ponedeljek, 14. november 2011

Izgubljeni um

"Um je čisto poseben kraj in sam po sebi lahko ustvari nebesa iz pekla in pekel iz nebes."
John Milton

"Če živimo samo zase, našo osebnost načenja rja."
Victor Hugo


Zakaj bi živeli v rjastem peklu? Za trenutek smo pozabili na prirojeno človeško centrično perspektivo in spoznali novo dimenzijo trajajoče sreče, ki je denar ne more kupiti - večstransko srečo, ki daje topel občutek tako prejemniku kot tudi viru vzpostavitve.

Zakaj
torej še vedno vztrajamo pri oprijemljivem svetu, če nam duhovni ponuja tolikšno olajšanje? Sami "zakaji" brez pripadajočih odgovorov, ki bi večnemu vprašaju podarili večno piko. Zaključno ločilo, brez političnih vstravkov, ki bi črno-beli svet obarvali v strupeno mavrico.

Instinktivno se izogibam strupenim konicam, ki prikrite rastejo okrog nas, saj si želim ostati prizemljena. Slišala sem, da strup zamrači um, mu podtakne majhne škrbaste škrate z bradavicami na nosu, ki v lično pripravljeni košari ponujajo mušnice in nože. Mušnice za nove žrtve in nože za nasprotnike. Halucinacije, nočne more in bolestno iskanje sreče v materialnih dobrinah te iz dneva v dan oddaljujejo od lastnega uma. Strup je hitri ubijalec. Potem umreš sam. V krsto ti položijo okrvavljeni um, ovit v kupček denarja in rečejo "Srečen je bil".

Nikoli ne bom razumela. Otopelost in sreča sta magnetno odbijajoči. Če nikoli ni jokal, ne pomeni, da je bil srečen. Morda je že davno tega izgubil svoj kompas, ki mu ga je bil podaril praded, da bi našel svoje življenske vrednote in se ravnal v smeri ciljev. Pozabil je želje, se zastrupil z mušnico in izgubil svoj um, svoje otroške sanje, resnične prijatelje, dekle, ki bi ga ljubilo zaradi njega samega in ne zaradi denarja. Otopel je in pozabil jokati.

Ni bil srečen. Bil je sam.


Sam, v množici istoličnežev. Takšnih, ki še umirajo in bodo umrli - s svojimi davno izgubljenimi umi in bolestnimi sanjami. In kljub temu, da vsi vemo za pregrešne rdeče mušnice in zaužito žalostno usodo, še vedno, kot neumne ovčice, hodimo v gozdove in se potihem sprašujemo ali morda sreča ne biva v prepovedanem.


"Pekel so ljudje okoli nas."
Jean-Paul Sartre

In najhujši pekel je človek sam sebi.
Da ne bi mučil le sebe, pa poskrbi še za pekel okoli.

RIP človeštvo!


p.s.: Zadnje čase ne govorim z ljudmi. So živali pod manjšim vplivom mušnic.