Končajmo s polletno kalvarijo...

zadnji spis o tebi (adios muchaco) :

Temno nebo…zvezde na nebu… pogled v skrivnostno noč, oblaki, v katere so vpete zvezde… Svetle, kot njegove oči…njegov globok, zasanjan pogled, mehek nasmeh in razmršeni lasje, ki so se svetili v soncu…on, ki ga danes ni več tu ob meni…shranjen globoko v ranjenem srcu…pušča pečat, ki bo s časom zbledel…pa bo?...Bo moral…Pa zdaj?! Kam naprej?..ni več tega, kar je bilo, ne počutim se domače, ujeta v svojih spominih… In ti greš…v daljavi vidim tvoje stopinje…ki so mi bile še tako blizu…ne tako davno nazaj, ko si me ves čaroben in skrivnosten objel…v tistem pogledu je bilo nekaj ne razkritega, nejasnega… Kar je v meni vzbujalo dvom… Strah, da ni tistega kar bi moralo biti, da te bom izgubila…in se utapljala v spominih,… Dejansko se je tako zgodilo… le čakala sem lahko ta dan…ko zvezde nimajo iste svetlosti… Kdo mi bo zaželel lahko noč?..nekdo drug… s solzami v očeh bom legla v posteljo in se skrila pred težavami…ne bo mi uspelo, ne…še v svoji topli postelji ne morem pozabiti na tvoje dotike. Vzglavnik tako diši po tebi, po vročih poljubih…ta parfum, ki se mi je zdel tako mamljiv ima zdaj tako težek, mučen vonj…Priokus trpljenja… nimam moči …mlake solz hlapijo iz svilenega robca…Lahko noč nebo, lahko noč TI …ostani v mojih sanjah in se v resničnosti ne vračaj nazaj…odpluj s sanjami v daljavo…v nepomemben obris nekoč ljubljenega…

Razlaga:

Začetek in konec v enem…Teden se je začel in vikenda je konec…s tem pa je konec tudi zelo čudnih pojavov, ki se jih…(milo rečeno) preprosto ne spomnim…Konec je…a hkrati nov začetek…tako da…razmišljam, da bi se resno posvetila šoli (optimist)…Vedela sem, da bo prej ali slej prišel dan, ko boš odšel…in, ko sem že skoraj začela verjeti, da sem slab človek…si mi dal vedeti…da sem proti tebi angelček (A)(H)…tako, da »life goes on…« in presenetljivo dobro se držim…

Poljubček z vonjem svobode =**