torek, 31. marec 2009

Petke, štirke, trojke, dvojke, fuj fej



Kar me je zmotilo pri ocenjevanju, je sama logika možnosti uspeha. Da ne bi pritoževanja, kritiziranja ali česarkoli povezovali z mojimi ocenami, sem se tej temi izognila že lani ob koncu šolskega leta. Torej, povem vam zdaj, ko moje ocene še visijo v zraku zaenkrat.
Kar me je presenetilo pri ocenjevanju je to:
7 petic in 7 štiric, je avtomatsko odličen uspeh, če pa imaš na primer 2 štirici, 1 trojko in 11 petic te že morajo predlagati za odličen uspeh, pa da ne govorimo o situaciji, ko imaš 13 petic in eno dvojko. Mislim, da s to dvojko ne moraš imeti na koncu odličnega uspeha (ni preverjeno, ampak zelo sigurno). Predstavljajmo si pridnega učenca, ki mu grejo vsi predmeti super, a je okrogel in nikakor ne more doseči nekakšnih standardov pri športni vzgoji in jo ima na koncu 2. Mu boš kljub vsemu trudu rekel, da ni odličen? Zaradi enega in edinega predmeta, ki mu ne gre?
Takšnih stvari ne bom nikoli razumela… 7 štiric in 7 petic je za moje pojme slabše kot trojka, štirka in vse ostalo pet. Že samo štirko se mi zdi, da je v šoli pri ocenjevanju zelo lahko dobiti…
Ne vem… mogoče sem pa samo čudna :D
Kakorkoli... uživajte!

ponedeljek, 30. marec 2009


Nisem nikakršen politik, ne privrženec desnice, ne levice,

ampak se mi zdi, da je recesija postala izgovor vsemu...
Nazadnje bo izgovor še medsebojnim odnosom.


nedelja, 29. marec 2009

"Krava party"

















Neža in Dona, Dona in Neža... trmasti ovnici, ki tičita skupaj od osnovne šole, sta se odločli, da bosta pihali vsaka svojih 17 svečk v družbi nekaj kolegov in kolegic.

Saj ne, da smo grozno zamujale s peko pic, s sendvički, le pijača je bila "redi-stedi-gou". Potem pa še prevelik pleh pice, ki se ga ni dalo spraviti v pečico ter strah, da bo česa zmanjkalo! Pride polno sms-ov: "Jaz danes ne utegnem, sori."
Ok, pijača in hrana ne bosta problem. Jutri lahko ponovimo fešto zaradi vsega kar je ostalo...

Hvala vsem tistim, ki ste se držali pravila: "Obleci, kar je naročeno".
Nazadnje, sva bila tako ali tako
kravi samo jaz in Marko :)
PARTYBREJKERJI!

Ostalo je na fotkah in v moji glavi :)

sobota, 28. marec 2009

Zaključek sezone

Včeraj, 27.3.2009 je v telovadnici OŠ Brestanica potekala zadnja tekma letošnjega leta, za uvrstitev v 2.ligo. Točk je bilo za Brestaničanke dovolj že iz prejšnjih tekem, zato je bila včerajšnja sproščena ter množično zelo obiskana.
Rezultat: Kostak-Elmont (Brestanica) : GLŠ-Olimp Ljubljana- 3: 1

Pilo se je, peklo čevapčiče, plesalo in zabavalo...
Pa tudi Petra je pred tekmo prinesla pokazat svoj naraščaj!

četrtek, 26. marec 2009

Sweet 17


I wake up feeling sick. This is partly because i drank so much wine with my friends last night, but mostly because today`s my 17 birthday.
17 years old. I can`t believe it. I just can`t believe it. How can i be? Ok, ok, 17 isn`t exactly old, but it is a lot older than 16, believe me...

sreda, 25. marec 2009

Moji najdražji...


"Mamica je kakor sonček, srček njen je zlat,
kakor žarek, ki posije od nebeških vrat.
In zato nikdar, mamice na dam.
Eno le na svetu širnem, mamico imam."

Lepi spomini, kaj?

ponedeljek, 23. marec 2009

Tattoo... za 17. rojstni dan

Nama oči že vlečejo postran? Kako bova zdaj hodila v kitajsko restavracijo? Kako bova v miru jedla rakov čips, ko se nama bodo v kitajski kuhinji smejali? Kako naju bodo gledali Kitajci, ko si bova ogledovala Kitajski zid? Raje ne razmišljam... Ljubljanski profesorji kitajščine pravijo, da je tretjina kitajskih znakov na internetu, ki pomenijo "drek", "stranišče", "rit"...

Zdaj je, kar pač je, pa al je sekret al pa so retorična vprašanja. Šalo na stran... Po dolgem premisleku sem se odločla, da ustrežem svoji želji, pa Marko, da vnovčni bon za tattoo, ki sem mu ga kupila za rojstni dan.


Tatu za moj 17.rojstni dan ter najino približno 1 leto in pol.

sobota, 21. marec 2009

Monolog

Ne bi rekla ravno, da sem nervozna. Ne. Sem v nekako visečem položaju med zaspanostjo in velikim pričakovanjem. Lagala bi, če bi trdila, da mi 2 točki ne pomenita veliko. Zelo mi pomenita.
Koliko bi to spremenilo moje življenje? Ne bi ga.
Le pomembnejši status bi pomenilo. Večjo pohvalo, kljub mojem ne ravno velikem vložku. Pa ne da se ne trudim... nekoč bo moj vložek v to dejavnost pomenil kaj več. Pač, ko si prislužim prvo cono, prve postavitve. Ko se malo postaram, pridobim na izkušnjah- ko postanem "modrejša".
Kako je z njimi? Tako zelo si jih želijo. Verjetno malo bolj kot jaz, pa vendar... Privoščim nam. Ni ravno hvaležno jutro, tudi vreme ne napoveduje nič kaj posebnega dne. A upam, globoko upam, da bo ta dan, dan spomina.
Kako malo zvenita "2 točki", a hkrati zajemata vsaj 8 padcev, nekaj slabih besed, 2 ure truda, vsaj 3 zmagovalne nize ter 75 točk igre.
Tako veliko, hkrati tako malo, ki je z rezervo dosegljivo zopet in samo čez teden dni. A žal je tako, da se stvari vedno končujejo z rezervo... In tudi to, da je prav potrebna dramatičnost in največja živčnost, ko pa bi lahko takoj končali brez problemov. Kdo bi nas razumel, ljudje?
Po večjem trudu in težki poti se nam cilj zdi še slajši, kot cilj z rezervo.

Kako bo? Kar preskočila bi prizore, da bi le prej vedela, kako bomo zaključili dan. Predolgo pot smo naredili, da bi kar vse pustili zadaj, ter se vrnili na prvo stopnjo, na začetek... ter začeli znova.
Zaželite nam srečo.



foto: Igor Kovačič

petek, 20. marec 2009

Tattoo: kitajskih znakov pa ne...



"Zakaj ne?"

"Ker jih imajo vsi."


Beseda tetovaža (angleško ‘tattoo’), naj bi imela dva izvora in sicer v polinezijski besedi »ta«, ki pomeni ‘udarjati nekaj’ in tahitski besedi »tatau«, ki pomeni ‘zaznamovati nekaj’.
Verjetno mi ni treba podrobneje razlagati kaj so tetovaže. Saj veste, tisti delfinčki na dekolteju, škorpijon na lopatici ter napisi na rokah...

Že kakšni dve leti se poglabljam v motive ter dele telesa, ki bi si jih potetovirala. In vedno znova me opozarjajo: "Samo kitajskih znakov ne..." Zakaj? Ker jih imajo vsi.
Okej, res je. Zelo veliko ljudi se odloči za kitajske znake kot tetovažo. Osebno so tudi meni zelo všeč. Pa se zgražajte kolikor hočete, rečem vam samo to: Ko bom stara in zgubana, takrat ne bo nikogar brigalo kolko mojih prijateljev je imelo kitajske znakce. In tudi trenutno se mi zdi, da je najpomembnejša "kemija" med tatujem in mano :)
Všeč so mi tudi hebrejski napisi, ki so trenutno med najbolj "IN" motivi. Torej, boste čez pol leta rekli: Ne vtetovirajte si hebrejskih napisov, to jih imajo vsi...

Trenutno najbolj všečni motivi, deli telesa:
- Hebrejski napis na zapestju ali hrbtenici
- Kitajski znaki na vratu
- Metuljček pod pasom (delno viden, delno ne)

A kaj hudiča, ko bo čez 20 let metulj postal vešča, delfin pa kit...

četrtek, 19. marec 2009

Mašinih 20 let





Migi prasica, migiiiiiii...

Malo z zamudo, ampak je verjetno pametno, da priložim slike, ker ne vem koliko se spomne svoje torte!

sreda, 18. marec 2009

Voščilo

Po dolgem času, bi rada voščila.
Komu?
Moji babici, ki je dala mamici poteze na obrazu in dobro strukturo kože.





Vse naj naj, moja draga 70-letnica.


p.s.: Obljubim, da bom malo več pisala v prihodnjih dneh. Samo še nekaj časa potrebujem, da zrihtam stvari, ki jih še morem.

nedelja, 15. marec 2009

Dekleta, dekleta...

V torek, 17.3.2009, bo v Kulturnem domu predstavljena zbirka Dekleta, dekleta II., ki je nadaljevanje razstave izpred 23 let, mojega strička Gorana Rovana. Sodelovali bodo vsi tisti, ki so točno pred 23imi leti stali na odru in popestrili razstavo. Prilagam še vabilo, punce pa: pričakujte se na razstavi!


četrtek, 12. marec 2009

Workaholic? No, thanks


Nekako vsak mesec pridem do nekakšne "kritične točke", ko se ne vidim ven iz dela. No, če ne bi tako pogosto na moj planer gledala in se v obupu prijemala za glavo ter neumorno javkala, bi verjetno naredila kaj več, kot pa zdaj... pa saj veste, nismo stroji, ki bi kar štancali iz dneva v dan.
Kaj je tako obvezujočega, dušečega v tem mescu?? Joj, preveč. Od rojstnega dne, vsakotedenske tekme, testi, spraševanje, natečaj pisanja, epi reading badge, Frankofonija in igra v francoščini, dve seminarski, bla bla bla...

Olajšana duša. Nekomu sem mogla pojamrat.

torek, 10. marec 2009

Povej...

Marko, a bi jajce na oko?

sobota, 07. marec 2009

Če bi bila žival, bi bila...


Že kar nekaj časa razmišljam o tej stvari, pa sem skoraj že pozabila, da bi pisala o njej, nato pa nas je isto stvar vprašala profesorica za psihologijo. Torej, kaj bi bil/a, če bi se v tem trenutku zbudil/a v telesu živali?

Pa sem se lotila razmišljanja o tem, kaj bi rada bila in kaj bi dejansko bila.
Nisem še ravno prepričana, s kom bi se poistovetila, a me misli ves čas vlečejo v smeri mačke.

Po čem sem podobna mački?
Najprej naj povem, da mi mačke osebno niso zelo ljube, saj imam raje domače živali, ki so zanesljivejše ter samosvoje. Mačke mi v odnosu do ljudi delujejo tako neosebno ter skrivnostno.
Sicer pa mačka, ker:
1. Če se navežem na post o mojih nesrečah- mačke imajo sedem življenj… torej, koliko mi jih je še preostalo?
2. Mačke so zelo samosvoje živali, vsaj jaz jih tako doživljam. Delajo kar jim paše in ne potrebujejo nikogar, da jih na špagici vodi na sprehod.
3. Mačke obožujejo božanje, cartanje, naklonjenost svojih gospodarjev in tudi ostalih mačk/mačkonov.
4. Če jim kaj ne paše pihajo, »renčijo« ter kažejo kremplje
5. Mačke (mi)javkajo, enako je z mano (:
6. Mačke rade lenarijo, počivajo, uživajo in si vzamejo čas zase
7. Rade imajo red v »hiši«, so skrbne, pa še svoje iztrebke zakopljejo- torej, higiena!
8. Če jim kaj ne paše se umaknejo in so užaljene
9. Očiščen kožuh ter čisti brki in tačke izboljšajo mačkine plenilske sposobnosti, kar velja tudi za ljudi nasplošno
10. Mačka rada deli svoj plen, in če k mladičkom prinese velik del mesa, se z njim baha in je zelo ponosna nase.
11. Rade se gibajo ter nastavljajo soncu.

In katera žival bi si želela biti?
Pri tem vprašanju se vstavljam že nekaj časa, pa se še nekako nisem mogla odločiti. No, zaenkrat ostanimo kar pri preobrazbi glede na lastnosti, želje pustimo za drugič.
Kaj pa bi bili vi, če bi se zbudili v živalski koži? Žirafe, lenivci, žabe, sloni, miške, kače…?

(pa še družinska fotografija: Smotan 100jko in Dona s PMSjem :D)


sreda, 04. marec 2009

Kam na maturantski izlet?

Nisem si mislila, da se bomo odločali že tako hitro. No, že zaradi Italije smo malo v zaostanku, pravijo. Odločiti se moramo med lokacijo (po vsej verjetnosti že po tradiciji Grčija ali Španija), ter seveda spremstvom (agencija ali šola).

Torej, tisti, ki ste dali že to skozi... želela bi, če v komentarje poveste svoje izkušnje s tem, saj me zanimajo plusi in minusi, ki jih imata šola in agencija, kakšne so razlike, kakšni programi itd.

Prosim svetujte :)

Gracias, Dona

torek, 03. marec 2009

Ena izmed modrosti... (ki bi vam v življenju prišla prav)

Včasih težave so, drugič spet ne- odvisno od dneva.

Včasih se počutimo dobro v svojem telesu, ker smo enkratno-fantastično-sexy takšni kot pač smo, spet drugič bi si rezali žile zaradi vsakega grama pudingaste mase, ki tako vztrajno rine na plano, kot spomladanski zvončki.
Vse to je odvisno od dneva, ure, datuma ter razpoloženja. Posebej punce smo velikokrat preobčutljive na te zadeve...

Kljub temu, da se včasih počutim tako grozno s temi puding-grami, pa je tu vedno dobra tolažba: Sam, da je Marko bolj debu :)

Lp, Dona
(pa brez zamire, Dragi)

nedelja, 01. marec 2009

Dona in njenih 500 nesreč



Verjetno se večina ljudi, ki vsaj malo časa preživi z mano, že sladko nasmiha ob danem naslovu. Obstajajo namreč dogodki zaradi katerih je veliko ljudi od smeha skoraj izpljuvalo pljuča ali pa se polulalo v hlače. Ne vem v kolikšni meri se vam dogajajo vse možne nesreče ter sramotilne minute, ampak imam nekako občutek, da sem le jaz rojena pod takšno »smešno zvezdo«.

Verjetno ni tedna, ko se ljudje ne bi smejali na moj račun. In nekako sploh ne rabim biti alkoholizirana, da ne padem v kak jarek ali pa… no, po stopnicah (lansko Novoletno zgodbo verjetno že poznate). Nemalokrat se mi zgodi, da pozno prihitim v napačen razred, ter se vsa zadihana med vsedanjem za šolsko klop opravičujem zaradi zamude, medtem, ko me vsi začudeno gledajo, ali pa kot dežurna potrkam na vrata z okrožnico in pravim: »Oprostite za zamudo.« Tudi padanja sem navajena, pa ne le pri odbojki med reševanje žoge ter po stopnicah, padam namreč na ravnem ter neravnem terenu. To se mi je namreč zgodilo pred nekaj tedni na železniški postaji, ko sem se odpravljala domov, z dvema torbama na ramenih ter veselo mahala znancu. Kako se je zgodilo in kako je zgledalo me ne zanima najbolj, ker je bilo verjetno grozno smešno. Po dolgem in počez sem se prevrnila čez meter dolgi tegelc z rožami ter jo odnesla s plavimi koleni. Hkrati sem jokala in umirala od smeha celo pot do doma.

Če ste me kdaj videli v kopalkah ali kratkih hlačah, vam je verjetno jasno, koliko neprijetnih padcev sem že preživela, namreč moje noge, hrbet ter roke so prekrite z raznimi brazgotinami, ki zajemajo skoraj tragični padec z motorjem, padanje po stopnicah, padanje z vsemi možnimi napravami z najmanj dvema kolesoma, vse možne žice, ki so se po nesreči zataknile na mojo nogo ali roko, ter skoraj smrtno vožnjo na vlečnici, ki se mi je tako vtisnila v spomin, da še danes sovražim smučanje, itd.
Verjetno se vi spomnete kaj več mojih ali pa vaših nesreč. Delite jih z nami med komentarji =) Da bomo skupaj padali, se zatikali ter seveda poškodovali.