torek, 26. oktober 2010

Pravljična številka 3... Pravljična 3 leta

Kako hitro gre čas, kaj. Zatisneva oči, se malo nasmejiva in mine kar milijon let. Če bo šlo tako naprej, se lahko zgodi, da se skupaj še postarava.
Naučil si me kako ljubiti, kako deliti življenje in uživati vsako minuto, brez kančka slabe vesti. Pokazal si mi, kako pomembnejše je živeti, kot pa se uklanjati pravilom in obveznostim. Zdaj lahko spim tudi do enih popoldan in vem, da me svet ne bo zapustil, da mi je ostalo še vseeno vsaj 10ur dneva, ki jih še bolj cenim, ko si z mano. Si moj prijatelj, v stvareh, ki jih veš, morda edini pravi, ki je vedno pripravljen poslušati in svetovati. Si moj ščit, ki zle jezike in nesreče želenih ljudi odriva od mojega obličja. Si svetla luč v moji noči, ki vedno ve, kako me nasmejati in kako pocrkljati. Rada te imam, ko me v sanjah objameš, ko mi skuhaš kosilo, ko se vrnem iz šole. Rada te imam, ko skupaj riševa namišljeno prihodnost, gradiva hišo z velikim vrtom in petimi psi- tremi po tvoji in dvema po moji izbiri. Še veš, kako se bodo imenovali? Popaj, Ninđa, Lola, Nacho in Nikki morda? Rada se stisnem k tebi pod kovter, ker me tam slabe stvari ne najdejo, ker je tam varno zavetje, najina pravljica. Ljubim te...












  
Morda že slišana na mojem blogu, a vendar vredna svojega zvena...

Dan, ko ljubiš

Črtam vse premišljene vrstice,
Črtam sama svoje sledi.
Da bi ne poslušala, da bi ne naredila, da bi ne hotela…
Vse bi bilo pogubljeno- …vse bi bilo kot prej.
Prazno, sivo, vsakodnevna rutina.
Ne vedoč, da stvari lahko stojijo tudi postrani, v levo, desno in ne le naravnost,
Ne vedoč, da rutine ne odražajo pravih dejanj,
da se ubadam z lažnimi zavetji, da letim le s svojimi pričakovanji,
hodim po napačnih poteh, ter se upiram sama sebi.

Včasih je le treba prestopiti na drug peron, ponovno prešteti korake od tira do stopnišča in kupiti karti za dva, kljub vprašanjem, kljub dvomom, da neznani sopotnik sploh obstaja.

Globoko v sebi se skrivaš v tolažbi ter čakaš.
Čakaš, da samoten, težek zrak razpiha nenadni veter, da v napeto tišino vdre zvok uglašenih godal, da v strahotno temo vstopijo sončni žarki.
Da stojim na strani, na poti, ki te pripelje mimo moje postaje.

Ko te neznana roka odpelje v upanju, da pot nazaj ne bo prehitro zanimiva, a vendar ji v očeh sije nekakšna negotovost, z lastnim neverovanjem v trenutna dejanja in prihodnost.
A raste in raste, hitreje kot se vidi, močneje kot se čuti, globoko zakorenini in noče spustiti. Ko se naenkrat zaveš, da neznani potnik prerašča v vedno bolj znan obraz, ko se ti njegovi pogledi zdijo tako znani, njegovi koraki tako domači…


… Dan, ko začneš ljubiti.

Ni komentarjev: