Topljivi čas...

Če bi Dalijevo delo s stopljenimi urami nekako interpretirali v mojo časovno stisko, bi si trenutno lahko razlagali, kako se ob ne-pisanju lastnega bloga, po enem mescu, počutijo moji možgani. Samo stanje in trenutno dogajanje sta sicer na vrhuncu, pa se čez redno javljanje res ne bi pritoževala. Da pa bi po več kot letu in pol odnehala z bloganjem, pa je zopet pretirano.

Ravnokar sem preživela super maturantski izlet v Španijo, pa se v prihodnjih dnevih znova odpravljam v tujino. Tokrat greva z Dragim (oh ja, še vedno je isti) na službeno potovanje- na velik in precej dragocen poker turnir.V času poletja pa nekako končno nameravama pobegniti v Egipt, ki si ga obljubljava že skoraj eno leto- mogoče nama letos zlaufa!

Sicer pa me v šoli čaka še enomesečno guljenje klopi ter izboljševanje ocen. Kako se bom pripravila k temu? Sam bog ve. Se nekako tolažim, da če sem preživela dosedaj, bom pač še ta mesec.

Tudi za Anteno še vedno piševa, le da se je najino delo malo spremenilo. Nimava več lastne rubrike, ampak piševa glavno temo, ki je določena za vsak teden posebaj. To, da so nama malo prerezali krila mi ni ravno všeč, pa je vendar denarja vredno!

Tako, malo na hitro. Po Londonu pa obljubljam redno javljanje...


Komentarji