ponedeljek, 30. junij 2008

5 resnic o moških

"Če bi baba kej vedla bi bla dec." Rabim komentirat? Dr.Srečković je že velikrat potrdil, da ta rek velja v moških glavah. Ženske smo v moških očeh nežnejša polovica, ki sledi moškim navodilom in smo popolnoma odvisne od njih. Zakaj nikoli ne priznate, da imamo tudi me kaj prov, zakaj ne priznate svojih napak... tega ne bi vedla. Ste boljši, ker bolj spretno vozite avto?

"Spečem te ko pičko." Seveda! Verjetno so vsi moški najmočnejši. Prav hecno je, ko pumpajo svoj ego o tem, da so nepremagljivi. Pozor- v boji sta vedno en zmagovalec in poraženec!

"Samo, da je luknja." Ne leti na vse, in tudi ženske nismo ravno nedolžne an tem področju. Zakaj so fantje bolj zastopniki tega področja? Verjetno manj komplicirano in bolj prakticirajo!

"Pes, ki laja ne grize." Ne vem ali bolj lažejo sebi, da so vse stvari narjene perfektno ali hočejo zrasti v ženskih očeh. Je slučajno že kak moški velikokrat pripovedoval o stvari, ki mu ni šla? Nikoli! Vedno povejo le tisto, kar jim je uspelo. Pomnite: nihče ni popoln!
Ponavadi je tako, da tisti, ki se najbolj oglašajo, hvalijo in prčijo le niso ravno tako obdarjeni in pametni.

"V eni roki pir, v drugi dalinc, pa pridna baba, ki kuha" (dodajte svoj komentar :D)

četrtek, 26. junij 2008


Pogled s kančkom skrbnosti in tihega poželenja.
Dotik! `zdrznem se`, dramilo v svet resničnosti.
Stik trepetajočih se ustnic- spoj dveh svetov.
Ljubim te. Prav sovražim, da te ljubim ... na zunaj in znotraj, po zemlji in nebu ... vse do tam, kjer ne seže pogled in kjer otipljivo nima otipljivega porekla. Kjer se narava zrcali v mehkih poletnih perlah dežja in se preslika na sončne valovne dolžine. Svoje stkane misli in v pesek zapisane želje so danes tako smešne in nerazumljive na pogled. Postala sem neomajna ptica širnega vesolja v hitrostni bitki sama s sabo. Spremenil si me... moje ime in moje oči, ki vidijo le sladkost in opojnost.

If i were to meet you again, what would i tell you about myself...

torek, 24. junij 2008

"Dona misli, da je boga prjela za jajca."

Prišlo je do podobnega incidenta kot nedolgo nazaj pri 100jkovem blogu. Ne da se mi pisat tam po anketi, zato bom napisala tukaj.

Do mene je prišlo vprašanje, kakšna se mi je zdela letošnja valeta devetih razredov moje bivše osnovne šole. Torej, z večino sem kolegica in se zelo dobro štekamo, pa je nekatere že takoj po valeti zanimalo...

Vse še enkrat ponovim, kar sem povedala.
Torej... letošnja valeta OŠ Jurija Dalmatina mi je bila zelo všeč, ker je bila razgibana, inovativna in nikakor ni bilo dolgčas. Bila je sestavljena iz več delov, ki so sestavljali Tv program. Zelo všeč sta mi bili voditeljici- Mina in še Anja al kak ji je blo ime. Bistveno več je bilo glasbe , kar mi je bilo zelo všeč. Pohvalim vse pevke, da imajo" jajca", da zapojejo pred občinstvom. Se pričakuje, da nihče ni profesionalec, torej ni bilo vse točno zapeto. Pohvalila bi posebej Patricijo, ter Žana, ki je spremljal Katarino na klavir. Filmčki so bili pretežno zabavni in inovativni (to da zgori šola in da se beži iz učilnice fizike smo mel sicer že mi lani v filmu, ampak dobro).

Zdej pa itak spet pričakujem, da bodo pod komentarji anonimneži(letošnji valetniki) se začeli razburjati, da mislim, da sem prjela boga za jajca, da mislim, da sem boljša od ne vem koga in da ne znam pet... bmk, če ne razumete DA SEM POHVALILA VALETO pa res nisem jaz kriva.
Res ne vem, kak to da ljudje vidijo na vsem le slabe stvari... ka res ne vidte 100 pohval in ene graje??

pa btw: jst še nikol nisem pela na nobenem nastopu, zato si ne zmišlujte, da sem fušala, k ste prov smešni =)

ka me je kdo zamenju s kom drugim al ka???-->
tmala: na dnevi odprtih vrat v gimnaziji smo pršle punce jo poslušat, pa sori donča..pela si tak, ko d še v življenju ne držiš mikrofona v rokah..tak d ne bit preveč glasna o fušanju...khmm...


Lp, Dona, ki je Boga prijela za jajca

ponedeljek, 23. junij 2008

Minilo je, pa nihče ne ve kdaj

Letos je minilo hitreje- bistveno hitreje. Govori se, da je čar v dojemanju- torej ga letos sploh nisem dojela dokončno? Oziroma ... sem ga res preživela? Namreč steklo je tako hitro, kot bi minila dan ali dva. Več kot tri zagotovo ne.
Bilo je produktivno- letos celo za nianso več. Lažem! Veliko bolj produktivno... Imela sem pogonsko silo, ki se je ustalila in me kar naprej spodbujala k novim projektom in neprespanim nočem! Ne obžalujem niti minutke neprespanosti in sitnosti, ko je zaštekal računalnik ali pa se je pokvarilo več urno delo. Ničesar ne obžalujem, ker se je kmalu za tem pokazala velika rešitev in je izpadlo veliko boljše...
Jutri nas čaka zadnji projekt v tem šolskem letu. Oziroma predstavitev zadnjega velikega projekta. In verjetno je le skok v poplavo idej, ki nas še čaka v prihodnjih letih.

Kako se mi zdi gimnazija? Ne bom lagala! Vse je super- od sošolcev, vseh dijakov, Vikijevih sendvičev, GIBov, Briljantincev, razumljivih profesorjev, ocen pa do najboljše knjižničarke na svetu in "mame" razredničarke. (Samo vhodna vrata naj pustijo odprta).

Govori mi ravno ne grejo, pa tudi zvenijo mi zdolgočaseno ... vendar bi se vseeno rada posebaj zahvalila Žigatu in Matejčku (ki vesta kdaj vzbrstijo ivanjščice) za vse posebne vikende, ko smo imeli svoj "delavni tabor", utaborjeni v Žigatovi hiši in obloženi s picami ter okusnimi kosili Divjakove mamice. Res nepozabno! In še posebna zahvala Lari in Lauri za zbiranje velikih vsot denarja ter vsa umazana dela s scenami za tisoč in eno predstavitev. Drugo leto računam na vas!

Lp, odličnjakinja Dona =**

nedelja, 15. junij 2008

5 resnic o ženskah

1. "Debela sem!" Seveda! Od tridesetih kilogramov pri meter sedemdeset moram shujšati še pet dodatnih, ker se mi pozna na ušesnih mečicah, ko si vstavljam uhane. In mislim čisto resno, ker moram to ponoviti pred vsemi svojimi kolegicami in potožiti še moškemu delu občinstva... to le zato, da sama sebe prepričam, da moram nujno shujšati! Potem pa se mi nekako res ne da prepirati z vsemi v bližini, ker oni pa res lažejo, da pretiravam! Kaj? Da ženske pretiravamo? Pa neee... o tem ne vem ničesar. Samo slučajno se nam spremeni razpoloženje v stotinki in pol, pa še za to so krive moške nepremišljene besede (mogoče tudi to, da me naveličan ne prepričuje več, da ne rabim hujšati) Ženske, spoštujem vas vse, ki mislite, da morate shujati in to nobenem ne poveste! S takimi težavami se ukvarjajte same doma! Počasi sem sita in vašega jamranja in svojega jamranja!

2. "Soseda je lepša- ona je prasica..." Seveda! Vse ženske v naši bližini, ki so bolj simpatične, uspešne, oboževane, so pocestnice, imajo veliko rit, so hinavke, izdajalke, grdo oblečene... To je že tako ali tako splošno znano.
Sicer pa rada dam kompliment ženski, ki mi je všeč... to pa zato, ker smo verjetno edina bitja, ki nam komplimenti (pa tudi, če si ne priznamo) zelo prijajo. Mar ni lep dan, ko ti "konkurenca" reče, da imaš lepe oči?

3. "To so moji fantje." Preteklost je lepa stvar- pozabljena, poučna, lepa ali grda, v nas pa pušča poseben pečat... Enodnevni fant, bivši fant, dober prijatelj, te v družbi novega dekleta začne neznansko zanimati... Fantje, ne čudite se, da vam bivša začne pisati, vas klicati... ta virus obstaja že dolgo: ljubosumnost, in to tudi na nam ne tako všečne moške. Mogoče ne bo nobena podpisala nasledno rečeno stvar, vendar: Dokler se okoli nas vrti množica oboževalcev smo kraljice, ko pa fant preosmeri pozornost k drugi, nas začne zanimati samo dokler ga spet ne pritegnemo k sebi... Gre za nekakšno rajcanje fantov, ko pa pograbijo za trnk, ga hladnokrvno odvržemo ( kdo bi vedel)

4. "Jaz sem itak blond v glavi... dooh." To ni nič v povezavi z mojo barvo las! Blond je samo barva in (dekleta, upam, da vas ne bom prizadela- pozor) NIMA vpliva na naše možgane. Torej, zakaj izgovor, da ste blond? A vam peroksid vpija koža in ga potiska v center možganov, kjer se oddajajo ukazi za razmišljanje? Oh yeah, eat yourself! Menim, da je večini moških že prišlo na pamet, da je to samo izgovor, kako se vriniti v središče v družbi, da bi opazili tvojo prisotnost. Zakaj bi iz sebe delala še večjega bedaka? Zakaj biti nekaj, kar nisi? (dokazano, da se nekaterim ženskam pretvarjanje, da so glupe, vsidra v možgane in potem ostanejo takšne =D Npr.: Zakaj le močerad teče pod kolo? Kaj mu je pa blo?)

5. "Pri nas pa tega že ne delamo." Življenje je totalna laž potem takem! Vse s(m)o se rodile popolne, prekrasne, s pravilnim številom prstov na rokah in nogah... Nikoli se nam ne zgodi nič sramotnega, nikoli ne pridemo v kočljivo situacijo, vedno imamo nasmeh na obrazu, nimamo mozoljev, težav z lasiščem, nismo perverzne, itd. ... Pretvarjamo se, da smo nekaj, kar vidimo pri drugih in nam mogoče sploh ni všeč (DooH, Pikchiiikaa** seeii vesH, d Wshii tkooLe pisHejo In je tootaally KuLish_xXx*)

To so samo ene izmed vsakodnevnih ritualov iz ženskega cikla življenja... Ne me grdo gledat na ulici, tud jaz sem ženskega spola, tud jaz začnem in končam dan z ogovarjanjem, tudi jaz iz minute v minuto spreminjam razpoloženje in na slab dan užalim/ uničim/ naderem vse živo, kar mi pride v bližino. Sem pač tak ženski naturšček!

Lp, Dr. Dona Gomilšek

petek, 06. junij 2008

pfuuuuj jebemti

Dona, kakšna je v resnici…
Ne, ta post ne bo nikakršen samovšečen ali pa samohvalen spis. Je le ena izmed mojih muh in razmišljanj, katera se mi danes podijo po glavi. Ravno sem malo brskala po računalniku in odkrila mojo prijavo na simpatijah, glasujzame ipd. To me je močno pretreslo in mi dalo povod v zgražanje nad samim sabo. Tako nekako se mi zdi, da sem prerasla takšne načine pokazati se folku, prerasla sem besedila z miljoni zvezdic, emoističnimi x-i in oglatimi oklepaji, zgražam se nad svojim izpred dveh let nazaj napisanim opisom zase, v pocukranem jeziku ipd.
Zakaj sem počela vse te stvari, ki me pri drugih danes tako motijo in mi dajejo njihov motiv otročjosti?

Kocine se mi postavijo pokonci, če samo vidim blog opis z: Sem xX*___*Xx, frendeki me kličejo (in nato miljon imen od Bucike, Cucike dalje)…***xXXxXX[[[ČaaVzzz BeJba 1 in 2, RaDa vaju MaaaM*xX…MwAaa ]]


Ooooo Fuj! Ne me sicer zdej gledat grdo, če me vidte na cesti, samo fuj noooo… To je enako kot miljone srčkov na msnju, kako ljubite en drucga, tist teden, ko ste skupi. WTF, ka rabi ceu svet vedet za Bubija, kak je srčkan, in ti je forever najlepši…(O tem problemu je govoru že dr. Srečković in se z njim popolnoma strinjam)

To tak fejst sovražim, še bolj kot ankete, s katerimi mi težijo vsak dan preko telefona. fuuuuj…

Vem, da sem tudi jaz ena mala šmrkla, pa da vam grem na živce… samo fuuuuuuuuj no!

(povedla bi še neki, ka sm vidla na enem blogu, samo se bom danes zadržala, kr se mi ne da kregat okol)

Pfuuuuj- jebemti.

Maja

Sreda, nekega lepega sončnega dne

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.

Sedi za mizo in z vilicami lovi zeleni grah, ki beži po krožniku. Po resnici povedano ga ne mara, a vseeno pospravi vse do zadnjega. Iz navade…
Mama sedi poleg nje in jo nestrpno gleda. »Daj pospravi že krožnik, pa saj se ne boš menda celo noč tu igrala s hrano!« Dekle se zdrzne in osuplo pogleda mamo. »Toliko je že ura?! Zamujam na igrišče!« »Kaj boš tam?« Maja se namrši in skrivnostno pogleda mamo »Opravki pač…« in še preden jo mama uspe vprašati o podrobnosti, je že ni več…

Pred sredo, sončnega dne.

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.

Njena zgodba je le iztrgan list vsakodnevnih dejavnosti.

Potrka na vrata v pritličju in čaka. Zaslišijo se koraki in tiho govorjenje, nato pa zven ključev. Vrata ji odpre starejša ženska srednjih let, s temnimi ravnimi lasmi. Osuplo pogleda Majo, ki vsa premočena stoji pred vrati. »Želiš?« Maja tiho začne z dolgimi lomljivimi stavki in obotavljanjem, ko ji na koncu le nekako uspe izdaviti nekaj besed. »Prišla sem, zaradi dela razpisanega v časopisu…« Starejša ženska rahlo povzdigne obrv: »A, saj... vstopi.«
Vsa premočena se znajde v kuhinji, sredi velike zmešnjave otroških igrač in loncev. Iz nje kapljajo težke kaplje pomladnega dežja. »Torej… kako praviš, da ti je ime?« »Maja sem,« plašno pove in skrivoma pogleduje po stanovanju.
»Jutri lahko začneš z delom...«

Maja ji je ime. In nič ni posebnega.
Dneve preživlja pri starejši gospe, pomaga ji pri gospodinjstvu in ji krajša čas. Ne dela zato, ker bi uživala, temveč tako.. iz navade.

»Maja, kar vstopi.« Maja odpre vrata in obstane. Čas se zaustavi. V glavo ji šine sto misli, sto idej, sto pesmi… »Naj ti predstavim svojega vnuka.« Ko se prizemlji, opazi, da jo gospa in njen vnuk začudeno opazujeta. Nelagodno zardi in se vljudno predstavi. »Otroka, pojdita na sladoled.« Kristjan, tako mu je ime, se skrivoma smeje njeni sramežljivosti in ji poda roko. Maji se šibijo kolena poleg visokega temnolasca, ko prečkata star lesen most, v smeri sladoledarja. Naročita si sladoled in se napotita v park. Maja tiho hodi ob Kristjanu in sramežljivo pogleduje v njegovo smer.

Maja ji je ime. In ni nič posebnega.
Zdaj se s Kristjanom vidita vsak dan.

Maja in Kristjan sedita na klopci v parku in opazujeta pajka, kako kljubuje vetru, ki ga znova in znova potiska z bilke. Kristjan ji položi roko na rame. Njuna zasanjana pogleda se srečata. Maja zre vanj in v njegove oceansko modre oči. Nikoli še ni opazila, tolikšne modrine. Takšno premorejo le njegove. Kristjan se skloni, utrga majhno marjetico, ki raste v senci drevesa in jo pripne Maji v rdečkaste kodre.

Maja ji je ime.Ima rdečkaste kodre, pege in zelene oči.
In nič ni posebnega. Vseeno ima fanta, ki jo ima rad.









Foto: Maruša Maligoj

sreda, 04. junij 2008

Sem živahen popotnik labirinta, kateri se vije v neznano, odet v meglico daljave. Stika se s skritimi potmi, podzemnimi rovi, ki se nepričakovano izlivajo v isti žleb mojega labirinta. Spajajo se v nelogičnih središčih in planejo na pot na nepričakovanih linah. Korak za korakom se povzpenjam proti akropolski točki, in hkrati padam v dvome. Odsevam se na nebesno ogledalo in sprejemam lažne odseve, lažne okolice in zlaganih trenutkov… Sama sem! Sama v temotnem rovu, sredi zapuščene, suhe puščave, obdane z nepreverjenimi masami peska in vonju po slanih zlaganih sledeh.

Bližje sanjam, dlje od resnice...










P.s.: Zaključna prireditev je uspela (če odštejemo nekatere tehnične težave, katere so bile pričakovane zaradi prezahtevnih in najbolj kulskih idej. Ob koncu prireditve pa je dogajanje popestrila strela, ki je 6 metrov od okna polomila drevo. Z Matejem po novem že skoraj živiva pri Žigatu...
Zdej grem pa na lov za ocene...
Lp, Dona