sobota, 27. november 2010

Moje pasje življenje

Ko takole vsa izmučena brskam po računalniku, se k meni primaja Tamlada. Pogleda me z očitajočimi očmi, češ "Kaj je zdaj, a je računalnik pomembnejši od mene? Me ne bi raje malo pocartala?" in tebi nič, meni nič, zleze k mojemu obrazu ter mi pritisne poljubček na lice. Le kako naj bom potem jezna nanjo? Da pa ne bi ostala kaj dolžna ostalima dvema, se mi takoj pridružita ter okupirata računalnik in moje roke. 
Kako zanimive so, vsaka zase ter skupaj, v svojem tropu...


Večina ljudi potrebuje veliko časa, da odkrije svoje talente in oblikuje cilje, ki naj bi jih dosegla v svojem življenju. Tudi sama se nisem kar rodila in rekla: "Mami, zdravnica bom!", temveč sem veliko let razvijala stvari, ki jih imam rada. Plesala sem, pela, pisala, igrala klavir, risala, se ukvarjala s številnimi športi, nato pa sem se ob svojem 18. letu kar naenkrat znašla v veliki krizi. Srednja šola je zahtevala svoj davek, tako da sem večino ljubezni za nedoločen čas preložila, povpraševanje o nadaljnem faksu in izbiri poklica, pa sta iz mene naredili živno razvalino. Težko se je tako zgodaj usmeriti v določeno področje, še posebej, če se ob tebi nahajajo ljudje, ki so na teh področjih boljši ter ti dajejo občutek negotovosti.
Vsi cilji in želje iz preteklosti so še bolj oddaljeni, kot so bili nekoč, kar me dobesedno ubija. Le ena stvar pa mi daje občutek popolnega užitka in neizmernega veselja- PSI. Željo o svetovnih odrih je zamenjal preprosti agility teren, željo o lastni knjigi je zamenjalo poučevanje in treniranje psov, željo po risanju, plesanju pa so zamenjale sanje o pomoči zapuščenim in zlorabljenim psom, morda kakšno leglo psičkov... Številni ljudje, tudi domači, ne razumejo moje ljubezni do psov, saj se še vedno držijo mojih otroških sanj. In tudi jaz jim ne moram ubesediti občutkov, ki mi jih daje delo s psi.

 Ker tako pogosto objavljam pasje fotografije in številna besedila, bom danes razkrila nekaj o svoji pasji preteklosti ter vas opozorila na marsikaj...


 "Sem Dona in sem pasjeljub. Vedno večji. Rada imam velike pse, vendar mi posteljo zaenkrat grejejo le majhni. Nekoč bom reševala pse in bila najsrečnejši človek na svetu."

Vsak pes ima svoj karakter, zato moramo biti pri izbiri še posebej pazljivi.To poudarjam zato, ker se večina ljudi na slednje ne ozira, kar lahko nato pripelje do večjih problemov. Tudi sama sem zaradi svojega nepoznanja pasem v rosnih letih naredila nekaj napačnih odločitev. Ker sem aktiven človek potrebujem tudi takšno pasmo.


 Prvi pes, ki sem si ga kupila, je bil črn mešanec s pudljem, imenovan Tachy. Pri svojih 8. letih sem ga brez vsakršnega posvetovanja s starši, z lastnimi mesečnimi prihranki, "uvozila" v našo družino. In to dokaj uspešno! Bil je moj popolni partner, bi lahko rekli, dokler mi ga ni po štirih letih vzel nesrečni moment.

Tachyju je sledila Tia, pri mojih 13ih letih. Še danes ne vem zakaj sem se odločila za maltežanko, saj mi po karakterju nikakor ne ustreza. Verjetno me je prepričala s svojim ljubkim izgledom. Tia je še vedno eden izmed mojih psov in je trenutno na "rehabilitaciji", za kar, priznam, sem kriva sama. Opozarjam vse bralce in ne-bralce: Psa ne kupujte za darilo! Zlasti je odsvetovano otrokom, če zanj ne namerava skrbeti tudi kateri izmed staršev ali starejših bratov in sester! Pri Tii sem naredila veliko stvari narobe. Že samo dejstvo, da sem jo dobila v času svoje pubertete, lahko pove veliko. Mislim, da nisem bila težavna najstnica, vendar se mi je takrat po glavi motalo veliko drugih stvari. Moje neposvečanje psu pa se je pokazalo z ekstra-močnim maltežanskih karakterjem. Saj veste, zanje je značilno, da so glasni, trmasti, tečni, netolerantni do drugih. Zaradi pomanjkanja socializacije v mladih letih, s Tio že kakšno leto trdo delava na vsem zamujenem. Iz razvajene princeske, kot jo je vzgojila moja babica, je spet postala pes. Ne pritožuje se več nad deževnim vremenom, manj laja in renči na tujce, zna številne trike (od sedi, prostor, do vrti in glas), hodi na dolge sprehode, na katerih sva že davno pozabili na vrvico, se igra z nekaterimi psi in po dolgem času spet gloda pasje priboljške ter kosti. Mislim, da sva na pravi poti do cilja, saj postaja eden najbolj pridnih psov kar jih poznam!


Beagle Bella je moja le polovično. Je last mojega fanta, oziroma, mišljena je bila KOT DARILO njegovi mlajši sestrici (zopet ena poučna o obdarovanju otrok). Sedaj je najina. Seveda jo imam rada, vendar mi njen karakter ne ustreza. Beagli so lovska pasma, ki je rada samosvoja, znana po divjem značaju, svojeglavosti. Bella je svojo težavno puberteto že preživela, zato bi si upala trditi, da je eden najbolj pridnih beaglov, kar jih poznam. V naši pasji družinici si je kot največji kuža priborila vlogo voditeljice. Tudi ona je na malo drugačni "rehabilitaciji". Zaradi fantovega bivanja v Ljubljani, v času študija, se je ob domačih ostankih in svoji požrešnosti zelo zredila. Zato njen vsakdanjik že 4 mesece polnejo dietna hrana in 2-urni sprehodi, udeležuje pa se tudi pasjega tečaja, iz katerega bo čez 1 teden delala izpit.

Zaradi neizmerne ljubezni do psov pa sva s fantom kupila še tretjega psa, ki si upam trditi, da s svojim karakterjem ustreza obema. Po Tii in Belli sva si želela stvari enkrat narediti pravilno, zato sva kupila Karo, pasme Jack Russell Terier. Gre za zahtevno pasmo, ki se s svojo inteligentnostjo uvršča v sam pasji vrh. Potrebuje ogromno gibanja ter sprotnega učenja. Pravijo, da so terierji zelo trmasta bitja, ki rada izkoristijo trenutek naše nemoči za svoj prav, zato sva s poučevanjem začela zelo hitro. Pri njenih treh mesecih sva jo naučila osnovnih ukazov, zdaj pa se, pri šestih mesecih, lahko pohvali tudi z odlično opravljenim izpitom za mladičke. Spomladi bova nadaljevala s tečaji ter ji čimprej omogočila tudi treniranje agilityja, ki ga že sedaj popolnoma obožuje. Danes je tudi okusila svoj prvi sneg...


V prihodnosti si bom lahko končno privoščila večjo pasmo. Mogoče kraljevski pudelj, Madžarska vizsla, Nemška doga... morda pa le simpatičen najdenček v zavetišču. Tudi Marko si želi psa...


"... kako smo ljudje smešni. Ljubimo pse, nekatere bolj kot ljudi okoli nas, saj se ob njih ne bojimo, da bi bili razočarani. "

četrtek, 25. november 2010

Ljubim pse (1. del)

Čutiš? Čutiš toplino v najhladnejših dnevih, ki ti jo daje ljubezen do tvojega psa?
V kratkih "Ljubim pse" odsekih, vam bom izdajala skrivnosti iz pasjega življenja ter vsem tistim, ki psov še nimate, pokazala, da so psi zakon in nuja na poti do popolnega življenja.



Pes je magičen pojem, saj še nikoli nisem poznala bitja, ki bi poleg svojega ljubljenega, spravilo v dobro voljo tudi vse, ki se nahajajo v njegovem vidnem polju. Medtem, ko se ljudje že stoletja poglabljamo v številna čustva ter našim nagonom dajemo imena ljubezni, sovraštva, neodobravanja, so psi še vedno ena najiskrenejših bitij, brez vsakršnih laži, ki bi opravičevale njihova dejanja. So, kar pač so in ostajajo taki, kot jih je naredila narava. Pristne, resnične, ne zlagane. In kar je najboljše, s svojo vseprisotnostjo vplivajo tudi na nas, ljudi.

Ljubim pse. In ljubila jih bom še bolj. Včasih bolj kot ljudi okoli sebe.

ponedeljek, 22. november 2010

Budimpešta 2010

 Budimpešta je verjetno predzadnja ekskurzija v času mojih gimnazijskih let (če bo izvedljivo, se udeležim tudi Sarajeva). Izkazalo se je, da je Budimpešta res prava budimFEŠTA, kot ji rečejo, ki poleg tisočerih spomenikov in zgradb ponuja tudi veliko zabave. Program je bil mešanica ogledov in šopingiranja, torej prava poslastica predvsem za dekleta. Ker pa je bila družba taprava in najboljša, pa je piko na I dala mestu še "private zabavica" ob Activityju, pijači ter polnočnem šampanjčku.

ponedeljek, 15. november 2010

Antena: Če bi imel dan 25ur

Se počutite utesnjene? Izgubljene v delu? Si želite morda malo premora?

Današnji časi razvitega sveta od nas zahtevajo vedno več, kar povzroča nemalo preglavic, v delo zakopanim, ljudem. Gumba za »možgane na off«, s katerim bi lahko malo zadihali, še ne prodajajo v nobeni, še tako naprednejši, trgovini z visoko tehnologijo. Da bi si kar sami privoščili malo prostih dni pa je, zlasti v trenutnem stanju brezposelnosti, zelo nevarno za naša delovna mesta. Tudi osnovnošolci, dijaki in študentje se pogosto srečujemo s časovno stisko, saj šola zahteva veliko učenja ter redno delanje vseh domačih nalog, kar za naš prosti čas pomeni dodatno delo in manj zabave, počitka ter posvečanja hobijem.
Ko ura odbije polnoč ter se nam med pripravami za naslednji dan začno upirati prav vsi deli telesa, si pogosto, utrujeni zaželimo dodatne ure, v kateri bi lahko v miru opravili vse, česar še nismo uspeli.

Kaj bi prinesla dodatna ura?
Če bi imel dan 25ur, bi jih v tednu tako pridobili 7, kar bi pomenilo, da bi v malo več kot treh tednih pridobili nov dan iz dodanih ur. Ker je dni v letu 365, če odštejemo prestopna, bi se življenjska doba, gledano na leta, znižala, npr. smrt pri starosti 75 let kar za 3 leta. Skupaj bi se z njo znižala meja za upokojitev, meja poroke, prvih spolnih odnosov, prve zanositve, vstopa v vrtec. Z uro več na dan, bi imeli v življenju manj rojstnih dni in verjetno kakšen praznik več. Delovni dan bi bil tako daljši za 20 minut, za šolarje pa si upamo trditi, da se število domačih nalog ne bi povečalo.

Povprečen dan človekovega življenja lahko razdelimo na 3 pomembne dele. Prvi del je spanje, ki ga potrebujemo za regeneracijo ter nabiranje moči, drugi del je delo, za nekatere imenovana vrsta nočne more, kjer opravljamo delo, katerega rezultat je plača, tretji del pa je prosti čas, ki zajema obdobje, preživeto doma ali v družbi, za katerega si scenarij pišemo sami. Prosti čas zajema nekaj uric, ki nas v trenutnem sistemu ločijo od robotov. Že vsa tehnologija ima prevelik vpliv na medsebojne odnose, ki so vedno bolj hladni, če pa bi ukinili še nas prosti čas, bi v vseh pogledih postali hladni odsevi preteklih ljudi. V realnem svetu bi bilo popolno, če bi bili deli dneva razporejeni enakomerno. Na prvi pogled ta stvar ne deluje tako nerealno, saj potrebuje povprečen človek 8 ur spanja, delavnik je pri nas dolg 8ur in posledično naj bi imeli prosti čas preostalih 8ur. A v praksi le ni tako, saj večina služb zahteva tudi dodatne ure dela, dolgo vožnjo v službo in domov ter nas fizično in psihično utrudi, tako da prosti čas večinoma prespimo. S tem se čas regeneracije in počitka spet podaljša, čas pa je odštet od naših prostih 8ur. Tako pristanemo na dnevu, kjer pol časa delamo in drugo polovico počivamo. Uro ali dve, ki nam ostaneta pa večinoma preživimo pred televizijo ali drugo multimedijsko napravo. S takšno vsakodnevno rutino pa se ne smemo čuditi depresivnosti in stresnosti, ki iz leta v leto naraščata.

Napake seveda niso odvisne od ljudi. Gre za trenutno dobo, svetovno razvitost, politični sistem, ki že od malega uči, da moramo biti pridni in delavni, da bomo lahko nekoč nato uživali. Že pri vzgajanju otrok se srečujemo s tem pojavom. Otroka učimo, da mora biti priden v šoli, nato uspešen v srednji šoli ter blesteč na fakulteti, saj bo lahko potem dobil dobro plačano službo ter si privoščil vse, kar bo hotel. In ker bo ves ta čas zasut z delom, se bo šele pri 60 letih zavedel, da je življenje v večji meri pobegnilo, se odvrtelo brez njegove vednosti, da morda le ni več tako rosno mlad za »road trip« po Evropi, ki si ga je zadal v mladosti. Življenje je treba zajemati s polno žlico, ždeti na svetu in čakati na čas, da boš končno lahko užival, je nesmiselno. Prav zaradi tolikšne pasivnosti ljudi je zadnje čase v uporabi toliko pozitivnih gesel, ki naj bi ljudi spodbudili k akciji, k razmišljanju o življenju, kot edinstvenem in ne samoumevnem, kot svetem.

Znane pa smo vprašali, kako bi porabili dodatno uro v 25-urnem dnevu?

Maja Vidmar, športna plezalka: Če bi dan imel 25ur, bi dodatno uro porabila za spanje ali pa za plezanje. Uživanje vsakega dne posebej in nasploh življenja je v veliki meri odvisno od posameznika, vendar se mi zdi, da se večina ljudi preveč posveča službi, dela in dela, medtem ko na svoje življenje, stvari, ki jih ima rada, kar nekako pozabi.

Tina Zajc, manekenka: Mislim, da bi dodatno uro preživela z družino in za branje knjig. Glede uživanja našega življenja, pa bi rekla, da obstajajo ekstremi, ki se preveč zabavajo, vse več je tistih ekstremov, ki veliko delajo in denarja sploh nimajo časa zapraviti. Malo pa je tistih, ki imajo pravilno mero med zabavo in delom.

torek, 02. november 2010

V iskanju same sebe (2. del)


I.                    Jaz, sebi, nikalnica
Zdravo! Sem neznanka. Že od nekdaj živim tu, diham isti zrak, bivam, se gibam.

Verjeli so vame. Vedno. Povsod. V mojem »nekoč« sem bila vse, kar sem želela. Tudi sama sem verjela vase, v vse kar zmorem. Danes pa se mnogokrat zalotim v dvomu, ki me nagovarja k občutku omejenosti in samote.

Pogrešam se!

Ljudje, ki so postali moj vsakdanjik, so le okvir družbe, kjer delujem. O vremenu smo se že zdavnaj pogovorili. O čem naj govorimo sedaj? Vezi med nami so tanke, naše misli jih iz dneva v dan še tanjšajo. Komu naj povem kar čutim? Ona bo povedala naprej. Njega ne zanima. Ona je predaleč. On ne verjame vame. Moj pa ni večen. Tako me je izurila družba, izkušnje so zasolile rane. Če bil bi večen, življenje moje bi cvetelo. Zavita v mehkobo sviloprejke bi izžarevala tisti »nekoč« izraz. Imela bi ga samo zase, saj drugi vanj ne verjamejo. Tako kot vame ne. A jaz verjamem vanj. Včasih tudi ne. Je daleč izven mojih okvirjev. Pravijo pa, da jih je včasih potrebno zlomiti, da jih pogoltnejo plameni.

Pogrešala bi naju!

Brez naju, namreč, mene ni. Stanje neobstoja v družbenih okvirjih bi me pokopalo. Samo Moj lahko pozdravi lakoto po »nekoč« pozabljenem. Ne razumejo me. Ne razumejo naju. Potolčena od besed nevoščljivosti sva sama.

On- gonilo, da ne živim, da bi zasula me tuja zemlja.