nedelja, 28. december 2008

Mon petit chaton

Mon petit chaton!
Sem ti že povedala kako lep si, ko nate lega noč, kako lep, ko sonce nasloni žarek nate?

Noč, kot vsaka druga. Tema, ki se vpija vame, tišina, ki me požira, ter le ena stvar, ki me tolaži- neskončno moja stvar.
Ti, poleg mene.

Čeprav molčiš, čeprav se ravnokar izgubljaš v sanjah, te čutim.
Čutim tvoj dih na moji koži, vonjam tvoj parfum, ki se meša z aromo kuhanega vina, opojna rdečina, ki nosi krivdo za tvoje trudne oči. Tako lep si v soju ulične svetilke, pokrit z nežnimi sencami. Počasi, potiho se privijem k tebi, v najino žličko, saj me občutek oddaljenosti spravlja ob pamet, vliva strah, da bi pozabila kako čutiti dotik, vzeti poljub, kako ljubiti.
Brez tvoje bližine? Je suis un peu perdu.

Mon cher, saj veš...

Energy 2008

Če se že čez leto nimamo kam dati, si pa v decembru lahko malo več privoščimo, ne?
Vsako leto Energy žur daje nov izziv, pa naj bo to padec po stopnicah, drsanje po ledu, valjanje po grmovju ali pa preprosto steklenice vina, katerih številčnost se z vsakim letom vedno bolj veča. Ojaaa, super je blo! (preostale fotke na facebooku)

petek, 26. december 2008

Predbožični razredni kuhanček

No, v naslovu sem zajela skoraj vse.
Podrobnosti pa naj ostanejo znane samo prisotnim... (:

Happy Xtmas folks...

Ta post je namenjen izključno vam, moji predragi bralci ter tudi tistim, ki so se po kakšnem čudnem naključju znašli tukaj.

Rada bi se zahvalila za vsa lepa sporočila
, ki sem jih dobivala/ jih dobivam na mobitel vsako sekundico; tudi ponoči mi nekako niso dala miru. Vesela sem, da ste se spomnili name.
Žal se tega "sporočilnega obreda" letos nisem lotila. Postalo je preveč rutinsko in neosebno. Letos vam voščim raje v živo ;)
Z Božičkom, Božično večerjo, darili sem zadovoljna.


Uživajte praznike in si vzamite čas za svoje bližnje
.























jummy (:

ponedeljek, 22. december 2008

Pismo Božičku


Dragi Božiček.

Tudi letos sem bila zelo pridna. Redno sem delala domače naloge, ubogala mamico in nisem bila razsipna z denarjemin kar izžarevala sem svojo skromnost (omara z oblekami v moji sobi ni moja!!!). Prov res!
Za praznike si želim veliiiko vrečo mandarin (lahko-lupljivih), cimet, da bi me mami in ati ubogala bolj kot do sedaj, cenejše avtobusne prevoze, petice pri fiziki, nov fotoaparat, vsake toliko časa napolnjen hladilnik, nelomljive nohte, hišnega kuharja- mojstra za kitajsko hrano z možnostjo, da jaz izbiram celoletni jedilnik, višje temperature, sneg samo na Božični večer, ter mogoče še eno malenkost- sedmico na Loterijski... (:

Da ne pozabim omeniti tudi to, da si želim še sreče, veliko idej, ljubezni, zdravja, navdušenja, samozavesti, pogona, dolgega spanca, ter najmanj 8-urno cartanje dnevno (prosi 100jkota za pomoč).

Rada te ima, tvoja Dona.

nedelja, 21. december 2008

TemaTedna: Konzerva kot življenjski prostor

Ljudje kot samouničevalci. Ljudje kot ubijalci. Ljudje kot borci in voditelji.
Stvari namreč postanejo zelo smešne, ko se po toliko stoletjih prebivanja na planetu Zemlja zavemo, koliko negativnega smo oddali v svoj življenjski prostor, ter s tem jemali sebi. Kljub temu, da je politika med zadnjimi stvarmi, ki bi me zanimale pa vem nekaj... če bi se ljudje ukvarjali z rečmi, ki so pomembnejše, bi imelo vso človeštvo več haska. Da ne bi predsedniki ter drugi "povzdignjeni" porabili toliko denarja za nepomembne enourne polete z najdražjimi transportnimi sredstvi, za sprejeme, plakatiranje mest pred volitvami ... potem bi mogoče ostalo nekaj denarja tudi za v pomembne stvari. Komu in čemu naj bi služili plakati pred volitvami? Če sem prepričana da bom volila za XXX, me verjetno YYY ne bo prepričal s svojim zretuširanim obrazom. Ali pač ne?

Torej... vzamimo te porabljene miljone nazaj...

Danes sem doma med pogovorom ujela nekaj zanimivega. Pravijo, da bi se z ogrevanjem živalskih odpadkov (beri: gnoja) lahko pridobivalo nekakšen plin. Torej, vse skoraj zastonj!

Od vseh prihranjenih milijonov odvzemimo torej eno dvajsetino denarja, za segrevalne naprave.

Če se osredotočimo na moje drago mesto Krško. S toplo vodo, ki nastaja z ohlajevanjem v velikih hladilnikih tovarne XXX in je izpuščena v Savo, bi lahko ogreli celotno Krško, in nekateri pravijo, da še del Zagreba...

Od milijonov odštejmo denar za grajenje toplotnega omrežja, ki bi potekalo do kurilnic. Ter prištejmo še nekaj vreč milijonov, s katerimi bi prihranili, ter manj onesnaževali reko.

Tem energijo ohranjajočim ukrepom dodajmo še:
- varčne žarnice
- avtomobile na plin,
- ugašanje luči, ko jih ne potrebujemo,
- večjo uporabo koles, hojo (hkrati se znebimo kavč potejto učinka)
- redno zapiranje oken (ne odpiraj pogosto okna, ko imaš vklopljeno ogrevanje)
- itd.

in potem, dragi moji... potem bi zmagali.

p.s.: ... če bi imeli še čas kaj spremeniti.
-

Ali Božiček obstaja??



























Na tisočine otrok vsako leto pride v dvome o obstajanju Božička, ter obdobje raziskovanja neznane postave Moža v rdečem. Kukanje skozi klučavnico, skrivanje v omari... vse možne metode, ki se porodijo mladim raziskovalcem na delu.
Ne vem točno, kako je bilo pri meni. Nekako sem vedela, da Božička ni, po drugi strani pa si tako želela verjeti vanj. Pri svojim šestih, sedmih letih sem postala "mamin škrat" pri obdarovanju. Ker pa sem seveda človek, ki tako pomembnih ugotovitev, kot je življenje Božička, ne more zadržati zase, sem morala tudi drugim povedati, da verjamejo v nekaj, kar ne obstaja. Če danes pomislim, koliko v Božička verujočih, sem prizadela... verjetno si res zaslužim velikansko palico od Parklja :)
Se opravičujem vsem jeznim staršem, ki so klicali mojo mami tistega decembra.

Za vse tiste, ki še verjamete pa upam, da boste verjeli še naprej...

torek, 16. december 2008

Vixit Viva (II)


Ponavadi lažejo.
Med puhanjem dima, v smeri proti vetru, razmišljam samo o njih.
O njihovi zlaganosti, medtem, ko me vedno znova zakriva smrdeči dim. Najraje bi ostala tako skrita v njem, kljub vsem neprijetnem, kar vsebuje. Izginila bi z njim, se pomešala z delci kisika, spojevala z delci ogljikovega dioksida ... samo, da bi se dvigovala, vse bližje in bližje... čemu? Koncu? Ne vem.
Razpršila bi se na veliko delcev, da bi le zajela tisto o čemer lažejo. Vse iz prve roke, da bi nato lahko odšla...z razlogom. Za vedno? Ne vem.
Plesala bi po dežju, legala na dežnike, se odsevala v apnenasti kaplji. Skupaj z njo bi izhlapela. Za vedno? Ne vem.

Vem samo, da lažejo.... ... tvoje oči.

Jutri pa res začnem migat.

























Takšni pač smo ljudje.

Ves čas govorimo kaj bomo spremenili, s čim bomo začeli, nehali... in to ne z namenom, da povemo drugim ljudem, temveč zase, ker se s tem mirimo. Pa saj, jutri je pa res daleč. In jutrišnji "pojutrišnjem" tudi. Naslednje leto je še dlje.
Ravno smo v tem času, ko se filamo z nešteto obljubami, kako bomo nehali kaditi, da bomo hodili med zimo v fitnes, morda solarij, da se bomo v novem letu več učili? Bulšit!
Začnite danes, drugače ne boste nikoli.

Besede so hrana za ljudi.

ponedeljek, 15. december 2008

Vixit Viva (I.)


Tik-tak, tik-tak... lahko bi rekla, da edini zvok, ki neutrudljivo vstraja v svojem taktnem načinu, ter mi v glavi odmeva še z bolj nadležnim zvenom, z nekoliko grenkim priokusom, s kančkom votlosti ter brezčutja. Kaj pa jaz vem.
S konico dodobra zguljenega čevlja brcam v sivkasto steno, s katere se lušči omet, že tisočkrat poscan, pobruhan, prežet z mnogo vonjavami, ter čakam. Ne ravno opredeljeno stvar, temveč čakam bolj iz navade. Mhm, iz navade čakam stvari, ki ne zajemajo navad! Malenkosti pač, takšne zaradi katerega bi se nato še preostanek dneva smejala, takšne zaradi katerih bi se mi orosilo oko, takšne, da bi se mi naježila vsaka kocina na mojem telesu. Kaj pa jaz vem.
Le občasno namreč pristajam na tla- s trdim pristankom.

Zapletena sem ja.

nedelja, 14. december 2008

Včasih nedeljski počitek v objemu zverine paše.
Prov res!

petek, 12. december 2008

TemaTedna: Za osmico sledi devetka...

2+6+3+1+9+9+2= 32
3+2=5
5+2+0+0+9= 16

1+6= 7
16-7= 9


Kaže, da bo naslednje leto, moje leto. Oja, vsekakor bo!
Sicer ne gre toliko za mojo izmišljeno numerološko računstvo, temveč bolj za tradicionalno "Decembrsko zaobljubo"- prepričanje, da bo leto, ki prihaja res "moje" leto, da pa bo Staro s seboj odneslo počitek, zabušavanje, zaletavost...
Še vedno sem mišljenja, da ljudje delujemo na samofilanje svojih baterij z dojemanjem različnih situacij. Torej, če se prepričaš, da ti gre dobro ali, če verjameš, da ti npr. pomagajo neke "višje sile", se bo to odsevalo tudi v stvareh, ki jih počneš.
Ravno zaradi tega ne maram Velikih napovedovanj prihodnosti, ki se zelo pogosto pojavijo v časopisih, zlasti v tem delu leta. Že sami vedeževalci nas polnijo z negativnostjo ter nejevoljo. Do sedaj so vsako leto napovedali vojno, državne krize, naravne katastrofe... in ja, zelo težko je zgrešiti kaj takega, kar se pojavlja iz dneva v dan.
Torej, bo leto 2009 težavno, porazno, prava nočna mora??
Vzamite ga takšnega, kot pač bo... namreč, v vseh stvareh se najde kaj pozitivnega.
Ljudje bodo še vedno umirali, reke poplavljale. Pa kaj! Takšno je življenje.

Zase vem, da bo leto 2009, leto Asov!

sreda, 10. december 2008

Fetišizem pokanja danes greh




















Tako mimogrede je zazvenelo v mojih ušesih in ja... i like it.
Govorim o novem zakonu, ki letos prepoveduje uporabo petard, medtem ko pirotehnična sredstva s svetlobnim učinkom ostajajo, skupaj z vsemi drugimi magičnimi lučkami, značilnimi za mesec december.
Torej pričakujem praznike brez nadležnega neumnega pokanja, mogoče celo normalen sprehod z mojo maltežanko brez nenadzorovanega beganja in tresenja? Upam, čeprav je tako, da so prepovedane stvari še bolj mamljive.
Iz kot sploh zadovoljstvo ob pokanju? Nikoli mi ni bilo jasno kaj je tako zanimivega v tem... mogoče to, da jo odneseš s celo roko v bolj zahtevnem načinu pokanja?? Mogoče razburljivost, ko jih mečeš sosedu pod okno? Ali celo kako z njimi strašiš živali? Ne vem.

Zdaj pa je na vrsti le še sneg.

torek, 09. december 2008

Dlje od razmišljanja si pač ne upam. Da bi si v mislih ilustrirala?
Nemogoče.
Stvari nekako bezljajo iz rok tudi v moji bližini.
Postajajo domače, v družbi pa tako neresnične.
Preveč blizu so mi, toliko, da prizadanejo "moje ljudi".
Takšne o katerih naj bi se bralo le v najdaljših, najbolj zapletenih romanih,
takšne, ki naj bi prihajale le iz oddaljenih krajcev tega sveta.
Da samo pomislim...
... no, raje sploh ne bom razmišljala.

Bodite srečni iz zadovoljni s tistim kar imate in s tem kar ste.

ponedeljek, 08. december 2008

Briljantina v Ljubljani

Nekako nisem mogla mimo, ne da bi si jo ogledala še na večjem odru, v drugačni zasedbi, z drugačnimi zamislimi... Že mesec poprej so jo toliko promovirali in sem pričakovala res en velik KABUUUM, tudi glede na ceno, ki ni bila nekako posebej skromna.
Verjetno vam je večini znano približno kako gre celotna zgodba, še posebej tistim, ki ste si ogledali našo gimnazijsko Briljantino.
Glede na moja velika pričakovanja, sem bila kar razočarana ob koncu. Verjamem, predstave delati je težko, zahteva se veliko dela, veliko truda... gledalci pa sodimo le po končnem izdelku.
Osebno mi je bila gimnazijska Briljantina veliko bolj všeč. Ne le zaradi znanih obrazov, mogoče bolj primernih kulturnih domov, kot pa prevelika Hala Tivoli, temveč tudi glede koreografije, živahnost na odru ter posebnih efektov. Že res, da so ti ljudje igralci, ter, da so priprave potekale 2 leti... vendar jih po mojem mnenju "naši" prekašajo v polni črti, v pol leta, ki so ga imeli na voljo.
Predstava je potekla od začetka do konca brez vsakršnih posebnih presenečenj, ščemenja v trebuhu ali celo kurje kože ob določenih prizorih. Škoda...

Posnetki bodo objavljeni pri 100jkotu v bližnji prihodnosti.
Do takrat pa en delček Briljantine Gimnazije Brežice

sobota, 06. december 2008

Še vedno neporažene.

Torej.
Ponovna zmaga, tokrat z zelo dobro igro proti drugouvrščeni ekipi na lestvici GLŠ-Olimp Ljubljana.
Kar nam še vedno zagotavlja prepričljivo 1. mesto na lestvici in možnost prehoda v 2. ligo.
Bravo(s) punceee(s)!!!!









































Foto: Arhiv eposavje, Blaž Šunta, Matic Romih

Več slik, poročil, novic:
- Brestanica : Sloving Vital (LJ)
- Brestanica: Logatec
- Brestanica : Črnomelj
- Brestanica : Postojna
- Brestanica : MZG Grosuplje II
- Brestanica : GLŠ Olimp (LJ)
- Brestanica : ŽOK Kočevje (pokal)
- Brestanica : Sloving Vital (pokal)
- Brestanica : GLŠ Olimp (pokal)
- Brestanica : Lakolit Ankaran (pokal)
- Pričetek sezone (08-09)
- Poletni športni vikendi
- Odbojkašice v Romuniji

- Brestanica : Solkan
- Brestanica : Epic Postojna
- Brestanica : Lakolit Ankaran
- Brestanica : Luka Koper
- Brestanica : Triglav Kranj
- Brestanica : MZG Grosuplje
itd.

p.s.: Se sprašujete kdaj sledi kakšen zanimiv post?? Tudi jaz (:
Današnji je samo čestitka mojim puncam ter izgovor, da lahko zberem vse povezave o preteklih tekmah. Torej bolj zame, kot za vas.
Trenutno mi nekako ni do razmišljanja (loteva se me grozen prehlad, mraz pa me ulenoblja.) Resnično potrebujem počitnice!

sreda, 03. december 2008

Blogorola partee

Tako. Pa smo prerinili skozi še en kulsko-kulast-kul žur.
In veste kaj? Blo je amazing!
Vsi ti, ki so bili do tedaj le imena, so dokončno dobili obliko, barvo las, barvo kože...

Več o tem (najdite nas na fotkah ;)):
Marta L.
Žurnal
Posnetki
24-ur.si (foto)
Miha Rekar



ponedeljek, 01. december 2008

Blogorola praznuje.

Vse najboljše za vas/nas, vse najboljše za vas/nas, vse najboljše vsi Blogorolovci, vse najboljše za vas/nas.

Leto je okoli in Blogorola piha prve svečke. Iz časopiso-mladička se je razvila v pravi Tavlki časopis.
Najbolj čestitam "tavišjim na vrhu", saj jim je uspelo to, kar so si zadali.

In kot so povedali:" V 51. številkah smo natisnili več kot 2.500.000 izvodov. Združili smo več kot 500 državljanskih novinarjev, objavili več kot 2.000 prispevkov, ki jih je vsak teden prebiralo več kot 50.000 bralcev."

Mislim, da je jutri (2.december 2008) res veliki razlog, da temu uspehu nazdravimo. Se vidimo in da Ljubljana!

Še članek o posavskih intervjujancih:
Eposavje o Blogorola intervjujih

foto: subsub.si

nedelja, 30. november 2008

Jesen se preveša v zimo. Tokrat čisto zares! Sneg postopoma že beli visoke vrhove, meja pa vse bolj pada in pada. Predigra snega- mraz, že kar nekaj časa kraljuje tu naokoli in iz dneva v dan privede na plano vedno več starih, zaprašenih plaščev. Razen vonja in pogleda čez okno iz tople sobe ga prav sovražim- sneg namreč! Če bi bilo možno, bi ga naročila samo na Božični večer in naj se vrne na Silvestrovo. Ampak samo za ta dva dni! Vsekakor ima v sebi nekakšen poseben čar, naznanilo o praznikih, ki so vsako leto hitreje tu. In verjeli ali ne... še vedno me ne mine tisto otroško navdušenje, pričakovanje, veselje, čeprav zame Veliki trije ne obstajajo več. Snežinke, nešteto lučk, odvijanej daril, čaj s cimetom...

... prva adventna nedelja je že tu!
Družinsko kosilo. Orng družinsko!
Do decembra ne jem več! :)

sreda, 26. november 2008



Zadnji hladen piš vetra, glasen žvižg,
hripava J.Joplin
preden name ležejo ravnokar doživeti trenutki.
Moj čas, ko se skrijem v tvoj objem,
čeprav te ni ob meni.
Tako pravijo... a jim ne verjamem.

Tudi nocoj pridi v žličko...

ponedeljek, 24. november 2008

Queuing is the key of politeness


Končno ena izmed izjav s katero bi se strinjala s svojo profesorico!
Ne vem zakaj se sploh poglabljam v to temo, ampak nekako ne morem mimo nje... Morda pričakujem preveč?? Kaj pa vem...
Zopet gre za toplo malico. Ne, sama po sebi ni ničesar kriva. Od vsega negodovanja se je izcimilo tudi nekaj prijetnega. Torej, če preskočimo čas trajanja pouka, prevoz, različne ure hranjenja je topla malica prav kul- poceni in dobra, čeprav nekateri zaradi svojega lastnega principa nočejo verjeti/ priznati/kakorkoli... Tokrat je moj kamen spotike odnos med toplomalicarji in kurjo logiko. Gre za zelo enostavne stvari, katerih se nekateri zaradi "kulosti", "otročarije" ali pa velikanske sestradanosti nočejo držati. Ne vem... se samo meni zdi čudno, da se mladostniki moje starosti ne morejo držati pravil, mirno čakati v vrsti, pospraviti za sabo, ipd.?? Je normalno, da bi morali na 16-letnike paziti učitelji, da bi bil red?? Še vedno velja: Če prideš dvajseti boš pač počakal, jebat ga! Vedno pač morajo biti nekakšni posebneži, za katere se sprašuješ ali hočejo izpadet frajerji ali pa so tako tumasti. Poleg vsakodnevnega prerivanja pa še ena čudna tlako-dvigajoča, ko se nekdo iz vrste spravi "rezervirati" mizo za družbo, ki stoji zadaj vrste. Kam naj torej tistih 15 spredaj parkira svoje riti? Naj stojijo s pladnji sredi jedilnice???

p.s.: če že danes nisem bila tepena, bom pa jutri...

Moja 300-ta


Gre za zelo relativno zadevo. Kaj je za nekoga veliko? Kakšno število je malo?? Vsekakor se ne bom ustavila pri 300ti objavi.
(tale je 301, če smo natančni)


Ne vem kakšne posledice vse skupaj prinaša, vendar se mi zdi, da si skozi pisanje razvijam nekakšen slog izražanja, vseskozi odraščamo... pa čeprov napredujemo za dve stopnici, nato za eno pademo... vsekakor nas nekje čaka pravo nadstropje.

Poleg vsega pa še vsa poznanstva, ljubezen, zabava??? Ne, ne nameravam še odnehati!

nedelja, 23. november 2008

TemaTedna: Marsomanija

Ljudje že od vsega začetka vrjamemo v... hm... v nekakšna bitja, ki naj bi si z nami delila vesolje. Želje in ideje, da bi jih odkrili, z njimi razvili nove vezi, se mogli celo spopasti za življenjski prostor, se razvijajo že zelo dolgo in ni čudno, da je bilo že zelo veliko filmov posnetih na temo, ki bi se vsaj malo navezovala na marsovce. Prav hlastamo po "Velikem odkritju", ki bi nam mogoče razjasnil skrivnosti geološke preteklosti. Tudi sama ne želim oditi iz tega sveta, ne da bi izvedela kaj pomembnega o tem. Zeleni, veliki, trooki, z velikimi ušesi... mogoče pa preprosto le še ena vrsta navadnih ljudi.
Glede na nedefiniramo število galaksij, ki se nahajajo v neskončnem vesolju sklepam, da mora biti življenja zelo veliko. Veliko več, kot si predstavljamo! Če niso krogi na žitnih poljih delo ljudi, potem morajo biti nekakšna opozorila!? Mogoče zaradi nepravilnosti, ki jih delamo iz dneva v dan? Zakaj bi nezemljani prišli na že razpadajoči se planet?
Pravijo, da če bi obstajali marsovci, ki bi bili naprednejši od nas, da bi že prišli k nam. Po drugi strani pa... kdo pravi, da niso že bili tu? Ljudje mislimo, da smo gospodarji Zemlje, ter, da se bomo kmalu lahko polastili tudi vesolja. Pa smo res? S tem, ko se trudimo nadzorovati čim večji delež, nam na drugi strani vse nekako beži iz rok, Zemlja se nam maščuje in si vzema nazaj svoje bregove, vodovja, hkrati človeška življenja.

Mogoče pa smo le mravlje nekomu večjemu? Kdo bi vedel...

sreda, 19. november 2008

No… kako naj ga opišem. Zopet eno izmed obdobij, takšnih zelo kratkih, ko ti okoli glave letajo le plitve misli, nepomembnosti, muhe zaviralke, katerih naloga je ustavitev poglobljenega razmišljanja, produktivnosti ter kakšne posebne volje do ustvarjanja. Ne bi je ravno imenovala lenoba, temveč nekakšna črna luknja, ki vsake toliko časa vsrka misli, ki bi se v »normalnem okolju« razvijale naprej ter morda tvorile kakšen kos popisanega lista, si mogoče zaslužile tudi objavo na blogu… kaj pa vem. Če hoče biti počitek, pa naj bo počitek! Namreč na silo se ravno ne da delati. Po vsakem obdobju pa tako ali tako pridejo spet dnevi nešteto idej…

Tole pač v opravičilo.
Opravičilo za takšno dolgočasnost, ki ste jo doživeli, če ste vsaj dvakrat v tem tednu pogledali moj blog. Nič od nič…

četrtek, 13. november 2008

Blogorola intervju




Intervju Simon R.
Fotografije Marta. L.
Dona
Dona je prav na poseben način gobčna najstniška bonbončica – blogerka, ki razmišlja in piše. Izrazita in tudi žurerska, nasmejana in iskrena, optimistična. Seveda tudi romantična, kot se za dekle v cvetu mladosti spodobi.

Stara si šestnajst let, obiskuješ gimnazijo. Kaj ti v šoli najbolje leži?
Moj najljubši predmet je slovenščina, predvsem zaradi spisov in podobnega. Iz vidika učiteljev pa mi je najbolj všeč matematika- novi profesorji, nova svežina v razredu.
Te slovenščina zanima tudi za naprej? Na blogu je videti, da si skrbna pri rabi jezika in kot da bi te vleklo v to smer.
Ne. To bi bilo preveč povezano s šolo. Zanima me tisoč stvari, zato se sedaj še ne morem usmeriti, odločiti, kaj bom. Zanima me šport, glasba, umetnost, pisanje, poezija …
Ha, potem si lahko pa po poklicu boem! (smeh)
Nikoli ne veš, kam te bo zaneslo. Mogoče pa bom v prihodnosti odkrila ljubezen do česa čisto drugega.
Kako si začela blogati?
Začela sem, ko je v našem koncu postalo bloganje moderno. Tudi sama sem se odločila, da bom svoje tekste delila z drugimi in tako sem dobila prve bralce.
Kako to – bloganje postalo moderno?
Pojavili so se blogi in kar naenkrat smo se veliko o tem pogovarjali. Kar vsak, ki si ga srečal na ulici, je imel svoj blog.
Ste se srečevali in se pogovarjali samo še o svojih blogih in komentarjih, nič pa o realnem življenju?
Ne. A večinoma je bilo tako, da sem kam prišla in me je kdo prepoznal, po tem da pišem blog. Vsekakor dobra tema za neznance, ki so me hoteli nagovoriti, pa niso vedeli s čim!
Ti je na blog kaj nerodno napisati? Te je kdaj strah, da bi te začel napadati kak zoprnež?
Pišem, kar se mi zdi, da je za javnost. Nimam težav.
Česa ne bi nikoli napisala?
Ne bi se ravno sramotila s filmčki in opisi, kako sem bila kje pijana in kako sem bruhala recimo. Moj fant 100jko pa rad kaj takega objavi (smeh). Nekdo v zvezi pač mora zastopati vlogo divjaka, drugi vlogo »Dobrega vzgleda«. Svoje ideje, razmišljanje in dogodke raje zavijam v metafore. Torej, če me ljudje ne poznajo, se zna zgoditi, da včasih ne razumejo kaj sem hotela povedati z objavo, kar je po eni strani še boljše- neodkrito je vedno bolj zanimivo!
Si preko bloga spoznala veliko ljudi?
Njega (100jkota) sem denimo spoznala preko bloga, pa ravno delal je v bližini moje šole, bil je natakar. Sicer pa berem bolj bloge ljudi, ki jih že poznam.
Kaj je rekla mama, ko si ji pokazala blog?
V bistvu ji ga nisem jaz pokazala. V trgovini so jo kolegice začele spraševati, kaj se dogaja na blogu in ali smo bile res tam-in-tam … Za atija pa tudi ne vem, kako je prišel do njega. Na začetku sta mi oba rekla, da grde besede niso za blog in podobno – no, tu in tam mi kaj uide, a ne prevečkrat. (smeh) Ponavadi, če se na koga jezim ali če komu enostavno 'moram' reči kaj grdega. Zadnje čase to bolj označim s črko K in zvezdicami …
Imaš kake zoprne zalezovalce?
Ja! Ne vem, kaj je huje, sitni komarji ali anonimni komentarji… Nekateri me stalno napadajo, ker na stvari, ki jih napišem, gledajo površno in se vpikujejo vame.
Kako dolgo že pišeš blog?
Leto in pol.
Se ti še da?
Ja, vse bolj. Sprva sem pisala dolgočasne zapise o tem, kaj sem počela čez dan, kaj bom naslednji dan … Pisala sem o šoli in o tem, kaj se kje dogaja. Pač slog, katerega uporabljajo vsi, ki se še privajajo na bloganje.
Imate vsi sošolci bloge?
Večinoma, ja. Sploh fazani – nisi 'in', če nimaš bloga.
Vam tudi učitelji kdaj kaj pripomnijo?
Profesorica za slovenščino večkrat na blogu poišče besedila za šolski časopis, sicer pa mi razrednik iz osnovne šole, ki je bolj duhoven človek (obiskuje Indijo, ne uživa alkohola, skoraj nikoli ne gleda televizije) vsake toliko predlaga kakšno knjigo ali kaj pripomni.
Se ti zdijo blogi revolucionarni ali vsakdanja stvar za obveščanje o tem, kaj se komu dogaja?
Meni se ne zdijo nič revolucionarnega. Glede na to, da ima danes blog skoraj vsak, postaja objavljanje preko interneta vedno bolj vsakdanje. Pisci pač komuniciramo z bralci, si z njimi izmenjujemo mnenja… Če imamo kaj dobrega od tega, je to vsekakor občutek zadoščanja, ko podamo svoje mišljenje ali, ko kakšno temo do kosti oberemo.
Prebereš priporočene knjige?
Včasih, kakšno.
A vaša generacija veliko bere knjige, razen obveznih?
V osnovni šoli, do tretjega razreda, sem bila zelo pridna, nadaljevala sem z romani in podobnim – a odkar sem v gimnaziji, sploh več nimam časa.
Ti nisi generacija 'rebelde', kajne? (nesramen smeh)
Ne! (smeh) Samo to ne! To se mi zdi povsem neumno. Menim, da si lahko takšno nadaljevanko izmisli vsak, da tu ni nič kreativnega. Moji vrstniki tega sicer ne gledajo, najbolj je priljubljeno pri osnovnošolcih. Take serije ne morejo prinesti nič dobrega.
Ste srednješolci kaj uporniški, ste v konfliktih z učitelji? Včasih, vsaj naše generacije, smo bili radi uporniki …
V osnovni šoli smo imeli zelo prijateljske odnose, vsaj jaz sem bila vedno zelo angažirana v razredu, ko pa sem prišla v srednjo, se je to le še nadaljevalo. Če si prijazen in marljiv pri projektih, imaš tudi nekaj bonusov, tu in tam nekaj več svobode. Letno za šolo posnamemo številne filmčke, napišemo tudi kakšen scenarij za različne dogodke povezane s šolo. V evropskem oddelku, katerega obiskujem, imamo pri nekaterih predmetih velik poudarek na projektnem delu; nedavno smo organizirali tudi prireditev s tremi projektorji. Vsekakor takšno obšolsko delo zahteva veliko časa, dolge priprave ter včasih tudi kakšno slabšo oceno, ker enostavno zaradi prenatrpanosti urnika ne slediš več.
Se ti zdi, da imate dovolj prostega časa ali premalo? Te šola preobremeni?
Meni se ne zdi, da bi me. Odvisno, koliko delaš. Jaz se ne rabim veliko učiti, a imam veliko drugih obveznosti. No, zdaj v šoli ni več tako fajn, ker nimamo več skupne malice – prej smo se vsi zbrali na dvorišču, poslušali glasbo in se sprostili, sedaj tega žal ni več …
Si s kom na blogih 'skregana'?
(smeh) Vsake toliko mi zapaše kreganje in zatežim tistim, ki za moj okus pišejo preveč neumne reči – denimo moji vrstniki, ki jih še vedno zabava napihovanje kondomov in podobno. (smeh)
Bereš tudi znane slovenske blogerje, kot so Jonas, Dajana, Crnkovič, Reboljeva … ?
Ponavadi pogledam slike na zadetaodlajfa.si, sicer pa ne. Včasih pogledam Katarinin blog … Imam obred preverjanja pošte in blogov zjutraj, popoldne in zvečer.
Kako to, da bereš Katarinin blog?
Ker ga ima 100jko med povezavami. Včasih si preberem kakšno temo o starševstvu. Prav zanimivo je gledati na takšne objave iz druge (mladostniške) perspektive. Stvari s katerimi se starši obremenjujejo so včasih prav smešne.
Novice spremljaš preko časopisov ali preko blogov in spleta?
Če grem k babici na kavo v spodnje nadstropje, pogledam kak časopis, vsake toliko morda vidim poročila, a doma smo vedno rekli – politika je odvečna.
Kako in kje ga žurate v Krškem?
Odprla se je nova diskoteka v hotelu City, sicer pa vse gostilne in prostori propadejo, saj vse več ljudi obiskuje večja mesta - Ljubljano in podobno. Pri stadionu za speedway je bilo več lokalov, a sedaj zvečer v glavnem obratujejo kebabi. Največ pa hodimo v Brežice, v Haciendo. A tam je vse več težav s prišleki z juga, ki se priseljujejo, ker je meja le petnajst minut stran. Včasih nas pelje mama, včasih ima avto kdo iz družbe ...
Te preko bloga žica veliko fantov?
Ne. Pa saj ne upajo, tudi sicer ne upajo – ker so večinoma vsi manjši od mene in se me bojijo. (smeh) Pa tudi sicer se ne sekiram, če se kdo vrti okoli mene. Pošljem ga stran ali pa pustim, da se naprej trudi biti očarljiv. Dekletom pač ugaja občutek priljubljenosti.
Omenila si glasbo in tisoč stvari, ki te zanimajo … Kaj, recimo?
Sinoči sva s 100jkotom recimo pela karaoke – nabavil si je nek program z znanimi komadi in na ves glas sva se drla, da so naju verjetno slišali vsi v bližini.
Drugače pa igram klavir in kitaro, v kleti pa imam zaprašene bobne. Moj ati je glasbenik in vsakič mi kaj da v upanju, da bom začela peti oziroma igrati. Imamo studio in vse. A to me nekako ne vleče.
Ampak tako dekle na bobnih – to bi bilo zanimivo za videti!
Sem razmišljala o tem, a nimam časa, da bi se spravila zraven. Saj počasi bodo že razpadli. Pri bobnih moraš imeti dobro motoriko, z vsako nogo in roko moraš igrati drugačen ritem.
Kitaro in klavir bolje obvladaš?
Kitaro se učim sama, akorde, klavir pa sem se učila v glasbeni šoli. Zdaj ni več časa za to – treniram odbojko, trenirala sem tudi atletiko. Enostavno je zmanjkalo časa. Z dekleti pri odbojki se super razumemo, ekipni duh mi je všeč.
Imamo še eno logično vprašanje – kaj bi rada v življenju postala?
Tega pa ne vem. Vem le, da bom imela psa. Dogo. Črno nemško dogo. To je vse, kar vem.
Koga naj intervjuvamo v naslednji Blogoroli?
Jaaa, Stojkota (100jko.blogspot.com). Mi je prav zagrozil, da moram predlagati njega (smeh).

sreda, 12. november 2008

"Happy socks"

Svet danes.
Pesimizem, emoizem, egoizem? Vojne, krize, katastrofe?
Dajajo nam vedeti »srečni ste v tem kar imate«, mi pa sami sebe še kar naprej potiskamo v kot, si belimo glavo z malenkostmi in se sprašujemo »kdaj bo boljše?«. Ne bi raje poskrbeli za to, da ne bo šlo na slabše? Vsaj enkrat si priznaj: imam streho nad glavo, vsaj dva dnevna obroka in vas- ljudi s katerimi gojim x-odnose. Pa če so poglobljeni ali pa se ustavijo že pri površnih dialogih o vremenu. Zakaj opazimo v stvareh le negativne podrobnosti, v ljudeh odbijajoče lastnosti… kaj pa tisti dve tretjini dobrega?

Ni kaj, čudno smo zgrajena človeška bitja, in kot pravijo: Čudna so pota gospodova!
Upam, da nisem edina, ki se trudi iz vsakdanjih rutin potegniti kaj dobrega, če ne kaj drugega, pa mi še vedno ostanejo vsaj nogavice z opominom: happy socks.

p.s.: Tudi malenkosti štejejo.

torek, 11. november 2008

Čas je...

Čas je, da grem. Kam?
Še sama ne vem.
Bežim pred ljudmi, bežim pred sabo.
Tečem, divjam, se skrivam, a me vedno znova prinaša nazaj v ta svet, poln krivic, ukan, hinavščine ter zla. On sam me je izoblikoval v osebo, ki se skriva za masko ravnodušja, da bi preživela v vsej krutosti. Ljudje so tisti, ki so me izoblikovali v lutko, ki uboga na ukaz. Zlo se namreč vrašča v novo tkivo, v nebogljena telesa, v nevednost in prilagodljivost.
Kamorkoli se ozrem, povsod me spremljajo temni pogledi, kamorkoli grem kažejo name s prstom ter skimujejo z glavo. Mar je vidno navzven, da se kljub vsej tej podrejenosti iz oči še vedno odseva trohica upanja v boljši jutri?
Sem le še duh, senca, ki drsi po steni, objekt, ki ga nihče ne vidi. Ljudje gledajo skozme, preslišijo moje besede in me odrivajo v ozadje.
Da jih pocukam za rokav?
Potem obrnejo se stran, saj življenje pomeni tekmo v kateri preživijo le najmočnejši. Najmogočnejši borci, ki bi poteptali vso svoje ljudstvo za pet minut slave. Le kdo še rabi slavo danes? Že davno nazaj je izgubila svoj blišč. No, vsaj med povprečnimi ljudmi. Slava je vse prej, kot dobro delo, namreč svet dandanes vidi le oblike, kupe denarja in zlata. Vse, nekoč poveličane besede so danes izgubile svoj pomen. Postale so plitke in hladne.
Ljudje se vzpenjajo nadme, ter me počasi, neusmiljeno zbadajo z najostrejšimi meči- z besedami.
Ubijajo me po delih, vsako celico posebej, vsak košček z večjo bolečino…

… ne dam jim tega veselja. Ne več!

__________________________________________________________

Brez skrbi, ne polašča se me obup, nisem izgubila volje do življenja in upanja v ljudi. To besedilo je le domača naloga pri slovenščini.

sobota, 08. november 2008

Slava, ki to več ni

Slava. Zveni privlačno? Si jo želite?
Brez skrbi, danes to zmore vsak, ki ima 5 minut časa, vsaj pri nas. Kako je v drugih državah res ne vem. Si na primer želite biti slavni pevci/ pevke? Si želite biti na televiziji? Ne skrbite, stvari so zelo preproste, tudi, če nimate talenta. Potrebujete le najti studijo v katerem se bodo potrudili sestaviti vašo pesem in vsak narobe zapet ton malo popravili. Nato si omislite neko neresnico in vztrajajte pri njej. Brez problemov boste, vsaj v medijih, zasenčili vse prave zvezde.

Včeraj sem v časopisu naključno odkrila koga drugega kot Murkota, ki je eden redkih, ki se mu še da svojo prepoznavnost vzdrževati z izmišljotinami in v reviji napisati za vsak njegov prepir z ženo, ter se nato še slikati z jeznim obrazom poleg nje. Namreč, ljudi zanimajo le raznovrstni kiksi, ne pa dobre stvari, s katerimi bi se bilo vredno pohvaliti. Vsi vemo, da ne zna pet, edina stvar je le ta, da se ves čas vozi na razne radie, revije in TVje. Za sabo ima veliko več intervjujev kot pa nastopov, na katere pride polovica ljudi, da bi se norčevali iz njega. Seveda ne gre za denar, bolj za to, da se pokažeš vsej Sloveniji. Iz poklica slavnosti tako ali tako ne moreš živeti, saj so vsote zelo nizke.

Vsaka slava ima svojo zgodbo- svoje rojstvo, življensko dobo in poton.Danes si nič, jutri te vsi ustavljajo na cesti. Slava ni več to, kar naj bi bila, vsaj po mojem mnenju. Zanjo se ni več potrebno potruditi, iznajti nekaj pomembnega ali tvegati svoje življenje. Dovolj je že... pa saj veste kako to poteka pri nas. Beseda slava izgublja svoj pomen, vedno bolj pomeni nekaj slabega.

Žalostno, da lahko danes postaneš vse, kar želiš.
Jutri bom miss, pojutrišnjem pevka, nato pa kar voditeljica in režiserka…

petek, 31. oktober 2008

TemaTedna: 1. november

Toplo-obarvano listje zopet krasi zelene trate, nežna tišina in mir padata nadme ter kličeta k preteklim spominom, k pozabljenim sorodnikom. Leto je naokoli in čas je, da ponovno obiščemo grobove naših prednikov, v katere vložimo toliko denarja za nakup sveč ter vencev, zaradi katerih panično letamo zadnje minute po rože in neumorno iščemo parkirni prostor. Po resnici povedano: prav sovražim takšna letanja!

Najbolj žalostno pa je to, da ljudje hodimo na grobove večinoma zaradi drugih in šele na drugem mestu zaradi spoštovanja do umrlih. Zdi se mi, da se tega sploh ne zavedamo. Iz leta v leto stokamo, kako se nam ne da, a vseeno se vestno vračamo. Zakaj? Na grobove se vračamo, da ponovno srečamo sorodnike ter prijatelje, da ogovarjamo ljudi, ki hodijo mimo, ter prižgemo svečko za umrlega tistih, ki jo je prižgal na grobu našega. In še vedno smo tam… v temnih oblekah mirno ždimo, se tresemo na mrazu, ter opazujemo. Čakamo na zadnji »amen«. Najlepši del tega praznika je vsekakor večer, ko pokopališče zasije v soju neštetih luči.

Praznik Dneva svetih je še eden izmed mnogih, ki nam izprazni denarnice, le zato, da bi bil naš grob najlepši v okolici. Sprašujem se, če se bo glede na vestnost obiskovanja danes, sploh še kdo spomnil name, ko bom pod zemljo. Svečke v istih barvah, prosim!

četrtek, 30. oktober 2008

Fazanc 2008

Stvar je potekala enako kot lani: Dva stagea, dve različni zvrsti, vročina v prostoru z house glasbo, povsod ležali in se lizali pijano- mrtvi fazani, velike količine alkohola in seveda koruze. Ko so stvari postale prenaporne za gledat, smo šli raje domov spat.
Dragi je spet ostal v LJ tako, da sem noč ponovno preživela s svojimi gospodičnami in sošolci.

(foto: Neža Krošelj)

sreda, 29. oktober 2008

Starši, vaši otroci rastejo!

Moji pač ne morejo iz svoje kože. Kako le, saj sem vendar še vedno njihovo malo dete, ki je še pred nekaj leti le s težavo izgovarjalo dolge, zapletene besede, sedalo na kahlico, ter spalo z belo dekico, poimenovano »De«. Vzgajala sta me po svojih idealih, po svojih željah, ter mi predstavila stvari, za katere sta menila, da so najboljše zame. Ati si je že v času mamine nosečnosti želel imeti blond dekliča, ki bi igral klavir, ter se ukvarjal s športom in ni naključje, da danes dejansko sem tisto, saj sem odraščala ob njegovih sanjah, sam pa me je usmerjal v tisto, kar se mu je zdelo super. Včasih sem tako radovedna, kako bi izgledala, če bi imela mami »glavno« besedo pri vzgajanju v zgodnjih letih. Tudi po njej sem povzela nekaj lastnosti, kot je tudi ljubezen do risanja in slikanja. Torej sem tisto, kar sta si želela in hkrati tisto, zaradi česar si pogosto belita glavo.

Verjetno je zelo težko dojeti otrokove potrebe, ko le- ta začne odraščati in se ne razvija le pod vplivom staršev. Kakšen je občutek, ko otrok naenkrat ni več tisto, kar si želiš? Ko se začne ravnati po svojih načelih? Ko več ne prikima vsaki starševi trditvi?
Mislim, da je to veliko breme. Da bo moja hči hodila ven, spala pri drugih, pila alkohol in kadila? Nikakor.

Staršev »najtežja« leta moje pubertete so mimo. O težavnosti tega obdobja bi bilo težko govoriti, vendar se mi zdi, da sem bila kar pridna deklina ter da drugi delajo veliko večje probleme, kot sem jih sama. Do prepirov je prihajalo zgolj zaradi vsakodnevnih reči ter mojega pohajkovanja. Nikoli nisem imela kazni ali prepovedi oditi ven, kar se mi zdi, da je bilo zelo pozitivno, saj sem mami potem toliko bolj spoštovala in nato delala manj problemov. Saj veste, če je otroku nekaj prepovedano, ga še bolj fascinira, da prekrši pravilo. Kljub strahom, da me pokvari slaba družba, sem spoznala kar veliko »izgubljenih duš«, ki so se lotevale alkohola, kajenja in drog. Ravno ti so bili tisti, ki so me svarili pred stvarmi, ki jih počnejo. Ne vem, ali sem imela le takšno srečo ali pa starši včasih malo pretiravajo s svojimi strahovi!

Časi se spreminjajo, mladi pa odraščamo prehitro. Stvari, ki so jih starši spoznali npr. pri dvajsetih, se danes pojavijo pri otroku že pri petnajstih, z vsako generacijo pa gre hitreje. Ravno zaradi tega prihaja do konfliktov, še posebej, če eden izmed staršev ne živi poleg, a ti vseeno narekuje svoja pravila, ki nimajo ne repa, ne glave in ne logike.
Tako zdaj moj ati na starševskem področju deluje v fazi, ki sva jo z mami že zdavnaj obhodili. Moj otrok že zna kuhati? Hodi v Ljubljano s prijateljicami nakupovat? Spi pri fantu? Nikakor.

Sem pa menda že malo večji otrok, kot sem bila, ko se je odselil.

Zdi se mi, da ima posebno vlogo vzgoje tudi ločitev staršev. Zakon narave: Močnejši preživijo. Tisti, ki niso močni zavozijo življenje, se zaprejo v sebe, skušajo pridobiti pozornost na neprimerne načine (droge, alkohol, kajenje, agresija, molčečnost, padanje ocen, beg od doma…), močni pa postanejo še močnejši in samostojnejši, saj morajo kar naenkrat odrasti in začeti skrbeti zase.

Seveda, pa so v našem odnosu ves čas nihanja. Včasih je vse OK, včasih pa sem »sumljiva« že, ko grem na kavo. Čudna so pota Gospodova, bi lahko rekli. Danes sem punčka, jutri mlada gospodična. Preplitko me jemljejo.

Je pa fajn občutek, ko se slabe volje usedeš poleg starša, ter z njim ob kavi in cigaretu obereš cel svet in vse kar se ti dogaja.