nedelja, 14. avgust 2011

Facebook - nov kriterij za obstoj

Facebook - Dnevna soba mladih, kjer čez okna zaskrbljeno zrejo starši ter se med razgaljenimi fotografijami slinijo nezadovoljeni osamljenci. Do mene lahko pristopiš s klikom in preskočiš dolge tedne pozornosti, ki bi mi jo moral nakloniti, da bi te vzljubila. Lahko se pohvalim, jočem in dvigujem prah z žgečkljivimi podrobnostmi, vse - da bi me le uslišali. Da bi bila Nekdo.

Better Somebody than Nobody?

 ZAKAJ SI ŽELIMO STOPITI NA VIRTUALNI ODER IN "BITI"?

Nekoč Hamletov "Biti ali ne biti" je danes brez teže. No, predvsem po poglabljanju v željo mladega mesa, ki brez dvomov sledi premieri tehnoloških novosti. Pa bi morali dvomiti. Morali bi se kritično poglobiti v posledice, ki jih bodo povzročila naša dejanja. Zveni preveč pobožno? Ne, resnica je. A nekako se trudimo obdržati svoj status upornikov in ostajati v koraku s časom. Se morda bojimo, da bomo med tistimi, ki so označeni kot "počasni", "staromodni" ali "izobčenci današnje družbe"?

Mnogo knjig in filmov temelji na ideji kako lažje je biti popularen in priljubljen, kot pa neopazen. Nekakšna Čebelja matica, ki vodi svoje zaslepljene čebelice na cvetove, ki si jih je začrtala v svojem zlem načrtu. Dlje kot diham, bolj spoznavam to zmotno mišljenje družbe, ki mladim ubija možgane s svojo miselnostjo. Zakaj bi moral biti cilj takšnega organa, kot je neka država, ravno pokop svojih podmladkov?

Samostojnost. Odgovornost. Skromnost. Zadovoljstvo. Fuj, materializem in naše vrednote!

FACEBOOK - Biti ali ne biti?

Dejstvo je, da smo ustvarili nov kriterij za obstoj - Facebook. Če te ni na Facebooku, ne obstajaš. Ljudje te imajo za čudaka. Zakaj? Mar ni bolj žalostno to, da tvoje življenje temelji na resnicah in modnih smernicah neke spletne strani?

In ne, ne pljuvam si v lastno skledo. Priznam, da rada klikam, berem, komentiram. A, da bi mi svet narekoval življenje s svojimi lajki, komentarji, brezveznimi anketami in neumnimi dregljaji? Halo!

Kaj vse me jezi na Facebooku, si lahko preberete tukaj - Smrt Facebooku (Cosmo blog)



In še nekaj:  
"Če to lajkaš, ti povem, če imaš kaj šans pri meni!"

Kje je romantika, kje so metuljčki v trebuhu, kje so fantje, ki pristopijo do deklet in jih sramežljivo povabijo na zmenek? Je vredno poenostaviti stvari do takšne mere, da pozabimo na svoj realni-jaz in živimo le pod krinko svojega virtualnega profila? Žalostno.

Kako nenavadna bo moja zgodba za vnuke, kako sem sramežljivo stopila k dedku, ki mi je za šankom kuhal kavo?!

p.s.: Nekaj bom prihranila še za drugič ;)

6 komentarjev:

Anon. pravi ...

Zakaj je tvoje nabijanje ega z moraliziranjem boljše od "Like me" facebooka?

Zakaj je romantično boljše od virtualnega?

Je tako težko razumet, da si ne želijo vsi metuljčkov in nesigurnosti, ki jih prinaša "resna zveza"?

Niso vsi tako zanimivi kot ti.

Ni to krivda materializma (know your meme!), pač pa obupnega manjka pozornosti in polnjenja notranje praznine. Naši starši so nam dali vse osnove razen pravega namena, cilja, smisla. To si moramo poiskati sami. Do takrat pa tudi Facebook dobro dene.

Samo malo skromnosti bi rad.

Donch pravi ...

Vsak ima pač svoje mnenje. Po mojem je FB kul, dokler ne prestopi mejo dobrega okusa - Zopet nekaj subjektivnega za vsakega posameznika.

Kot sem že omenlila - uporabljam facebook in si krajšam čas z njim, a ko me prijateljica kliče, zakaj ji nisem lajkala najnovejšega stanja, se ustrašim, če se ji je zmešalo. Da obstaja takšna odvisnost? Da ga tako resno jemljejo, da brez njega še dihati ne morejo?

Se ti zdi normalno takšno iskanje pozornosti in filanje lastnega ega, še posebej, ko mladi iščejo potrditev z "lajkaj, če bi me poljubil/poseksal/imel za punco"? Morda sem res "old school", morda sem pozabila, kako željna sem bila pri svojih 13-ih ... ne vem.

Težko rečem zakaj bi bilo virtualno boljše od realnega ali obratno. S svojimi kolegicami še vedno hodimo na pijače in nisem spremenila svojega načina življenja. Verjemi - nekateri so ga! Nekateri tudi sedijo poleg mene in se raje pogovarjajo z mano preko spleta - to je bolano.

Anon. pravi ...

Mnenja so nepomembna, resnica šteje.
Ko se srečam z "mejami dobrega okusa" in "subjektivno je", je to jasen znak, da je slišano mnenje šibko.

Facebook je orodje. Ni krivec.
Očitno je tovrstna potreba po pozornosti vedno obstajala, samo je ubirala različne kanale. Nekateri so jih potlačili, nekateri so se opogumili, nekateri so enostavno počakali na boljše čase. Jamrat preko facebooka je ravno tako bedasto kot katerokoli drugo jamranje.

Realnost ali virtualnost, vseeno je.
Sem imel že veliko zelo neumnih pogovorov iz oči v oči na pijačkah, pa tudi marsikaterega zelo zanimivega preko ekranov.

Jaz na primer ne toleriram tipkanja po mobitelih, ko sem na pijači. Eno ali drugo. Nič zlate sredine in normalnosti.

Mogoče pa nekateri raje berejo tvoje besede, kot da se soočijo s tvojo pojavo. Kaj jaz vem, ne poznam te. Pišeš pa precej domišljavo, upam da govoriš manj.

Donch pravi ...

Prav, sprejmem tvoje razmišljanje. A se z njim pač ne strinjam.

Mnenja, resnica, moja domišljavost?

Vsak mora imeti mnenje o nečem, da bi se pomikal v smeri resnice. Saj smo vendar "naštelani" tako, da bi iskali neko rdečo nit vsega kar obstaja.

Mnenja pač gradijo današnje bloge in če ti moje razmišljanje ni sorodno, ti pač ni ... Odtavaš lahko le kam drugam, kjer se boš lahko zlil z idejami in pozabil na mojo "domišljavost".

Anon. pravi ...

Zakaj bi se hotel zliti z idejami? Hočem nove ideje in nove ljudi, ne pa starih navad in všečnih misli.

Videti je, da rada pišeš. Škoda je, da je tvoja rdeča nit tako prozorna.

Donch pravi ...

Zakaj torej iščeš nove ideje in ljudi, če jih nato takoj označiš kot breztežne?

Naj bo moja rdeča nit zate prozorna, vseeno mi je. Le ne razumem, zakaj nočeš sprejeti dejstva, da ljudje pač drugače razmišljamo...