četrtek, 31. december 2009

Novo leto 2010

Pozdravljeni, dragi bralci in tudi tisti, ki ste se ponesreči zaleteli v moj blog. Leto 2009 je naokoli. Zaznamovalo nas je s številnimi novostmi, s številnimi katastrofami ter mnogo lepimi stvarmi. V prihodnje vam želim, da pozabite na vse neprijetno ter ob misli na lepote prejšnjega, zasijte v novo leto, ki prihaja, z vso svojo energijo, ki jo premorete ter tako osrečite svoje bližnje. Kot pravijo: tisto, kar dajete, boste prejeli nazaj.
Danes je torej tista prelomnica, ko bomo, tokrat po čudežu, v novo leto lahko zaplesali v kratkih rokavih ter brez skrbi stisnili roke ljudi, ki naj bi se jim umikali zaradi prašičje gripe, kot so nam naročili specialisti za bolezni.

Sama si bom leto 2009 vtisnila v spomin, kot vsa ostala poprej. Bilo je lepo, novo, zabavno ter izziv, kot bi ga morali jemati vsi. 2009 je bilo moje tretje leto v gimnaziji, z Markom najino 2 leto, ki sva ga preživela skupaj, prvo leto sodelovanja z Anteno ter tudi moje zadnje leto pred polnoletnostjo. Z njim so povezana razna potovanja v Belgijo, Italijo, Nizozemsko, Tunizijo in Grčijo, pa tudi poker, odbojka ter vse kar paše zraven.
V 2010 me torej čaka ta »velika osemnajstka« ter z njo povezan izpit za avto, prost vstop ter večja odgovornost. Poleg tega pa v velikem pričakovanju že sanjam o maturantskem izletu v Španijo, o maturantskem plesu, o pomembni maturi, izbiri faksa ter o Egiptu, ki mi ga je obljubil moj dragi.

Vse lepo v prihodnjem letu ter hvala, da ste bili z mano.

And now, my memories:
My darlings

Nerezine with ma boy

International exchange- Italy

Eatin` marihuana muffins in Amsterdam :)

Cow-party with my favourite aries

Volleyball

International exchange- France

Spring break- Greece

My favourite cousin

Someday, i`ll make tortillas for ma boy ;)

Fathers band Smash

Salsa with Leo, in Tunis

Crikvenica with my beybs

Party animals

Our dream engagement ;)

Volleyball trainings in Planica

Dan 202 with ma boy

Triglavska jezera

Ladys night

Favourite expression on their faces


That`s all, folks.

Antena: Po čem si bomo zapomnili leto 2009?


Dona: Pozdravljeni, dragi najini. Upam, da ste lepo preživeli Božič ter se napili vseh njegovih opojnosti, ki jih prinaša lepota njegove tradicije.
Iz dneva v dan se čudim kako hitro res leti čas, kot vsi pravijo. Zdi se mi, da je bilo še včeraj, ko sem pisala članek o prihajajočem letu 2009, ko sem se pripravljala na silvestrsko noč ter, ko sem nestrpno čakala novo leto, z vsemi novimi spremembami, ki jih je prineslo. Vsako leto je nekaj posebnega in vsakega si lahko zapomnimo po velikih političnih spremembah, odmevnih zmagah ali pa naravnih katastrofah. Po čem si bomo torej zapomnili leto 2009?
Naj začnem kar s športnimi dosežki. Vsekakor bi si vsi Slovenci morali zapomniti tri velikane, letošnje športne scene: Majdičevo, Kozmusa ter nogometaše, ki nas bodo naslednje leto predstavljali na svetovnem prvenstvu v Afriki. Poleg medalj in rekordov pa nas je šokirala tudi novica, da se bo Primož Kozmus prenehal ukvarjati z metanjem kladiva.
Od televizijskih »uspešnic« si bomo zagotovo zapomnili resničnosti šov, Kmetijo slavnih, ki je imela do sedaj največjo gledanost. Vsekakor pa ne moremo mimo tisoče izpovedi, slovenskih »zvezd«, kot so Damjan Murko, Urška čepin, Salome ter, obetajoče se, avtobiografije Suzane Jakšič. Mislim, da je čas, da tudi sama napišem eno. To je sedaj »in«, pravijo.
Za vse dijake je pomembna tudi zastonj topla malica, ki jo je šola primorana zagotoviti vsem dijakom. Trenutno kaže, da je šlo samo za pred volitveno potezo, pa vendar se kljub nejevoljnosti politikov ter idejam, da bi spremenili ta zakon, dijaki vsaj dodobra najemo.
Leto 2009 pa so zaznamovale tudi, trenutno zelo odmevne, nepravilnosti. Na področju zdravstva se tako vijejo borbe glede neučinkovitega ukrepanja, v primeru umrlega dečka, hkrati tudi ženske, ki so ji, kot pravijo, po nesreči odrezali želodec, po policijskih razbitih avtomobilih zaradi nepazljivosti pri vožnji ter po tragični nesreči na avtocesti, zaradi opitosti voznika ter vožnje v nasprotni smeri.
Sama bom z novim letom poskušala pozabiti na vse slabo, kar se je zgodilo ter si v spomin vtisnila le lepe trenutke. Leto si bom zapomnila po uvrstitvi našega odbojkarskega kluba v drugo slovensko ligo, po drugi obletnici s 100jkom, po potovanjih v Tunizijo, Italijo, v Belgijo, na Nizozemsko ter v Grčijo, po izmenjavi s francozi ter vsekakor po obletnici najinega pisanja za predrago Anteno.

100jko: Po mojem se bo največ razočaranih gospodinj spomnilo leta 2009 po temu stavku: »Draga, oprosti za tako skopo darilo, ampak sej veš, recesija pa to...« Recesija je ena najbolj pogostih besed tega leta. Ljudje so jo vpili na ulicah, podjetniki so jo imeli za glavni razlog njihovega slabega profita, mediji pa so jo stalno omenjali med kritiziranjem naše vlade. Oh, predraga recesija, upam, da se boš letos dokončno poslovila, ker resnično ne vem, če bom preživel še eno leto govora o tebi. Seveda je letošnje leto zaznamovala še ena, tisočkrat napisana in povedana, beseda. GRIPA! Joj ojoj. Prašičja, kravja, piščančja in na koncu še kozja. Kdor je slišal zdravnika reči: »Imate gripo!«, je v nasprotju s prejšnjimi leti, odšel domov prestrašen. Letos se mi je prvič uspelo,potrkam na les, izogniti tej veliki grožnji. V tem letu so me najbolj motili »posebni« varnostni ukrepi, ki jih je naša država priporočala. Ne pustite ljudem, da kašljajo v vas! A res? Ne smem? Ne bodi nor! Jaz se nisem proti gripi nič kaj dodatno zavaroval, ker dokler imam večjo verjetnost, da umrem med prečkanjem ceste, se ene boge gripe ne bom bal. Haha. Ljudje si bodo leto 2009 še posebej zapomnili po super cepivu, ki so se ga bali celo zdravniki. Bravo!
Nekatere stvari pa bodo leto 2009 pustile v naših glavah še veliko po recesiji in gripi. V učbenikih bodo lahko naši otroci brali, da je to leto Amerika prvič dobila temnopoltega predsednika. Prav tako bo možno opaziti to letnico na nagrobniku dveh svetovno znanih oseb, igralca in plesalca Umazanega plesa Patricka Swayzija in seveda kralja popa Michaela Jacksona. To leto je tudi leto, ko bomo vsi vozniki izgubili naša rozasta vozniška dovoljenja in jih nadomestili z novimi, v obliki kartice. To je pa tudi vse iz moje strani.
Vsem skupaj vam z Dono želiva najlepše v novem letu, ki prihaja. Da se znebite prašičjih repkov, denarnih težav ter najdete tisto, kar vam je manjkalo v tem letu.

torek, 29. december 2009

Predbožična fešta z A-jevci



Športnih 18 od 25 prisotnih, z božičnimi kapami na glavi, s sahar torto v eni ter kuhančkom v drugi roki, smo A-jevci zopet dokazali, da je bilo naših 8 let osnovne šole neprecenljivih, norih, zmešanih, skratka super duper.





Na še mnoga leta ;)

ponedeljek, 28. december 2009

Zbledela preteklost k poljubu prihodnosti

Pred začetkom zgodbe, naj se še opravičim zaradi nerednega objavljanja. Krivec je vsekakor "nori" december, ki nama z 100jkom nekako ne da dihati. Sva namreč na treh koncih hkrati, spiva pa le kadar je res nuja ;)

Noč je počasi legala na razbeljene vzpetine, ko se je v vasici, kjer sem živela, zaslišal glas mladih vaščanov, katerih pesmi niso bile le surovo prebrane note s papirja, temveč čustva, ki že desetletja ogrevajo srca ljudi ter jih spodbujajo k poljubom pod omelo, podarjanju daril ter k tradicionalnem vračanju v cerkev. Zvok prazničnih pesmi, snežinke, ki so pokrivale krajišča tisočero zvezd na nebu ter okrasje, ki je mestu dajalo poseben utrip, je imelo zame tisto leto drugačen priokus. Pretekla praznina je skozi leta zbledela, nedoživet otroški smeh mi na obraz ni več risal krokodiljih solz, trpljenja samota pa mi ni več zvesto sledila, mi v temnih nočeh na parket risala sence davno umrlega očeta, matere, ki se nikoli ni vrnila s potovanja ter bolehnih sester in bratov, brez katerih sem tako zadnjih šest let sama sedela za mizo v veliki jedilnici, sanjarila o popolnem Božiču, zamujenem otroštvu ter iskala vero v utvarah, da sem glavna junakinja ene izmed pravljic.

Postava, zame najlepšega in najdražjega, ki sem ga in ga, še vedno, ljubim, mi je vrnila mojo nedoživeto pravljico. Bilo je, kot bi deželo suše namočilo deževje, kot barvast metulj med veščami, kot mavrica na sivem, monotonem nedeljskem popoldnevu, kot sočna višnja na smetano. Bil je poljub pod belo omelo, poln obljub, čutnosti, strmenja k večnem ohranjanju trenutnih čustev, ki povzročijo vzlet roja metuljev v trebuhu. Bila je smrečica, okrašena s tisočerimi lučkami ter okrasjem iz marcipana. Po hiši, vse do kamina, se je razpredal vonj po ravnokar pečenih medenjakih ter kuhanem vinu. Cimet, katerega vonj je daleč nad vsemi obstajajočimi vonji, je v ozračju risal tisti občutek pravega Božiča, ko sva ležala med paketi, ovitimi v barvne trakove.

Noč je počasi legala na razbeljene vzpetine, ko sva se poljubila pod belo omelo, upihnila praznične sveče ter legla pred kamin. Po letih, ko sem sama sedela med praznimi stoli in poslušala odmeve otroškega smeha tujcev, sem tistega leta zaspala v njegovem objemu, z njegovim poljubom na vratu ter s sadom najine ljubezni, ki je spalo v meni.

sreda, 23. december 2009

Antena: Recesija se v Božiču ne sme poznati.


Dona: Pozdravljeni, dragi bralci.
Mesec december mnogi imenujejo kot najbolj magični mesec v letu. Z njim je povezano tisoče zgodb, postavljanje jaslic, krašenje smrečic. Je čas navdušenih oči, čakanja svetih treh mož ter snega, ki ga prinesejo s seboj. In ravno te tri možje so tisti, ki december naredijo še toliko boljši. Le kdo nima rad presenečenj? Le kdo ni rad obdarovan?

Ko sem bila mlajša, se spomnim, da je bila, v tem mescu, moja glavna naloga »detektivska akcija«, katere glavni cilj je bil uloviti Božička. Zakaj ravno Božička? Ker imamo v družini navado, da je najbolj radodaren, saj Miklavž po navadi nosi sadje in sladkarije, dedek Mraz pa se je skozi leta specializiral za tople nogavice.
Tudi sama se rada preobrazim v bolj seksi različico Božička ter obdarim svoje najbližje. Ideje za obdarovanje zbiram na posebnem seznamu že mesece prej, a se pogosto zgodi, da me čas enostavno prehiti. Še preden se zavem je pred vrati Božič, časa za poglobljeno izbiranje pa zmanjka. Letos sem se ravno zaradi tega še hitreje organizirala glede kupovanja daril. Le-ta so večinoma simbolični spominki ali drobnarije, da se ljudje zavejo kako rada jih imam. Le za mami in predragega fanta se bolj potrudim. Cena nikoli ne igra velike vloge pri darilih, za kar sem včasih prav jezna nase. Navdušene oči, ki vlečejo rdečo pentljo s paketa… nekaj neprecenljivega. Mislim, da bi bil moj idealni poklic biti Božiček!

Kaj priporočam bralcem? Dragi moški, priporočam vam, da letos odstopite od rutinskega darila, ki ga kupujete vsako leto, v različnih izvedbah. Izmislite si kaj drugega! Bolj Inovativnega! Lepega!
Za romantike priporočam, da si s svojo drago privoščite celodnevno razvajanje na masažah ali v savnah, če ste v denarni stiski jo presenetite s sobo, polno vrtnic in svečk, ter jo zmasirajte kar sami. Lahko ji skuhate romantično večerjo ali pa jo odpeljete v kino in na sprehod po okrašenem mestu, med stojnicami s spominki in kuhanim vinom. Pripravite pa lahko tudi zabavno, erotično igrico s kartami, na katerih so podane različne naloge.
Za ljubitelje novega in adrenalinskega, je prava izbira vožnja z motornimi sanmi, za tiste, ki bi radi kupili nekaj, pa priporočam kakšen parfum, komplet seksi spodnjega perila, majico s smešnim napisom, nakit, bon (za toplice, solarij, njeno najljubšo trgovino, tatu…), ličila, kos obleke, simpatičnega pliška... Mogoče boste rekli, da so ideje že prevečkrat slišane? Ravnokar napisane stvari so osnovne ideje, ki pri ženskah najbolj »vžgejo«, vseeno pa jo je potrebno dobro poznati ter na podlagi njenih zanimanj kupiti nekaj lepega.
Želim vam uspešno kupovanje!


100jko: Jaz imam zelo rad Božička. Pravzaprav sem IMEL zelo rad Božička. Ko sem bil še majhen, mi je vedno prinesel kaj zanimivega. Pri nas je bila navada, da so se želje po dragih igračah izpolnile ravno v decembru. Nikoli ni bilo pomembno kdo jih bo prinesel, samo da smo jih dobili. Sam ne prihajam iz verne družine, zato me o samem pomenu teh treh starčkov nikoli niso učili. Vedno se mi je najpomembnejše zdelo le to, da sem za Božič vesel in v krogu prijateljev. Je pa prav hecno, da slavimo Božič kot rojstni dan Jezusa, kar seveda ni, saj natančnega datuma njegovega rojstva ne izdajajo nobene knjige. Praznovanje namreč izhaja še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim.

V novejšem času se pri nas uveljavlja drugačna oblika praznovanja Božiča, ki ni povezana s krščanstvom in se je mlajše generacije pogosteje poslužujemo. Ta različica je prišla iz Amerike, Božiček pa je svojo vizualno podobo dobil šele z oglasom Coca- Cole. Praznik je potrošniško usmerjen, povezan s kupovanjem velike količine daril, s pisanjem večjega števila voščilnic, s smreko, z veliko okraski. Lahko rečemo, da se je njegov prvotni smisel razgubil skozi čas, tako kot se je zgodilo z ostalimi prazniki. Darila, darila in še enkrat darila.
Kaj pa lahko ženske kupijo svojim sanjskim fantom? Malo sem se poglobil v stvar in ugotovil, da se mi sploh sanja ne, kaj kupiti moškemu. Še sam ne vem kaj bi si želel, da mi kupi punca. Seveda pa bi bil vsak moški vesel, da mu za darilo plačate ples striptizete. Ni ravno družinsko darilo, je pa darilo. Hehe. Nisem izviren vem! Ženske, moj predlog je, da moške poslušate in vam bodo povedali kaj si močno želijo.

četrtek, 17. december 2009

What would your mother say?



Računalniki že nekaj časa niso več naš pripomoček, postali so odvisnost. Njihove pozitivne točke so v hitrem iskanju informacij, hitrem sporazumevanju, zabava za dolgčas ter olajšanje življenja z naročanjem in kupovanjem preko interneta. Vendar pa me moja osebna odvisnost včasih prav zaskrbi. Računalnik je namreč postal moja dnevna nuja, poleg zdolgočasenega sprehajanja po Facebooku in Twitterju. Kolikokrat se zamislim nad tem, da bi brez računalnika sredi tedna bila »bosa«. Kaj bi počela? Komu bi pisala? Kaj bi brala? Kje bi se pritoževala? In kje ogovarjala? Ja, moje nujno zlo.

Sicer pa slednje ni bistvo tega, kar bi rada načela danes. Spomnila sem se na moje najstniško sanjarjenje o ljubezni in spoznavanju drugih mladostnikov, kar me je pripeljalo do Simpatij. Mislim, da so naša in starejše generacije, slednje že prerastle, pa sem se vseeno hotela prepričati kako je s Simpatijami in podobnimi ocenjevalnimi stranmi. Kot sem predvidevala, se je »simpatijska mrzlica« preložila na mlajše generacije, vseeno pa je še vedno možno videti vse kar že dolgo leze in gre. Dejstvo, da je človeka spoznati tako enostavno, s pomočjo najbolj obiskanih internetnih portalov, forumov in predvsem »spoznavnih strani«, je prav brez vezno. »Hej ti. Kak si? Men si všeč. A greva na pijačo?« Zelo enostavno se je skriti za tipkovnico svojega računalnika ter ogovoriti kogarkoli na svetu. Ni več tistega pravega vznemirjenja, ko stopiš do osebe ter se s tresočim glasom predstaviš. Ni več tistega prvega usodnega pogleda, tiste iskrice, ki jo zgodbe tako rade opisujejo. Ni več osebnega spoznavanja v resničnosti… In tudi vezi med ljudmi so bistveno bolj krhke. Na roki obeh prstov vam ne morem našteti vseh ljudi, ki sem jih spoznala na internetu, s katerimi debatiramo karkoli pride na pamet, v živo pa jim je še »zdravo« težko reči. Da pa ne omenjam, kako lahko je, še posebej, punce sleči. Pojavljajo se prav tekmovanja, katera bo več pokazala ter dobila več pohval. Okej, vsi potrebujemo nekakšno potrditev, vendar z goloto na internetu? Zbirajo se tudi albumi fotografij v modrcih ali celo topless. Sama sem zagovornik provokativnih, seksi fotografij, ki so umetniške in »okusne«, ne pa tistih, ki mejijo na porno. Takšne fotografije sodijo v zvezo, k fantu/punci, za svojo uporabo, ne pa na internet.
Zamislite si torej situacijo, da vse mame in očki na svetu dobijo v roke fotografij, ki jih mladina objavljamo! Situacija, ko bi pridne punčke postale, poredne pohotnice ter mamini sinčki nenasitljivi pohotniki. No, kolikor vem, nimam na internetu nič, česar bi se sramovala.

Prepoved uporabe računalnika (:

sreda, 16. december 2009

Postati?



Postala bom, ker postati si želim.
Zato ker dobro vem, zakaj sem tu.
Kako pero izlije besedo tinte, na podlago pergamenta,
kako si ti, izlivajočo dušo čakati pustiš, da znova se napolni misel?
Postala bom, ker za »hoteti« pravih ovir prestopi moja noga,
Ker za življenja želje srce moje bije.
Postala bom, ker postati si želim.

torek, 15. december 2009

Antena: Bog ne daj, da bi crknil televizor... ali pač?

100jko: Ojla, dragi bralci. Ali ni zadnje čase zelo lepo vreme? Sonce je takšne bedne volje, sije le par uric na dan, pa še to se delno skriva za oblaki. Tako, da mi ostaja to, napol mrtvo vreme ob katerem lahko le spim. Saj ne, da sem zelo delaven človek, pa vendar ob takšnem vremenu nimam nikakršne motivacije. Stvar, ki me vedno spravi v dobro voljo, je misel praznike. Čas kuhanega vina, smučanja, žuranja, božičnih pesmi in seveda druženja. Božični okraski so že tukaj, a kaj, ko si jih ne upam niti pogledati, ker so njihov pomen čisto uničili mediji z »JOJ-RECESIJA« jamranjem.
In kaj počnem medtem, ko čakam povabilo na kuhančka? Ja, bulim v to smotano televizijo.


Pravzaprav sem jo že nehal, ker mi gre počasi že na bruhanje in zato raje uporabim svoj prenosnik in si na njem pogledam kakšno nanizanko. Takrat, ko pa dejansko zagrabim daljinski upravljalnik, pa vidim le ene in iste stvari. Na 24ur nam neprestano jamrajo, kako bomo vsi kmalu »umrli« od hude gripe. Vsake toliko časa si vzemejo še nekaj minut, da čisto skritizirajo našo vlado, ker je le ta zelo poredna. Oj, ti vlada smotana zakaj ne daš ubogim ljudem 1000 eurov minimalne plače!? Mogoče zato, ker podjetja v Sloveniji komaj plačujejo trenutno minimalno plačo delavcem? Ali mogoče celo zato ker je država v krizi in že tako ali tako nima denarja (razen za božične okraske, bi se takoj kdo potožil)?
Postanem jezen in premaknem na drugi kanal. Artur! Artur! Marjan! Marjan! Ojoj. To je kmetija, ki je prevzela slovensko javnost. Vsi se ji smejejo, vsi se nad njo zgražajo, vsi mislijo, da je neumna, toda VSI jo gledajo. Sam sem jo prvič hotel pogledati izključno zaradi La Toye. Resnično me je zanimalo kakšna je ta naša super-pornozvezda. Seveda sem ob prvem pogledu ugotovil, da je ženska prečudovita (seveda od ramen navzdol). Drugič sem si jo pa ogledal le zato, da sem videl kako je Salome dobila po pi*** em... raje recimo, dobila po nosu. Priznam, da bi jo/ga verjetno tudi jaz, ob takem pretiranem pametovanju, želel vzgojno okoli ušes. Pa so mi doma rekli: »Marko, nikoli ne tepi žensk!« Tukaj mislim, da bi mi doma nekako uspeli oprostiti.
Hitro premaknem na nek drug program. O, končno nek film. Hmmm, zdi se mi znan, mislim, da sem ga že gledal. Neeeee. Na Tv-ju je edini film, ki ga gledamo vsako leto ta čas. DA, uganili ste, to je vaš in naš stokrat pogledan film SAM DOMA (1-3). Priznam, da sem se prvih 20x nasmejal vsaki smešni sceni v tej trilogiji, toda danes me drži, da bi vrgel televizor skozi okno. Če tale članek bere kdo, ki ima moč preprečiti ponovno predvajanje tega filma, vas v imenu cele države prosim, da to storite.
Televiziji dam zadnjo možnost in zadnjič pritisnem gumb za naslednji program. Šport! Slovenski predstavnik na turnirju v bilijardu? Zanimivo... Potem pa komentator: »Ogledal si je položaj krogel na mizi. Nežno prime palico v roke in nameri v desno zgornjo luknjo ... zgrešil je. Zadel je v črno, žal smo s to potezo izgubili vsako upanje, da bi videli našega Janeza s pokalom v roki. Če ne morem čestitati njemu, bom pa čestital našim nogometnim igralcem, ki so se uvrstili na svetovno prvenstvo (to se je zgodilo pred tremi tedni ali več) in bodo tam naredili....«
Ugasne televizor in se grem zjokati na WC. Kjer upam, da bo Dona našla kaj bolj pametnega na televiziji.

Dona: Medtem, ko Marko joče na WC-ju še sama poprimem za daljinec ter se sprašujem, kaj neki ga je vznemirilo, da je tako hitro odvihral. Program, ki ga ponuja televizija res ni nekako presežek zanimivega. Poleg že povedanih stvari, ki so zmotile njega, naletim na tri zaporedne nadaljevanke. Katere, se sprašujete? V mislih imam španske limonade, kjer je zgodba vsake ista: zaljubita se popolnoma drugačna človeka iz različnih družbenih slojev, potem je tam vedno kruta tašča, ki hoče v sinovo zvezo vriniti bogato prijateljičino hčerko, nato nekdo oslepi, drugi pa umre, glavna junakinja pa ugotovi, da je vnukinja bogataša. Stalnica, ki se vleče že od mojega sedmega leta, ko je na tv-zaslonih blestela Esmeralda. Edina pozitivna stvar takšnih žajfnic je samo to, da se naučiš španskega jezika. Nadaljujem z naslednjim programom, kjer po tri ure na dan, oprostite izrazu, nategujejo gledalce z nagradnimi igrami, v katerih iščeš napake na sliki, skrite besede, prava števila. Nateg pa je cena klica, ki pa ga ne sprejmejo, medtem, ko se ženska na televiziji dere: »Noben ne pokliče! Kličite, kličite ljudje!« Hitro prestavim, da se ne bi preveč vznemirila. Na sporedu je eno izmed tekmovanj za naslednji top model. Osebno zelo rada gledam tovrstna tekmovanja, kar pa me jezi je to, da sezono ponavljajo že tretjič. Nadaljujem na, zame, bolj zanimivih dodatnih programih, ki jih dobiš poleg ponujenih paketov različnih telefonskih podjetij. In, če imam srečo, ne vrtijo Razočaranih gospodinj, katere sem že zdavnaj pogledala! Poleg kokic v roki, 100jkota v objemu ter humorističnih serij na FOXu, lahko nato mirno vegetiram še kakšno uro. Dokler ne pridejo na vrsto nezanimive serije.
Očitno bova danes gledala v luft, dragi!

ponedeljek, 14. december 2009

Nekoč, ko bodo letele krave in bom slavna


O slavi sem na blogu že pisala, pa vendar. K samemu pisanju sta me spodbudila nedeljska Zrnec in Bizovičar, ki sta v oddaji končno gostila Damjana Murka. Zakaj končno? Ker sta to samooklicano zvezdo, kot mu pravijo, napovedovala že dolgo časa, kot se spodobi za Prave zvezde. Mislim pa, da smo gledalci današnje oddaje prejeli globoko misel: dol z zvezdami enodnevnicami. Murko je v celotni oddaji dobil 6 vprašanj, medtem ko sta glavna akterja na oder vsake 5 minut klicala novo »enodnevnico«, ki je napisala knjigo o sebi, se je slekla za kakšno revijo ali pa v javnosti ušpičila kaj. Moram reči, da sam oris oddaje že dolgo ni bil tako dober, kot današnji.
Sicer pa sama nimam nič proti iznajdljivejšim in vztrajnim. Kar me pogostokrat zmoti je le to, da si nato iz primarne zamisli pridelajo še druge stvari, za katere so daleč od nadarjenega.
Današnji svet je vsekakor tak, da če hočeš stopiti v prvo vrsto, se moraš do tam preriniti. Če ne boš pohodil človeka, ki ti stopi na pot, bo le-ta v naslednjem koraku pohodil tebe. Žal!

Tudi sama sem rada v središču pozornosti ter priznam, da si slave želim že od malega. Je pa ena stvar, s katero si ne želim priti v ospredje. Ta, da mi ati s svojimi vezami pomaga. Do stvari, ki se tičejo kariere hočem priti sama, da mi ne bo noben očital, da sem »tista, ko ji je vse fotr zrihtu«. Pa naj si jo pridobim z golo fotografijo v Playboyu ali pa s kvalitetnim delom. Prišla bom med »taglavne«, potem pa mi naj ljudje pomagajo naprej.

p.s.: če se slikam kdaj za Playboy, naj vas že vnaprej opozorim, da je v tem samo 20% želje po slavi, vse ostalo pa je želja po lepi, umetniški, zretuširani sliki, ki jo ustvarijo profesionalci
(primer: Maja Malnar,sodelovala na Kmetiji slavnih)

torek, 08. december 2009

Antena: Zadeti na loteriji? Ja, prosim!

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci! Ljudje smo veliki sanjači ter odlični domišljijski umetniki. Možgani nam dajejo možnost prihodnjih predstav ter dober vpogled v preteklost. In nikakor ne moremo iz svoje kože, da ne bi pretirano uporabljali pogojnikov.

Če bi to, če bo to, potem bo to in potem ne bo tega. Zveni znano? V šoli že od prvega letnika ponavljamo »If i won a lottery, i would...«, kar me je pripeljalo do poglobljenega razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi zadela velikansko vsoto denarja. Kajti dandanes res ne moreš mimo takšnega razmišljanja, glede na to, kar se dogaja okoli nas. Dobitek na Lotu neustavljivo raste, nagradnih iger kar mrgoli, na radiu pa dobiš 10.000 evrov, če se oglasiš s preprostim stavkom, ki ga zahtevajo. In tako Dona cel dan čaka, da se ji bo sreča pokazala v računalniški loteriji, ko izbirajo poljubne telefonske številke, ne pa samo pri kockah. Kajti, če bi bilo potrebno za veliko gmoto denarja metati kocke, bi se, glede na mojo kockarsko srečo, hitro prijavila in si primetala denarčke. A žal čakam že celo leto, da me pokličejo, pa se do sedaj še vedno niso izkazali. Tako, da lahko samo sanjarim kaj bi imela in naredila.
Priznam, denarja ne bi dala dobrodelnim ustanovam, kot nekateri »cedijo samo med« iz ust o tem. Verjetno bi ga večino skrila na banko- seveda, sama pred sabo. Kajti občutek, da imaš polne žepe ni pri varčevanju denarja nikoli dober. Ta denar bi uporabila za svoje stanovanje ali pa hišo, ko bi prišel moj čas, da odletim iz gnezda. Potem bi si vsekakor privoščila kakšno potovanje več ter obdarila svoje najdražje in sebe, zaradi česa, pri žepnini, ki jo imam, pogosto ob praznikih shujša moja denarnica. Nekako ne morem mimo tega, da ljudem ne bi kupovala veliko daril, kjub pomanjkanju denarja, saj mi veselje ob pogledu na žareče oči, polne pričakovanja, izbriše denarne skrbi z obraza. Ja, žal sem človek, ki bi raje manj jedel, kot pa ne obdaroval.
No, mogoče pa mi bo Božiček prinesel kaj več sreče pri loteriji.



100jko: Loto!? Loto je nateg in ga jaz ne igram. Seveda pa se ne bi branil vseh teh milijončkov, ki bi jih lahko dobil. Vložil bi jih v zelo pametne stvari. Hitro bi odletel bi iz domačega gnezda (verjetno kar s privat letalom) in sebi ter mami kupil ogromni hiši. Šele potem bi začel razmišljati kako in kaj z denarjem. Skoraj prepričan sem, da bi pustil šolo, ker v njej nekako ne bi videl smisla. Pravzaprav v delu samem ne bi videl več smisla. Zakaj pa bi delal, če imam denarja dovolj zase in še za svoje otroke. Hja, ko drugič pomislim pa bi mogoče vseeno nekaj delal. Kaj ravno ne vem, toda samo lenarjenje celo življenje mi pa ne diši najbolj. Verjetno bi si omislil kakšen lokalček ali dva. Mogoče pa bi zgradil stanovanjski blokec v katerem bi naselil uboge študente, ki bi mi plačevali preveliko najemnino. Oh, kako bi bilo to super. Jooooj. Še na poker turnirje bi lahko hodil. Najboljši in najdražji turnirček na svetu ne bi bil več samo sanje ampak realnost. Kaj pa bi bilo odšteti 10.000 dolarjev ter nekaj dodatnih tisočakov za nastanitev v enem od znanih hotelov v Las Vegasu. Dona, tebe bi žal moral zapustiti. Ker, ko si tako mastno bogat ni moderno imeti punco/ženo, ki te ima dejansko rada. Lepše si je nabaviti kakšno super-duper lepo blondinko, ki bi bila s tabo izključno zaradi denarja. O otrocih sploh, da ne govorim, ker bi me verjetno sovražili. Oni bi bili doma in se učili za top svetovne šole medtem, ko bi jim pa jaz zapravljal dediščino. Seveda je ne bi zapravil cele, ker bi me prej pobralo. Uresničila bi se mi tudi ta želja. Verjetno ne bi umrl kot ubogi starec na zdravniški postelji. Verjetno ne bi trpel tisočih operacij in samo čakal dneve, ko bi se moje telo udalo. Ne, najverjetneje bi umrl na enem od svojih mnogih potovanj, kjer bi se enem revnem najstniku dopadla moja bleščeča rolex ura in, ker mu je jaz ne bi dal bi se mu prav tako dopadlo prerezati moj vrat ter mi šele potem vzeti njemu tako lepo uro. To bi bilo življenje. Ampak kot pravijo: »Če imaš srečo v ljubezni, je ne moreš imeti v drugih stvareh.« Tako, da jaz lahko o lotu in njegovih milijonih samo še sanjam. Prekleta bodi DONA!!!

ponedeljek, 07. december 2009

Kmetija 3


Pa smo kalvarijo pripeljali do konca. Verjetno je ni revije, ki ne bi pisala o Kmetiji, verjetno je malo ljudi, ki ne bi govorili o Kmetiji in verjetno je ni Done, ki ne bi zagrizeno komentirala Kmetije. Ja vem, resničnostni šovi, pa naj bodo še tako zelo bizarni ali brez vezni, se hranijo z nami, radovednimi Slovenčki, ki obožujemo škandale, seks ter prepire.
Osamljeni jezdeci ali pa podrejeni kmetje so bili žvečilka za naša usta, lačna zločinov in obrekovanj. Sama Kmetija slavnih ne bi bila tako zanimiva, če ne bi bilo prisotnih toliko karakterjev, ki so bodli v oči eden drugemu.

Kipca za največjega »antipatičarja« bi podelila ravno Arturju. Namreč, dojela sem ga kot človeka, ki ves čas išče svoj prav ter živi za to, da bi kršil pravila. Zanj bi rekla, da je alkoholičarski narcis, ki vidi sebe in samo sebe. Kar me je šokiralo je seveda še novica, da se je poročil nekaj mesecev pred Kmetijo, kar kaže na to, da tudi njegov odnos do žensk ni kristalen. Zvestoba? Pravila? Ne, hvala.
Kot največjega »pozitivca« na kmetiji bi okitila debeluško Ines. Res, da se ni imela priložnosti izkazati v delu na kmetiji, pa vendar je na stvari gledala zelo navdušeno.
Osebnostno pa se mi je najbolj priljubila Aneta. Bila je tekmovalna, delavna in odkrita. Malo hujša različica Anete je tudi Salome- zopet ena mojih najljubših, in to ravno zaradi odkritosti.
Največja potuhnjenca pa sta bila seveda Goran ter Maja P. Dekle me je presenetilo z definicijo varanja, ko se je tako lupčkalo in objemalo z Goranom, ko pa je tako noro zaljubljena v svojega Makija. Medtem pa Goran, oče dveh otrok, ki je govoril pred oddajo koliko mu pomeni družina, nato pa na kmetiji priznal, da se je vmes zaljubil v Majo. Družinska sreča pa taka!
Mnogi so se zgražali nad vedenjem tekmovalcev, tako nad goloto kot tudi nad preklinjanjem. Že res, da je bilo vsega pretirano, pa vendar mislim, da cenzurirati takšnih stvari v današnjih časih ni potrebno. Mogoče bi na stvar gledala drugače, če bi imela male otroke, kaj pa vem. Preklinja se tako ali tako v šolah, na igriščih, na cesti. Glede golote pa tudi mislim, da je s tem Artur le iz sebe delal bedaka, ljudje pa so si o njem ustvarili še slabša mnenja. Golota ni nič slabega, tako ali tako nismo imeli kaj videti.
V Kmetiji me je najbolj jezil odnos do pravil oddaje ter odnos do dela, saj naj bi tovrsten šov prikazoval takratno delo ter življenje na kmetih. Glede na to, da so se tekmovalci ves čas vstajali prepozno, da včasih del okoli živali niso opravili ter da večina ni nič delala, bi morala televizija postaviti strožja pravila! Ker pa je bilo delo vir glavnih sporov, so nas, gledalce pustili jezne, kar je povzročilo podobne kletvice tudi pred televizorji.


Kmetija slavnih 2

Stavim za kos tortice in kozarček tekile, da bo v dvoboju zmagal Artur Štern. Zakaj tako mnenje? Verjetno šesti čut. Drugače pa mi noben izmed finalistov ni všeč niti za drobtinico kruha.



Moja končna ocena celotne oddaje pride na vrsto uro po finalu.

petek, 04. december 2009

Dragi Miklavž



Že prvi december je s seboj prinesel veliko, ne samo deljenje kondomov po šolah ter ozaveščanje mladih o aidsu, temveč tudi praznično norijo. Brez le-te se mi božični čas, ki prehaja v silvestrovo zdi še kar daleč. Ker pa moram vsak večer gledati božične filme, v revijah brati o izbiranju daril ter peki prazničnega peciva, me misli kar odnašajo v praznike in onemogočajo normalno funkcioniranje.

Čeprav je praznik sv. Nikolaja, bolj znan kot Miklavž, že v nedeljo, se mi zdi, da se nekako na njega ne oziramo, kot na ostala dva, ki z njim tvorita praznično trojico. Lahko bi rekla, da je nekakšna predjed, ki omogoča lažje čakanje na »taprava dva«. Mogoče ga jemljemo tako zaradi dveh stvari. Ker v času njegovega obdarovanja ni počitnic in zaradi daril, ki naj bi bila praviloma skromnejša kot Božičkova. Za Miklavža je značilno, da nam pri babicah prinese vrečo mandarin, nekaj zavitkov čokolade, mogoče še kakšno kuverto z evri.
Glede na to, da sem svoje celotno otroštvo posvetila lovljenju vseh treh decembrskih mož, pa danes še vedno pišem pisma vsem trem.

Kaj si torej želim? Dragi Miklavž, ko sem bila še mala, sem večer pred tvojim prihodom z babico molila (»Sveti Nikolaj, prinesi tudi meni kaj,…«), da slučajno ne bi pozabil name. Ker sem sedaj tvoja redna stranka, več ne rabim moliti, da boš našel mojo hišo, ker še vedno stoji tam, kjer je stala lani, pa predlani, pa predpredlani, pa predpredpredpredlani… Tako, da mi letos poleg mandarin prinesi še VOLJO za mamico, da mi bo čim prej zrihtala bodočo sobo!

p.s.: šibo mi pa letos na skrivaj prinesi, da me ne bodo doma spet zafrkavali.

četrtek, 03. december 2009

Antena: Šola in prfoksi


Dona: Pozdravljeni, dragi bralci. Tudi danes bom uvod naredila jaz, kar sicer ni dogovorjeno, kot veste tisti, ki berete najino rubriko, vendar sem nekako primorana, saj ima 100jko ogromno dela v šoli. Koliko je to ogromno v primerjavi z mojo šolo, v to se ne bom spuščala. Kot se spodobi za pridno ženičko, si bom utrgala teh nekaj minut od vročičnega učenja ter besede nekako razporedila na papir.
Danes sva se odločila, da bova pisala o šoli ter strahu in trepetu te ustanove- profesorjih. Sama sem pridna učenka, zato mi šola ni nikoli predstavljala posebne ovire. Seveda so bili dnevi, ko sem se nervozno spraševala zakaj hudiča moramo reševati teste ter jo tiho preklela ob težkih, zaspanih jutrih, brez nujne črne kave. Nikoli pa nisem niti pomislila, da bi bilo življenje brez šole lepše. Namreč, ljudje potrebujemo nekaj obveznosti, saj bi se človek brez teh gonilnih sil, iz dneva v dan tako le navajal na lenarjenje, slaba vest pa bi počasi otopela. Lahko si predstavljate, kaj od današnje tehnologije, bi danes potem obstajalo! In kakšen bi bil razvoj sveta v naslednjih letih?
Dobro se spomnim zadnjega razreda v osnovni šoli, ko sem s spričevalom v roki mami povedala, da se počasi lahko poslovim od odličnih ocen, ker prihaja čas srednje šole, o kateri do takrat še nisem imela predstave. Pričakovala sem strožje učitelje, ki bodo prerastli iz prijateljskega »tovršica« v »gospa profesor«, sive lase, zgrbančene postave ostrih oči, ki zavidajo dijakom živahnost in najlepša leta. Predstavljala sem si strogost, vsakodnevno spanje za knjigami ter monotonost na hodnikih. Kar nemogoče je opisati presenečenja ob prvem, slavnem fazanjem vstopu v šolo. Ko sem se z vsakim koruznim storžem ter velikem F-ju na čelu poslavljala od svobodnega življenja, nato pa v šoli naletela na vesele, brezskrbne obraze.
Danes vam, kot učenka 3. letnika, lahko povem, da je srednja šola super. Ne le, da so učitelji zelo človeški in se ne skrivajo pred učenci za mrkimi obrazi, tudi šolski delavci so prijazni. Začudeni bi bili, ko bi med glavnim odmorom potrkali na vrata naše šole in si ogledali, kako velika gruča dijakov dela družbo knjižničarki, kako profesorji športne vzgoje igrajo pinkponk z učenci, in da ne omenim nogometnih tekem med dijaki in profesorji, ko se na šolskem igrišču v moštvo, stereotipno hudih, zamorjenih ljudi, postavijo profesorji športne vzgoje, hišnik, profesorji fizike, informatike ter matematike. Tudi z ocenami je veliko lažje, kot v osnovni šoli, saj te v primeru slabe ocene profesorji ne gledajo čudno ter ti zagrozijo, da bo zaključna ocena zaradi le-te nižja. Tu je ravno nasprotno, kot v osnovni šoli. Tam so te ob trojki začudeno gledali ter nenehno spraševali ter ti očitali, da si tako pokvaril končni uspeh.
Kakorkoli že, čas beži naprej in le še enkrat se obrnem, pa bom pristala na faksu, v svojem stanovanju ter znova našla nekaj pozitivnega v tamkajšnjih predavateljih. In poznalo se bo, če bo znanje še naprej povezano s toliko prijateljstvi in smehom med urami.


100jko: Kako bedno je že to, da ima pri naju vsaka zgodba dve plati. Osebno sem v šolo rad hodil, ker so bili tam prijatelji, veliko smeha in ostale zabavne reči. Toda šolskega sistema nikakor nisem imel rad. Že v osnovni šoli sem imel probleme. In točno vem zakaj! Nikoli nisem znal (tudi zadnje čase mi ravno ne uspeva) biti tiho. Vedno je bilo: »Marko! Ne odgovarjaj!«. No ja, tiho pa tudi ravno ne bom medtem, ko mi nekdo pametuje. S samim uspehom nisem imel, ne vem kakšnih, problemov. Bil sem prav dober učenec. Tudi odličen bi lahko bil, če ne bi imel najbolj leno rit, ki se nahaja na tem svetu. Smešno pa je to, da me je od vseh predmetov najbolj mučila slovenščina. Hehe, malo ironično glede na to, da zdaj redno pišem članke za časopis. Čeprav je osnovna šola trajala osem let, se mi zdi, da je bila veliko bolj dolgočasna kot gimnazija. Dona se je z vstopom v gimnazijo oddahnila, ko pa sem se jaz samo prijel za glavo. Najprej se mi je zdelo izjemno nesmiselno to, da so bile profesorice tako zadirčne, ko si jih poklical »TOVARŠICA«. Ja se opravičujem, ker mam za seboj 8 let navajanja na ta izraz in se ne morem v trenutku preklopiti na drugo besedo. Pa to ni bila edina stvar, ki me je motila (še zdaleč ne). Ena najbolj motečih stvari je bilo ocenjevanje. Svojo glavno oceno si dobil v prvem letniku in glede na to si bil obravnavan do konca svojega šolanja. Če si bil v prvem letniku odličen, je bila že prava umetnost biti dober v drugem. Zdelo se je kakor, da so nas profesorji kar popredalčkali v različne predale, v katere naj bi po njihovem mnenju spadali za vedno. Videl sem mnoge, ki so vložili veliko energije v to, da bi prišli v drug predal, a je le redko kateremu uspelo. Prav smešno je bilo prejeti eseje, ki smo jih pisali v šoli. Če si pisal prva dva eseja nezadostno ali zadostno, si seveda pisal naslednjih trideset prav tako slabo. Smešno je bilo videti, ko je sošolka, ki ni nikoli pisala eseja manj kot 4, dobila eno veliko enko (beri: šut, bat, kol ... ). Razlog je bil seveda očiten: eseja ni oddala ona temveč moj sošolec, ki ni imel ravno visokih ocen pri esejih. Logično je, da se sošolka verjetno ni toliko potrudila, kot bi se za sebe. Vem le to, da če bi ona oddala ta spis ne bi prejela enake ocene. Da o različnih diskriminacijah sploh ne govorimo. Nekateri profesorji imajo manj radi vse na –ić, spet drugi ne marajo nikogar, ki je doma s tam gor (beri: dijake s hribov – hribce). Bedno je bilo tudi videti, kako so nekateri razredi dobili ponudbe za izmenjavo s tujino, ko pa drugi o tem niso vedeli ničesar. Naključje, a ne? Stvar je takšna. Če se znaš lepo prilizovati in lepo držati jezik za zobmi, se ti ne bo tako slabo godilo. Hja no... nekateri so na ta način brez problemo končali šolo, drugi pa smo se znova in znova zaletavali z glavo v zid.

torek, 01. december 2009

Mlade mamice



Biti mlada mamica- prekletstvo ali nebesa? Poglabljam se v temo, ki je že skoraj vsakodnevna, a hkrati tudi pereč problem, ki se pojavlja med mladimi.
Vsi imamo radi otroke, otroški smeh, debela lička in verjamem, da smo že vsi kdaj razmišljali o tem, kako bomo nekoč imeli družino, svojo hišo, prijaznega partnerja in služben avto. A dogaja se, da nam včasih sanje ne dovolijo izsanjati vsega do konca, ter nas prehitijo s šokantno novico, ki jo nato še vsaj eno leto vsi vlačijo po ustih. Zanositi, npr. pri mojih letih, je za mladino kar velik zalogaj, zlasti če zanosiš z nekom, ki je slučajno tvoj »one-night stand« ali pa nekdo s katerim si prihodnosti ne predstavljaš.

Prvi problemi, ki se pojavi, so dvomi o tem ali si otroka sploh želiš, ali ga boš znal vzgajati, ali boš imel sploh kaj časa zanj in seveda, kako povedati novico staršem in prijateljem? Raje si ne predstavljam situacijo, v kateri bi morala stopiti pred starše in jim povedati kaj takega. Prva reakcija je seveda velik šok, hkrati pa tudi jeza, mogoče razočaranje, zmeda. Zlasti zaradi starševske ljubezni ter skrbi, da bomo iz otroka v naslednjih mesecih morali prestopiti kar nekaj stopničk bližje k odraslosti in veliki odgovornosti.

Osebno sem mnenja, da ni mladih ( nekje do 22. leta), ki bi se zavedno odločili za otroka ter bi bili dovolj zreli za takšen korak. Ne mislim, da otrok ne bi dobival popolne ljubezni in vsega drugega kar potrebuje, le čustvena stabilnost ter zrelost za takšen podvig sta pod vprašajem. K sreči smo mladi prilagodljivi, tako da z izobraževanjem ne bi bilo večjih problemov ( že na primer študentski domovi imajo apartmaje za mlade študentske družine ter organizirano varstvo).

Če se postavim v vlogo mlade mamice, lahko rečem, da sem dovolj močen karakter, da bi uspešno dokončala srednjo šolo in faks, tudi družinski člani mislim, da bi mi z veseljem priskočili na pomoč z denarjem, prav tako pa bi se verjetno babice in prababice kar steple za varstvo dojenčka (naj omenim, da jih je v moji razširjeni družini malo več kot navadno).

Kaj naj povem za zaključek? Vsaka čas tistim, ki imajo »jajca«, da se podajo v kaj takega.

Diana

"In the arms of an Angel far away from here
From this dark, cold hotel room, and the endlessness that you fear
You are pulled from the wreckage of your silent reverie
In the arms of an Angel; may you find some comfort here."



You're in the arms of an Angel; may you find some comfort here.

Vse najboljše in najlepše.