Njena zgodba (5.del)



22. avgust 1987

Vidim le njega, živim za njegove gibe, za njegove dotike, za njemu najljubšo glasbo, ki je nikoli ne bom slišala. Je moja jutranja kava, popoldanski nasmeh in večerna strast. ON, ki je samo moj, in jaz, ki sem samo njegova. In navsezadnje on, ki je tako daleč stran.

Za šest mesecev je namreč odšel v Nemčijo, da bi si denar služil z glasbo, ki jo tako noro ljubi. Stanuje v manjši sobici na podstrešju stare hiše. Pravi, da imajo zelo lepo vreme ter da so tedni kar naporni. Z mano je enako. Vodim namreč njegovo gostilno ob teniškem igrišču ter se otepam starejših pijancev, ki kar ne odnehajo s svojimi sladkimi obljubami. Gostilna je sicer last njegovega očeta, prav tako tudi teniški klub. Vedno bolj se ga poslužujem tudi sama, saj mi je popoldan dolgčas. Marta je večinoma odsotna, saj ima novega fanta. Ni mi všeč. Ne on in ne to, da Marti krati čas, ki bi ga lahko preživela z mano.


13. januar 1988

Tako zelo sem si želela, da bi me končno objel, da bi mi povedal, kako rad me ima, da bi se počutila brezskrbno ter varno. »Usoda ni tako hotela,« me je potolažila mama. Namreč, na železniški postaji sem čakala več ur in v trenutku nepazljivosti pozabila na svoj vlak… Naprej sem štela korake od perona do perona. Bilo jih je natanko 20. Ko sem prehodila 32. dolžino, sem obupala ter se sesedla na klop. Odpeljal je brez mene in ni ga bilo nazaj. Kako sem neumna!

Zato danes poskusim znova, da le ugledam njegov obraz. Danes bom spet v tvojem objemu, tam v daljavah Nemčije.



Nemčija, 12. januar 1988

Ves večer sem gledal v daljavo in čakal vlak. Vsak obris lokomotive v daljavi mi je pognal srčni utrip, vsak nov val prihajajočih potnikov mi je dal razlog, da sem med njimi iskal tvoje oči. Ni jih bilo. Ne v prvem, ne v drugem … Tvoj vlak je prišel točno. Bil sem srečen, a hkrati se je v izpuhanem črnem zraku zrcalilo vprašanje, zakaj se ne pojaviš. Izstopila je še zadnja ženica z dvema otrokoma. Kje si? Po mislih so se mi podile zle slutnje. Pognal sem se na vlak, tekoč po vagonih preiskal vsak kotiček in spoznal, da te ni na njem. Žalosten sem izstopil. Kje si?

Dragemu dnevniku, Kris

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
zlo lep stil pisanja.
ampak loh po eni strani razumem zakaj ni zgodba pršla u ožji izbor.
mensezdi da preveč daš na besede kokr na samo vsebino zgodbe. preveč se osredotočaš na čustva in premau na dejanja, ki bi jo nardila zanimivo in pri večini bralcev je tko, da take odstavke bol na hitr preletimo da bi pršli na kej bol zanimiuga.
morš vedt da bojo revije objavlale bol preproste zadeve ki so napisane za širše občinstvo.

keep writing ;)
Oseba Tina sporoča …
uf, zanimivo :)

zgodba mi je sicer všeč, ampak se mi zdi, da si si preveč na široko zastavila celo zadevo, preveč je zgodbe v notranjosti, na zunaj je pa kar malo slabo predstavljena in potem nastane rahla zmeda. in mogoče so tudi nekatere stvari krasno zastavljene, ampak potem slabo izpeljane. kot na primer, Lore je gluha, ampak to niti ne igra pomembne vloge v zgodbi. vsaj tako se zdi, jaz sem prepričana, da si si ti povsem dobro to zamislila. ampak ne vem, mene je ves čas zanimalo, kako sta se Lore in Kris sporazumela na začetku? kako je ta zveza potem funkcionirala? mogoče bi se morala bolj osredotočit na en sam problem - torej ali gluhost ali pa ljubezen in odhod v Nemčijo.

drugače pa zanimiva ideja in lep slog :) in mogoče bi lahko še malo bolj vpletla to starinskost - oz. da bi se malo bolj videlo, da je dnevnik dejansko iz osemdesetih. in glede na to, da so zapisi iz strganega dnevnika, bi se lahko kakšen zapis končal kar na sredini in to bi zgotovo prineslo k mističnosti, kaj hudiča se je dogajalo z njima :)
Oseba Donch sporoča …
Joj, obema hvala za komentarje in kritike. Mi je zelo všeč, da sta se odzvali na moje pisarjenje. Vidim, da bom še mogla delati na stilu pisanja in še tisoče stvareh. Ker je zgodba že napisana, sem se odločila, da je ne spreminjam, ampak da bom na napake, ki jih delam, bom pozorna pri naslednji... ali pa se nekoč odločim Njeno zgodbo še izboljšati.

Hvala vama. Dona