sreda, 14. december 2011

"Pač"

Dolgovezje, brezvezje in mnogopačovje. Osnova zlaganega voznika, ki me pelje k prepadu.
Ne škoduj mojemu jeziku, raje molči.

Človeška narava, pač.

In sem bruhnila tisoč zlaganih besed v praznino, ki imenoval jo je glava.
 Sprijaznjeni "pač", proti katerem bi se morali vsi boriti. 

ponedeljek, 14. november 2011

Izgubljeni um

"Um je čisto poseben kraj in sam po sebi lahko ustvari nebesa iz pekla in pekel iz nebes."
John Milton

"Če živimo samo zase, našo osebnost načenja rja."
Victor Hugo


Zakaj bi živeli v rjastem peklu? Za trenutek smo pozabili na prirojeno človeško centrično perspektivo in spoznali novo dimenzijo trajajoče sreče, ki je denar ne more kupiti - večstransko srečo, ki daje topel občutek tako prejemniku kot tudi viru vzpostavitve.

Zakaj
torej še vedno vztrajamo pri oprijemljivem svetu, če nam duhovni ponuja tolikšno olajšanje? Sami "zakaji" brez pripadajočih odgovorov, ki bi večnemu vprašaju podarili večno piko. Zaključno ločilo, brez političnih vstravkov, ki bi črno-beli svet obarvali v strupeno mavrico.

Instinktivno se izogibam strupenim konicam, ki prikrite rastejo okrog nas, saj si želim ostati prizemljena. Slišala sem, da strup zamrači um, mu podtakne majhne škrbaste škrate z bradavicami na nosu, ki v lično pripravljeni košari ponujajo mušnice in nože. Mušnice za nove žrtve in nože za nasprotnike. Halucinacije, nočne more in bolestno iskanje sreče v materialnih dobrinah te iz dneva v dan oddaljujejo od lastnega uma. Strup je hitri ubijalec. Potem umreš sam. V krsto ti položijo okrvavljeni um, ovit v kupček denarja in rečejo "Srečen je bil".

Nikoli ne bom razumela. Otopelost in sreča sta magnetno odbijajoči. Če nikoli ni jokal, ne pomeni, da je bil srečen. Morda je že davno tega izgubil svoj kompas, ki mu ga je bil podaril praded, da bi našel svoje življenske vrednote in se ravnal v smeri ciljev. Pozabil je želje, se zastrupil z mušnico in izgubil svoj um, svoje otroške sanje, resnične prijatelje, dekle, ki bi ga ljubilo zaradi njega samega in ne zaradi denarja. Otopel je in pozabil jokati.

Ni bil srečen. Bil je sam.


Sam, v množici istoličnežev. Takšnih, ki še umirajo in bodo umrli - s svojimi davno izgubljenimi umi in bolestnimi sanjami. In kljub temu, da vsi vemo za pregrešne rdeče mušnice in zaužito žalostno usodo, še vedno, kot neumne ovčice, hodimo v gozdove in se potihem sprašujemo ali morda sreča ne biva v prepovedanem.


"Pekel so ljudje okoli nas."
Jean-Paul Sartre

In najhujši pekel je človek sam sebi.
Da ne bi mučil le sebe, pa poskrbi še za pekel okoli.

RIP človeštvo!


p.s.: Zadnje čase ne govorim z ljudmi. So živali pod manjšim vplivom mušnic.

torek, 11. oktober 2011

Moja mavrična hišica

Po mislih mi šiba toliko norih krav in divjih piščancev, da pravzaprav ne vem, kje bi začela. Na hitro bom danes predstavila svojo majhno jazbinico. No, pravzaprav je uradno najina jazbinica.

Nahaja se v strogem centru, v bližini lokalov, fakultet, gledališč in trgovin. Največji update je današnji priklop interneta, drugače pa sva se v preteklem mesecu z Markom lotila pleskanja in opremljanja, pri čemer je priskočil na pomoč atek z super-duper prikolico in nekaj kosi pohištva.

Bolj domače se skoraj ne bi mogla počutiti ...

DNEVNA SOBA

Jedilni kotek, omarica pa v kratkem roma na steno.
Romantična razsvetljava za crkljanje.
Obvezno študijsko čtivo: Koktejli, Muffini in Pasja psihologija.
Ena "družinska".
Telefonsko bled primerek. Oranžni kavč bo "out", trenutno pa služi za spanje prišlekov.
Moj arhitekturni kotiček.
 KUHINJA

Tukaj se dogajajo Jamie Oliverji :)
Najine začimbice.
Stojalo prve pomoči.
Najina zbirka McDonaldsovih Coca-Cola kozarcev.
Za zimsko čajčkanje.
For party-animals.
Opomin za Markota :)
Magic Winter.
 SPALNICA

Najina žaba za žabanje.
Zelena spalnica.
Zelene dišečke.

KOPALNICA
(pozabila celo fotografirat)

Najin akvarij.
Bejba in the banja :)

 To je to, na hitro. Pozdravček iz toplega domeka in mrzlega Maribora.


četrtek, 06. oktober 2011

Arhi


Everywhere you go ... always take Plečnik with you.

ponedeljek, 26. september 2011

Kriteriji za sovraštvo

Kljub temu, da so objave na mojem pasjem blogu bolj redne, se najde jagod za prebiranje tudi v grmičih Gobčne Donche. Nekatere ostanejo le kratki reki o lumparijah, spet druge pa me žrejo toliko časa, dokler si jih vsake toliko malo privoščim, se posladkam z njimi. 

Nekaj objav nazaj sem govorila, da je Facebook med mladino že skoraj kriterij za obstanek, danes pa moram priznati, da je posredno tudi kriterij za obstanek mojega bloga. Daje namreč odlična izhodišča za pisanje, zlasti, ko se spotaknem ob mnoge družbene lastnosti, vidne že med stanji svojih virtualnih-prijateljev.


To, da smo ljudje (brez posploševanja ne gre) čreda ovac, ki sledi najslajši ideji o sočnih travnikih, se zavedam. Kesam se dni, ko sem se hotela zliti z družbo, kar so me naučili v ... no, povsod, kjer je imela prste vmes vzgoja. Posameznik, njegova ideja, njegov cilj, njegovo videnje stanja, individualnost, lastno mnjenje - mnogokrat pozabljeni zakladi, ki bi jih ljudje lahko večkrat uporabili v svoje dobro. A smo raje neumne ovce, ki vse do svetovnega potopa ne bomo videle, da Noe gradi svojo barko.

Današnje jabolko spora

Kar se mi zdi najbolj zanimivo je, kako lahko posameznik umetno povzroči množično sovraštvo do nekoga ali nečesa. In kar je najbolj osupljivo, brez vsakršnega dobrega razloga. My dear haters - one post just for you ...

Justin Bieber. Je kriterij "moji-prijatelji-se-norčujejo-iz-njega" res tako dober?

Justin Bieber je odličen primer za množični prezir, ki po vsej verjetnosti temelji na prazni slami. Po odgovore o tem, zakaj mladi sovražijo Justina, sem se odpravila na forume in Youtube. Zaključim lahko, da glavnega razloga še nisem odkrila, se pa večina naslanja na:
 

a) Because he is dum and sounds like a girl
b) He only has 9-year-old fans

c) Because of his hair 
d) Because he is gay


Je sploh vredno mojega komentarja? Vem le, da bo Justin zelo hud tip čez nekaj let :)

Da bomo tudi mladi Slovenceljni "in", so ideje, da bo Bieberjev datum smrti svetovni praznik, zelo zaželjene. Who does that? Kako bolan mora biti človek, da se zabava na takšen način? Kdo bi nič hudega slutečemu želel smrti, iz razloga ker je popularen? Kako bi se pred desetimi leti znašli Spearsova in Aguilera, če bi ju spremljala takšna škodoželjna generacija mladih?

Sovražim jo. Zakaj? Ker je prasica.

In ne samo slavni, tudi "navadni smrtniki" imamo probleme s svojimi somučeniki. Mislim, da skoraj ne obstaja človek, o katerem se ne bi širile laži. Smo ljudje res tako zdolgočaseni, da se moramo vtikati v tuja življenja?

Če bi znali živeti v sožitju (kar nam ne uspeva ne z ljudmi, ne z živalmi, ne z rastlinami, tudi s kamni ne), bi bilo na svetu lepše. Morda več besed in manj orožja. Morda več objemov in manj solza. But, why bother? Trpeti moramo in jokati, ker nas to naredi "prave ljudi". Prave prasce.

Koža postane trda skozi leta, sosedovi voluharji pa le sitni mali glasovi. In le čakajo, da bodo na tvoj datum smrti uvedli praznik. Zdaj mi je vseeno, vem pa, da so mi v osnovnošolskih letih prišli takšni glasovi do živega. Kaj so naredili šele ranljivim dušicam okoli mene?

Mlada sem, prijazna, simpatična, zgovorna, poskočna, radovedna ... Oj Dona, ti prasica.

p.s.: Zakaj pa vi lajkate črni humor o Justinu Bieberju?

ponedeljek, 19. september 2011

Zaskrbelo me je zaradi prevelike optimističnosti preteklih postov, pa sem raziskala zadevo.

Svoje detektivsko delo zaključujem z najdbo, da ima sladkost skrivno navezo s soncem. Torej bodo od jutrišnjega dne, ko naj bi se temperatura spustila, objave realnejše, trde, kritične. Takšne, ki so med poletjem nastajale ponoči?

Ne nasedajte času ... Ni definiran.

petek, 16. september 2011

Zapletena. Pa ti?

Kot sem si obljubila že na NewYorški avtobusni turi po vročih točkah snemanja Sex&The City, sem se spravila k ponovnem ogledu omenjene serije. Ne bi je uvrstila ravno med meni ljubše, je pa vseeno kar zanimiva in zabavna - zlasti, ker jo tokrat bolj razumem, kot pred desetimi leti. Ne samo razumem - tokrat analiziram, kaj hudiča se dogaja s Carrie, Samantho, Myrando in Charlotte, da se nikoli ne zadovoljijo s tem, kar imajo.



Problemi takratnih časov (serija se je začela leta 1998), so problemi današnjih časov. In nekako čutim, da se ljudje v svojem razvoju nismo premaknili nikamor. Pravzaprav se mi dozdeva, da smo bili vedno takšni, kakršne nas opazujem danes ... Zapleteni.

Zapletenost je, po mojem mnenju, vir naše napačne usmeritve. Ljudje se vedno preveč obremenjujemo z zunanjim in pozabljamo na notranji svet - nase.

Prva stopnja do "boljšega jutri" je vsekakor zavedanje svoje zapletenosti. Zakaj bi se moral obremenjevati s svojo zapletenostjo? Mogoče bo marsikdo razumel današnjo objavo kot brezvezno pametovanje, pa vselej za trenutek pozabimo name ... usmerite se vase in se vprašajte ali ne bi bilo bolje poznati katera pot na smerokazu je tista prava, ki nam bo prinesla srečo? Ali ne bi bilo lažje razbrati svoje razburkane misli in dobro presoditi med srcem in glavo?

Seveda bi bilo - sami pogojniki. A, zakaj ne bi nekaj razrešili v tej smeri? Koliko časa in napora boste porabili, da razkopljete svoje globine, se odločite sami. Verjetno ne boste zaključili do svoje smrti, a že najmanjše vprašanje, na katerega boste uspeli odgovoriti, vam bo olajšalo življenje.

Zakaj zapletenost?
Počakajte do naslednje objave. Ta čas pa naredite nekaj zase ...

sobota, 10. september 2011

Meditacije trenutkov

Sedim na epicentru jutranjih žarkov in srkam dišečo kavo. Uživam trenutek svoje tišine. Ugotovila sem, da mi izklop iz našega sveta pogosto pomaga, da lahko razberem svoje misli ter spojim nitke vprašanj in odgovorov iste teme, ki se premetava po temnih kotičkih mojega podstrešja. Imenujem jih meditacije trenutkov, ker vidno izboljšujejo mojo bit na tem planetu.  

Sem ogromen sanjač - to priznam. Včasih si v mislih zgradim tako resničen svet, da za trenutek pozabim, v katerem zares živim. Sicer ju ločujejo le nianse, ker sem se - hvala vsem bogovom v vesolju - naučila živeti življenje v polni meri. Težko opišem kako, a moje tetovaže lepo simbolizirajo glavne sestavine moje sreče.  

Že dolgo nisem bila prav zares nesrečna ali slabe volje. In hvaležna sem si, da je tako. Še posebej zato, ker je danes že težko živeti v sklopu svojih nazorov v svetu, ki je od začetka do konca zafrustriran. Vsi tarnajo, vsi se pritožujejo, ni denarja, ni ljubezni, ni sreče, ni ... ni ničesar, kar biva v njihovi predstavi. Kako prekleto težko opišem svojo srečo mojim domačim, če je dnevno ne okušajo. Kako prekleto težko razložim svoje korake mojim znancem. Kako prekleto težko se sprijaznim z drugačnimi - na videz plitkimi - vrednotami drugih sobivajočih.

Čutiti druge, da bi drugi čutili mene, je prekompleksen in preveč žalosten proces. Upam le, da se bomo nekoč vsi naučili upoštevati svoje energije. In absorbirati pozitivnost svojih sogovornikov.

Vsak dan je moj dan. Zbudim se srečna. Zaspim srečna. Sanjam srečna.


Nič mi ne manjka.

petek, 09. september 2011

Trenutno

Težko opišem svojo trenutno živalsko nagnjenje. Ob večerih sem lenivec, podnevi pa svojo hiperaktivnost in željo po nenehnem gibanju ne zaustavi še tako uren veveriček. 100% sem neozdravljivi terier, o katerem nas, pasjeljubce, svarijo razne literature.

Name čaka moja prva arhitekturna naloga. Pa ne tista "taprava". Zastavila sem si svojo. V roku dveh tednov moram tuje, hladno stanovanje spremeniti v energijsko bombo, kjer bom gnezdila v času svojega študija - no, vsaj na začetku, da se napojim s slavnim "študentskim življenjem", ki ob opevanju kar cedi med iz svojega zvena. Dnevna soba mi nekako diši po rdeči, beli in rjavi, medtem ko se spalnica še išče v mavrici barv. Priznam, neznansko uživam v iskanju rešitev za najino "low budget denarnico", v sanjarjenju o svojem hladilniku, kjer ne bo včerišnjega golaža, kislega mleka ali kefirja. Šele danes sem pomislila - kupovati bom morala svoj toaletni papir. Kako zabavno.

Miselne igre. Logične asociacije. Življenje. Zabava.

petek, 02. september 2011

Zakaj ženske ljubijo vampirje?

Že dolgo se sprašujem, kaj hudiča je drugačnega na vampirjih, kot na navadnih moških. Zakaj bi si, če bi bilo možno, želele vampirskega fanta bolj, kot navadnega, kmečkega dečka? Je odgovor v skrivnostnosti, nepoznavanju tuje vrste? Ali gre preprosto za nekakšno "modno muho", s katero so nas zmešale zgodbe o nadnaravnem?


Že filmi "pred milijoni let" so prikazovali strasten ugriz v vrat zemeljske ljubimke. Takratni vampiro-loverji so pretiravali z gelom, oči so imeli namazane s temno barvico, ogrnjeni so bili v črno ogrinjalo. Se še spomnite?
In potem, ko sem še v plenicah skakljala po kavču, sta bili zelo popularni Buffy - izganjalka vampirjev (ki se je zaljubila v vampirja Angela) ter Angel (nadaljevanje s prikazovanjem njegovega življenja, ko je odšel). Kljub temu, da sem bila zelo zelo majhna, se spomnim, da me je najbolj privlačil Spike (vampir - le kdo bi si mislil). Bil je daleč od simpatičnega, kaj šele od lepega, a njegovi špičasti zobki in strašljiv pogled ... Oh, dekleta! Kaj je narobe z nami?


Nisem si popolnoma na jasnem, a slutim, da je današnjo vampirjemanijo sprožil Twilight. S težkim srcem priznam, da si filmov še nisem pogledala (vem, pravi outsider), a dekleta pravijo, da so se v Roberta Pattinsona zaljubila zaradi njegove skrivnostnosti. Mnoge se še vedno zbujajo ponoči in vpijejo: "Bite me, Robert."
Da so vampirji veliko bolj popularni od naših moških, pa priča tudi serija True blood, kjer naj bi bili vampirji splošno priznani prebivalci. Medtem, ko se jih mnogi bojijo, pa se zlasti mladi odločajo za seks z njimi, snemanje porno filmov in podobno - Če dobro razmislim, ni to prav nič čudnega. Tudi črnca bodo v državi, kjer je večina populacije bela, ženske bolj oblegale.





Po Šifrerjevi "Lepa dekleta ljubijo barabe" in vzdihovanju ob vseh True bloodih, Twilightih, Vampire diariesih & stuff lahko zaključim, da se očitno zelo rade izpostavljamo nevarnostim, ljubimo drugačnost, iščemo novosti, razdiramo tabuje.

Torej res velja, da si ženske rade zakompliciramo življenje?

torek, 23. avgust 2011

Brez požrešnosti.

Brez požrešnosti bi se dalo živeti. O, ja. Dlje sem tu, bolj se mi gabi resnica, gabijo ljudje, naše vrednote zamračenih umov. Umetno je, vse je tako umetno in sovražno, da me sili živeti egoistično. Sili me razmišljati o lastnem preživetju in pozabljati na človeško plat  mojega obstoja. 

Stopi iz sence nevrednih ovac
 Grozno je in hkrati umetnost. Iz rojnih korenin moram izsrkati le najboljše. Uspeva mi. In zato sem neizmerno srečna. Moj edini cilj, moja vrednota. Takšni cilji niso daleč, le prestopiti je potrebno v drugo miselno dimenzijo in zaupati vesolju. No, pa včasih tudi preklopiti kakšne novice, občutljivost za svetovno obračanje denarja v osiromašeni puščavi. Težko.

Kap me je. Z ukinitvijo obvestil o pokojnini bomo prihranili 2 milijona evrov? Da o presrani državni smetani ne govorim. Če takšne stvari povzročijo tako velik (nepomemben) strošek, koliko se šele porabi za pleničke naših posrancev? (rebus: R = L) 

Tako ne more ostati in hkrati se ne more veliko spremeniti. Mladi, Politika - Slepa ulica.

Zamira. Obup. Nejevoljnost. In odboj mladih proletarcev. 

Na mladih pa svet stoji. 

Bravo carji.

ponedeljek, 15. avgust 2011

Dekle, ki šepeta čevljem

Kljub temu, da ste zapisek morda že videli na mojem cosmo blogu, ga sem dodajam zase, za moj arhiv. 


 Že od nekdaj se držim vodila, da se notranje lepote ne more začiniti z nobenim izmed zunanjih vplivov. A definiranje vpliva čevljev na mojo žensko dušo je podobno odkrivanju resnice Bermudskega trikotnika. Zgodba o čevljih je zavita v meglo, ki omreži um in preusmeri moj kompas.

SIMBOL ŽENSKOSTI

Visoke petke so mi že v ranem otroštvu predstavljale simbol ženskosti, odraslosti in samozavesti. Dnevno sem se z vsemi barbikami selila v mamino omaro ter merila centimetre, ki jih je morala moja noga doseči, da bi se zlila s temi nepopisnimi občutki.
Stopala so me ubogala in se kar hitro prilagodila pričakovanim merilom, občudovanje seksapila, ki se skriva v paru zebrastih lepotic pa postaja vedno večje ter se pretvarja v oblike obsedenosti.


ČEVLJI Z VISOKIMI PETAMI = FETIŠ
Sem le še ena izmed fetišistk, ki sanjarijo o Carrijini omari s čevlji, in se med prostim časom s prsti sprehajajo po policah v trgovini. Sem le še ena izmed obsedenk, ki zvečer ležejo v posteljo in tiho šepetajo čevljem svojo zgodbo.
Seveda, daleč od tega, da bi bili takšni čevlji udobni. Tudi o svojih veščinah na visokih petkah težko govorim. A dejstvo je, da so veliko boljša terapija od banjice sladoleda in vseh kreditnih kartic. Pepelkini čeveljčki, s katerimi se tako rada pogovarjam in jih razvrščam po omarah.


ČEVLJI Z DUŠO
Moje, zadnje kupljene, zebrice imajo dušo in poseben utrip, ki poganja kri po žilah, ko jih sprehajam naokoli. Moški, že zavijate z očmi? Nekaj že mora biti v skrbno ošiljenih petkah, da ženskam doda kapljico divjega pogleda.

Ah, ženske ...


nedelja, 14. avgust 2011

Facebook - nov kriterij za obstoj

Facebook - Dnevna soba mladih, kjer čez okna zaskrbljeno zrejo starši ter se med razgaljenimi fotografijami slinijo nezadovoljeni osamljenci. Do mene lahko pristopiš s klikom in preskočiš dolge tedne pozornosti, ki bi mi jo moral nakloniti, da bi te vzljubila. Lahko se pohvalim, jočem in dvigujem prah z žgečkljivimi podrobnostmi, vse - da bi me le uslišali. Da bi bila Nekdo.

Better Somebody than Nobody?

 ZAKAJ SI ŽELIMO STOPITI NA VIRTUALNI ODER IN "BITI"?

Nekoč Hamletov "Biti ali ne biti" je danes brez teže. No, predvsem po poglabljanju v željo mladega mesa, ki brez dvomov sledi premieri tehnoloških novosti. Pa bi morali dvomiti. Morali bi se kritično poglobiti v posledice, ki jih bodo povzročila naša dejanja. Zveni preveč pobožno? Ne, resnica je. A nekako se trudimo obdržati svoj status upornikov in ostajati v koraku s časom. Se morda bojimo, da bomo med tistimi, ki so označeni kot "počasni", "staromodni" ali "izobčenci današnje družbe"?

Mnogo knjig in filmov temelji na ideji kako lažje je biti popularen in priljubljen, kot pa neopazen. Nekakšna Čebelja matica, ki vodi svoje zaslepljene čebelice na cvetove, ki si jih je začrtala v svojem zlem načrtu. Dlje kot diham, bolj spoznavam to zmotno mišljenje družbe, ki mladim ubija možgane s svojo miselnostjo. Zakaj bi moral biti cilj takšnega organa, kot je neka država, ravno pokop svojih podmladkov?

Samostojnost. Odgovornost. Skromnost. Zadovoljstvo. Fuj, materializem in naše vrednote!

FACEBOOK - Biti ali ne biti?

Dejstvo je, da smo ustvarili nov kriterij za obstoj - Facebook. Če te ni na Facebooku, ne obstajaš. Ljudje te imajo za čudaka. Zakaj? Mar ni bolj žalostno to, da tvoje življenje temelji na resnicah in modnih smernicah neke spletne strani?

In ne, ne pljuvam si v lastno skledo. Priznam, da rada klikam, berem, komentiram. A, da bi mi svet narekoval življenje s svojimi lajki, komentarji, brezveznimi anketami in neumnimi dregljaji? Halo!

Kaj vse me jezi na Facebooku, si lahko preberete tukaj - Smrt Facebooku (Cosmo blog)



In še nekaj:  
"Če to lajkaš, ti povem, če imaš kaj šans pri meni!"

Kje je romantika, kje so metuljčki v trebuhu, kje so fantje, ki pristopijo do deklet in jih sramežljivo povabijo na zmenek? Je vredno poenostaviti stvari do takšne mere, da pozabimo na svoj realni-jaz in živimo le pod krinko svojega virtualnega profila? Žalostno.

Kako nenavadna bo moja zgodba za vnuke, kako sem sramežljivo stopila k dedku, ki mi je za šankom kuhal kavo?!

p.s.: Nekaj bom prihranila še za drugič ;)

Pod mamino krilo

Lahko bi rekla, da je za mano kar uspešno leto. Mnogi o njem veste že veliko, drugi pa ste se verjetno kar dolgo vračali na mojo Izpovedno Doncho in ugotavljali, da sem se pogreznila v zemljo. No, čas je, da prilezem nazaj in nadaljujem s svojim pisarjenjem, ki se kar uspešno prežvekuje že od leta 2007.

Torej, uspešno. Po mojem mnjenju eno boljših.
Končana srednja šola, opravljena matura, opravljeni sprejemni izpiti, sprejeta na faks arhitekture, zmaga na Cosmo maturi, potovanje v New York, nove poslovne ideje in odprte možnosti na številnih področjih. Tako nekako - na hitro in ne preveč naporno.

Toliko sprememb, a še vedno ena in ista Dona - le z nekaj izkušnjami in pozitivnostjo več.

Za vse radovedneže:
Cosmo blog
PoPasje blog

Zmagovalka Dona in urednica revije Cosmopolitan Tina Deu

nedelja, 06. februar 2011

Preskok na Cosmo

Dragi moji, nekje do mature bova z dolgoletnim partnerjem Donch-bonbonch na pavzi, saj svoje zamislice trenutno objavljam na www.matura.cosmopolitan.si

Vabljeni na Cosmo stran, vaša Dona

ponedeljek, 10. januar 2011

Dekleta, cenite se

Že prav, že prav- »družba je kriva«, mi pravite. Razumem, tudi v času moje norosti je bilo »in« preizkušati novosti. Vendar tole? Nobena družba ne naredi iz mladih gospodičen kurb in iz gospodičev kurbačev- ali kako bi sploh rekli oznaki v moškem spolu. Ne obstaja namreč, saj so bili tisti, ki so veliko dobili vedno frajerji, dekleta pa, kot že rečeno, navadne kurbe.
Recite mi, da sem staromodna, siva, dolgočasna, a verjemite- dekletom bo žal. Fantom pa, saj veste- vedno so bili enaki.
Žal mi je zanje, žal mi je njihovega vedenja na zabavah, žal mi je mojega gnusa, ki je bil včasih občudovanje. »O, kako lepa je,« se je danes spremenilo v »ta je tako ali tako z vsakim«. Žal… Vse je izgubilo svoj pomen.

Dekletom polagam na srce- Cenite se!

Po novem letu na novo

Prehod iz novega v staro je super izgovor za novosti, saj se prelomnica kajpada pozna. Če vam povem popolnoma iskreno, je leto 11 res dokazalo kako drugačno je od prejšnjega. Orjaška lenoba, ki se me polašča, Markovo veliko služenje denarja, vprašaj glede dela pri Anteni ter druga čudesa leta 11. Kar pa je glavno: z Mojim začenjava furat zdravo! Sicer sva potrebovala kar teden dni, da se privadiva, zdaj pa bo verjetno steklo.

- nič sokov, gaziranih pijač
- nič majoneze ali drugih namazov
- nič sladkarij ali grickalic

Police nama tako polnita sadje in zelenjava, večere pa si, vsa lačna, delim z miksarjem, ki pripravlja božanske sadne napitke. Jami!