Prepozno (7.del)

...Skozi sobo se je opotekal njen mož. »Vstani,« je rekel. V soji luči iz hodnika, se ji je zdel zelo strašen. Majda je bila preplašena. Ni vedela kaj naj naredi. Vstala je in pogledala moža v obraz. Na desni strani njegovega obraza se je nahajala sled rdeče šminke, verjetno od svetlolasega dekleta iz gostilne. Mož je začel vpiti, zakaj ga na mizi ne čaka večerja, kot ji je naročil. Govoril je kako ga ne posluša nič več, da sumi, da k njej hodijo drugi ljubimci, da je ničvredna in da ga ne spoštuje dovolj. »Če bi bili še vedno v Maroku verjemi, da bi bila za takšno neposlušnost kaznovana.« Stopil je do žene in jo začel tepsti. Udarjal je in udarjal. Ni hotel nehati. Kričal je, jo zmerjal z vlačugo. »Nekako morem od tod. Danes je še hujši kot drugače,« si je mislila medtem, ko je kot nor udarjal po njej. Padla je po tleh in se zvila v gubo. Jokala je in razmišljala, kako bi se rešila. Vedela je, da nič ne more. Človeka ne moreš spremeniti, če meni, da se vede pravilno...Brcal je vanjo...Kar naenkrat pa je obstal,... odšel na balkon, si odprl plastenko vina in prižgal Kubansko cigaro. Majda je ležala na tleh, kri ji je kapljala iz ust, nekaj jo je tudi izbruhala. Sovražno je strmela čez steklena, balkonska vrata. Videla je moža kako nekaj godrnja in puha siv dim skozi usta. Nekajkrat je poskušala vstati, a ji ni uspelo. Zaspala je kar na tleh.

Drug dan se je zbudila zelo zgodaj. Bila je sobota, zato ji ni bilo treba v službo. Pa saj tako ali tako nebi zmogla. Odvlekla se je do kopalnice in se počasi postavila na noge. Bila je omotična in šibka. Čutila je, kot da jo življenje zapušča. V umivalnik je kapljala kri z njene ustnice, zagledala je del ogledala, ki je bil odpadel, ko je mož vanj, prejšnji teden, zalučal škatlico z nakitom . Zagledala je svoj odsev v ogledalu. Dolgo je strmela vanj. Bila je drugačna, kot ponavadi...

Lp =** ( sledijo moji najljubši deli..ker menim, da so prejšni dolgočasni)