nedelja, 31. maj 2009

Njena zgodba (7.del)

13. november 1995
Prvi dan vrtca je tisti, ki bo določal, ali se bo otrok rad vračal v družbo ostalih ali ne. Nekako imam občutek, da bo prav Lola tista, ki bo držala ostale na vajetih in se ne bo nikomur podrejala. Zelo pridna je in vestna, le noče oviranosti pri svojem delu. Kako se bo znašla v skupini dvajsetih otrok, ki si želijo 100 % pozornosti vzgojiteljice? Priznam, razvajala sem jo, kolikor se je le dalo, in mogoče me ravno zaradi tega skrbi njeno soočenje z drugimi otroki.
Po Krisu je podedovala tako neverjetno odločnost kot tudi glasbo. Še preden se je rodila, se nisem smela približevati glasbenim stolpom ali kakršnim koli zabavam, saj je začela grozno brcati v mojem trebuhu. Kako je s tem danes? Brez glasbe se ne more zbuditi, brez glasbe ne more zaspati, popoldne pa neprestano posluša očeta med igranjem in komponiranjem. Srečna sem, da ima vse, še posebej glasbo. Da le nisem jaz krivec, zaradi katerega bi do svoje smrti živela v popolni tišini in le ugibala, kaj se dogaja okoli nje. Srečna sem, da s svojo ljubeznijo do Krisa in Lole čutim tudi glasbo, čeprav je ne slišim. Naša povezanost in sreča zapolnjujeta manjkajoče.

4. april 1999
Preklinjam vse najine začetke in sovražim vse najine skupne lastnosti. Tako rada te imam, a hkrati te sovražim in hočem pozabiti. Vse pretekle besede, vsi pretekli dotiki, poljubi so bili laži? Le del navade in ne resnice? Da bi le izbrisala ta dan iz svojega življenja, pozabila nanj, se odklopila za trenutek … In bolečina, ki je nisi povzročil le v mojem srcu … Raztrgano je na tisoče koščkov, zato me še bolj boli ob pogledu nanjo. Vidim te v njenih očeh, njeni senci, v značilni hoji. Najbolj pa boli bolečina, ki jo izdajajo njene oči, ki ponoči v samoti jočejo ob prašnem pianinu. Odšel si brez besed, brez pojasnil in naju pustil sami. S seboj si odnesel tudi vse veselje do glasbe in meni občutek, da lahko živim brez zvoka. Šele zdaj vidim, da sem celo življenje dala za naju, ko si ti mislil le nase. V vseh teh letih še opazila nisem, da sem se tako poglobila v najin odnos, da sem ob tem postopoma izgubila prijatelje, za katere sem sedaj le še stara prijateljica s faksa. Dajala sem in ne prejemala. Nisi me znal ceniti, nisi videl mojega truda in iz dneva v dan si pozabljal na pozornosti, pa naj bo to nasmeh ali pa lepa beseda, kot je »ljubim te«.

Z zlomljenim srcem, brez prijateljev in z le eno željo: S tal se poberem le zaradi nje, moje Lole.


Lolin dnevnik: 20. stran, prvi odstavek:


Sreda, 7. januar 2009
Miže opazujem sončni zahod.
Ne želim ga videti … temveč čutiti, slišati trk sonca ob temne vzpetine v daljavi. Želim vonjati brez vonja žarke, da bi zaznala sonce tako, kot nam ni namenjeno. Zopet zdolgočaseni pogledi, ki jih riše moje ponovno sanjarjenje? V resnici me ne zanima. Sem le človek, ki želi svoje občutje spraviti na pravokotno oblikovan list papirja, zaradi katerega so posekali drevo. Sonce počasi tone v novozapadlem snegu. Kam? Veliko stvari nam namreč ni dano vedeti, pa vztrajamo stoletja ter iščemo tisoče načinov za odkritje. Zakaj potem ne bi zaupala tudi v nemogoče? V nemogoče, kot je to, da mi mami pri poljubu za lahko noč vedno znova zaupa, da ponoči sliši zvoke pianina, ko se odpravlja spat, in to zaradi ljubezni. Pravi, da sem jaz tista, ki rišem zvoke v njeno srce. Tako srečna je, od kar pomnim. Ko bom velika, si želim … biti tako srečna, kot je ona.

sobota, 30. maj 2009

Splošna gim. ali evropski oddelek?

Tudi sama sem bila pred to odločitvijo, in ker me je že kar nekaj osnovnošolcev vprašalo, kaj je boljše in kaj se splača, bom tisto, kar vem, delila z vami.

Splošna gimnazija ter evropski razred se razlikujeta le po nekaj predmetih ter "šolskem slovesu", ali kako bi temu lahko rekli.

Predmeti so:
- ANS (dodatna angleščina, pri kateri se ocene pridobiva s projekti na dano temo, na primer: naprediš PowerPoint, plakat, skeč, film, kviz... Sam predmet je bolj za zabavo kot za res. Besedišče, ki ga spoznaš pa je zelo uporabno v vsakdanjem življenju (besede, ki se navezujejo na politiko, parlament, recesijo, kuhinjo, hrano, družino, šolo...)

-DVS (vloge slovenskega jezika. Pri tem predmetu se pogovarja o zamejskih slovencih, o tem kako dedki in babice gledajo na naš sleng, kako mladi gledamo na starinski jezik, itd. Tudi tukaj se ocene pridobiva s projekti)

Tema predmetoma (ki smo jih do sedaj imeli), jih sledi še nekaj (Eu-študije, Prevodi...). O njih trenutno še ne vem ničesar.
Za enkrat lahko rečem, da so to predmeti, ki ti pomagajo pri končnem uspehu, saj, če si ustvarjalen in priden, jih ni problema imeti zaključenih 5.

Slabost evropskega oddelka je to, da imamo likovni, glasbo in informatiko le 1 leto. Mislim, da bi morali malo več dati na te predmete, ki spodbujajo ustvarjalnost ter dodajo nekaj splošni razgledanosti.
Razredi splošne gimnazije mislim, da imajo glasbo in likovni še v 2. letniku, vsako po pol leta. Tudi informatiko imajo, samo nisem prepričana, ali celo leto ali ne (pozor, te podatki niso preverjeni. Beri komentarje, kjer bo še kdo od ekonomcev, splošne povedal kaj).

Boljši anglisti so v evropskem?

Nekateri se v evropski oddelek nočejo vpisati, ker jih skrbi, da jim gre angleščina slabo. Ne skrbite! Angleščina v splošni in evropskem je popolnoma enaka. Čeprav mi je v srednji šoli daleč od ljube, saj je predmet odvisen tudi od učitelja ter načina poučevanja.

Izmenjave
:
Izmenjav so deležni tako oddelki splošnih kot evropskih ter ekonomskih razredov. Sicer nisem prepričana, če jih imajo tisti v splošnem in ekonomskem v rednem programu. Pri nas smo imeli v 1.letniku narodno izmenjavo s Škofjo Loko, ter letos (2.letnik) mednarodno z Italijani. Tako ali tako pa šola ponuja izven razredne izmenjave ter vsakoletne izlete za vse dijake, na primer: izmenjava s Francozi, izmenjava z Nemci, obisk Londona, Dunaja, Sarajeva, Škotske, Berlina itd. Tako, da kamorkoli se boste vpisali, povsod boste imeli možnosti potovanja. Za izmenjave izven šol. programa pa boste pač morali prositi ravnatelja za dovoljenje.

Sloves evropejcev:

Sicer sama ne vidim posebne razlike med enim in drugim razredom, tudi nihče me še ni pretepel, vendar nekateri pravijo, da imajo ostali razredi evropejce za vzvišene ter tiste, ki se "povsod rinejo zraven" ter pravijo, da smo čudni. Kako je s tem, ne bi vedela, ker je ponavadi pri predstavah odvisno tudi to, kateri učitelj dela na predstavi, saj le-te vzamejo v program večinoma tiste, za katere vedo, da so dobri pevci, igralci... tako, da večinoma (razen pri Briljantini) avdicij ni bilo. Jah, tudi sama si kdaj želim sodelovati pri kateri izmed predstav, pa me ravno nikjer ne morate videti... tako, da ne bi rekla, da smo, vsaj v naši generaciji, evropejci kaj bolj "nastopajoč narod".

Torej, kam se vpisati? Sanja se mi ne, kaj je bolje...

četrtek, 28. maj 2009

Baj baj ANS

Kako smo se poslovili od predmeta evropskega oddelka, ki nas je spremljal 2 leti?
Aqualuna, Čokoladnica, samostan, Jelenov greben... se vam že svita?

...Olimlje seveda!





nedelja, 24. maj 2009

"Danes je pa že vsak mulec 50"



Stric moj dragi, vsi bomo enkrat tam ;)

Nedelja je minila zelo hm... nedeljsko. Hrana, pijača, pecivo, harmonika, goveja župa, sorodniki, smeh in polka (tudi Markota smo uspeli prisiliti, ker je drugače preveč "haj" za kej takšnega).








Jutri pa nazaj v šolo? Na-a, ne hvala. Sami si pišite psihologijo ter angleščino. Fuj fej :D

četrtek, 21. maj 2009

GIB; adios četrtarčki

Vsak dan je nekaj posebnega, če ne zaradi drugega, že zaradi novih obrazov, ki jih srečam na šoli. Res! Ne vem ali sem tako nepozorna, ali pa se določeni osebki skrivajo v razredih in le redko pokukajo iz svojega skrivališča. Tako sem včeraj prvič videla kar 3 obraze, no in verjetno tudi zadnjič. Kako? Če se je včeraj zdelo vse tako sproščeno in »zafeštano«, se je danes prah v šoli že polegel, tudi testi, zaradi katerih si vedno znova pogrizem nohte, se nadaljujejo. Vse od matematike do xy predmeta. Oh ja, jih že pogrešam… naše četrte letnike, ki so včeraj še zadnjič dvignili prah na šoli, umazali vsa stopnišča, razmetali wc-je in pošpricali nas, mladiče, s tisoče žavbami ter nam dali vedeti: we rock! In ne samo oni, tudi njihove majice, večinoma mokre tako od pota, pijače kot tudi od vode, so zažigale (beri: kupim jih vse). Tako, zdaj pa smo ostali sami… fazani, drugarčki ter tretarčki z D-jevci na čelu- nosilci ključa, ki so si ga izborili na Predaji ključa, ki je bila letos pasja!


UŽIVAJTE BARABE STARE! ;)


sreda, 20. maj 2009

Njena zgodba (6.del)


15. september 1989
Lahko bi rekla, da je današnji dan moj najsrečnejši. Lahko bi rekla, da sem o njem sanjala že kot deklica. Lahko bi rekla … ne, dovolj mojih besed. Čas je za srečo – dan moje poroke! Še vedno ne morem dojeti, da so minila že tri leta od prvega pogleda iz oči v oči, prvega poljuba, prve besede, prve strastne noči ter velike novice, od katere se mi še danes rosijo oči. Pod srcem namreč nosim sad najine ljubezni. Ravno to bitje je razlog, da hitiva s poroko. Pod vsemi pritiski najinih staršev sva le izbrala današnji datum, v vsej tej poplavi aktivnosti, ki nama polnijo prosti čas.
Sedem za mizo ter se prepustim Martinim spretnostim. Moje divje kodre ujame v sponko ter mi čokoladno rjave oči poudari s pastelnimi barvami. Počutim se nekoliko omotično. Ne vem, ali zaradi strahu ali pa zaradi jutranje slabosti, ki se kar pogosto pojavlja zadnje dni. Vsi ljudje živčno tekajo iz sobe v sobo, jaz pa se počutim tako majhno in nevidno. Kam se vam mudi? Umirite se no vendar, saj se ne boste poročili vi! Mama že joče ob pogledu na mojo poročno obleko, ki jo vlečem nase. Hotela sem biti drugačna od vseh ostalih nevest, zato sem se odločila za obleko marelične barve. Sorodniki me verjetno ravno zaradi tega gledajo tako ponižno in osramočeno, saj ugotavljajo, da je bila prelita kri zaradi »napačne barve« nepotrebna. Všeč sem si.
Z mogočnim šopkom, polnim lepih lilij in oranžnih vrtnic, se sprehodim k oltarju. Vsak korak bližje v meni povzroči vzlet tisoče metuljev v trebuhu, šibijo se mi kolena ter tresejo roke. Sem na novi prelomnici svojega življenja. Takšni, ki se je ne da primerjati z zamenjavo osnovne šole s srednjo ali z opravljenim vozniškim izpitom. Čutim, da sem tu, a hkrati letim na neznanih krilih. Seveda ne dvomim o poroki, vezanju, o družini, le tako neprisebna se zdim. Tako, kot da bi »da«, ki sledi, opazovala zunaj svojega telesa. Torej v zdravju in bolezni, veselju in žalosti naju proglašam za moža in ženo.

26. maj 1990
»Punčka je,« mi pravi bolniška sestra ter me stiska za roko. Punčko, malo in nebogljeno, zavito v roza odejico, položi predme in pokima: »Čestitam mamica. Kako ji bo ime?« V trenutku se mi orosijo oči. Je lahko kaj lepšega? V rokah držim bitje, ki je devet mesecev ležalo pod mojim srcem.
Tako živahna je. Ves čas maha z vsemi štirimi in radovedno opazuje okolico. »Lola bo.«
Kris se pojavi v bolniški sobi z velikansko košaro igrač ter me veselo objame. Presenečena sem, saj ga še nikoli nisem videla jokati. Nikoli ga še nisem videla tako šibkega, tako razneženega.
Tako zelo sem srečna, a priznam, strah me je. Česa? Vzgoje, odnosa, njene prve ljubezni, težkih vprašanj, prehoda v puberteto, alkohola na zabavah in tudi tega, kako se bo odzvala, ko bo ugotovila, da niso vse mamice tako posebne, da se sporazumevajo s posebnimi znaki. Strah me je …

nedelja, 17. maj 2009

Manjka nam samo še...

... konec šole.

Pijača, hrana, sonce, morje... khm, no... bazen.


petek, 15. maj 2009

Njena zgodba (5.del)



22. avgust 1987

Vidim le njega, živim za njegove gibe, za njegove dotike, za njemu najljubšo glasbo, ki je nikoli ne bom slišala. Je moja jutranja kava, popoldanski nasmeh in večerna strast. ON, ki je samo moj, in jaz, ki sem samo njegova. In navsezadnje on, ki je tako daleč stran.

Za šest mesecev je namreč odšel v Nemčijo, da bi si denar služil z glasbo, ki jo tako noro ljubi. Stanuje v manjši sobici na podstrešju stare hiše. Pravi, da imajo zelo lepo vreme ter da so tedni kar naporni. Z mano je enako. Vodim namreč njegovo gostilno ob teniškem igrišču ter se otepam starejših pijancev, ki kar ne odnehajo s svojimi sladkimi obljubami. Gostilna je sicer last njegovega očeta, prav tako tudi teniški klub. Vedno bolj se ga poslužujem tudi sama, saj mi je popoldan dolgčas. Marta je večinoma odsotna, saj ima novega fanta. Ni mi všeč. Ne on in ne to, da Marti krati čas, ki bi ga lahko preživela z mano.


13. januar 1988

Tako zelo sem si želela, da bi me končno objel, da bi mi povedal, kako rad me ima, da bi se počutila brezskrbno ter varno. »Usoda ni tako hotela,« me je potolažila mama. Namreč, na železniški postaji sem čakala več ur in v trenutku nepazljivosti pozabila na svoj vlak… Naprej sem štela korake od perona do perona. Bilo jih je natanko 20. Ko sem prehodila 32. dolžino, sem obupala ter se sesedla na klop. Odpeljal je brez mene in ni ga bilo nazaj. Kako sem neumna!

Zato danes poskusim znova, da le ugledam njegov obraz. Danes bom spet v tvojem objemu, tam v daljavah Nemčije.



Nemčija, 12. januar 1988

Ves večer sem gledal v daljavo in čakal vlak. Vsak obris lokomotive v daljavi mi je pognal srčni utrip, vsak nov val prihajajočih potnikov mi je dal razlog, da sem med njimi iskal tvoje oči. Ni jih bilo. Ne v prvem, ne v drugem … Tvoj vlak je prišel točno. Bil sem srečen, a hkrati se je v izpuhanem črnem zraku zrcalilo vprašanje, zakaj se ne pojaviš. Izstopila je še zadnja ženica z dvema otrokoma. Kje si? Po mislih so se mi podile zle slutnje. Pognal sem se na vlak, tekoč po vagonih preiskal vsak kotiček in spoznal, da te ni na njem. Žalosten sem izstopil. Kje si?

Dragemu dnevniku, Kris

četrtek, 14. maj 2009

Mojeposavje.info

Mojeposavje.info je sestrska spletna strani posavje.info. Govori o milijonih različnih področij ter tisoče različnih stvareh. V današnjem času pa takšna stran nekako ne more biti brez blogov, ki so trenutno tako zelo "in". Zato boste lahko o naših blogih, novih objavah izvedeli tudi na njihovi strani. Tako, da, dragi moji, oglejte si spodnji link, kjer piše nekaj več o posavskih blogerjih, ki se jih bo bralo.:

http://mojeposavje.info/informacijska-tehnologija/posavska-blogosfera.html

torek, 12. maj 2009

Evrovizija 2009

Tako, Evrovizija 2009 je tu. Polfinala se bosta odvijala 12.(danes) in 14. maja, finale (16.maj) pa bo zopet tisti, ki bo prinesel obtožbe »kuhinje«, glasovalno mrzlico, stiskanje pesti za svojega nastopajočega ter milijone kritik in opazk. Nekdo bo zopet gej, nekdo bo podkupil žirijo, nekateri bodo klovnsko oblečeni, drugi bodo goli, tretji pa se bodo na oder pripeljali z avtodomom… in vse ostalo, kar še lahko rodi naša domišljija.


Letos se bo predstavilo 42 držav, med njimi je tudi Slovenija. Letos nas na Evroviziji predstavljajo Quartissimo, in kot lahko predvidevamo kot vsako leto, tudi letos za nas ne bo nič rožnatega. Tega, da je Martina (pevka) hrvatica, verjetno ne rabim omenjati, saj se v naši Slovenijčki kot vedno »dviguje prah« zaradi tega. No, vsaj novinarji ga. Sicer pa mislim, da glasba nima nikakršne povezave z meddržavnimi spori. Tako, da »go on« in veliko sreče, čeprav so veze ponavadi veliko bolj pomembne kot pa sreča.

Pravijo, da takšnega prepričanja o letošnjem zmagovalcu, do sedaj še ni bilo. Čeprav je baje vsako leto vse zelo očitno (Leta 2004 naj bi bilo zelo jasno, že s prihodom v Turčijo, da bo zmagala Russlana z Wild dance-om).

In komu letos napovedujejo tako zelo očitno zmago?

Norveški, ki jo predstavlja mlad pevec, v stilu backstreetboysističnega mladca, ki bo obnorel večino najstnic ter tudi babicam omehčal srca, Alexander Rybak, s pesmijo Fairytale. Osebno se mi skladba zdi povprečna- melodija gre v uho, skladba je za poslušat, ni pa neki »za dol padet«. Besedilo paše k pevcu, saj je tako kot on »friško«: govori o pretekli mladostniški ljubezni, ki jo je izgubil in, ko jo zopet najde, bosta začela znova, do takrat pa stalno misli o njej in sanjari. Nekako tako. Pač, nič kaj pretirano zakompliciranega in nič kaj novega. Pesem daje občutek pravljičnosti, zvoki nas popeljejo na Norveško, tudi plesalci dajejo občutek njihove tradicije… Ocena od 1 do 5 je hmmm… recimo slaba 3. Osebno mi je že bolj všeč Turška pesem Dum tek tek, ki jo izvaja Hadise.

Torej Norveška:

Koga bi po mojem izboru poslala na Evrovizijo? Izbrala bi nekaj v smeri Perpetuum jazzile. Zborček nekakšnih beatboxov, ker kaj takega do sedaj na Evroviziji ni še bilo (če se prav spomnem). En zelo dober primer, pa predlagam, da poslušate do konca, ker postaja vedno boljše:

Jagoda, kot način življenja (1)



Včasih je dobro zajeti zrak in se resno vprašati: "Kaj je bolj pomembno in katere stvari si zaslužijo biti v mojem vsakdanjiku?" Ljudje namreč pozabljajo nase, ter se podrejajo tistemu, kar drugi menijo, da je pomembno. Danes bom upornica z razlogom...
In kakšen je moj razlog? Življenje je prekratko, da bi ga živeli po načrtih drugih.

Jasno in glasno ponavljam: ne bom delala stvari, ki se mi zdijo poraba mojega časa, stvari, ki dajejo občutek, da so neumestne in pijejo mojo energijo. Ne bom se podredila ljudem, ki zahtevajo, da živim kot oni: preobremenjeno, brez vsakršnega nasmeška na obrazu, eno in isto iz dneva v dan... mislim, da lahko naredim kaj boljšega. Če ne drugega pa v roke vzamem mojo najljubšo Jagodo, ter se odžejam.

Jagodičite se, vaša Dona

ponedeljek, 11. maj 2009

Njena zgodba (4.del)



30. oktober 1986
Danes me je povabil na fotografsko razstavo v bližnjem mestu. Odločila sem se, da mora nedefinirano postati definirano, zato upam, da se bo zgodilo kaj več od hrepenenja polnih pogledov. Celo popoldne sem si belila glavo s tem, kaj naj oblečem. Bodimo realni, moja omara se ne more kosati s prenatrpanostjo omar mestnih bogatašinj.
Ura je 10 minut čez osmo. Oče me opozori na prihod avtomobila. Globoko zajamem sapo, se še zadnjič pogledam v ogledalo ter se odpravim. Lahko bi rekla, da moja izbira obleke ni bila le dobra, temveč najboljša. Lahkotno belo krilo, ki sega do kolen, je kot nalašč za tak poletni večer. Izzivalnost ter elegantnost hkrati!
Stojim pred velikim razstavnim panojem ter si natančno ogledujem fotografije, medtem ko Kris zatopljeno klepeta s prijateljem. Vem, pogovarjata se o meni. Upam si trditi, da je z večino povabljencev tako, saj ves čas čutim njihove poglede na sebi. Že res, da imamo ljudje s poškodovanim čutilom vse druge bistveno bolje razvite, a so teme pogovora teh ljudi tako predvidljive, da bi jih lahko brala kot odprte knjige. To, da sem v središču pozornosti, me niti ne moti toliko. Le spodbuja me ter mi dviguje ego. Čutim val samozavesti in neomajno moč, zopet se prebudi moj dragi lik, ki skriva vse moje dvome – Marilyn.
Med opazovanjem jate v letu me Kris pazljivo prime za roko. Zazrem se v njegove oči. Lahko bi rekla, da se v tem trenutku v njih odsevajo plameni strasti in kar kličejo h grehu. Pomenljivo me pogleda, jaz pa negotovo prikimam. Še preden se zavem, že tečeva po temnem hodniku, ki vodi proti predavalnicam na drugi strani stavbe. Vstopiva skozi težka, z usnjem odeta vrata. Kris me pritisne od steno ter začne strastno poljubljati. Po telesu začutim ščemenje tisoče metuljev ter se popolnoma prepustim njegovim dotikom in tihim šepetanjem, ki jih uspem razbrati z ustnic. Njegove roke drsijo po mojih stegnih ter rišejo nepravilne osmice. Čutim njegov dih na svoji koži, kapljice pota, ki padajo na moje razgaljene prsi ter intervalno zibanje najinih bokov. Ples strasti.
Dvorana je temna, le ulična svetilka s ceste osvetljuje stole v prvi vrsti pred velikim odrom, polnim različnih zastav ter ovenelih rož. S tal poberem še zadnji kos obleke ter se podam v temno noč.

nedelja, 10. maj 2009

Daš ovco za dve pšenici?



Recesija načenja tudi moje življenje: včasih radodarni soigralci se vse pogosteje odločajo, da bodo surovine raje pridržali zase, kot pa pomagali sočloveku...

... še kocke nekaj štrajkajo pri "mojih številkah".