Ko takole vsa izmučena brskam po računalniku, se k meni primaja Tamlada. Pogleda me z očitajočimi očmi, češ "Kaj je zdaj, a je računalnik pomembnejši od mene? Me ne bi raje malo pocartala?" in tebi nič, meni nič, zleze k mojemu obrazu ter mi pritisne poljubček na lice. Le kako naj bom potem jezna nanjo? Da pa ne bi ostala kaj dolžna ostalima dvema, se mi takoj pridružita ter okupirata računalnik in moje roke.
Kako zanimive so, vsaka zase ter skupaj, v svojem tropu...
Večina ljudi potrebuje veliko časa, da odkrije svoje talente in oblikuje cilje, ki naj bi jih dosegla v svojem življenju. Tudi sama se nisem kar rodila in rekla: "Mami, zdravnica bom!", temveč sem veliko let razvijala stvari, ki jih imam rada. Plesala sem, pela, pisala, igrala klavir, risala, se ukvarjala s številnimi športi, nato pa sem se ob svojem 18. letu kar naenkrat znašla v veliki krizi. Srednja šola je zahtevala svoj davek, tako da sem večino ljubezni za nedoločen čas preložila, povpraševanje o nadaljnem faksu in izbiri poklica, pa sta iz mene naredili živno razvalino. Težko se je tako zgodaj usmeriti v določeno področje, še posebej, če se ob tebi nahajajo ljudje, ki so na teh področjih boljši ter ti dajejo občutek negotovosti.
Vsi cilji in želje iz preteklosti so še bolj oddaljeni, kot so bili nekoč, kar me dobesedno ubija. Le ena stvar pa mi daje občutek popolnega užitka in neizmernega veselja- PSI. Željo o svetovnih odrih je zamenjal preprosti agility teren, željo o lastni knjigi je zamenjalo poučevanje in treniranje psov, željo po risanju, plesanju pa so zamenjale sanje o pomoči zapuščenim in zlorabljenim psom, morda kakšno leglo psičkov... Številni ljudje, tudi domači, ne razumejo moje ljubezni do psov, saj se še vedno držijo mojih otroških sanj. In tudi jaz jim ne moram ubesediti občutkov, ki mi jih daje delo s psi.
Ker tako pogosto objavljam pasje fotografije in številna besedila, bom danes razkrila nekaj o svoji pasji preteklosti ter vas opozorila na marsikaj...
"Sem Dona in sem pasjeljub. Vedno večji. Rada imam velike pse, vendar mi posteljo zaenkrat grejejo le majhni. Nekoč bom reševala pse in bila najsrečnejši človek na svetu."
Vsak pes ima svoj karakter, zato moramo biti pri izbiri še posebej pazljivi.To poudarjam zato, ker se večina ljudi na slednje ne ozira, kar lahko nato pripelje do večjih problemov. Tudi sama sem zaradi svojega nepoznanja pasem v rosnih letih naredila nekaj napačnih odločitev. Ker sem aktiven človek potrebujem tudi takšno pasmo.
Prvi pes, ki sem si ga kupila, je bil črn mešanec s pudljem, imenovan Tachy. Pri svojih 8. letih sem ga brez vsakršnega posvetovanja s starši, z lastnimi mesečnimi prihranki, "uvozila" v našo družino. In to dokaj uspešno! Bil je moj popolni partner, bi lahko rekli, dokler mi ga ni po štirih letih vzel nesrečni moment.
Tachyju je sledila Tia, pri mojih 13ih letih. Še danes ne vem zakaj sem se odločila za maltežanko, saj mi po karakterju nikakor ne ustreza. Verjetno me je prepričala s svojim ljubkim izgledom. Tia je še vedno eden izmed mojih psov in je trenutno na "rehabilitaciji", za kar, priznam, sem kriva sama. Opozarjam vse bralce in ne-bralce: Psa ne kupujte za darilo! Zlasti je odsvetovano otrokom, če zanj ne namerava skrbeti tudi kateri izmed staršev ali starejših bratov in sester! Pri Tii sem naredila veliko stvari narobe. Že samo dejstvo, da sem jo dobila v času svoje pubertete, lahko pove veliko. Mislim, da nisem bila težavna najstnica, vendar se mi je takrat po glavi motalo veliko drugih stvari. Moje neposvečanje psu pa se je pokazalo z ekstra-močnim maltežanskih karakterjem. Saj veste, zanje je značilno, da so glasni, trmasti, tečni, netolerantni do drugih. Zaradi pomanjkanja socializacije v mladih letih, s Tio že kakšno leto trdo delava na vsem zamujenem. Iz razvajene princeske, kot jo je vzgojila moja babica, je spet postala pes. Ne pritožuje se več nad deževnim vremenom, manj laja in renči na tujce, zna številne trike (od sedi, prostor, do vrti in glas), hodi na dolge sprehode, na katerih sva že davno pozabili na vrvico, se igra z nekaterimi psi in po dolgem času spet gloda pasje priboljške ter kosti. Mislim, da sva na pravi poti do cilja, saj postaja eden najbolj pridnih psov kar jih poznam!
Beagle Bella je moja le polovično. Je last mojega fanta, oziroma, mišljena je bila KOT DARILO njegovi mlajši sestrici (zopet ena poučna o obdarovanju otrok). Sedaj je najina. Seveda jo imam rada, vendar mi njen karakter ne ustreza. Beagli so lovska pasma, ki je rada samosvoja, znana po divjem značaju, svojeglavosti. Bella je svojo težavno puberteto že preživela, zato bi si upala trditi, da je eden najbolj pridnih beaglov, kar jih poznam. V naši pasji družinici si je kot največji kuža priborila vlogo voditeljice. Tudi ona je na malo drugačni "rehabilitaciji". Zaradi fantovega bivanja v Ljubljani, v času študija, se je ob domačih ostankih in svoji požrešnosti zelo zredila. Zato njen vsakdanjik že 4 mesece polnejo dietna hrana in 2-urni sprehodi, udeležuje pa se tudi pasjega tečaja, iz katerega bo čez 1 teden delala izpit.
Zaradi neizmerne ljubezni do psov pa sva s fantom kupila še tretjega psa, ki si upam trditi, da s svojim karakterjem ustreza obema. Po Tii in Belli sva si želela stvari enkrat narediti pravilno, zato sva kupila Karo, pasme Jack Russell Terier. Gre za zahtevno pasmo, ki se s svojo inteligentnostjo uvršča v sam pasji vrh. Potrebuje ogromno gibanja ter sprotnega učenja. Pravijo, da so terierji zelo trmasta bitja, ki rada izkoristijo trenutek naše nemoči za svoj prav, zato sva s poučevanjem začela zelo hitro. Pri njenih treh mesecih sva jo naučila osnovnih ukazov, zdaj pa se, pri šestih mesecih, lahko pohvali tudi z odlično opravljenim izpitom za mladičke. Spomladi bova nadaljevala s tečaji ter ji čimprej omogočila tudi treniranje agilityja, ki ga že sedaj popolnoma obožuje. Danes je tudi okusila svoj prvi sneg...
V prihodnosti si bom lahko končno privoščila večjo pasmo. Mogoče kraljevski pudelj, Madžarska vizsla, Nemška doga... morda pa le simpatičen najdenček v zavetišču. Tudi Marko si želi psa...
"... kako smo ljudje smešni. Ljubimo pse, nekatere bolj kot ljudi okoli nas, saj se ob njih ne bojimo, da bi bili razočarani. "
Kako zanimive so, vsaka zase ter skupaj, v svojem tropu...
Večina ljudi potrebuje veliko časa, da odkrije svoje talente in oblikuje cilje, ki naj bi jih dosegla v svojem življenju. Tudi sama se nisem kar rodila in rekla: "Mami, zdravnica bom!", temveč sem veliko let razvijala stvari, ki jih imam rada. Plesala sem, pela, pisala, igrala klavir, risala, se ukvarjala s številnimi športi, nato pa sem se ob svojem 18. letu kar naenkrat znašla v veliki krizi. Srednja šola je zahtevala svoj davek, tako da sem večino ljubezni za nedoločen čas preložila, povpraševanje o nadaljnem faksu in izbiri poklica, pa sta iz mene naredili živno razvalino. Težko se je tako zgodaj usmeriti v določeno področje, še posebej, če se ob tebi nahajajo ljudje, ki so na teh področjih boljši ter ti dajejo občutek negotovosti.
Vsi cilji in želje iz preteklosti so še bolj oddaljeni, kot so bili nekoč, kar me dobesedno ubija. Le ena stvar pa mi daje občutek popolnega užitka in neizmernega veselja- PSI. Željo o svetovnih odrih je zamenjal preprosti agility teren, željo o lastni knjigi je zamenjalo poučevanje in treniranje psov, željo po risanju, plesanju pa so zamenjale sanje o pomoči zapuščenim in zlorabljenim psom, morda kakšno leglo psičkov... Številni ljudje, tudi domači, ne razumejo moje ljubezni do psov, saj se še vedno držijo mojih otroških sanj. In tudi jaz jim ne moram ubesediti občutkov, ki mi jih daje delo s psi.
Ker tako pogosto objavljam pasje fotografije in številna besedila, bom danes razkrila nekaj o svoji pasji preteklosti ter vas opozorila na marsikaj...
"Sem Dona in sem pasjeljub. Vedno večji. Rada imam velike pse, vendar mi posteljo zaenkrat grejejo le majhni. Nekoč bom reševala pse in bila najsrečnejši človek na svetu."
Vsak pes ima svoj karakter, zato moramo biti pri izbiri še posebej pazljivi.To poudarjam zato, ker se večina ljudi na slednje ne ozira, kar lahko nato pripelje do večjih problemov. Tudi sama sem zaradi svojega nepoznanja pasem v rosnih letih naredila nekaj napačnih odločitev. Ker sem aktiven človek potrebujem tudi takšno pasmo.
Prvi pes, ki sem si ga kupila, je bil črn mešanec s pudljem, imenovan Tachy. Pri svojih 8. letih sem ga brez vsakršnega posvetovanja s starši, z lastnimi mesečnimi prihranki, "uvozila" v našo družino. In to dokaj uspešno! Bil je moj popolni partner, bi lahko rekli, dokler mi ga ni po štirih letih vzel nesrečni moment.
Tachyju je sledila Tia, pri mojih 13ih letih. Še danes ne vem zakaj sem se odločila za maltežanko, saj mi po karakterju nikakor ne ustreza. Verjetno me je prepričala s svojim ljubkim izgledom. Tia je še vedno eden izmed mojih psov in je trenutno na "rehabilitaciji", za kar, priznam, sem kriva sama. Opozarjam vse bralce in ne-bralce: Psa ne kupujte za darilo! Zlasti je odsvetovano otrokom, če zanj ne namerava skrbeti tudi kateri izmed staršev ali starejših bratov in sester! Pri Tii sem naredila veliko stvari narobe. Že samo dejstvo, da sem jo dobila v času svoje pubertete, lahko pove veliko. Mislim, da nisem bila težavna najstnica, vendar se mi je takrat po glavi motalo veliko drugih stvari. Moje neposvečanje psu pa se je pokazalo z ekstra-močnim maltežanskih karakterjem. Saj veste, zanje je značilno, da so glasni, trmasti, tečni, netolerantni do drugih. Zaradi pomanjkanja socializacije v mladih letih, s Tio že kakšno leto trdo delava na vsem zamujenem. Iz razvajene princeske, kot jo je vzgojila moja babica, je spet postala pes. Ne pritožuje se več nad deževnim vremenom, manj laja in renči na tujce, zna številne trike (od sedi, prostor, do vrti in glas), hodi na dolge sprehode, na katerih sva že davno pozabili na vrvico, se igra z nekaterimi psi in po dolgem času spet gloda pasje priboljške ter kosti. Mislim, da sva na pravi poti do cilja, saj postaja eden najbolj pridnih psov kar jih poznam!
Beagle Bella je moja le polovično. Je last mojega fanta, oziroma, mišljena je bila KOT DARILO njegovi mlajši sestrici (zopet ena poučna o obdarovanju otrok). Sedaj je najina. Seveda jo imam rada, vendar mi njen karakter ne ustreza. Beagli so lovska pasma, ki je rada samosvoja, znana po divjem značaju, svojeglavosti. Bella je svojo težavno puberteto že preživela, zato bi si upala trditi, da je eden najbolj pridnih beaglov, kar jih poznam. V naši pasji družinici si je kot največji kuža priborila vlogo voditeljice. Tudi ona je na malo drugačni "rehabilitaciji". Zaradi fantovega bivanja v Ljubljani, v času študija, se je ob domačih ostankih in svoji požrešnosti zelo zredila. Zato njen vsakdanjik že 4 mesece polnejo dietna hrana in 2-urni sprehodi, udeležuje pa se tudi pasjega tečaja, iz katerega bo čez 1 teden delala izpit.
Zaradi neizmerne ljubezni do psov pa sva s fantom kupila še tretjega psa, ki si upam trditi, da s svojim karakterjem ustreza obema. Po Tii in Belli sva si želela stvari enkrat narediti pravilno, zato sva kupila Karo, pasme Jack Russell Terier. Gre za zahtevno pasmo, ki se s svojo inteligentnostjo uvršča v sam pasji vrh. Potrebuje ogromno gibanja ter sprotnega učenja. Pravijo, da so terierji zelo trmasta bitja, ki rada izkoristijo trenutek naše nemoči za svoj prav, zato sva s poučevanjem začela zelo hitro. Pri njenih treh mesecih sva jo naučila osnovnih ukazov, zdaj pa se, pri šestih mesecih, lahko pohvali tudi z odlično opravljenim izpitom za mladičke. Spomladi bova nadaljevala s tečaji ter ji čimprej omogočila tudi treniranje agilityja, ki ga že sedaj popolnoma obožuje. Danes je tudi okusila svoj prvi sneg...
V prihodnosti si bom lahko končno privoščila večjo pasmo. Mogoče kraljevski pudelj, Madžarska vizsla, Nemška doga... morda pa le simpatičen najdenček v zavetišču. Tudi Marko si želi psa...
"... kako smo ljudje smešni. Ljubimo pse, nekatere bolj kot ljudi okoli nas, saj se ob njih ne bojimo, da bi bili razočarani. "
Komentarji