Sem živahen popotnik labirinta, kateri se vije v neznano, odet v meglico daljave. Stika se s skritimi potmi, podzemnimi rovi, ki se nepričakovano izlivajo v isti žleb mojega labirinta. Spajajo se v nelogičnih središčih in planejo na pot na nepričakovanih linah. Korak za korakom se povzpenjam proti akropolski točki, in hkrati padam v dvome. Odsevam se na nebesno ogledalo in sprejemam lažne odseve, lažne okolice in zlaganih trenutkov… Sama sem! Sama v temotnem rovu, sredi zapuščene, suhe puščave, obdane z nepreverjenimi masami peska in vonju po slanih zlaganih sledeh.

Bližje sanjam, dlje od resnice...

P.s.: Zaključna prireditev je uspela (če odštejemo nekatere tehnične težave, katere so bile pričakovane zaradi prezahtevnih in najbolj kulskih idej. Ob koncu prireditve pa je dogajanje popestrila strela, ki je 6 metrov od okna polomila drevo. Z Matejem po novem že skoraj živiva pri Žigatu...
Zdej grem pa na lov za ocene...
Lp, Dona