sreda, 26. maj 2010

Zakaj ne imeti? Ne biti in ne obstajati?

Po vzoru Roberta Friškavca, zaporniškega duhovnika, bi se lahko nekako povezala s trenutnimi problematikami. Naj najprej objasnim to z zaporniškim duhovnikom. Nisem verna, no, vsaj na tak način ne, ki ga večina pozna. Pa moram vseeno reči, da je on eden izmed ljudi, ki je name naredil velik vtis, preden sem opravila sveto birmo. Ponavljam, sem ateist, medtem ko so sveti zakramenti, kot sta obhajilo in birma, samo prisilen del, ki ga izvajajo babice nad vnučki, v dobrem duhu, da se bomo kot zdravi mladostniki in potem starši svojih otrok posluževali nedelj, preživetih na mrzlih klopeh pod vsem kičem, ki ga premore cerkev.

Torej, zavila sem z očmi in si zamislila še nekaj svetih božjih besed, ki jih bom deležna. Robert je v vsej bedi in neznosnosti, ki jo je ponujala njegova alkoholična ateistična družina obiskal cerkev, saj je menil, da hujše kot v njegovi družini že ne more biti. Sedel je na klop ter opazoval ljudi, kako nezainteresirano zehajo, nekateri celo spijo med mašo. Začutil je ves odpor, ki ga je skrivalo ljudstvo v sebi ter tako hodil v cerkev iz zanimanja do ljudi ter začel poslušati zgodbe, ki jih je govoril duhovnik na oltarju. Postal je zaporniški duhovnik, ki izpoveduje najbolj poznane morilce, eden izmed njih je bil tudi Silvo Plut. Iz preproste dolgočasnosti, v tako veličastnega moža.



Ljudje smo iz dneva v dan pod večjim pritiskom, ki pa ga dopolnjujejo še mnoge demonstracije, protesti, kriminalna dejanja ter črne napovedi za prihodnost. O čem govorijo študentje? Bomo res brez pokojnine? Po toči zvoniti je prepozno, pa se vendarle sprašujem tiho, kaj hudiča čakajo ljudje, če pa vedo, kako rešiti zadeve ter vedo, kako se stvarem v resnici streže. Oblast te pokvari, pravijo.

Torej, v vsem obupu in nervozi, ki se me polasti med razmišljanjem se prikaže čudno vprašanje. Mogoče pa nočemo več biti tukaj? V vseh teh stoletjih, tisočletjih, ki jih razkrivajo znanstvene knjige, bi se počasi že lahko naučili, da prevelik vzpon civilizacije in nadvlada nad naravo pomenita konec našega sveta. Veliko preteklih cesarstev se je povzpelo, veliko izumov je spreminjalo vsakdanjike, pa se je vse končalo tam, kjer sta se prvič pojavila Adam in Eva, pri naravi. Vsa zmešnjava in spoznanja, ki jih dejansko vemo in se tičejo vse od okolijske politike, načinov vladanja ter utopične družbe, so me pripeljala v podrobnejše spuščanje v, do sedaj neznano temo, politiko. Doma so me vedno učili: »Pusti politiko, to je eno veliko sranje.« In res je tako. »Biti politik« je še vedno sopomenka za »imeti denar« in »privoščiti si razkošje ne glede na zakone«. Naj rečejo kaj hočejo, ampak potovanje v lastnem letalu, draga kosila in podobno, niso ravno cilji države. In nikoli ne bodo bili. Zakaj se ne pojavijo ljudje, ki bi si želeli pravičnosti, čistosti, kar bi po mojem mnenju pripeljalo do zadovoljstva ter miru? Skoraj sigurna sem, da bi pravilno razpolaganje z denarjem ter upoštevanje različnih idej, medsebojno sodelovanje pripeljali do zadovoljne družbe, seveda če grozno posplošujemo. Daljni sorodnik je član parlamenta »kajjazvemkatere« stranke in je razočarano prišel domov z novico: »Vse kar delajo politiki v parlamentu je igranje pink-ponka.« Super in hkrati, hvala.

Že res, da sva si zaenkrat s politiko še na bojni nogi, pa vendar mislim, da bi večine trenutnega dogajanja ne bilo, če ne bi politika tako komplicirala. Zakaj imeti mejo na morju s Hrvaško? Mar ne obstajajo kakšni sporazumi, ki bi nam dovolili dostop do morja ter označevali skupno ozemlje? Zakaj bi še naprej brusili odnose z našimi sosedi? Mar nas ne učijo že od malega, da moramo sosedje držati skupaj? Zakaj krasti denar? Zakaj ne spoštovati drugih? Zakaj? Zakaj? Zakaj in zakajev dolgo vrsto naprej. Mislim, da bi bili otroci zelo učinkoviti člani parlamenta, so namreč neizbrušeni diamanti, dokler jih ne pokvari človeštvo. Za otroka temnopolti otrok ni grd, ni drugačen, ni sovražnik.

sreda, 19. maj 2010

Poker



Vpijajoč mikroskopsko majhne delce prahu, ki nastajajo vedno znova pod prsti nestrpnih gibov ter tresočega glasu, se zelena podlaga bohoti v daljavo, na drugo stran brezčustvenega prikritega pogleda. »Kaj čuti,« odmeva tiha misel v vibrajoče se oblake dima. S prsti se dotakne vročega čela, kapljice potu na nosu ter navlaži drgetajoče se ustnice z duhom kitajskega čaja. »Verjamem vanje« ter negotovo pokima, pogledajoč nasprotnikove temne oči. Naslednje nekaj trenutkov je zavitih v meglo. Povzemajo namreč usodne padce nekaj števil ter občutka ogoljufanosti višjih sil. V glavi nemogoč krik, zožene zenice ter trd stisk roke. V daljavi odmev presenečenih oči ter nekaterih privoščljivih nasmehov. Žvenket novih, prej izgubljenih, ga umiri. Zatemnjene luči počivajo tik nad odstotkov polnih možganov. Želja se zajeda vanje že nekaj tednov ter se povečuje iz minute v minuto. Peče tako močno, da zavaja zdravo pamet ter megli razum. Vonj dišeče kave s kančkom vonja nedovoljenih substanc sili k budnosti. Borba, računi, borba, procenti… Z zeleno podlago se zlijejo želje in želene barve podobnih oblik. Žvenket pod okriljem se povečuje in povečuje, do usodne besede: All in!

Priznam, ljubezni ne gre zanikati.

PKR turnir 2010

Bilo je super, ampak bo naslednjič še boljše!


sreda, 12. maj 2010

Hitri vlak proti koncu šole

Ne, tokrat ne bom sitnarila zaradi tone ocen, ki jih moram še pridobiti. Vprašati vas moram, če sploh še kdo bere moj blog, za kaj hudiča naj se odločim pri izbiranju IP-ja!?

Fizika mi ne gre najboljše, Biologija in Zgodovina pravijo, da se je ogromno za učiti, za Geografijo me malo skrbi snov, prav tako ne vem kako je s Kemijo, pri Psihologiji in Sociologiji pa je ogromno ur. Francoščina pa vsekakor ne pride v upoštev.

Pomoč, prosim!

ponedeljek, 03. maj 2010

Topljivi čas...

Če bi Dalijevo delo s stopljenimi urami nekako interpretirali v mojo časovno stisko, bi si trenutno lahko razlagali, kako se ob ne-pisanju lastnega bloga, po enem mescu, počutijo moji možgani. Samo stanje in trenutno dogajanje sta sicer na vrhuncu, pa se čez redno javljanje res ne bi pritoževala. Da pa bi po več kot letu in pol odnehala z bloganjem, pa je zopet pretirano.

Ravnokar sem preživela super maturantski izlet v Španijo, pa se v prihodnjih dnevih znova odpravljam v tujino. Tokrat greva z Dragim (oh ja, še vedno je isti) na službeno potovanje- na velik in precej dragocen poker turnir.V času poletja pa nekako končno nameravama pobegniti v Egipt, ki si ga obljubljava že skoraj eno leto- mogoče nama letos zlaufa!

Sicer pa me v šoli čaka še enomesečno guljenje klopi ter izboljševanje ocen. Kako se bom pripravila k temu? Sam bog ve. Se nekako tolažim, da če sem preživela dosedaj, bom pač še ta mesec.

Tudi za Anteno še vedno piševa, le da se je najino delo malo spremenilo. Nimava več lastne rubrike, ampak piševa glavno temo, ki je določena za vsak teden posebaj. To, da so nama malo prerezali krila mi ni ravno všeč, pa je vendar denarja vredno!

Tako, malo na hitro. Po Londonu pa obljubljam redno javljanje...