnjih časov. In nekako čutim, da se ljudje v svojem razvoju nismo premaknili nikamor. Pravzaprav se mi dozdeva, da smo bili vedno takšni, kakršne nas opazujem danes ... Zapleteni.

Zapletenost je, po mojem mnenju, vir naše napačne usmeritve. Ljudje se vedno preveč obremenjujemo z zunanjim in pozabljamo na notranji svet - nase.

Prva stopnja do "boljšega jutri" je vsekakor zavedanje svoje zapletenosti. Zakaj bi se moral obremenjevati s svojo zapletenostjo? Mogoče bo marsikdo razumel današnjo objavo kot brezvezno pametovanje, pa vselej za trenutek pozabimo name ... usmerite se vase in se vprašajte ali ne bi bilo bolje poznati katera pot na smerokazu je tista prava, ki nam bo prinesla srečo? Ali ne bi bilo lažje razbrati svoje razburkane misli in dobro presoditi med srcem in glavo?

Seveda bi bilo - sami pogojniki. A, zakaj ne bi nekaj razrešili v tej smeri? Koliko časa in napora boste porabili, da razkopljete svoje globine, se odločite sami. Verjetno ne boste zaključili do svoje smrti, a že najmanjše vprašanje, na katerega boste uspeli odgovoriti, vam bo olajšalo življenje.

Zakaj zapletenost?
Počakajte do naslednje objave. Ta čas pa naredite nekaj zase ...

sobota, 10. september 2011

Meditacije trenutkov

Sedim na epicentru jutranjih žarkov in srkam dišečo kavo. Uživam trenutek svoje tišine. Ugotovila sem, da mi izklop iz našega sveta pogosto pomaga, da lahko razberem svoje misli ter spojim nitke vprašanj in odgovorov iste teme, ki se premetava po temnih kotičkih mojega podstrešja. Imenujem jih meditacije trenutkov, ker vidno izboljšujejo mojo bit na tem planetu.  

Sem ogromen sanjač - to priznam. Včasih si v mislih zgradim tako resničen svet, da za trenutek pozabim, v katerem zares živim. Sicer ju ločujejo le nianse, ker sem se - hvala vsem bogovom v vesolju - naučila živeti življenje v polni meri. Težko opišem kako, a moje tetovaže lepo simbolizirajo glavne sestavine moje sreče.  

Že dolgo nisem bila prav zares nesrečna ali slabe volje. In hvaležna sem si, da je tako. Še posebej zato, ker je danes že težko živeti v sklopu svojih nazorov v svetu, ki je od začetka do konca zafrustriran. Vsi tarnajo, vsi se pritožujejo, ni denarja, ni ljubezni, ni sreče, ni ... ni ničesar, kar biva v njihovi predstavi. Kako prekleto težko opišem svojo srečo mojim domačim, če je dnevno ne okušajo. Kako prekleto težko razložim svoje korake mojim znancem. Kako prekleto težko se sprijaznim z drugačnimi - na videz plitkimi - vrednotami drugih sobivajočih.

Čutiti druge, da bi drugi čutili mene, je prekompleksen in preveč žalosten proces. Upam le, da se bomo nekoč vsi naučili upoštevati svoje energije. In absorbirati pozitivnost svojih sogovornikov.

Vsak dan je moj dan. Zbudim se srečna. Zaspim srečna. Sanjam srečna.


Nič mi ne manjka.

petek, 09. september 2011

Trenutno

Težko opišem svojo trenutno živalsko nagnjenje. Ob večerih sem lenivec, podnevi pa svojo hiperaktivnost in željo po nenehnem gibanju ne zaustavi še tako uren veveriček. 100% sem neozdravljivi terier, o katerem nas, pasjeljubce, svarijo razne literature.

Name čaka moja prva arhitekturna naloga. Pa ne tista "taprava". Zastavila sem si svojo. V roku dveh tednov moram tuje, hladno stanovanje spremeniti v energijsko bombo, kjer bom gnezdila v času svojega študija - no, vsaj na začetku, da se napojim s slavnim "študentskim življenjem", ki ob opevanju kar cedi med iz svojega zvena. Dnevna soba mi nekako diši po rdeči, beli in rjavi, medtem ko se spalnica še išče v mavrici barv. Priznam, neznansko uživam v iskanju rešitev za najino "low budget denarnico", v sanjarjenju o svojem hladilniku, kjer ne bo včerišnjega golaža, kislega mleka ali kefirja. Šele danes sem pomislila - kupovati bom morala svoj toaletni papir. Kako zabavno.

Miselne igre. Logične asociacije. Življenje. Zabava.

petek, 02. september 2011

Zakaj ženske ljubijo vampirje?

Že dolgo se sprašujem, kaj hudiča je drugačnega na vampirjih, kot na navadnih moških. Zakaj bi si, če bi bilo možno, želele vampirskega fanta bolj, kot navadnega, kmečkega dečka? Je odgovor v skrivnostnosti, nepoznavanju tuje vrste? Ali gre preprosto za nekakšno "modno muho", s katero so nas zmešale zgodbe o nadnaravnem?


Že filmi "pred milijoni let" so prikazovali strasten ugriz v vrat zemeljske ljubimke. Takratni vampiro-loverji so pretiravali z gelom, oči so imeli namazane s temno barvico, ogrnjeni so bili v črno ogrinjalo. Se še spomnite?
In potem, ko sem še v plenicah skakljala po kavču, sta bili zelo popularni Buffy - izganjalka vampirjev (ki se je zaljubila v vampirja Angela) ter Angel (nadaljevanje s prikazovanjem njegovega življenja, ko je odšel). Kljub temu, da sem bila zelo zelo majhna, se spomnim, da me je najbolj privlačil Spike (vampir - le kdo bi si mislil). Bil je daleč od simpatičnega, kaj šele od lepega, a njegovi špičasti zobki in strašljiv pogled ... Oh, dekleta! Kaj je narobe z nami?


Nisem si popolnoma na jasnem, a slutim, da je današnjo vampirjemanijo sprožil Twilight. S težkim srcem priznam, da si filmov še nisem pogledala (vem, pravi outsider), a dekleta pravijo, da so se v Roberta Pattinsona zaljubila zaradi njegove skrivnostnosti. Mnoge se še vedno zbujajo ponoči in vpijejo: "Bite me, Robert."
Da so vampirji veliko bolj popularni od naših moških, pa priča tudi serija True blood, kjer naj bi bili vampirji splošno priznani prebivalci. Medtem, ko se jih mnogi bojijo, pa se zlasti mladi odločajo za seks z njimi, snemanje porno filmov in podobno - Če dobro razmislim, ni to prav nič čudnega. Tudi črnca bodo v državi, kjer je večina populacije bela, ženske bolj oblegale.





Po Šifrerjevi "Lepa dekleta ljubijo barabe" in vzdihovanju ob vseh True bloodih, Twilightih, Vampire diariesih & stuff lahko zaključim, da se očitno zelo rade izpostavljamo nevarnostim, ljubimo drugačnost, iščemo novosti, razdiramo tabuje.

Torej res velja, da si ženske rade zakompliciramo življenje?