sobota, 21. marec 2009

Monolog

Ne bi rekla ravno, da sem nervozna. Ne. Sem v nekako visečem položaju med zaspanostjo in velikim pričakovanjem. Lagala bi, če bi trdila, da mi 2 točki ne pomenita veliko. Zelo mi pomenita.
Koliko bi to spremenilo moje življenje? Ne bi ga.
Le pomembnejši status bi pomenilo. Večjo pohvalo, kljub mojem ne ravno velikem vložku. Pa ne da se ne trudim... nekoč bo moj vložek v to dejavnost pomenil kaj več. Pač, ko si prislužim prvo cono, prve postavitve. Ko se malo postaram, pridobim na izkušnjah- ko postanem "modrejša".
Kako je z njimi? Tako zelo si jih želijo. Verjetno malo bolj kot jaz, pa vendar... Privoščim nam. Ni ravno hvaležno jutro, tudi vreme ne napoveduje nič kaj posebnega dne. A upam, globoko upam, da bo ta dan, dan spomina.
Kako malo zvenita "2 točki", a hkrati zajemata vsaj 8 padcev, nekaj slabih besed, 2 ure truda, vsaj 3 zmagovalne nize ter 75 točk igre.
Tako veliko, hkrati tako malo, ki je z rezervo dosegljivo zopet in samo čez teden dni. A žal je tako, da se stvari vedno končujejo z rezervo... In tudi to, da je prav potrebna dramatičnost in največja živčnost, ko pa bi lahko takoj končali brez problemov. Kdo bi nas razumel, ljudje?
Po večjem trudu in težki poti se nam cilj zdi še slajši, kot cilj z rezervo.

Kako bo? Kar preskočila bi prizore, da bi le prej vedela, kako bomo zaključili dan. Predolgo pot smo naredili, da bi kar vse pustili zadaj, ter se vrnili na prvo stopnjo, na začetek... ter začeli znova.
Zaželite nam srečo.



foto: Igor Kovačič

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

cestitke za uvrstitev v 2. ligo ;)


urosK

Donch pravi ...

hvala hvala...
V petek, 27.3. prid v Brestanco na zadnjo tekmo.