Že prvi december je s seboj prinesel veliko, ne samo deljenje kondomov po šolah ter ozaveščanje mladih o aidsu, temveč tudi praznično norijo. Brez le-te se mi božični čas, ki prehaja v silvestrovo zdi še kar daleč. Ker pa moram vsak večer gledati božične filme, v revijah brati o izbiranju daril ter peki prazničnega peciva, me misli kar odnašajo v praznike in onemogočajo normalno funkcioniranje.
Čeprav je praznik sv. Nikolaja, bolj znan kot Miklavž, že v nedeljo, se mi zdi, da se nekako na njega ne oziramo, kot na ostala dva, ki z njim tvorita praznično trojico. Lahko bi rekla, da je nekakšna predjed, ki omogoča lažje čakanje na »taprava dva«. Mogoče ga jemljemo tako zaradi dveh stvari. Ker v času njegovega obdarovanja ni počitnic in zaradi daril, ki naj bi bila praviloma skromnejša kot Božičkova. Za Miklavža je značilno, da nam pri babicah prinese vrečo mandarin, nekaj zavitkov čokolade, mogoče še kakšno kuverto z evri.
Glede na to, da sem svoje celotno otroštvo posvetila lovljenju vseh treh decembrskih mož, pa danes še vedno pišem pisma vsem trem.
Kaj si torej želim? Dragi Miklavž, ko sem bila še mala, sem večer pred tvojim prihodom z babico molila (»Sveti Nikolaj, prinesi tudi meni kaj,…«), da slučajno ne bi pozabil name. Ker sem sedaj tvoja redna stranka, več ne rabim moliti, da boš našel mojo hišo, ker še vedno stoji tam, kjer je stala lani, pa predlani, pa predpredlani, pa predpredpredpredlani… Tako, da mi letos poleg mandarin prinesi še VOLJO za mamico, da mi bo čim prej zrihtala bodočo sobo!
p.s.: šibo mi pa letos na skrivaj prinesi, da me ne bodo doma spet zafrkavali.
Komentarji