torek, 30. oktober 2007

Maribor (prvič)

zjutri: "riiiing..." vtihni ti malo prokleto bitje s številkami in budilko!!!...v glavi samo tisto:"De bebec ne fstaji se no...de ne fstaji se..." ampak sem zbrala moč, da sem kljubovala sama sebi in se dejansko zbudila...s šalco kave in cuckom v naročju sem se odpravla na sprehod po vrtovih...nato pa sem se oblekla in odpeketala na cug...

cug: bla je fucking vlka gužva in slab zrak..zto sem doplačala razliko in se presedla v boljši razred..luxus-like: črno usnje, ceu kope zame itd...po dolgih dveh urah je "čuha puha" prispeu in s fotrom sma krenla v trgovino kupvat jogurte (Jogurti:skupek opojnih in dobrih stvari s koščki sadja...najbolj značilna hrana za moje dopustovanje v MBju)..

čez dan: SMO LENARLI! z Diano smo debatirale...pa mau VAŠE BLOGE BRALE..in gledal TV

pri kosilu (platinova, jst, starša od Diane in njena babica) smo našl zanimivo temo: o slovenskih resničnostnih šovih in sexu pred kamerami...starejši del sogovornikov je bil ostro proti, mlajši pa ZA (šur da ja)...Babica se je spakovala in ostajala pri verskih načelih. rekla je:"poznam 94-letno žensko, ki ponoč gleda televizor...pa jo fprašam, ka ona gleda...in mi reče, da gleda sexi-filme (me z Diano v smeh in jok hkrati)...in neote verjel kak se je meni tota žena zagnusila..."..(smeh)..in foter zakluči pogovor:" vete ka...fsi ludje smo take...svinje..!!!..neki si zatiskamo oči, pa se doma skrivamo..kao, mi pa tega že ne delamo....po si jo pa una stara praska doma na kavču.." (opet smeh pa solze)...dost za dans- konec debate..

jutri se oblečem v čarovnco (oz.se sem že čarovnca) pa še k Majkiju mau se sfrizirat....se slišmo =** Muaaaa v Posavske kroge(samo za štajerce)...Bimbo**

nedelja, 28. oktober 2007

Ekskurzija v Suho Krajino

Ekskurzija... že kak teden nazaj sem rekla, da bom končno neki objavla od naše prve ekskurzije, pa nisem uspela...in končno sem si danes vzela čas...morem rečt, da je blo kr zanimivo...

Najbolj v Ribnici
..mesto je večinoma zelo zapuščeno in prazno...a vseen je tko na nek način zelo skrivnostno in starinsko... Najbolj znano je po izdelovanju suhe robe in čarovnicah...še neki fotk narjenih med "učno pavzo"...(za vsako fotko je blo treba menjat baterije, ker so ble vse prazne)

sobota, 27. oktober 2007

Tipkam nekam v nedogled in neki zlo nerazumno brezveznega....

Tipkam, tipkam, tipkam…toučem po tipkovnici…razmišlam zakaj sploh pišem, zakaj objasnjujem..Pisanje je ravno tisti klik v glavi, ko se odklopiš od realnosti. Mogoče se preveč obremenjujem s tem, da bi napisala končno kaj pametnega, pa nikoli ne nastane nič iz tega! Nasploh preveč sanjarim, razmišljam...In, da me v tem trenutku vprašate kaj bo danes smisu posta...ne, še zdaj ne vem o čem pišem...Med tem ko tako zagreto obremenjujem tipkovnico, grizljam piškote in glasno komentiram besede, ki se nizajo v nerazumno dolge stavke me ponovno zanese v razmišljanje...in kaj ugotovim!? Da bi imelo večji učinek, če bi šla skuhat čaj al pa karkoli drugega...

Petek je mimo...res je blo fajn...plesala sem po dolgem času (lažem..-vedno plešem), pila sem bolj malo (kar je seveda pohvalno)...vidla sem miljone obrazov, ki jih drugače zelo poredko...en velik
WAW celotnega dneva.


Sobota pa se bo tudi zapisala na seznam zelo dobrih dni (sej je vsak dan dober, če pozitivno gledaš na stvari). Dan se je kljub malo spanju začeu dokaj zgodaj...ob 10h že auf in na puno naspidirana...ugotovitu dneva:"Marijina bajta je ko hotel." hihi...drugače pa na Paintballu je blo mrzlo in blatno (bravo najboljši (H))...


Spet mam novo barvo oči; danes je sledila ponovna preobrazba. In barva: na nek čuden način je vijolična...Men je kr ušeč vse skupi..ampak še vedno prisegam na zeleno. Kot bi Marija opisala vse barve mojih leč:" faaaq, ko da maš računalnik v očeh." (Loleek)




















četrtek, 25. oktober 2007

Če bi ljudje, ki hodijo v cerkev bili....

Najbolj genialno tega tedna:

"Če bi bili ljudje ki hodijo v cerkev dobri, potem bi tisti, ki hodijo v garažo bili avto.." (bravo)...slednji stavek sem slišala od svoje profesorce, med brezveznim razglablanjem o nešolskih zadevah. (objavljen bil v cajtngah)

Drugače živa in zdrava sem še vedno...Živa mogoče še bolj...namreč, tuki so težko pričakovane počitnice in dolga celodnevna lenarjenja (optimist jst)...jutr me čaka Fazanc in veselo nazdravljanje na...hm..na mene!? Ja!...Drugače pa..poleg FOTRA se je odkril nov bralec mojega bloga: MOJA PREDRAGA MAMI...sei sicer mi ona nebi povedala...ampak podobno, kot pri Stojkotu je tui mojo mamo in njeno znanko zaneslo na takšno temo pri pogovoru...in baje sem napisala, da mi je mami rekla Pjana krava...in fala bogu, da je gospa rekla to, da je mami šla brat moj blog...pač, na vsak način je bla reklama...drugače se pa opravičujem, če sem še kej tacga rekla (drugače sem pridno dete...da ne bote narobnga mnenja o men dubil)...

Lp =**

sreda, 24. oktober 2007

Prepozno (9.del) ZADNJI DEL

. Uspelo jim je zaustaviti krvavitve, vendar niso vedeli kako bo naprej, saj je bila zelo šibka in trudna zaradi vsakodnevnega garanja.

»V daljavi nekaj slišim. Krike svojih otrok. Kličeta moje ime in jočeta. Odpreti moram oči in ju objeti. Vendar ne zmorem, nisem bojevnica, kot je naša tajnica Katarina. Ne, nočem se vrniti v resnični svet. Najraje se bi predala. To bo moja rešitev. Nekdo me drži za roko, ali je to moj mož? Ja, on je. Vonjam njegov parfum, čutim njegov odločen stisk roke. Ali se vračam v življenje? Nekaj mi govori…Prosi me odpuščanja?...Ne, to ne more biti on. Nikoli ne prizna svoje zmote. Vendar je. Kesa se za svoje grehe. Odprla bi oči in ga objela, vendar ne morem. Da ljubi mož, odpuščam ti, ker te imam neskončno rada. Odpuščam ti, ker vem, da si me imel kljub temu rad. Zelo rada bi ti to povedala, vendar ne zmorem. Poglej, kam me je pripeljalo tvoj trpinčenje. Ne očitam ti. Odpuščam ti,« po licu ji je spolzela solza, njeno srce pa je prenehalo biti.

Umrla je.


Misnla sem nadaljevat..ampak, sem se naveličala =)..pardon, se opravičujem...(fizka-3)..čakajo me še 4 šolske ure jutr in vmes test anglce..po pa zaslužene počitnce...Bimbo, pogrešam te**)

torek, 23. oktober 2007

Prepozno (8.del)

Ustnice so bile blede, obarvane z živo, rdečo krvjo, lasje so ji odpadali, ko se je hotela počesati, na licu se je bohotila velika modrica, roke je imela modre, njene obleke pa so bile raztrgane. Bila je žalostna, a ni mogla jokati, bila je jezna, a ni mogla kričati. V tistem trenutku se ji je zdelo, da ne bo zmogla nič. Ko se je umila in počesala je počasi odšla v kuhinjo. Narezala je kruh, a ga ni pojedla. Naredila je kavo, vendar je ni spila. Bila je tam, ampak se ji je zdelo, kot da je ni, kot da ne živi. Vzela je imenik in poiskala Katarinino telefonsko številko. V roki je držala slušalko in čakala, da se kdo oglasi. Kmalu je zaslišala razigran Katarinin glas. »Katarina, tokrat je bilo hujše kot ponavadi. Ne zmorem več. Prosim, poskrbi za vse, nočem da se mojima otrokoma kaj zgodi.« Odložila je slušalko, še preden je Katarina lahko spregovorila. Odšla je v kopalnico in vzela odlomljen del ogledala. »Tak bo moj konec. Zakaj bi vztrajala v življenju, če zame ni rešitve.« Še zadnjič je pogledala v svoj zmaličen obraz in z ogledalom zarezala v zapestje. Zajokala je od bolečina in hkrati od žalosti, nato pa je omotična padla na tla. Ker je zaropotalo, je mož odhitel pogledat, kaj se dogaja. Ženo je našel v mlaki krvi. Hitro je poklical reševalno službo. Otroka sta jokala ob materi in jo klicala. Brez uspeha. Ni se odzivala, vendar je kljub temu še vedno dihala. Odpeljali so jo v bolnišnico. Otroka in mož so se odpeljali za rešilcem. Bili so pretreseni. Zdravniki so Majdo operirali kakšni dve uri. Bila je hudo ranjena....

Lp =** (zbiram eno izmed Škofjeločank, ki najbolje zgleda..ker pridejo čez teden k nam ker mamo šolsko narodno izmenjavo...upam, da bo bjonda =)...drugač pa matematko sem pisala 4..in ne, ni mi jasno, kok je možno, ker ne razumem snovi)

ponedeljek, 22. oktober 2007

Prepozno (7.del)

...Skozi sobo se je opotekal njen mož. »Vstani,« je rekel. V soji luči iz hodnika, se ji je zdel zelo strašen. Majda je bila preplašena. Ni vedela kaj naj naredi. Vstala je in pogledala moža v obraz. Na desni strani njegovega obraza se je nahajala sled rdeče šminke, verjetno od svetlolasega dekleta iz gostilne. Mož je začel vpiti, zakaj ga na mizi ne čaka večerja, kot ji je naročil. Govoril je kako ga ne posluša nič več, da sumi, da k njej hodijo drugi ljubimci, da je ničvredna in da ga ne spoštuje dovolj. »Če bi bili še vedno v Maroku verjemi, da bi bila za takšno neposlušnost kaznovana.« Stopil je do žene in jo začel tepsti. Udarjal je in udarjal. Ni hotel nehati. Kričal je, jo zmerjal z vlačugo. »Nekako morem od tod. Danes je še hujši kot drugače,« si je mislila medtem, ko je kot nor udarjal po njej. Padla je po tleh in se zvila v gubo. Jokala je in razmišljala, kako bi se rešila. Vedela je, da nič ne more. Človeka ne moreš spremeniti, če meni, da se vede pravilno...Brcal je vanjo...Kar naenkrat pa je obstal,... odšel na balkon, si odprl plastenko vina in prižgal Kubansko cigaro. Majda je ležala na tleh, kri ji je kapljala iz ust, nekaj jo je tudi izbruhala. Sovražno je strmela čez steklena, balkonska vrata. Videla je moža kako nekaj godrnja in puha siv dim skozi usta. Nekajkrat je poskušala vstati, a ji ni uspelo. Zaspala je kar na tleh.

Drug dan se je zbudila zelo zgodaj. Bila je sobota, zato ji ni bilo treba v službo. Pa saj tako ali tako nebi zmogla. Odvlekla se je do kopalnice in se počasi postavila na noge. Bila je omotična in šibka. Čutila je, kot da jo življenje zapušča. V umivalnik je kapljala kri z njene ustnice, zagledala je del ogledala, ki je bil odpadel, ko je mož vanj, prejšnji teden, zalučal škatlico z nakitom . Zagledala je svoj odsev v ogledalu. Dolgo je strmela vanj. Bila je drugačna, kot ponavadi...

Lp =** ( sledijo moji najljubši deli..ker menim, da so prejšni dolgočasni)

Prepozno (6.del)

…dekle s svetlimi lasmi ga je poljubilo na ustnice. To je bilo za Majdo preveč. Pred oknom je obstala kot vkopana. Ali se ni mož odrekel običaju, ki muslimanom dovoljuje več žena? In tako al tako je bil poročen le z njo…Bila je obupana, kljub temu, da ga je zadnje čase prezirala zaradi njegove oblastne volje. Solze so ji polzele po bledih licih, dežne kaplje so ji močile čelo, vsa premočena je pohitela domov. Odšla je v kopalnico, si nekaj časa spirala lica, črna od maskare za oči, si počesala lase in odšla v posteljo. Dolgo je strmela v steno, na kateri je visela slika z njene poroke, v zlatem okvirju.»Vsa ta leta živim v utvari, vsa ta leta trpim za moškega, ki ni le moj…S čim sem si to zaslužila?« Zaprla je oči in poskušala zaspati. Tedaj pa je slišala, da so se zaprla vhodna vrata. Po težkih korakih je sklepala, da je mož spet pregloboko pogledal v kozarec. Bila je že navajena, saj se je to dogajalo že dlje časa. Sama sebi se ni smilila, bolj jo je skrbelo za njena otroka, saj je vedela, da moževo trpinčenje vpliva tudi na njiju. Večkrat je v sobi videla svojo hčer, ko sedi v kotu sobe in joče. »Dekle bo čez dve leti najstnica, pa se bojim, da bo imela slabe izkušnje zaradi tega kar se doma dogaja.«...Vrata spalnice so se odprla...

Aide carji (H) =**

nedelja, 21. oktober 2007

Prepozno (5.del)

»Veliko sem jokala in postala zelo skrivnostna. Nikomur si nisem upala povedati, saj me je bilo sram. Niso bili še tako moderni časi, s tolikimi svetovalnimi službami, takrat je to veljalo za zelo sramotno. Neko soboto zvečer sem se odločila, da imam dosti tega in sem pobegnila. Naselila sem se pri prijazni starki, pri kateri živim še danes. Denar, ki si ga prislužim kot tajnica v podjetju pa porabim za najemnino.« Majda je spoznala, da ni edina ženska s težavami. Začela se je zavedati, da je Katarina zelo pogumna, saj ji je v življenju končno uspelo, klub sramoti iz mladosti. Sledila je svojim željam, kljub oviram, ki so ji bile postavljene na poti. V prihodnosti si želi imeti družino in pozabiti na preteklost.»Ker sem močna osebnost, mi je uspelo. Majda poglej, ne manjka ti veliko do cilja. Naredi nekaj zase, ne garaj cele dneve za družino in moža, ki tvojega dela ne ceni. V življenju se moraš potegovati za svoje pravice in slediti ciljem. To, da se zapiraš vase in umikaš v ozadje ti ne bo prineslo nič dobrega . Živi se le enkrat. Razmisli malo o tem. Vsaka stvar te lahko izuči na določen način. Poznam ženske, ki so veliko pretrpele. Spoznala sem jih v društvu, na sestankih, katerih se redno udeležujem. Vse ženske imamo podobne probleme in se počutimo zapostavljene. Prosim, pojdi z mano na pogovor.« Majda se je nasmehnila in obljubila, da bo sporočila svojo odločitev. Skuhala je večerjo, kljub temu, da se je odločila, da ne bo več »sužnja« svoje usode. Bilo je v njeni navadi večer preživeti v kuhinji in temu se ni mogla odreči. V kuhanju in šivanju je spoznala zatočišče. Ker je že dišalo po hiši, se je v kuhinji zbrala družina. Otroka sta pripravila pribor in sedla, mož pa je čakal, da bo večerja na mizi. »Dober tek, dragi moji«, je rekla in dvignila kozarec z rdečim vinom, »ljubi, nazdraviva na lepo prihodnost.« Mož jo je nejeverno pogledal, vendar ni nič rekel. Ko je pomivala posodo se je poslovil in odšel v gostilno. Majda je otroka pospremila v posteljo, nato pa si oblekla plašč in odšla za možem. Pogledala je čez okno najbližje gostilne. Bil je tam…v objemu druge…s kozarcem vina v roki…

Lp...se beremo...(PIZDA MATRNA PROKLETA MATEMATKA BO ZIHER ŠUT)

sobota, 20. oktober 2007

Prepozno (4.del)

»…in tako garam dan za dnem,« je dokončala svojo žalostno zgodbo. Katarina je bila zelo pretresena. Ni vedela kaj naj reče. Strmela je v Majdo, nato pa jo objela. »Nočem, da se z mano družiš zaradi usmiljenja. To sem ti povedala, ker ne morem te bolečine več zadrževati v sebi.« Katarina je tiho sedela, nato pa spregovorila: »Veš…tudi drugi nimamo tako velike sreče v življenju, vsak ima težave. Moraš se zavedati, da nisi edina trpeča oseba. Res, da me vsi obožujejo, ker se jim zdim privlačna, ampak to ni vse. Za mojim nasmehom se skriva marsikaj bolečega. Tudi jaz ti moram povedati nekaj o mojem življenju, kar nobeden ne ve.« Majda jo je z zanimanjem opazovala in zadrževala dih, saj je bilo Katarinino življenje zanjo uganka do tega dne. »Pri petnajstih letih sem morala živeti pri stricu in teti, saj sta se mati in oče ločila, nato pa se nista mogla odločiti za skrbništvo. Tam sem pomagala pri hišnih opravilih, veliko hodila na zabave in uživala življenje. Imela sem vse kar sem potrebovala. V šoli mi je šlo odlično, pri učenju sem bila pridna, dneve sem preživljala s prijateljicami v trgovinah, kjer sem nakupovala obleke. A nato se je zgodilo nekaj, zaradi česar imam zelo grenke spomine na tiste čase. Ko nekega dne ni bilo doma moje tete Milene, me je stric poklical v pisarno. Začel se me je dotikati, nato pa me je zlorabil.« V sobi je zavladala tišina, le ura je vztrajno tiktakala naprej. Marta jo je resnobno pogledala: »Kaj se je potem zgodilo?«...

petek, 19. oktober 2007

Prepozno (3.del)

»Majda, ali ne misliš nič spati?« Po telesu jo je spreletel srh. Počasi se je vstala in se bledo nasmehnila: »Malo sem razmišljala. Seveda grem spat. Zakaj pa ti ne spiš?« Mož je sedel za mizo.»Žejen sem in sem prišel po skodelico čaja. Skuhaj mi ga prosim.« Majda ga je utrujeno pogledala in tiho rekla:« Ljubi, skuhaj si ga sam, jaz grem spat.« Začudeno jo je pogledal, ona pa se je odpravila v spalnico. V srcu se je počutila srečno. Prvič po petnajstih letih ni ugodila moževim željam. Ta občutek ji je vnovič vlil upanje, da bo boljše živela. Odločila se je, da se bo bolj borila za enakopravnost. Prvič je zaspala z nasmehom na licih.

Zjutraj so jo zbudili sončni žarki. Otrokoma je naredila zajtrk, pomila posodo in se pripravila za službo. Ni čutila več poguma, jutro je bilo kot vsa ostala. V službi je prvič začutila, da je odrinjena na stran. Vsi so se smejali, si pomagali pri delu in popoldne skupaj odšli na malico. Spet se je počutila nemočno in žalostno. Do nje je stopila tajnica: »Gospa Majda, greste z mano na kavo?« Večinoma je Majda prijazno odklonila povabilo, a danes pa je čutila, da potrebuje malo razvedrila. Skupaj sta odšli v bližnjo kavarno. Tajnici je bilo ime Katarina. Imela je dolge črne lase, modre oči in popolno postavo. Bila je razigrana, vedno nasmejana in zelo komunikativna. Pravo Majdino nasprotje. Kljub temu se je bilo prijetno pogovarjati. Majda se je ob Katarini počutila ljubljeno in sproščeno, zato jo je po službi povabila k sebi domov, na pogovor, ki ga je zelo nujno potrebovala. Katarina se ji je zdela vredna zaupanja, zato se ji je Majda bila pripravljena izpovedati. Mož je bil v gostilni kot vedno, otroka pa sta pisala nalogo za šolo, kasneje pa sta se igrala. Tajnico je popeljala v kuhinjo in ji skuhala čaj, ta je bila zelo navdušena nad Majdino hišo in urejenim vrtom. »Majda, povej mi, imaš vse kar potrebuješ za srečno življenje, moža, otroka, lepo hišo, denar in izobrazbo. Zakaj si tako nesrečna?« Bil je čas, da izve kaj se za vso to lepoto v resnici skriva. Postregla je z domačim pecivom in čajem. Sedla k mizi in začela s svojo zgodbo...

Lp**

četrtek, 18. oktober 2007

Prepozno (2.del)

...se je počutila kot delovna živina, medtem ko je mož preživljal večere v gostilnah ob privlačnih natakaricah, vrčkih piva in prijateljih. Če mu je to očitala, je bila, v njegovem vinjenem stanju, tudi tepena. Modrice je skrbno zakrivala z debelo plastjo pudra, bolečin pa po petnajstih letih zakona skoraj ni čutila več. Na šolske sestanke je prihajala zelo poredko, saj je delala v majhnem podjetju, popoldne pa je pripravila kosilo, delala na vrtu in šivala. Poleg tega pa ji je bilo na sestankih zelo nerodno, saj je v primerjavi z drugimi mamicami, pri svojih petintridesetih letih, izgledala kot babica svojih dveh otrok. Spraševala se je kje so sanjarjenja iz mladosti, ko je pričakovala, da se bo poročila z mladeničem, ki jo bo ljubil, ji ob večerih pripravil kakšno romantično presenečenje, poleti bi odpotovala na kakšen sanjski otok, hodila na dolge sprehode v naravo, si ogledovala znamenitosti po Sloveniji in podobno…a ostalo je le pri njenih sanjah. Njen mož je bil drugačen od njenega princa iz sanj, vendar se ni nikoli pritoževala. Sprijaznila se je s takšnim življenjem in verjela, da ima vse kar potrebuje v življenju. Sama sebi je lagala in si zapirala oči pred resnico, ni si upala priznati, da živi bedno življenje. Kljub plači, ki ni bila tako zelo slaba in njeni visoki stopnji izobrazbe pa sta ji v življenju manjkala živahnost in vznemirjenja. »Če je moja devetletna hči opazila stisko, ki jo doživljam, kako na moje življenje gledajo moji sodelavci, sosedje, znanci?« V glavi so se ji porajala vprašanja na katera ni poznala odgovora. Ni imela moči, da bi se uprla svojemu možu, ni se imela moči boriti in ni bila tako samozavestna…Takrat pa jo je preplavil strah: »Kaj, če bo njen mož nasilen tudi do njunih otrok, ko bosta starejša. V času pubertete se bosta hotela zabavati, se dobivati s prijatelji, hoditi na koncerte…Prišli bodo časi njunih prvih ljubezni, kasneje poljubov…Kako bo moj mož gledal na vse to? Ali se bo znal z njima pogovoriti o raznih problemih, jima pomagati v času odraščanja, ali bo začel vpiti in ju tepsti?« Majda se je z grozo začela zavedati, da svojega moža ne pozna tako dobro, kot se ji je zdelo. Nikoli se nista pogovarjala o dojemanju določenih stvari, svoja čustva ni delila z njim, saj se je bala njegove reakcije. In kaj zdaj? Njeno globoko razmišljanje je prekinil glas njenega moža...

Čuz* Donč.. (kmalu objavim slike iz exkurzije)

sreda, 17. oktober 2007

Prepozno (1.del)

»Majda, pripravi večerjo zame in mojega prijatelja.« Tiho je odšla na vrt po krompir, ki ga je to popoldne pobirala na njivi. Pripravila je solato, olupila krompir in spekla meso. V kleti je natočila vrček najboljšega rdečega vina, ki sta ga premogla z možem. Ko je postregla z okusno večerjo, je poklicala svoja dva otroka, ju preoblekla in dala spati. »Mami, zakaj se ne smejiš več? Zakaj ne izgledaš tako mladostno, kot matere mojih sošolk?« Majdo je to vprašanje, njene hčerke, pretreslo. Zamišljeno se je nasmehnila in odšla iz otroške sobe.

Cel večer je sedela ob oknu in opazovala svoje žuljave roke. Preplavile so jo misli o otroštvu. Razmišljala je o svoji materi, ki je garala iz dneva v dan, prav tako kot sama. »Vendar takrat so bili drugačni časi! Danes naj bi bili ob poplavi vseh novih tehnoloških aparatov in iznajdb enakopravni,« si je mislila. Vendar njen mož se s tem ne bi strinjal, saj izhaja iz muslimanske družine, ki se je preselila v Slovenijo, ko je bil še otrok. Majda je imela moža zelo rada in ga je na svoj način spoštovala. Bila je srečna, da se je zanjo odpovedal muslimanskim običajem, ni ji bilo treba nositi rute, privolil je celo v to, da si lahko njuna hčer sama izbere moža, ko bo odrasla. Vendar...

Prepozno...

Dialog z Lauro:
Dona: "X je rekla, da bo njena sekica manekenka!"
Laura: " wtf??"
Dona: "Pa ja, če bo tak grda ko X...po naj nit ne stopi v visoke petke.."
Laura:" haha..sam res.."
Dona:" Sori, če je pa glupa!"
Laura:"Pa še zelena kokoš."
Dona:" Kwa?"
Laura: "Jah, če skoči v zeleno vodo!" (sklepam da je misnla rečt barvo)
Dona:" kaaj?"
Dona:" Ma neee..če bi skočla v vodo, bi bla modra!"
Laura:" jaaao idiot!!! Ka še zdej ne veš, da je voda modra!?" (opet sklepam, da je misnl rečt, da je prozorna)

Dona se ima zadnje čase zelo dobro...nič ji ne manjka, tako, da nima nič o svojem lajfu za napisat...sledi daljše besedilo v večih delih: Prepozno ...
ki govori o trpinčeni 35-letnici Majdi. Zgodba je nastala leta 2006, za natečaj slovenščine: Za enakopravnost žensk...

Lep pozdrav...se beremo..=**


ponedeljek, 15. oktober 2007

Končajmo s polletno kalvarijo...

zadnji spis o tebi (adios muchaco) :

Temno nebo…zvezde na nebu… pogled v skrivnostno noč, oblaki, v katere so vpete zvezde… Svetle, kot njegove oči…njegov globok, zasanjan pogled, mehek nasmeh in razmršeni lasje, ki so se svetili v soncu…on, ki ga danes ni več tu ob meni…shranjen globoko v ranjenem srcu…pušča pečat, ki bo s časom zbledel…pa bo?...Bo moral…Pa zdaj?! Kam naprej?..ni več tega, kar je bilo, ne počutim se domače, ujeta v svojih spominih… In ti greš…v daljavi vidim tvoje stopinje…ki so mi bile še tako blizu…ne tako davno nazaj, ko si me ves čaroben in skrivnosten objel…v tistem pogledu je bilo nekaj ne razkritega, nejasnega… Kar je v meni vzbujalo dvom… Strah, da ni tistega kar bi moralo biti, da te bom izgubila…in se utapljala v spominih,… Dejansko se je tako zgodilo… le čakala sem lahko ta dan…ko zvezde nimajo iste svetlosti… Kdo mi bo zaželel lahko noč?..nekdo drug… s solzami v očeh bom legla v posteljo in se skrila pred težavami…ne bo mi uspelo, ne…še v svoji topli postelji ne morem pozabiti na tvoje dotike. Vzglavnik tako diši po tebi, po vročih poljubih…ta parfum, ki se mi je zdel tako mamljiv ima zdaj tako težek, mučen vonj…Priokus trpljenja… nimam moči …mlake solz hlapijo iz svilenega robca…Lahko noč nebo, lahko noč TI …ostani v mojih sanjah in se v resničnosti ne vračaj nazaj…odpluj s sanjami v daljavo…v nepomemben obris nekoč ljubljenega…

Razlaga:

Začetek in konec v enem…Teden se je začel in vikenda je konec…s tem pa je konec tudi zelo čudnih pojavov, ki se jih…(milo rečeno) preprosto ne spomnim…Konec je…a hkrati nov začetek…tako da…razmišljam, da bi se resno posvetila šoli (optimist)…Vedela sem, da bo prej ali slej prišel dan, ko boš odšel…in, ko sem že skoraj začela verjeti, da sem slab človek…si mi dal vedeti…da sem proti tebi angelček (A)(H)…tako, da »life goes on…« in presenetljivo dobro se držim…

Poljubček z vonjem svobode =**

nedelja, 14. oktober 2007

Petek..dan sanjarjenja

Petek. Peti dan, ki ni le magična sedmina tedna. Je mnogo več- je dan, ki vsem šolarjem nariše nasmeh na obraz. Ni lepšega, ko to, da veš, da te za napornimi urami poslušanja in učenja čakajo trije dnevi skorajšnjega odklopa, dolgega spanja in pohajanja s prijatelji.

Trudila sem se ostati prisotna pri pouku, a misli so mi ves čas bežale tam- stran od šole, skozi šolsko dvorišče, mimo ocen in zvezkov…Profesorjev glas se je oddaljeval in izginjal v poplavi mojih misli, v tiho šepetanje in žuborenje pričakovanj. Pisala sem in pisala, sanjarila in razmišljala- zaživela sem v svojem svetu idej. »riiiiinggg…,« zvonec se vrine v moje sanjarjenje. Konec zadnje šolske ure, konec strahu pred ocenjevanjem…občutek. Nepopisljiv. Kot bi se mi odvalil velik, težek kamen s srca in mi omogočil lebdenje. Tisto lahkotno pihljanje vetriča, v toplem jesenskem jutru. Z lahkimi koraki sem zapuščala šolski hodnik in v naglici skrivoma opazovala rahle nasmeške na obrazih dijakov. Nisem tiste vrste učenka, ki bi ob koncu tedna šolsko torbo zapodila v prašen kot in šolo obesila na klin, a vedela sem, da ne bo treba šteti do tri, in že bom s prijatelji nekje, delila svoje iskrice in toplino.

In, ko bom končno, na vrhu zelenega griča, zajela sapo ob pogledu na dolino…takrat bom za trenutek postala in si vzorec tišine shranila v kotiček sanj, za naslednjih pet dni. Lahko noč, lep začetek vikenda…z lepimi mislimi, vtisnjenih v spomin in s podlago za novo sanjarjenje.


Pardon za tridnevno ne-(ob)javljanje...V četrtek smo mele tekmo z Grosuplčankam in smo se domov prikobacale okol polnoči. Po tekmi je bla večerja in je klub za 7 oseb dal 130€.in poleg spada pozen prihod..zato smo si v petek vzeli prosto..in sem ceu ljubi dan spala...dokler mi ni blo treba na trening seveda...po treningu pa marššš v Stadiona...hehe..tam bla blogerska smetana vsa (Mariči,Stojko,Simon,Dona,Jumbo...) in ostali. Res fino, super, fajn blo. V soboto (danes) pa smo mele opet tekmo v Grosuplem in smo opet zmagale…Večerja za 12 oseb 155€ (opet preveč, kot je blo zmenjen) potem vse po istem kopitu: stadion in nato domov…pa jutri?!..ne ne, jutri pa se nameravam učit!



Lp, zelenooka vampirilla

sreda, 10. oktober 2007

Skok na drug blog!

Tako...tudi danes imam opravičen izostanek. Dona je psihično in fizično zjebana...Zdravje jo zajebava...in ima skos neprijetne glavobole + vročino + sinusi jebejo...tako da... ZDRAVIM SE!... danes sem post pisala namesto Stojkota...tako da ..SKOK NA NJEGOV BLOG....


http://100jko.blogspot.com/
(34. deu) O svem in vsem: moški- smotana bitja?!

torek, 09. oktober 2007

Preobrazba...

Zdravo. Tukaj Marko. Pisec bloga ...pametni pišeju, glupi pamtiju.... Danes se Doni ne da pisat posta tako, da se je odločila, da bo to stvar zaupala meni.

Dobro. Zdaj se najbrž sprašujete zakaj naslov tega posta: preobrazba. Odgovor je preprost. Dona je doživela preobrazbo. Kakšno preobrazbo? Preobrazbo oči. Danes je prišel njen očka in ji prinesel dva nova para oči (beri: leče). Tako, da bomo v naslednjih nakaj dnevih videli Dono z očmi druge barve. Tokrat se je odločila, da bo barvo svojih oči spremenila na zeleno. Neverjetno, kajti zdaj bo zelenooka Dona imela še malo bolj zelene oči kot jih je imela do zdaj. Za vse ne-vernike prilagam sliko, ki mi jo je poslala danes zvečer.

w00w! =D

Naj vas razveselim z novico, da bo Dono z novim parom oči (beri: leč) možno videti še naslednja dva tedna. Tako, da vse želnje pogleda v globino njenih zelenih oči ne zgubljajte časa.

Za tiste, ki pa tudi ta novica ni dovolj. Pa naj povem, da bomo čez 2 tedna videli Dono z še novejšim parom oči (beri: leč), tokrat vijoličaste barve. Samo o temu več prihodnjič...

Hvala za posluh, večno vaš. 100jko
piss out! =D

nedelja, 07. oktober 2007

Okvir mojih misli...

Kaplje padajo na moje čelo in nežno drsijo po premraženih, rdečih licih. Sedim TU, na skupku strohnelih desk, zbitih skupaj v pravilno zaporedje, ki predstavlja klop…Tu stoji že od kar pomnim…Nanjo me veže toliko spominov iz preteklosti…Tu sem se smejala, tu sem jokala, trpela, kričala,…Danes me zmrazi ob misli na te nesrečne, že tolikokrat podrte deske… Nihče se ne zaveda, da so okvir mojih misli, mojih dejanj…

Mimo se sprehaja polno ljudi, ki iščejo prostor za oddih ali pa zavetje pred resničnostjo, kraj za sanjarjenje- tako kot jaz.

Mrači se…mraz se je naselil v moje telo…še vedno vztrajam tu…zakaj?..Da bom, kot dotlej, ugledala odsev lune v grenkobi, umazanega ribnika...mar vam to ne pove vse?


Doživeti hočem vse najlepše trenutke, ki se pojavljajo v filmih... v simbolih iščem sebe in svojo pravljico…sanjarim in v plamenu sveče iščem iskro…




Lp, zelenooka

Konec "blogo-pavze"

To ne bo tako šlo- brez bloga mi živeti ni. Slutla sem, da ne bom zdržala na »blogo-pavzi«. Mogoče bi mi celo uspelo, če se ne bi pojavljale tak čudne stvari okol mene. Včeraj se mi je po dolgem času posrečilo podzavestno naredit tako stvar, da... sem sama sebi dokazala, da sem čist aut …

~ Sanjam…(sanjam, da zvoni budilka in je ura točno pol šestih). Vstala sem se in se začela pripravljati za šolo…cuclju sem natrosla briketov in me je njen pogled zelo zmedel, čeprav se nisem zavedala, kaj je narobe, če psa nahraniš. Na hitro sem pogledala na uro in videla veliki kazalec na dvanajstki…oooo jej, čas za šolo…pograbila sem šolsko torbo in se podala v temno noč(?). Hodim, hodim, hodim…nekaj sumljivo tiho je bilo okoli mene…nikjer nobene žive duše…ko sem hitela pod zadnji hrib pred avtobusno postajo sem pogledala na uro…in pisalo je: 1:03. Optimistična Dona se je začela prepričevat, da se je ura nenavadno prestavila nazaj in krivec je bil seveda telefon. Hodim dalje in v glavo mi kapne: kak mi je lahko budilka zvonila ob pol šestih, če se je ura prestavila na eno?!..nato pa se mi je porodilo vprašanje: Ali je budilka sploh zvonila?!...Z naraščajočimi dvomi sem upočasnjevala tudi tempo hoje..se pravi, da…je ura res toliko?..Prišla sem do avtobusne postaje in na grozo ugotovila, da nikjer ni nobenega avtobusa. V Lotu sem zagledala veliko uro, ki je ponosno kazala na: 10 minut čez eno zjutraj!...Prokletiii idiot blondi! obrat za 180 stopinj pa spat nazaj. Kaj bi si človek mislil, če bi ob enih zjutri videl mudelko s šolsko torbo...=)

Spat sem šla ob 23.00, čez dve ure pa sem vsa naspidirana hitela v »šolo«. Kriza! Ko sem se drugič zbudila (pozor!: ob pravem času) sem se odpravila v šolo. Pisali smo test francoščine. Vse mi je zelo lepo šlo…nakar ugotovim, da sem pisala narek skupine A…aaa neeeee…

In še tretja »pizdarija!... Pred treningom sva si s sestrično privoščile še hiter party…zato sem na trening prišla malo..hmm..zmedena… Nič me ni ravno motilo in vse je potekalo v mejah normale, dokler ni prišel moj članski trener in rekel: »Danes boš ti igrala na tekmi.« heheeee… res ni bil primeren dan zame..a vseeno sem nekako preživela…Dala sem odločilno točko (vsaj neki)..potem pa sva z Lauro zavili še malo po Brežicah …


Moram rečt, da sem vesela, da se je ta dan že končal!
P.s.: VID smiliš se mi, zaradi trojke pri frenču!!..v petek si na vrsti, da spečeš piškote =)

četrtek, 04. oktober 2007

Kdo je Boga za jajce prjeu?!

Z glavo visoko med oblaki….in z nogami…no, te pa bingljajo malo pod oblaki...Kaj počnem zadnje dni!? Nič kaj veliko…sedim za mizo in utrujam moje možgane. Ja, Donči je dobil apetit za učenje…Najbolj do učenja francoščine…še posebej zato, ker sem dobla občutek, da nisem ravno priljubljena pri moji profesorci. Drugače, pa ravno študiram, da je okol mene tok ludi, ko misljo, da so boga za jajce prjel, da to kr ne more bit več res...de ludje umirte se no mal...bom o tem kei več drugič povedla...ker sem tako zelo zaverovana v zvezke, mi misli ne dovoljujejo pisanje postov…zadnje čase sem zelo pogosto objavljala…tako, da…mislim, da je čas, da si vzamem nekaj dni dopusta (če bom sploh zdržala)…

Čuuzzz* (držte ga za jajce, ludi moji)

ponedeljek, 01. oktober 2007

9. Donchi o....NARAVNIH KATASTROFAH

Ker ste že vsi pri teh temah o naravnih katastrofah (beri: Simon, Marija in njuna familija), naj še jaz pristavim svoj lonček… Ob branju raznih novic in ob nevarnem konstantnem tresenju zemlje, sem se zamislila…ZEMLJA VRAČA UDAREC…povrnilo se nam bo vse onesnaževanje, vse slabo…in najebalo bo celo človeštvo. Zemlja se maščuje za vse grenkobe, ki jih je doživela. Jst pravim: »Edino pravilno«…zamislimo se!..Mogoče pa je čas, da se ciklus Zemljinega življenja postavi na začetek…tam, kjer še ni bila poznana višja tehnologija. S primarnimi, neškodljivimi ljudmi, ki so živeli v sožitju z naravo…Kako je s tem danes? Ljudje hočemo zavladati planetu in naravi! Prevzeti vse in spoznati resnice nastanka…razvozlati vse uganke…Nikoli nam jih ne bo uspelo..narava je nepredvidljiva…in udarila je nazaj. Mogoče pa naj bi tisto, kar je skrito…ostalo skrito..in živeli bi v dobri veri, da nekdo stoji za tem. Ker pa smo človeška bitja zagnana, ko se gre za slavo in denar..poleg tega pa zelo radovedna…se kljub opozorilom narave vedemo po svoje. Tako dolgo ko smo Zemljo uničevali z raznimi škropivi, s porabljenim ogljikovim dioksidom, gradnjo velikih mest, z vojnami… v četrtini krajšega časa, bo Zemlja pokopala nas..in pokazala, da se še vedno nismo dokopali do Vodstva tega malega planeta. Poglejmo pereče teme zadnjega leta…tsunamiji, potresi, poplave, požari, erupcija vulkanov in segrevanje ozračja in našega planeta. Ni bilo vedno toliko problemov in naravnih katastrof…a čudno bi bilo, da bi Zemlja to prenesla… In kdo se bo rešil izumrtja?! Tisti, ki spadajo v sloj bogatih in so sokrivci za Zemljino umiranje…tisti se bodo rešili s svojim kapitalom. Nič hudega sluteči in dobri ljudje (beri: mi vsi pridni) pa bomo umrli… Spoznanje, da pa mogoče naše življenje le ne bo tako mirno, me malo spravlja v slabo voljo…

Ali moramo res živet na tem fucking stiku litosferskih plošč in lahko sam čakamo na tisti usoden trk med dvema kontinentalnima…aaaaah neeeee…STOP!..dosti je…jaz sem se odločila, da hočem živeti lepo brez takih naravnih katastrof…z nasmehom na obrazu in hočem življenje zajemati z veliko žlico…poleg tega pa…wtf…ČE MORM PISAT BLOG NO…ne more me neko Zemljino šejkanje ustavit!..Ne in ne!...

Kljub vsemu…rada vas imam…mogoče pa se čez nekaj milijonov let spet znova rodimo in se srečamo…

Lp, večni optimist, ki ga ob misli na konec oblije kurja polt

(btw..tokrat je fotka avtorsko delo..nastala ob pitju penine na praznovanju)