sreda, 20. maj 2009

Njena zgodba (6.del)


15. september 1989
Lahko bi rekla, da je današnji dan moj najsrečnejši. Lahko bi rekla, da sem o njem sanjala že kot deklica. Lahko bi rekla … ne, dovolj mojih besed. Čas je za srečo – dan moje poroke! Še vedno ne morem dojeti, da so minila že tri leta od prvega pogleda iz oči v oči, prvega poljuba, prve besede, prve strastne noči ter velike novice, od katere se mi še danes rosijo oči. Pod srcem namreč nosim sad najine ljubezni. Ravno to bitje je razlog, da hitiva s poroko. Pod vsemi pritiski najinih staršev sva le izbrala današnji datum, v vsej tej poplavi aktivnosti, ki nama polnijo prosti čas.
Sedem za mizo ter se prepustim Martinim spretnostim. Moje divje kodre ujame v sponko ter mi čokoladno rjave oči poudari s pastelnimi barvami. Počutim se nekoliko omotično. Ne vem, ali zaradi strahu ali pa zaradi jutranje slabosti, ki se kar pogosto pojavlja zadnje dni. Vsi ljudje živčno tekajo iz sobe v sobo, jaz pa se počutim tako majhno in nevidno. Kam se vam mudi? Umirite se no vendar, saj se ne boste poročili vi! Mama že joče ob pogledu na mojo poročno obleko, ki jo vlečem nase. Hotela sem biti drugačna od vseh ostalih nevest, zato sem se odločila za obleko marelične barve. Sorodniki me verjetno ravno zaradi tega gledajo tako ponižno in osramočeno, saj ugotavljajo, da je bila prelita kri zaradi »napačne barve« nepotrebna. Všeč sem si.
Z mogočnim šopkom, polnim lepih lilij in oranžnih vrtnic, se sprehodim k oltarju. Vsak korak bližje v meni povzroči vzlet tisoče metuljev v trebuhu, šibijo se mi kolena ter tresejo roke. Sem na novi prelomnici svojega življenja. Takšni, ki se je ne da primerjati z zamenjavo osnovne šole s srednjo ali z opravljenim vozniškim izpitom. Čutim, da sem tu, a hkrati letim na neznanih krilih. Seveda ne dvomim o poroki, vezanju, o družini, le tako neprisebna se zdim. Tako, kot da bi »da«, ki sledi, opazovala zunaj svojega telesa. Torej v zdravju in bolezni, veselju in žalosti naju proglašam za moža in ženo.

26. maj 1990
»Punčka je,« mi pravi bolniška sestra ter me stiska za roko. Punčko, malo in nebogljeno, zavito v roza odejico, položi predme in pokima: »Čestitam mamica. Kako ji bo ime?« V trenutku se mi orosijo oči. Je lahko kaj lepšega? V rokah držim bitje, ki je devet mesecev ležalo pod mojim srcem.
Tako živahna je. Ves čas maha z vsemi štirimi in radovedno opazuje okolico. »Lola bo.«
Kris se pojavi v bolniški sobi z velikansko košaro igrač ter me veselo objame. Presenečena sem, saj ga še nikoli nisem videla jokati. Nikoli ga še nisem videla tako šibkega, tako razneženega.
Tako zelo sem srečna, a priznam, strah me je. Česa? Vzgoje, odnosa, njene prve ljubezni, težkih vprašanj, prehoda v puberteto, alkohola na zabavah in tudi tega, kako se bo odzvala, ko bo ugotovila, da niso vse mamice tako posebne, da se sporazumevajo s posebnimi znaki. Strah me je …

3 komentarji:

Anonimni pravi ...

da niso vse mamice tako posebne, da se sporazumevajo s posebnimi znaki. Strah me je …

Kaj misliš s tem? Lepa zgodba drgač =)

Donch pravi ...

mislim na pomisleke, ki se LoreLay pojavijo, ker je gluha.

Anonimni pravi ...

mhm - fuuuuul lepo