četrtek, 31. julij 2008

To ni bil boj... temveč mesarsko klanje

Težko je biti zločinec, zelo nevarno in pretkano delo se ti namreč v trenutku lahko zazdi kapljica čez rob. Še posebej težko je, če delaš v mestu, v katerem straši sexy pijanec in te v stotinki sekunde s svojimi močmi pošlje do lune in nazaj.
Vendar kaj hočeš, ko pa se ti je tako težko opreti temu, da si ga ne bi ogledal od blizu, da ne bi čutil z njim, da ga ne bi pojezil malo. Bil ni le boj, bilo je mesarsko klanje, da sem se prebila do "Modre strele", ki me je varno ponesla v zavetje, kjer sem bila varna in si varuha mesta ogledala od blizu. Potrebovala sem kar veliko moči in potrplenja, da se nisem zlomila, da se nisem razjezila in totalno popizdila, a kot velja pravilo, da moraš vedno malo potrpeti in pretrpeti težke bitke, da prideš do najslajšega, se je tudi to tako izšlo.
"Modri streli" je stekla po grlu opojna medica in kaj kmalu je začela renčati v smeri, kamor naju je ponesla skrivnostno, z zavezanimi očmi skozi vhod ter nama otežila delo, ko sva ga potlej za nazaj tako dolgo iskala.

Tema, platno, velika porcija kokic, jaz in on ... ter Hancock!

torek, 29. julij 2008

Anketa

















Tako, pa je konec še ene izmed anket. Tokrat me je zanimalo s čim se posladkate po sexu, kam se spravite, kaj počnete...
Glede na rezultate sklepam, da moj blog berejo večinoma dekleta, ker sem skoraj prepričana, da fantje bolj prisegate na počitek, kot pa kakšno ljubkovanje. Rezultati so zapolnili moja pričakovanja.
Drugače pa prisegam na cartanje kjerkoli, kadarkoli :)

(Ko obudim fotoaparat od mrtvih, vam bom malo predstavila dogajanje v Romuniji. Do takrat pa Adio*)

sobota, 19. julij 2008

Odhajam...























Spet odhajam. Tokrat ostajam na tem kontinentu, vendar po času vožnje toliko, kot da bi šla do avstralije.
Danes ob sedmih se poslovim od svoje zemljice in jo pičim v Romunijo, katere glavno mesto je Bukarešta, razdeljena pa je na kar 41 okrožij.
Z Občino gremo Odbojkarski in rokometaški klub na prijateljske turnirje z romunci in francozi, ter na priprave za novo odbojkaško sezono. Kako bo vse skupaj potekalo in kaj naj pričakujem od te revne državice? Nimam pojma :)
Poleg vsakodnevnih treningov nas čakajo še aktivnosti na mivki, morje, degustacija vin, nekakšen ustni karneval, ogled Bukarešte itd.

Oblubim, da bom vse fotkala, kar bo prilezlo mimo, ampak sem v dvomih, če bo omogočen dostop do interneta. Če bo, se vam vsekakor javim :)

( Muci priden bot, pa ne samo kebabe jest, ker se boš zrediu :D )

Poljubčke vsem =***

petek, 18. julij 2008

TemaTedna: Amnezija Jane Doe

Se sprašujete kdo za vraga je Jane Doe? Ravno to sem se tudi jaz spraševala med zdolgočasenim strmenjem v obrabljene tapete, ki kar kričijo k prenovi. Tu so že od kar pomnim, vendar še nisem opazila, da so tako skrbno od vrha do tal prepletena s pajkovimi mrežami. Dolgo sem napenjala možgane in iskala kakšne skrite znake, morda namige ali pa prebliske v rdečih packah, ki se nesramno bohotijo na steni. Kako so prišle tam? Haha, to so bili dobri časi, ko sem še neumorno verjela v Božička, v brezskrbno življenje, v pravljice in Zobno miško.

Bila sem mala svetlolasa deklica velikih načrtov in iskrivih oči. Starša sta me oboževala in mi vedno ustregla z vsemi mogočimi stvarmi. Iz dneva v dan sem stala pred ogledalom v maminih najnovejših čevljih, z vrtoglavimi nekaj centimetri, ki so bili za tiste čase skoraj polovica mene. Vsak nov dan mi je predstavljal nov izziv, novo barvno kombinacijo in nov par čevljev, kateri danes že počasi preraščajo v nevaren fetiš. Tako sem v vrtoglavih petah dosegla do tretje police, kjer so se skrivala mamina ličila, takrat moderne češnjevo rdeče šminke in pastelna senčila. Po pravici povedano se teh šmink nikoli nisem naveličala, tako da sem ponavadi poskrbela, da je bil moj make-up bolj podoben klovnovem, kot pa čemu drugemu. Ko sem se takole našemila, sem nerodno prišepala do ogledala, vzela v roke daljinski upravljalnik ali najbližjo krtačo, ter na ves glas vreščala refrene takratnih uspešnic. Hotela sem postati pevka, kot moj ati. Bila sem zvezda zase. Sanjarila sem o velikih odrih, osvetljenih s tisočerimi lučmi in o množici, ki navdušeno vpije moje ime. Glasove si nisem domišljala, odzvanjali so v moji glavi. Čutila sem takte, tihe udarce metronoma, ki so zapodili moj srčni ritem tja v nemogoče. Opazovala sem note, tresenje strun, nežne premike violinskega loka in premikanje prstov po belih tipkah klavirja. Moje življenje so bila notna črtovja, moje oči so hrepenele po violinskih ključih in šestnajstinkah. V tem času so torej nastali tudi te rdeči madeži, spomini na češnjeve šminke in moje sanjarjenje.

Vendar, ljudje se spreminjamo kot vreme. Danes smo sonce, jutri sinovi dežja. Vsake toliko časa sedem k starem pianinu, ki ves zaprašen stoji v dnevni sobi, in si zaigram delček starih melodij. Obožujem namreč občutek, ko se naježim in me spreleti srh, občutek, ko me oblije nostalgičnost. Ati se je odselil, ko mi je bilo 7 let. Že več kot 20 let se ukvarja z glasbo. Ima tudi studio, band in veliko koncertov v tujini.
In kaj počnem jaz? Nič. Moje sanje je vzel s seboj. Umrla je ljubezen do glasbe, ljubezen do violinskih lokov in težkih klavirskih tipk. Ravno glasba mi ga je vzela in ga postavila na svetovne odre, soji žarometov v mojih očeh pa so ugasnili.

Kaj si želim postati danes? Kdo sem? Kam grem?... Sem Jane Doe, popolna neznanka. Živim iz dneva v dan, iz ure v uro. Živim zase, za svojo skrivnostno identiteto. Sem neznano ime in neznan priimek, ki se skriva za hrepenečimi besedami in nepremišljenimi dejanji.

četrtek, 17. julij 2008

"izbrisani"

Prejšnji teden ni bilo medija v katerem se ne bi govorilo o veliki nesreči na Savi. Spletne strani in forume so polnili zapisi, ugotavljanja, mnenja, sočustvovanje in dvomi. Umrlo je 13 ljudi, dvakrat več otrok je ostalo brez enega ali pa kar dveh staršev, le eno življenje ni ugasnilo.
Krško je po dolgem in po čez preletaval helikopter, policisti so čakali na obrežjih in na mostovih, dokler niso dokončno po nekaj dnevih identificirali še zadnje izmed trupel, ki je končalo na gradbišču hidroelektrarne. Mediji so trkali na vrata, polnili predale spletne pošte z vprašanji, ljudje pa smo le nepremično, nemočno stali in skimavali z glavami. Še danes skimavamo kljub temu, da se prah počasi polega.
Ne gre le za moje mnenje, temveč mnenje mnogih drugih. Podeljevali so priznanja najbolj dovzetnim in izpostavljali ljudi, ki so bili najbolj zaslužni v akcijah, ki so se odvijale tu okoli. Verjetno bi se vam zdelo popolnoma butasto, če bi se stoodstotno angažirali,da bi vas spregledali pri priznanjih. Pa brigalo bi me za tisti papir na katerem bi bilo nakracano moje ime in županov podpis, ampak gre bolj za formalnost. Gre za to, da nekje izpostavljaš svoje življenje in si na koncu nekako izbrisan iz dokumentov, kot da nisi obstajal, kot, da te ni bilo v tej stiski zraven.
Slučajno zelo dobro poznam človeka, ki je ob nesreči »prisilil« svoja sopotnika, da so se podali k nevarnim vrtincem in iz vode potegnili tri ženske in rešili eno življenje, kljub strahu, kljub dvomom, … Niti zatisnil ni očesa od vsega hudega, kar se je zgodilo, umrli so njegovi zelo dobri prijatelji, pa je ves čas pomagal reševalcem, iskal v svojem arhivu stare fotografije od samega začetka gradnje pa do danes, da bi pomagal potapljačem… pa ni važno, da je ta človek moj bližnji sorodnik, ne bi bilo niti važno, da je i mojega kraja, da ga sploh poznam… tak človek bi si po mojem mnenju bolj zaslužil priznanje, kot pa zdolgočasen policist, ki je nekaj ur slonel na mostu in zdolgočaseno gledal v reko. Zame si ta človek ne zasluži le pohvale, tak človek je zame HEROJ.
Vendar je vedno tako, da so heroji na koncu tisti, ki so izgubili življenje v boju z vrtinci. Po svoji nespametnosti.

sreda, 16. julij 2008

"Če je poljub dežna kaplja ..."

Obstaja postava, ki me skriva, ko se nad mano raztezajo temni oblaki in grozi, da bo grmelo. Obstajajo oči, ki me najdejo v množici in skrbno pazijo vsak moj korak, iščejo vsako mojo stopinjo v prostrani puščavi.

Obstaja roka, ki me nežno pelje po poti, mimo ovir in ukan.

Obstaja poljub, ki iz žabe pričara princeso. Poljub, ki mi spodnese tla pod nogami in me popelje v oblake.
Želim si jih … vsakega posebej, vsakega na del, kamor pripada, kamor mu je pisala koordinacijo že usoda, še preden so jih iznašli, še preden je obstajalo človeštvo, še preden se je kopno ločilo od morja.
Če je poljub drevo, me pošlji v gozd, tam, kjer mi bodo družbo delale gozdne ptice.
Če je poljub tiktakanje, mi prinesi uro. Dajala bo ritem mojemu srcu.
Če je poljub dežna kaplja, mi pošlji nevihto. Veliko maso neumornega vrtinčenja, temne oblake in strašno svetlenje.

Če pa je poljub stik najinih ustnic ... ostani ob meni.

ponedeljek, 14. julij 2008

Turnir reaktor- Brestanica

V Brestanici se je odvil še eden izmed poletnih vikendov 2008 za mišičasto telo, zdravega duha in žejna grla. Letele so žoge, sonce je žgalo, kugle so zadevale, nasprotniki so padli v vojni, umazanijo smo pustili v bazenu... skratka vsi smo uživali, JUMBO JE BIL PA JEZEN.





nedelja, 13. julij 2008

Portorose















Portorož.
Ime debelih denarnic in mase turistov, obmorska točka velikega zapravljanja na malih stvareh. Blišč in beda hkrati. Vendar verjemite, mesto lahko tudi izgubi svoj sijaj, ko se spopadeš z življenjem v tistem koncu. Prav nič me ne čudi, da se domačini ne ustavljajo dolgo na promenadi, ki sestoji iz mnogo stojnic, na katerih se bohoti tisoč in en nakit, obleke, slike, itd. saj je vse veliko dražje, minus na kartici pa se kar povečuje in povečuje. Plačaš parkirni prostor, plačaš ležalnik, senčnik, drago pijačo ter hrano … Da bi pil samo vodo? Lahko bi, če ta ne bi bila prepovedana, saj je baje strašno onesnažena. In, ko se lačen sredi pločnika sprašuješ, kje je Italijina pica, se pred tabo pojavi restavracija, v kateri skoraj za ceno dveh pic dobiš eno v jajčasti obliki, s tremi koruzicami, ki te dodatno stanejo 2 evra in pol. Torej? Potem že moraš zvrniti kozarček ali dva v tolažbo, da te naslednjič v restavraciji ne bodo potegnili za nos in ti brez vsakega truda na mizo vrgli nekaj, kar naj bi se imenovalo pica!

p.s.: Drugač pa je blo kr fajn in se ni za pritoževat ... saj smo eni spali na posteljah, medtem ko so drugi štrleli iz avtomobila.





nedelja, 06. julij 2008

Goving baj =**



Tako! Prišel je čas morja, sonca, peska in vonja po soljeni vodi. Za 5 dni bežim v Portorož, da obnovim poznavanje lepo zvenečega, delno zapetega, mehkega narečja primorcev, da se ponovno srečam z dopustniki v centru za multiplo sklerozo in da mi bademajster Gustl zjutraj v bazen prinese kavico in popoldan krožnik giric.

Grem... Čiao

četrtek, 03. julij 2008

Nesreča na Savi

http://www.rtvslo.si/play/nesreca-med-spustom-po-savi/ava2.16802602/

Na tem linku so vse podrobnosti in opisi današnje tragedije (video), katere preiskava še poteka. Vse me je malo presenetilo, saj je prišlo na dan med popoldanskim kofetkanjem in je imelo vrhunec z novico nekaj ur kasneje, da sta bila prisotna tudi stric in njegov nečak. Ste že kdaj po totalni zmedi doživeli kakšno olajšanje? Jaz sem ga! Ob poročilih, ko sem izvedela, da mojim najbližjim ni nič- neprecenljivo.

Izrekam sožalje vsem, ki se niso uspeli izvleči.

torek, 01. julij 2008

Verzi

Stojijo in se gibljejo obenem, kljubujejo času. A se, kot bi vedno znova dojeli, da so v bitki nemočni, ustavijo. Pa spet poženejo v gibanje. Edino, kar stoji med mirovanjem in gibanjem, smo mi sami, je narava. Oboje je namreč vztrajni kazalec časa, da smo, da živimo in da se skladno s tem spreminjamo, staramo, izginjamo, četudi nam to sprva ni pri srcu, a kot ugotavljamo nam prav spreminjanje kri po žilah požene hitreje.

Verzi so vzpodbuda... verzi so moje življenje!