torek, 08. december 2009

Antena: Zadeti na loteriji? Ja, prosim!

Dona: Pozdravljeni, dragi bralci! Ljudje smo veliki sanjači ter odlični domišljijski umetniki. Možgani nam dajejo možnost prihodnjih predstav ter dober vpogled v preteklost. In nikakor ne moremo iz svoje kože, da ne bi pretirano uporabljali pogojnikov.

Če bi to, če bo to, potem bo to in potem ne bo tega. Zveni znano? V šoli že od prvega letnika ponavljamo »If i won a lottery, i would...«, kar me je pripeljalo do poglobljenega razmišljanja o tem, kaj bi bilo, če bi zadela velikansko vsoto denarja. Kajti dandanes res ne moreš mimo takšnega razmišljanja, glede na to, kar se dogaja okoli nas. Dobitek na Lotu neustavljivo raste, nagradnih iger kar mrgoli, na radiu pa dobiš 10.000 evrov, če se oglasiš s preprostim stavkom, ki ga zahtevajo. In tako Dona cel dan čaka, da se ji bo sreča pokazala v računalniški loteriji, ko izbirajo poljubne telefonske številke, ne pa samo pri kockah. Kajti, če bi bilo potrebno za veliko gmoto denarja metati kocke, bi se, glede na mojo kockarsko srečo, hitro prijavila in si primetala denarčke. A žal čakam že celo leto, da me pokličejo, pa se do sedaj še vedno niso izkazali. Tako, da lahko samo sanjarim kaj bi imela in naredila.
Priznam, denarja ne bi dala dobrodelnim ustanovam, kot nekateri »cedijo samo med« iz ust o tem. Verjetno bi ga večino skrila na banko- seveda, sama pred sabo. Kajti občutek, da imaš polne žepe ni pri varčevanju denarja nikoli dober. Ta denar bi uporabila za svoje stanovanje ali pa hišo, ko bi prišel moj čas, da odletim iz gnezda. Potem bi si vsekakor privoščila kakšno potovanje več ter obdarila svoje najdražje in sebe, zaradi česa, pri žepnini, ki jo imam, pogosto ob praznikih shujša moja denarnica. Nekako ne morem mimo tega, da ljudem ne bi kupovala veliko daril, kjub pomanjkanju denarja, saj mi veselje ob pogledu na žareče oči, polne pričakovanja, izbriše denarne skrbi z obraza. Ja, žal sem človek, ki bi raje manj jedel, kot pa ne obdaroval.
No, mogoče pa mi bo Božiček prinesel kaj več sreče pri loteriji.



100jko: Loto!? Loto je nateg in ga jaz ne igram. Seveda pa se ne bi branil vseh teh milijončkov, ki bi jih lahko dobil. Vložil bi jih v zelo pametne stvari. Hitro bi odletel bi iz domačega gnezda (verjetno kar s privat letalom) in sebi ter mami kupil ogromni hiši. Šele potem bi začel razmišljati kako in kaj z denarjem. Skoraj prepričan sem, da bi pustil šolo, ker v njej nekako ne bi videl smisla. Pravzaprav v delu samem ne bi videl več smisla. Zakaj pa bi delal, če imam denarja dovolj zase in še za svoje otroke. Hja, ko drugič pomislim pa bi mogoče vseeno nekaj delal. Kaj ravno ne vem, toda samo lenarjenje celo življenje mi pa ne diši najbolj. Verjetno bi si omislil kakšen lokalček ali dva. Mogoče pa bi zgradil stanovanjski blokec v katerem bi naselil uboge študente, ki bi mi plačevali preveliko najemnino. Oh, kako bi bilo to super. Jooooj. Še na poker turnirje bi lahko hodil. Najboljši in najdražji turnirček na svetu ne bi bil več samo sanje ampak realnost. Kaj pa bi bilo odšteti 10.000 dolarjev ter nekaj dodatnih tisočakov za nastanitev v enem od znanih hotelov v Las Vegasu. Dona, tebe bi žal moral zapustiti. Ker, ko si tako mastno bogat ni moderno imeti punco/ženo, ki te ima dejansko rada. Lepše si je nabaviti kakšno super-duper lepo blondinko, ki bi bila s tabo izključno zaradi denarja. O otrocih sploh, da ne govorim, ker bi me verjetno sovražili. Oni bi bili doma in se učili za top svetovne šole medtem, ko bi jim pa jaz zapravljal dediščino. Seveda je ne bi zapravil cele, ker bi me prej pobralo. Uresničila bi se mi tudi ta želja. Verjetno ne bi umrl kot ubogi starec na zdravniški postelji. Verjetno ne bi trpel tisočih operacij in samo čakal dneve, ko bi se moje telo udalo. Ne, najverjetneje bi umrl na enem od svojih mnogih potovanj, kjer bi se enem revnem najstniku dopadla moja bleščeča rolex ura in, ker mu je jaz ne bi dal bi se mu prav tako dopadlo prerezati moj vrat ter mi šele potem vzeti njemu tako lepo uro. To bi bilo življenje. Ampak kot pravijo: »Če imaš srečo v ljubezni, je ne moreš imeti v drugih stvareh.« Tako, da jaz lahko o lotu in njegovih milijonih samo še sanjam. Prekleta bodi DONA!!!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Živjo, Dona!
Veš kaj?
Sovražim božič. Želim si umreti na ta določen dan, z namenom, da vsi začutijo njegovo pravo bistvo - praznina, žalost in rojstvo smrti.
Keep that in mind before posting another topic about how we ALL love christmas.

(p.s. because i know you will)

Donch pravi ...

Pozdravljen anonimnež!

Se strinjam s tabo, da svojega pisarjenja verjetno ne bi smela posploševati, vendar kako potem pisati, če moram vsak primer posebej izpostaviti? Ljudje mislim, da nasploh posplošujemo vse stvari na svetu in, da brez posploševanja pač ne bi moglo iti. Vedno govorimo kako francozi veljajo za romantike, da italija asociira na pizzo, da je božič vesel, božični praznik ter da, kot pravijo, smo ženske slabe voznice...
Ni nujno, je pa mogoče vse to, kar pravijo. Vendar ne velja za vse. Prav tako je z mojim pisanjem...

Rad/a bi umrl/a za Božič? Okej, verjamem, ljudje imamo za datume, dogodke, določene situacije grenke spomine ter določena mnenja. Sklepam, da do božiča ne čutiš nič lepega zaradi svoje preteklosti ali pa le zaradi svoje kritičnosti praznikov, ki baje niso več to kar so bili.
Tudi jaz nisem nikoli z družino kaj posebaj praznovala božiča (če kej pogosteje bereš, lahko veš, da naju je z mami ati zapustil, ko sem imela 7 let), kolikor se spomnem božiča, so samo darila, ki sem jih tako neučakano iskala po hiši.
Ampak jaz sem rada sanjač, tako da sama sebe prepričam, da so ti prazniki res nekaj pravljičnega, ter si jih poskušam tudi tako oblikovati. Da bo le bilo vse super in fino fajn.

Tako... to je to. Priporočam in želim pa ti, da boš našel/našla nekaj pozitivnega tudi v praznikih.

Lp, Dona

Anonimni pravi ...

I inclination not concur on it. I regard as polite post. Especially the appellation attracted me to review the intact story.

Anonimni pravi ...

Nice dispatch and this post helped me alot in my college assignement. Thanks you seeking your information.