O slavi sem na blogu že pisala, pa vendar. K samemu pisanju sta me spodbudila nedeljska Zrnec in Bizovičar, ki sta v oddaji končno gostila Damjana Murka. Zakaj končno? Ker sta to samooklicano zvezdo, kot mu pravijo, napovedovala že dolgo časa, kot se spodobi za Prave zvezde. Mislim pa, da smo gledalci današnje oddaje prejeli globoko misel: dol z zvezdami enodnevnicami. Murko je v celotni oddaji dobil 6 vprašanj, medtem ko sta glavna akterja na oder vsake 5 minut klicala novo »enodnevnico«, ki je napisala knjigo o sebi, se je slekla za kakšno revijo ali pa v javnosti ušpičila kaj. Moram reči, da sam oris oddaje že dolgo ni bil tako dober, kot današnji.
Sicer pa sama nimam nič proti iznajdljivejšim in vztrajnim. Kar me pogostokrat zmoti je le to, da si nato iz primarne zamisli pridelajo še druge stvari, za katere so daleč od nadarjenega.
Današnji svet je vsekakor tak, da če hočeš stopiti v prvo vrsto, se moraš do tam preriniti. Če ne boš pohodil človeka, ki ti stopi na pot, bo le-ta v naslednjem koraku pohodil tebe. Žal!
Tudi sama sem rada v središču pozornosti ter priznam, da si slave želim že od malega. Je pa ena stvar, s katero si ne želim priti v ospredje. Ta, da mi ati s svojimi vezami pomaga. Do stvari, ki se tičejo kariere hočem priti sama, da mi ne bo noben očital, da sem »tista, ko ji je vse fotr zrihtu«. Pa naj si jo pridobim z golo fotografijo v Playboyu ali pa s kvalitetnim delom. Prišla bom med »taglavne«, potem pa mi naj ljudje pomagajo naprej.
p.s.: če se slikam kdaj za Playboy, naj vas že vnaprej opozorim, da je v tem samo 20% želje po slavi, vse ostalo pa je želja po lepi, umetniški, zretuširani sliki, ki jo ustvarijo profesionalci
(primer: Maja Malnar,sodelovala na Kmetiji slavnih)
Komentarji