nedelja, 03. maj 2009

Njena zgodba (1.del)


Od daleč ju je opazovala, kako sta objeta ležala na rdeči brisači in se smehljala. Bila sta tako srečna in polna mladostne ljubezni. Njen nasmeh ji je pomenil največ na svetu. V Loli je videla svojo preteklo mladost, iskrice radovednosti, živahnosti in ljubezni, mlad odsev Lore Lay. »Kako sva si podobni,« je razmišljala. V njenih temnih očeh je bilo razbrati bolečino, hkrati pa na ustnicah mehak nasmeh, ob spominih na pretekla leta …
Njen dnevnik izpred 23 let, 219. stran:
12. junij 1986
Lagala bi in raje rekla, da današnji dan ni bil nič posebnega, da je bil le še eden izmed skupkov vsakodnevnih rutin, da je ravno tako pozabljiv kot vsi pretekli dnevi. Lagala bi, da se z Marto nisva srečali ter si ogledali dogajanja na mestnem trgu. Lagala bi, a ne morem …
Stojim pri ulični svetilki ter se med puhanjem dima proti vetru, sprašujem, kje je Marta. Zelo malokdaj se zgodi, da zamuja. Je pozabila na najino popoldansko kavo? Ko vlečem že tretjo cigareto ter se počasi izgubljam v oblakih smrdečega dima, v daljavi zagledam osebo. Moja Marta – prepoznala bi jo na kilometre daleč po njeni značilni lahkotni hoji ter temnih laseh, ki jih je veter razpihal v vse smeri. Kot vedno, mi tudi tokrat ne pusti do besede. Namreč, preden dodobra zajamem sapo, me že vleče proti mestnemu hotelu ter neumorno razglablja o preteklih dogodkih, ki pa jih, verjemite, ne poslušam prvič. No, slišim jih ravno ne, vendar sem zelo dobra v branju z ustnic. Ko prispeva do mestnega trga, se zdolgočaseno pomešam med množico ter iščem znane obraze, dokler … Če bi lahko čas zavrtela nazaj, najbrž tega ne bi ponovila, saj je bil prav ta pogled usoden zame. Stal je na odru, v soju žarometov, odet v angelsko belino. Imel je dolge, svetle kodre, ki so mu padali na čelo in zastirali pogled njegovim oceansko modrim očem, katerim se nisem mogla upreti. Vsak njegov gib je v meni povzročil nov roj metuljčkov, vsak premik ustnic je v meni risal besede ter mi šibil kolena.
Nikoli nisem verjela v zaljubljenost, ki naj bi zadela kot strela z jasnega. Pravzaprav nikoli nisem verjela v ljubezen, saj so mi že kot zelo majhni vcepili v glavo miselnost, da se takšne stvari dogajajo le v knjigah in filmih.

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

Vsak njegov gib je v meni povzročil nov roj metuljčkov, vsak premik ustnic je v meni risal besede ter mi šibil kolena.

..shy:

tok maš bogat besedni zaklad, da tut tvoj navadn post z veseljem preberem :) vedno kako besedo ven potegnem..semi zdi ko da si sama skozi tvoj blog bogatim svoj besedni zaklad.. res :)
Od kod tok idej,od kje točrpaš..izkušnje..res super.. komi čakam da prebrem nadaljevanje..
ajdi drži se..pa tt če ni pršu v ožji ozbor, še ne pomen d ti drugič ne uspe, vztrajaj,upajaj,..pa kaj ti govorim, sej sama veš..itaQ polna optimizma.. ;)
lp

Donch pravi ...

O, najlepša hvala po pohvale (wiiiii). No, besedni zaklad, kolikor ga mam, prihaja še iz časov, ko sem mela čas brat knjige :D Drugače pa si rada preberem kakšne krajše zgodbe še zmeraj.