nedelja, 26. december 2010

Vesele praznike

Vsi tisti, ki še niste prejeli mojega voščila, se ne bojte- prikrajšani ne boste! Želim vam ogromno vrečo sreče, zdravja, zajetno žlico ljubezni ter polje uspeha.

Vaša Dona in njena družinica

sreda, 22. december 2010

Čakajo me nove Cosmo-dogodivščine

Verjemite mi, imam ogromno idej o čem bi pisala, rada bi načela ogromno zanimivih tem. In ne, nisem lena! Ne gre za lenobo, le vsakodnevnim objavam se izogibam.

Zakaj? Za vse tiste, ki še ne veste: sprejeta sem bila na Cosmopolitanovo tekmovanje Cosmo maturantka 2011.

Vas zanima kaj več? Potrpite, prosim.

... tako kot trpim jaz, ki se že točno 13 dni grizem za jezik, da ne bi blogovsko tiho sfero prekinil slap besed, ki vam jih dolgujem. Razneslo me bo na milijone črk in klicajev. In to zelo kmalu!

Potrpimo prosim, vse tja do 25. januarja, ko bom po štirih zvestih letih, v zvezi z Blogom gobčnih izpovedi moje malenkosti, otvorila še blog Cosmo Done.

Se beremo, xoxo Bodoča Cosmo Dona

sobota, 18. december 2010

Tu sem, da ljubim...


Težko je doumeti, dokler ne čutiš. Vem, zveni le prazen lari-fari, a verjemi na besedo. Smešno je, kako stremiš k svojim namišljenim ciljem, a jih z novimi vrednotami tako zlahka pokoplješ za seboj. A grozljivo je, ko tudi drugi vzamejo tvoje cilje pod svoje okrilje. Kako jih nato postaviti ob dejstvo, da je nekoč zlata krona le še krama polna prahu? Kako razložiti, da lahko grad nadomesti majhna hiška na obrobju mesta?

Včasih sem sanjala o svetovnih odrih, o postavnih lepotcih, kupih denarja in slave. Premislila sem si. Želim si drugačnih obzorij, preprostih dni, ki bi me navdajali s smehom in veseljem. Ne razumejo. Preprostost jim ni bila nikoli zarisana v mislih, tako se z nejevero v očeh se tolažijo, da je moje življenje le trenutna modna muha, da so moje sanje le uporniška misel.

Ne! Ljubezni in topline ne bi zamenjala še za tako bleščeč ugled in najvišje diplome tega sveta. Ljubezen mine, mi pravijo. Pa naj mine, a zakaj si braniti ljubiti? Da ne bi bolelo? Po takšni filozofiji naj mar tudi ne živim, saj me življenje lahko prizadene? Zakaj ne živeti in ljubiti? Saj gre za najosnovnejša glagola tega sveta. Življenja se bojijo le reve. Tu sem, da ljubim, pa čeprav le za kratek čas.

sreda, 15. december 2010

Ljubim pse II.



Ali vedno pozdraviš tujca, ki ti pride nasproti? Kultura, ki so me je naučili v mladosti in dejanski odnos med neznanci se zelo razlikujeta, zato se pogosto znajdem v zagati. Zakaj pozdravljati, če nihče ne odzdravi? Zakaj so ljudje tako hladni? Tuji?
S psom se takšne stvari ne dogajajo. Psi sevajo svojo spontanost vsenaokrog. Že to, da sem med sprehajanjem spoznala toliko novih ljudi v pol leta, kot sem znancev iz nočnega lokala pozabila v treh letih, lahko pove vse.

Psi so nevidne niti med nami...

sobota, 27. november 2010

Moje pasje življenje

Ko takole vsa izmučena brskam po računalniku, se k meni primaja Tamlada. Pogleda me z očitajočimi očmi, češ "Kaj je zdaj, a je računalnik pomembnejši od mene? Me ne bi raje malo pocartala?" in tebi nič, meni nič, zleze k mojemu obrazu ter mi pritisne poljubček na lice. Le kako naj bom potem jezna nanjo? Da pa ne bi ostala kaj dolžna ostalima dvema, se mi takoj pridružita ter okupirata računalnik in moje roke. 
Kako zanimive so, vsaka zase ter skupaj, v svojem tropu...


Večina ljudi potrebuje veliko časa, da odkrije svoje talente in oblikuje cilje, ki naj bi jih dosegla v svojem življenju. Tudi sama se nisem kar rodila in rekla: "Mami, zdravnica bom!", temveč sem veliko let razvijala stvari, ki jih imam rada. Plesala sem, pela, pisala, igrala klavir, risala, se ukvarjala s številnimi športi, nato pa sem se ob svojem 18. letu kar naenkrat znašla v veliki krizi. Srednja šola je zahtevala svoj davek, tako da sem večino ljubezni za nedoločen čas preložila, povpraševanje o nadaljnem faksu in izbiri poklica, pa sta iz mene naredili živno razvalino. Težko se je tako zgodaj usmeriti v določeno področje, še posebej, če se ob tebi nahajajo ljudje, ki so na teh področjih boljši ter ti dajejo občutek negotovosti.
Vsi cilji in želje iz preteklosti so še bolj oddaljeni, kot so bili nekoč, kar me dobesedno ubija. Le ena stvar pa mi daje občutek popolnega užitka in neizmernega veselja- PSI. Željo o svetovnih odrih je zamenjal preprosti agility teren, željo o lastni knjigi je zamenjalo poučevanje in treniranje psov, željo po risanju, plesanju pa so zamenjale sanje o pomoči zapuščenim in zlorabljenim psom, morda kakšno leglo psičkov... Številni ljudje, tudi domači, ne razumejo moje ljubezni do psov, saj se še vedno držijo mojih otroških sanj. In tudi jaz jim ne moram ubesediti občutkov, ki mi jih daje delo s psi.

 Ker tako pogosto objavljam pasje fotografije in številna besedila, bom danes razkrila nekaj o svoji pasji preteklosti ter vas opozorila na marsikaj...


 "Sem Dona in sem pasjeljub. Vedno večji. Rada imam velike pse, vendar mi posteljo zaenkrat grejejo le majhni. Nekoč bom reševala pse in bila najsrečnejši človek na svetu."

Vsak pes ima svoj karakter, zato moramo biti pri izbiri še posebej pazljivi.To poudarjam zato, ker se večina ljudi na slednje ne ozira, kar lahko nato pripelje do večjih problemov. Tudi sama sem zaradi svojega nepoznanja pasem v rosnih letih naredila nekaj napačnih odločitev. Ker sem aktiven človek potrebujem tudi takšno pasmo.


 Prvi pes, ki sem si ga kupila, je bil črn mešanec s pudljem, imenovan Tachy. Pri svojih 8. letih sem ga brez vsakršnega posvetovanja s starši, z lastnimi mesečnimi prihranki, "uvozila" v našo družino. In to dokaj uspešno! Bil je moj popolni partner, bi lahko rekli, dokler mi ga ni po štirih letih vzel nesrečni moment.

Tachyju je sledila Tia, pri mojih 13ih letih. Še danes ne vem zakaj sem se odločila za maltežanko, saj mi po karakterju nikakor ne ustreza. Verjetno me je prepričala s svojim ljubkim izgledom. Tia je še vedno eden izmed mojih psov in je trenutno na "rehabilitaciji", za kar, priznam, sem kriva sama. Opozarjam vse bralce in ne-bralce: Psa ne kupujte za darilo! Zlasti je odsvetovano otrokom, če zanj ne namerava skrbeti tudi kateri izmed staršev ali starejših bratov in sester! Pri Tii sem naredila veliko stvari narobe. Že samo dejstvo, da sem jo dobila v času svoje pubertete, lahko pove veliko. Mislim, da nisem bila težavna najstnica, vendar se mi je takrat po glavi motalo veliko drugih stvari. Moje neposvečanje psu pa se je pokazalo z ekstra-močnim maltežanskih karakterjem. Saj veste, zanje je značilno, da so glasni, trmasti, tečni, netolerantni do drugih. Zaradi pomanjkanja socializacije v mladih letih, s Tio že kakšno leto trdo delava na vsem zamujenem. Iz razvajene princeske, kot jo je vzgojila moja babica, je spet postala pes. Ne pritožuje se več nad deževnim vremenom, manj laja in renči na tujce, zna številne trike (od sedi, prostor, do vrti in glas), hodi na dolge sprehode, na katerih sva že davno pozabili na vrvico, se igra z nekaterimi psi in po dolgem času spet gloda pasje priboljške ter kosti. Mislim, da sva na pravi poti do cilja, saj postaja eden najbolj pridnih psov kar jih poznam!


Beagle Bella je moja le polovično. Je last mojega fanta, oziroma, mišljena je bila KOT DARILO njegovi mlajši sestrici (zopet ena poučna o obdarovanju otrok). Sedaj je najina. Seveda jo imam rada, vendar mi njen karakter ne ustreza. Beagli so lovska pasma, ki je rada samosvoja, znana po divjem značaju, svojeglavosti. Bella je svojo težavno puberteto že preživela, zato bi si upala trditi, da je eden najbolj pridnih beaglov, kar jih poznam. V naši pasji družinici si je kot največji kuža priborila vlogo voditeljice. Tudi ona je na malo drugačni "rehabilitaciji". Zaradi fantovega bivanja v Ljubljani, v času študija, se je ob domačih ostankih in svoji požrešnosti zelo zredila. Zato njen vsakdanjik že 4 mesece polnejo dietna hrana in 2-urni sprehodi, udeležuje pa se tudi pasjega tečaja, iz katerega bo čez 1 teden delala izpit.

Zaradi neizmerne ljubezni do psov pa sva s fantom kupila še tretjega psa, ki si upam trditi, da s svojim karakterjem ustreza obema. Po Tii in Belli sva si želela stvari enkrat narediti pravilno, zato sva kupila Karo, pasme Jack Russell Terier. Gre za zahtevno pasmo, ki se s svojo inteligentnostjo uvršča v sam pasji vrh. Potrebuje ogromno gibanja ter sprotnega učenja. Pravijo, da so terierji zelo trmasta bitja, ki rada izkoristijo trenutek naše nemoči za svoj prav, zato sva s poučevanjem začela zelo hitro. Pri njenih treh mesecih sva jo naučila osnovnih ukazov, zdaj pa se, pri šestih mesecih, lahko pohvali tudi z odlično opravljenim izpitom za mladičke. Spomladi bova nadaljevala s tečaji ter ji čimprej omogočila tudi treniranje agilityja, ki ga že sedaj popolnoma obožuje. Danes je tudi okusila svoj prvi sneg...


V prihodnosti si bom lahko končno privoščila večjo pasmo. Mogoče kraljevski pudelj, Madžarska vizsla, Nemška doga... morda pa le simpatičen najdenček v zavetišču. Tudi Marko si želi psa...


"... kako smo ljudje smešni. Ljubimo pse, nekatere bolj kot ljudi okoli nas, saj se ob njih ne bojimo, da bi bili razočarani. "

četrtek, 25. november 2010

Ljubim pse (1. del)

Čutiš? Čutiš toplino v najhladnejših dnevih, ki ti jo daje ljubezen do tvojega psa?
V kratkih "Ljubim pse" odsekih, vam bom izdajala skrivnosti iz pasjega življenja ter vsem tistim, ki psov še nimate, pokazala, da so psi zakon in nuja na poti do popolnega življenja.



Pes je magičen pojem, saj še nikoli nisem poznala bitja, ki bi poleg svojega ljubljenega, spravilo v dobro voljo tudi vse, ki se nahajajo v njegovem vidnem polju. Medtem, ko se ljudje že stoletja poglabljamo v številna čustva ter našim nagonom dajemo imena ljubezni, sovraštva, neodobravanja, so psi še vedno ena najiskrenejših bitij, brez vsakršnih laži, ki bi opravičevale njihova dejanja. So, kar pač so in ostajajo taki, kot jih je naredila narava. Pristne, resnične, ne zlagane. In kar je najboljše, s svojo vseprisotnostjo vplivajo tudi na nas, ljudi.

Ljubim pse. In ljubila jih bom še bolj. Včasih bolj kot ljudi okoli sebe.

ponedeljek, 22. november 2010

Budimpešta 2010

 Budimpešta je verjetno predzadnja ekskurzija v času mojih gimnazijskih let (če bo izvedljivo, se udeležim tudi Sarajeva). Izkazalo se je, da je Budimpešta res prava budimFEŠTA, kot ji rečejo, ki poleg tisočerih spomenikov in zgradb ponuja tudi veliko zabave. Program je bil mešanica ogledov in šopingiranja, torej prava poslastica predvsem za dekleta. Ker pa je bila družba taprava in najboljša, pa je piko na I dala mestu še "private zabavica" ob Activityju, pijači ter polnočnem šampanjčku.

ponedeljek, 15. november 2010

Antena: Če bi imel dan 25ur

Se počutite utesnjene? Izgubljene v delu? Si želite morda malo premora?

Današnji časi razvitega sveta od nas zahtevajo vedno več, kar povzroča nemalo preglavic, v delo zakopanim, ljudem. Gumba za »možgane na off«, s katerim bi lahko malo zadihali, še ne prodajajo v nobeni, še tako naprednejši, trgovini z visoko tehnologijo. Da bi si kar sami privoščili malo prostih dni pa je, zlasti v trenutnem stanju brezposelnosti, zelo nevarno za naša delovna mesta. Tudi osnovnošolci, dijaki in študentje se pogosto srečujemo s časovno stisko, saj šola zahteva veliko učenja ter redno delanje vseh domačih nalog, kar za naš prosti čas pomeni dodatno delo in manj zabave, počitka ter posvečanja hobijem.
Ko ura odbije polnoč ter se nam med pripravami za naslednji dan začno upirati prav vsi deli telesa, si pogosto, utrujeni zaželimo dodatne ure, v kateri bi lahko v miru opravili vse, česar še nismo uspeli.

Kaj bi prinesla dodatna ura?
Če bi imel dan 25ur, bi jih v tednu tako pridobili 7, kar bi pomenilo, da bi v malo več kot treh tednih pridobili nov dan iz dodanih ur. Ker je dni v letu 365, če odštejemo prestopna, bi se življenjska doba, gledano na leta, znižala, npr. smrt pri starosti 75 let kar za 3 leta. Skupaj bi se z njo znižala meja za upokojitev, meja poroke, prvih spolnih odnosov, prve zanositve, vstopa v vrtec. Z uro več na dan, bi imeli v življenju manj rojstnih dni in verjetno kakšen praznik več. Delovni dan bi bil tako daljši za 20 minut, za šolarje pa si upamo trditi, da se število domačih nalog ne bi povečalo.

Povprečen dan človekovega življenja lahko razdelimo na 3 pomembne dele. Prvi del je spanje, ki ga potrebujemo za regeneracijo ter nabiranje moči, drugi del je delo, za nekatere imenovana vrsta nočne more, kjer opravljamo delo, katerega rezultat je plača, tretji del pa je prosti čas, ki zajema obdobje, preživeto doma ali v družbi, za katerega si scenarij pišemo sami. Prosti čas zajema nekaj uric, ki nas v trenutnem sistemu ločijo od robotov. Že vsa tehnologija ima prevelik vpliv na medsebojne odnose, ki so vedno bolj hladni, če pa bi ukinili še nas prosti čas, bi v vseh pogledih postali hladni odsevi preteklih ljudi. V realnem svetu bi bilo popolno, če bi bili deli dneva razporejeni enakomerno. Na prvi pogled ta stvar ne deluje tako nerealno, saj potrebuje povprečen človek 8 ur spanja, delavnik je pri nas dolg 8ur in posledično naj bi imeli prosti čas preostalih 8ur. A v praksi le ni tako, saj večina služb zahteva tudi dodatne ure dela, dolgo vožnjo v službo in domov ter nas fizično in psihično utrudi, tako da prosti čas večinoma prespimo. S tem se čas regeneracije in počitka spet podaljša, čas pa je odštet od naših prostih 8ur. Tako pristanemo na dnevu, kjer pol časa delamo in drugo polovico počivamo. Uro ali dve, ki nam ostaneta pa večinoma preživimo pred televizijo ali drugo multimedijsko napravo. S takšno vsakodnevno rutino pa se ne smemo čuditi depresivnosti in stresnosti, ki iz leta v leto naraščata.

Napake seveda niso odvisne od ljudi. Gre za trenutno dobo, svetovno razvitost, politični sistem, ki že od malega uči, da moramo biti pridni in delavni, da bomo lahko nekoč nato uživali. Že pri vzgajanju otrok se srečujemo s tem pojavom. Otroka učimo, da mora biti priden v šoli, nato uspešen v srednji šoli ter blesteč na fakulteti, saj bo lahko potem dobil dobro plačano službo ter si privoščil vse, kar bo hotel. In ker bo ves ta čas zasut z delom, se bo šele pri 60 letih zavedel, da je življenje v večji meri pobegnilo, se odvrtelo brez njegove vednosti, da morda le ni več tako rosno mlad za »road trip« po Evropi, ki si ga je zadal v mladosti. Življenje je treba zajemati s polno žlico, ždeti na svetu in čakati na čas, da boš končno lahko užival, je nesmiselno. Prav zaradi tolikšne pasivnosti ljudi je zadnje čase v uporabi toliko pozitivnih gesel, ki naj bi ljudi spodbudili k akciji, k razmišljanju o življenju, kot edinstvenem in ne samoumevnem, kot svetem.

Znane pa smo vprašali, kako bi porabili dodatno uro v 25-urnem dnevu?

Maja Vidmar, športna plezalka: Če bi dan imel 25ur, bi dodatno uro porabila za spanje ali pa za plezanje. Uživanje vsakega dne posebej in nasploh življenja je v veliki meri odvisno od posameznika, vendar se mi zdi, da se večina ljudi preveč posveča službi, dela in dela, medtem ko na svoje življenje, stvari, ki jih ima rada, kar nekako pozabi.

Tina Zajc, manekenka: Mislim, da bi dodatno uro preživela z družino in za branje knjig. Glede uživanja našega življenja, pa bi rekla, da obstajajo ekstremi, ki se preveč zabavajo, vse več je tistih ekstremov, ki veliko delajo in denarja sploh nimajo časa zapraviti. Malo pa je tistih, ki imajo pravilno mero med zabavo in delom.

torek, 02. november 2010

V iskanju same sebe (2. del)


I.                    Jaz, sebi, nikalnica
Zdravo! Sem neznanka. Že od nekdaj živim tu, diham isti zrak, bivam, se gibam.

Verjeli so vame. Vedno. Povsod. V mojem »nekoč« sem bila vse, kar sem želela. Tudi sama sem verjela vase, v vse kar zmorem. Danes pa se mnogokrat zalotim v dvomu, ki me nagovarja k občutku omejenosti in samote.

Pogrešam se!

Ljudje, ki so postali moj vsakdanjik, so le okvir družbe, kjer delujem. O vremenu smo se že zdavnaj pogovorili. O čem naj govorimo sedaj? Vezi med nami so tanke, naše misli jih iz dneva v dan še tanjšajo. Komu naj povem kar čutim? Ona bo povedala naprej. Njega ne zanima. Ona je predaleč. On ne verjame vame. Moj pa ni večen. Tako me je izurila družba, izkušnje so zasolile rane. Če bil bi večen, življenje moje bi cvetelo. Zavita v mehkobo sviloprejke bi izžarevala tisti »nekoč« izraz. Imela bi ga samo zase, saj drugi vanj ne verjamejo. Tako kot vame ne. A jaz verjamem vanj. Včasih tudi ne. Je daleč izven mojih okvirjev. Pravijo pa, da jih je včasih potrebno zlomiti, da jih pogoltnejo plameni.

Pogrešala bi naju!

Brez naju, namreč, mene ni. Stanje neobstoja v družbenih okvirjih bi me pokopalo. Samo Moj lahko pozdravi lakoto po »nekoč« pozabljenem. Ne razumejo me. Ne razumejo naju. Potolčena od besed nevoščljivosti sva sama.

On- gonilo, da ne živim, da bi zasula me tuja zemlja.

nedelja, 31. oktober 2010

Halloween warm up party

 Sobota, 30.10.2010
Bilo je temno in v zraku je plavala strašljiva tišina. Sence dreves so se nagibale k svojemu odsevu v vodi ter v veter vpisovale svoje misli. Tišino preseka votel krik- krik vrhovne čarovnice in njenega čarovniškega zbora. Bratje in sestre, prišel je dan groze, dan ponovnega snidenja vseh bradavičark, pajkovk, metlark in kačark!


 Smrtonosna tekočina, čarobni dim tobaka, pajkova potica in piškoti žabjih krakov so privabljali čarovnice vsega sveta. Rajale so in čarale dolgo v noč... dokler jih jutranja zarja ni razkropila.

petek, 29. oktober 2010

Antena: Krompirjeve počitnice

Dragi šolarji in šolarke! Minilo je točno eno leto od kar smo se zadnjič videli. Pogrešale smo vas in vaše sproščene nasmehe, ki jih dejavnosti v šoli pogostokrat izbrišejo z vaših sijočih obrazov. Jesen listje že vztrajno oblači v tople barve, kostanj že kraljuje ob letošnjem moštu, vaše krompirjeve počitnice pa se veselimo ponovnega snidenje z vami!

Za počitnice bi lahko dejali, da so najljubši del šole, za večino šolarjev. Nastopijo vsaka dva meseca ter trajajo v povprečju kakšen teden, z izjemo poletnih počitnic. Poleg poletnih poznamo še tri, nanašujoče se na letne čase: zimske počitnice, ki nastopijo februarja, pomladne počitnice, imenovane prvomajske, ki nastopijo okoli prvega maja ter jesenske počitnice, poznane kot krompirjeve, ki se letos začnejo 25. oktobra ter trajajo do 2. novembra, saj zajemajo še Praznik vseh svetih ali Dan mrtvih, ko se spomnimo vseh preminulih ter v velikem številu obiščemo njihove grobove.


Krompirjeve počitnice v preteklosti
Jesenske počitnice so v Sloveniji uvedli leta 1993, poimenovanje pa smo povzeli po nemških »Kartoffelferien«. Ker so v preteklosti počitnice prilagajali domačim opravilom, so namesto kakšnih »kostanjevih«, raje uvedli »krompirjeve počitnice«. Le-te niso bile namenjene počivanju, zabavi in poležavanju, pač pa delu na polju. Torej, kadar je bilo doma veliko dela, so razglasili enotedenske počitnice.

Počitnice danes
Krompirjeve počitnice so namenjene vsem osnovnošolcem in srednješolcem, da se lahko po dveh mesecih šole malo razvedrijo in si spočijejo. Počitnice, v primerjavi s preteklostjo, danes pomenijo dolgo spanje, brezskrbne dneve, pogoste zabave, vse bolj pa šole zahtevajo tudi »medpočitniško učenje«, kar pomeni, da zahtevajo od učencev, po koncu počitnic, prebrane knjige za domače branje, narejene veliko domače naloge ter naučeno učno snov za teste po počitnicah.


5 stvari, ki jih moraš narediti v času Krompirjevih počitnic:
1. Udeleži se zabave na noč čarovnic ter zmagaj z najbolj inovativnim izgledom!
2. Izreži najbolj strašno bučo v svoji ulici!
3. Povabi prijatelje na »Večer groze« ter pripravi eno izmed najbolj popularnih grozljivk vseh časov!
4. So tvoji popoldnevi dolgočasni? Naberi kostanj ter organiziraj kostanjev piknik!

torek, 26. oktober 2010

Pravljična številka 3... Pravljična 3 leta

Kako hitro gre čas, kaj. Zatisneva oči, se malo nasmejiva in mine kar milijon let. Če bo šlo tako naprej, se lahko zgodi, da se skupaj še postarava.
Naučil si me kako ljubiti, kako deliti življenje in uživati vsako minuto, brez kančka slabe vesti. Pokazal si mi, kako pomembnejše je živeti, kot pa se uklanjati pravilom in obveznostim. Zdaj lahko spim tudi do enih popoldan in vem, da me svet ne bo zapustil, da mi je ostalo še vseeno vsaj 10ur dneva, ki jih še bolj cenim, ko si z mano. Si moj prijatelj, v stvareh, ki jih veš, morda edini pravi, ki je vedno pripravljen poslušati in svetovati. Si moj ščit, ki zle jezike in nesreče želenih ljudi odriva od mojega obličja. Si svetla luč v moji noči, ki vedno ve, kako me nasmejati in kako pocrkljati. Rada te imam, ko me v sanjah objameš, ko mi skuhaš kosilo, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko skupaj riševa namišljeno prihodnost, gradiva hišo z velikim vrtom in petimi psi- tremi po tvoji in dvema po moji izbiri. Še veš, kako se bodo imenovali? Popaj, Ninđa, Lola, Nacho in Nikki morda? Rada se stisnem k tebi pod kovter, ker me tam slabe stvari ne najdejo, ker je tam varno zavetje, najina pravljica. Ljubim te...












  
Morda že slišana na mojem blogu, a vendar vredna svojega zvena...

Dan, ko ljubiš

Črtam vse premišljene vrstice,
Črtam sama svoje sledi.
Da bi ne poslušala, da bi ne naredila, da bi ne hotela…
Vse bi bilo pogubljeno- …vse bi bilo kot prej.
Prazno, sivo, vsakodnevna rutina.
Ne vedoč, da stvari lahko stojijo tudi postrani, v levo, desno in ne le naravnost,
Ne vedoč, da rutine ne odražajo pravih dejanj,
da se ubadam z lažnimi zavetji, da letim le s svojimi pričakovanji,
hodim po napačnih poteh, ter se upiram sama sebi.

Včasih je le treba prestopiti na drug peron, ponovno prešteti korake od tira do stopnišča in kupiti karti za dva, kljub vprašanjem, kljub dvomom, da neznani sopotnik sploh obstaja.

Globoko v sebi se skrivaš v tolažbi ter čakaš.
Čakaš, da samoten, težek zrak razpiha nenadni veter, da v napeto tišino vdre zvok uglašenih godal, da v strahotno temo vstopijo sončni žarki.
Da stojim na strani, na poti, ki te pripelje mimo moje postaje.

Ko te neznana roka odpelje v upanju, da pot nazaj ne bo prehitro zanimiva, a vendar ji v očeh sije nekakšna negotovost, z lastnim neverovanjem v trenutna dejanja in prihodnost.
A raste in raste, hitreje kot se vidi, močneje kot se čuti, globoko zakorenini in noče spustiti. Ko se naenkrat zaveš, da neznani potnik prerašča v vedno bolj znan obraz, ko se ti njegovi pogledi zdijo tako znani, njegovi koraki tako domači…


… Dan, ko začneš ljubiti.

ponedeljek, 25. oktober 2010

V iskanju same sebe I.

Črne dni zaznamujejo črna pisma, ki si želijo v svet. Dala jim bom priložnost...

I.                    Tisti »nekoč« občutek
Želela sem si peti in sem pela. Želela sem plesati in sem plesala. Želela sem oblikovati in sem oblikovala. Vodila sem in dovolili so se mi voditi.
Lahko bi trdila, da se pogosto, s stisko v očeh, zatekam v te pretekle tančice. Spremenila sem se. Iz dneva sem nastala noč. Iz belega črna. Iz oklepa ranjena. Včasih me še objame vetrič moči in občutka vsemogočnosti, a mi ga jutro vzame s prvim pogledom v prazen strop. V njem sem nekoč videla skrivnostne odtise, zakrinkana sporočila, danes je tam le beda vsega blišča iz sanjskega »nekoč«. Prav sumljivo se zadnje čase vračam vanj! Se me lotevajo že preživeti, obrabljeni občutki pubertete? Sem morda kaj izpustila?
Čez noč sem postala sama svoja uganka. Pa pravijo, da ti leta prinesejo spoznanja! Kaj sem spoznala? Da je svet krut, goljufiv, hinavski in se drži sam svojih želja, brez same trohice sočutja do drugih.
Ko sem še imela oklep in trdo srce, je bilo lepše. Živela sem sanje, narekovala prihodnost, kovala usodo. A danes? Ne vem kdo sem, kaj želim, kam grem…

In to boli.
Z vsakim dnevom bolj…

Nova barva, nova energija, stara Dona

Novosti in spremembe so pomembne v življenju, a vseeno se je lepo vračati na stare tire. Priznam, potrebujem kotiček za izpovedovanje, za blebetanje, za objavljanje. In ravno včerajšnji dolgočasni večer me je vpletel med blogger template in mi dal občutek nekakšne praznine. Pa sem si rekla "Pa zaženimo znova". Da pa ne bi, ob pogledu na starega, čutila grenkobo, sem se odločila, da blog malo prenovim. Nova barva, nova energija, stara Dona. Potrebno je, seveda, še veliko stvari prenoviti, tudi možnost vašega komentiranja je zaenkrat omogočena le, če kliknete na objavo, zato vas prosim za malce potrpežljivosti. Ker računalniških zadev ne obvladam, bo za te stvari poskrbel moj dragi, za objave, pa se lahko zanesete name.

Hvala, da me berete.

ponedeljek, 16. avgust 2010

A odbojkirate tudi kaj? Nova sezona je tu!



Z vročim avgustom in, ne ravno, navdušenim odštevanjem dni do šole, se v moje mlado meso zariva tudi želja po skakanju, tekanju, odbijanju, kričanju, ali z eno besedo rečeno, kar želja po odbojki. Brez skrbi, tako ali tako se po mivki podiva z Dragim skoraj vsak dan, ampak pravi napor? Zanj je vsako leto rezerviran dan, nekje sredi avgusta. Letos je to ravno današnji! Z ne ravno navdušeno leno ritjo, sva se danes spravili v Brestanico proslaviti začetek kondicijskih treningov, torej prebiti zid med dobo "lazy počitnic" in "delavnih počitnic". In... smo preživeli! Vsaj za danes... Me prav zanima, kaj bodo jutri zjutraj, za zajtrk povedale moje mišice!? Verjetno ne bodo navdušene, saj mi danes niso odpustile niti, ko sem jih zalila z beljakovinami, ki jih je vseboval slasten čokoladni shake.

Poletna zabava in adrenalin

Da plavanje in sončenje ne bi dolgočasilo tistih, ki se izogibajo rutini, ki jo prinašajo topli meseci, se vedno več ljudi odloča, da bo v času poletja poiskalo svoje meje, se preizkusilo v čem nevarnejšem in norem, zaradi česar se jim bodo kolena tresla še mesece po tem.

Kako izbrati pravo adrenalinsko bombo?
Ponudb, ki nudijo obilo zabave ter adrenalina, se v Sloveniji kar vrsti, kar dodatno omogoča tudi raznolik relief naše male državice. Za vas, dragi bralci, smo poiskali najbolj nore in nepozabne adrenalinske športe, ki so ponujeni pri nas, zato najprej podrobno preberite naše predloge ter se glede na opise odločite, kaj si najbolj želite. Na dobrem, starem internetu nato poiščite najcenejšo ponudbo izbranega športa, se dogovorite s ponudnikom ter zapišite letošnje poletje v svoj spomin, kot najbolj noro!

VODNI ADRENALINSKI ŠPORTI

Na zahodu, se skriva prekrasna biserna reka Soča, ki ponuja vam in vašim prijateljem rafting, hydrospeeding , canyoning in vožnjo s kajakom.

Rafting je vožnja z gumenjaki po divjih vodah, ki postaja iz leta v leto vedno bolj popularna. Za rafting ni potrebno imeti nobenega predznanja, pa tudi starost in fizična kondicija nista pomembni. Vodna dogodivščini traja od 1h 30min, lahko tudi do 2h 30min. Cena na osebo pa je nekje med 30 in 40 evrov.

Hydrospeeding na Soči je trenutno eden izmed najbolj "hip" adrenalinskih športov. Gre za spuščanje po reki, s posebno oblikovanim čolničkom »hydrospeedom«, ki je podoben srfu. Krmari se ga s plavutkami, pred udarci skal pa vas ščiti posebna obleka. Za tako vrsto zabave boste odšteli okoli 45 evrov.

Canyoning je zahtevnejši šport, ki vsebuje plezanje, plavanje in pohodništvo. Gre za extra adrenalinsko preživet čas, ko se z izkušenim vodičem podate v ozke struge potokov in rečic, se spuščate po slapovih, plezate po vrveh in skačete v kristalno čiste tolmune. Canyoning spada cenovno v isti razred, kot Hydrospeeding.

Vožnja s kajakom pomeni spust po reki v majhnem čolničku, ki ga krmarite z veslom. Gre za samostojni šport, ki ga lahko opravljate brez mentorja. Športna društva ponujajo, poleg posojanja opreme, tudi tečaje.

Poleg Soče pa nam Slovenija ponuja tudi druge mirnejše reke, ki so super priložnost za družinske spuste s kanujem, malo dragocenega morja, kjer se na potepanje lahko podate z izposojenim pedalinom, čolnom, vodnim skuterjem ali pa si podvodni svet ogledate v vodstvu z izkušenimi potapljači.

ZRAČNI ADRENALINSKI ŠPORTI

Ljudje smo si že v davni preteklosti želeli leteti. Razvoj letalstva nam tako danes omogoča zaužiti trenutek svobode, ki jo daje pogled s ptičje perspektive na Zemljo.

Gore in visoke planine v Sloveniji služijo kot odskočna deska skakalcem s padalom in zmajarjem. Za tiste, ki si želite mirnejšega ogleda iz zraka, priporočamo polet z balonom s svojim partnerjem ali pa polet z jadralnim letalom. Za polet z balonom boste odšteli okoli 100 evrov na osebo, za polet z jadralnim letalom pa okoli 80 evrov na osebo.
Tisti, ki si želite še več adrenalina, pa se lahko preizkusite v skoku s padalom iz letala, ki ga izvršite skupaj z inštruktorjem.
Že nekaj časa pa je najbolj »in« Bungee jumping, prosti skok iz mostu, medtem, ko ste privezani na elastično vrv. Priporočamo skok iz edinega naravnega bungee jumpa v Sloveniji, ki se nahaja v Solkanu. Tam vas čaka 55m prostega pada nad reko Sočo. Skok stane 45 evrov.

KOPENSKI ADRENALINSKI ŠPORTI

Če morda niste ljubitelji vode in višine, pa lahko ostanete kar na trdnih tleh, ki prav tako ponujajo veliko adrenalina.

Podajte se v adrenalinski park, kjer lahko preizkusite svojo voljo ter meje strahu na orjaški gugalnici, adrenalinskem sankališču, višinskem poligonu, adrenalinskem trampolinu in mnogih drugih atrakcijah. Adrenalinski parki se nahajajo na Mariborskem Pohorju, v Škofji Loki, v Tolminu, cene pa se razprostirajo nekje med 30 in 40 evrov.

Za večje skupine priporočamo Airsoft in Paintball. Airsoft je vojaški simulacijski šport, kjer so uporabljene replike orožij, izvaja pa se v gozdu. Pri Paintballu pa se nasprotujoči si ekipi streljata s, tako imenovanimi, markerji, ki izstreljujejo barvne kroglice. Paintball se lahko izvaja v gozdu ali pa na postavljenem poligonu. Priporočamo, da ste pri iskanju ponudnikov teh dveh športov vztrajni, saj se cene na osebo lahko razlikujejo tudi za 30 evrov.

Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo super, če bi nenadzorovano padali in se kotalili po različno valovitem terenu, ne da bi se poškodovali? Zdaj je to mogoče. »Zorbing« je odgovor! Gre za ogromno žogo, kjer vas lahko, največ 2 osebi, varno pripnejo na sedeže znotraj žoge, narejene iz posebnega PVC-ja in vas spustijo po posebni Zorb progi, ki je dolga 130m. 1 spust stane na osebo od 15 do 20evrov, možen pa je tudi najem Zorba za cel dan.

Ali so slavni tudi ljubitelji adrenalinskih športov? Antena je podrobneje preiskala zadevo:

Mojca Mavec, voditeljica: Sem ljubiteljica športa in me vsake toliko časa zanese tudi v adrenalinske vode. Ravnokar sem se vrnila iz Poljske, kjer sem kajtala, saj veste, surfala s pomočjo padala. Drugače pa me moja najhujša adrenalinska izkušnja popelje v čase, ko sem bila še novinka na televiziji in me je urednik poslal skočiti bungee iz enega najvišjih mostov v Evropi.

Tanja Ribič, igralka: V življenju imam dovolj adrenalina, zato ne potrebujem adrenalinskih športov. Mogoče me mika kakšna vožnja z gokartom, drugače pa včasih razmišljam, da bi skočila iz letala s padalom, pa me nato ob misli na družino in nesreče, ki bi se lahko pripetile, mine.

sreda, 04. avgust 2010

Poletna romanca



Poletje prinaša poleg sonca in morja tudi nova poznanstva, nove prijatelje ter simpatije. To je čas zabav in čas za popoln odklop. Z možgani na »off« pa pogosto prihaja tudi do spontanega flirtanja z neznanci. Iz nedolžnega spogledovanja pa se kaj kmalu zgodi poletna avantura, ki lahko preraste v pravo ljubezen.
Večina mladih se v poletje poda polna pričakovanj ter sanj, o norih, nepozabnih počitnicah, ki bodo na sceno prinesle mične gospodične oziroma postavne lepotce. Pogledi na zabavi, poljubi ob sončnem zahodu, objemanje na peščeni plaži so pričakovanja, ki jih opisuje nemalo knjig in filmov, ter so se kot nujno zlo vpisale v naše glave.

A, le kako najti svojo boljšo polovico, s katero bi doživela te sanje? Pravijo, da kadar iščemo, takrat ne bomo našli. Zgodilo se bo spontano, slučajno, brez vsakršnih predpriprav. A, ko se zgodi, sta potrebna le zbranost ter tvoja domišljija.

Če svojo sanjsko osebo srečaš na bazenu, jo lahko brez slabe vesti povabiš na pijačo ali pa jo vprašaš, če bi te namazala s sončno kremo. Lahko jo tudi povabiš na igro odbojke na mivki, ročni nogomet ali kaj takega.
Če svojo sanjsko osebo vidiš na zabavi, si privošči daljše spogledovanje. K temu lahko vpelješ tudi nasmehe ali z izmišljenimi znaki povabiš osebo na pijačo ali ples.
Tudi na plaži, na ulici, v gostilni ali trgovini je brezskrben pristop do osebe, ki ti je všeč najboljša rešitev.
Poleti nikakor ni prostora za sramežljivost in obžalovanje. Potreben je izstrel med pogumnejše, le tisti, ki upajo, so nato nagrajeni. Samozavest in sproščenost sta tista, ki bosta očarala osebo.
Če avantura preraste v ljubezen, je potreben razmislek. Ali bo zveza na daljavo vzdržala? Je moja izbranka/ moj izbranec pripravljen na resno zvezo? Je vreden/ vredna zaupanja? S partnerjem morata stvari temeljito predelati ter se nato vzajemno truditi. Najboljše je, da preostanek počitnic preživita skupaj ter se nato odločita, kako bodo stvari potekale.

5 poletnih nasvetov za popolne tipčke:
1. Saj veste, kakšna smo dekleta, nikoli si nismo všeč, takšna kot smo, zato nas pohvalite. Po komplimentu bomo veliko bolj zainteresirane za pogovor z vami.
2. Nastop pred brhko mladenko, ki ti je padla v oči, naj bo samozavesten, vseeno pa pazi, da ne izpadeš preveč zaljubljen vase.
3. Če želiš dekle očarati in si pridobiti njeno pozornost, ji k bazenu prinesi koktajl.
4. Ponudi ji masažo hrbta s sončno kremo, češ da te skrbi, da je ne opeče sonce.
5. Dekleta imajo veliko raje six-pack kot pa mono-pack. Zdaj je pravi čas, da se znebite odvečnih kil, ki so vas grele pozimi.
5 poletnih nasvetov za najboljše mačke:
1. Ženske oči so kot pregreha vredno jabolko. Opazuj, smej se z očmi, mežikaj, vabi…
2. Obleci svojo najbolj seksi oblekico ter obnori vse fante, ki te bodo pogledali.
3. Fantje imajo radi temna dekleta, ne pa zapečene rdeče rake. Ne pretiravajte na soncu.
4. Fantje pravijo, da jih na dekletu pogosto premami njihov nasmeh. Poskrbi, da se boš veliko smejala in bila zabavna.
5. Dekleta, prišla je sezona britja! Za gladke noge se zatecite v prvo trgovino ter pograbite britvice, peno za britje, vosek, trakove in vse možno kar obstaja!

petek, 30. julij 2010

Z babuškami v vodi



Presenetljiva je pasja narava. Ponavadi jih moram prav prositi, da se privlečejo v tuškabino, da jih stuširam, a v reko? Ni panike! Še gospodična VednoČistaLepaInFina Tia se je spravila v vodo.


ponedeljek, 26. julij 2010

Pesomanija X-del

O spremembah na področju psov, ki se tičejo naše družine, sem govorila kar pogosto na blogu, zato naj bo današnji del Pesomanije, kar x-ti del. Kot kažejo moje dosedanje izkušnje s pisanjem bloga, v času te moje lenosti, se stanje ne bo spremenilo. Lahko rečem, da je honorar pri Anteni povzročil nezadovoljstvo pri pisanju zastonjskega. Pa, saj tako ali tako ne vem, če se blogi sploh še berejo... a se?

V družinski pesomanije je prišlo do velikih sprememb. Zadnje javljanje o tej temi je bilo lansko leto, nekje junija, ko smo se poslovili od psičk Miše in Medeje, pridružila pa se nam je Dianina Melody (beri). Tokrat vam s ponosom povem, da si je Diana poleg male Melody privoščila še razstavnega maltežana Orlanda Magica, ali krajše Orija.



Z Markotom pa sva ravno včeraj kupila še psičko, pasme Jack Russel, znano iz filma The mask. Ime ji je Kara. Kot kaže bo hudo hudo nagajiva.


Pasji pozdravček...

nedelja, 18. julij 2010

Intervju z Billysi


V Anteni, kjub neznosni vročini v zadnjih dneh, še vedno migamo. Žal mi je sicer, da nekako ne uspem redno objavljati, pa vendar, se trudim misliti tudi na svoj blog, da ne bo ostal prazen. Danes objavljam intervju z Billysi, ali nekoč imenovani Billy`s private parking.
Billysi ali Billy's Private Parking je ena izmed najbolj poznanih rokerskih skupin v Sloveniji, ki trese slovenska tla že od leta 2001. Krivec za združitev uspešnih rokerjev je bas kitarist Sergej Pobegajlo. Skupino sestavljajo še Urška Majdič (vokal), Matic Ajdič (kitara) in Jure Doles (bobni). Prejeli so že mnogo nagrad za svoje delo ter se vpisali v srca številnim starim in mladim rokerjem po duši.
Od kod ime vaše skupine Billysi in prej Billy's private parking?
Skozi naše delovanje smo imeli s prejšnjim imenom BPP, ki je nastal iz šale, toliko težav z zatipkovanjem, da smo ime enostavno skrajšali. Vsi so nas tako ali tako klicali "Billysi" in tudi to se je v zadnjih treh letih prijelo. Še vedno pa se nam dogaja, da se nas spomnijo po prvotnem imenu!
Kje vas bo letos možno videti na odru? Načrtujete kaj posebnega za svoje oboževalce?
V Kamniku, Kočevju, Gornji Radgoni, Ljubljani... vseposvod, kamor nas povabijo in te datume tudi napišemo na naše spletne strani - smo namreč online tako na Myspace-u, Facebooku, Twitterju kot uradni spletni strani, čeprav največ sporočil, vprašanj in pozdravov prejmemo kar preko emaila.
Se v prihodnosti obeta kak nov album?
Glede na to, da smo ravnokar izdali četrti album Bite Me, ga še nismo niti dobro predstavili. Tako, da bo o naslednjem albumu govora šele proti koncu leta... Ravnokar pa pripravljamo novi spletni single za radie - Lahko je preprosto, ki se ravno tako nahaja na albumu Bite Me.
Verjetno je za tako uspešen band Slovenija postala premajhna. Pogosto kukate čez naše meje v svet?
Nikoli ni premajhna, vedno se odkrije še kak oder, kjer hočejo rock fešto ;) Vendar je res, da pri nas rock ni več tak trend za žive koncerte, medtem ko je čez mejo v veliko večjem razmahu in naša glasba jim je dobrodošla. Navsezadnje imamo tudi dvojni repertoar - slovenski in angleški.
Se še vedno pred kakšnim nastopom pojavi trema? Kako se je znebite?
Pred večjimi koncerti je vedno malo tistega vznemirjenja, ki nas dodatno naostri. Kadar kaj ni v redu s tehniko, se pojavi drugačno vznemirjenje- napetost - vendar če je dobro občinstvo, je ni meje za dober žur!
Kmalu bomo lahko pokazali naš novi videospot, ki bo prišel ob naslednjem singlu - Orion. Do takrat pa vse vabimo, da nas obiščejo na Myspace-u ali Facebooku in seveda na koncertih. Še vedno smo tisti, ki smo na odru iskreni, nakulirano podivjani in damo vse od sebe. Zato se nam pridruži v ognjenem rokenrolu ;)

sreda, 23. junij 2010

Nokia do Tokia

Najraje bi se zlagala, da gre za preprost preizkus zmogljivosti stare Nokie, pa ne vem kje naj bi začela z lažmi in kje končala. Tako, da raje povem po resnici, da sem svoj predragi telefon utopila v straniščni školjki. Svoj desni žep najljubših kavbojk tako delim s staro Nokio, ki ne pozna barv, ima samo 2 gumba za levo in desno poleg tipkovnice, ima polnilnik za 10 sms-ov ter eno in edino kačo, ki v mimoidočih sproža nostalgijo. Baterija še vedno zdrži 2 do 3 dni celodnevnega igranja kače in ostalih iger.

Poleg tega, da mi je nerodno hoditi naokoli s telefonom, ki me je stal 1000 tolarjev, pa mi glavobole povzročajo sms-i, ki neukrotljivo jadrajo od tu do tam in se izgubljajo ter prihajajo s tri dnevno zamudo. Tako sem ravnokar dobila že (ne pretiravam) 25. sms, kako me sošolka vabi na rojstni dan ter Laurin sms, da je ravnokar prispela v Francijo, čeprav so tam že 3 dni.

Si je kdo poželel kače?