Njena zgodba (7.del)

13. november 1995
Prvi dan vrtca je tisti, ki bo določal, ali se bo otrok rad vračal v družbo ostalih ali ne. Nekako imam občutek, da bo prav Lola tista, ki bo držala ostale na vajetih in se ne bo nikomur podrejala. Zelo pridna je in vestna, le noče oviranosti pri svojem delu. Kako se bo znašla v skupini dvajsetih otrok, ki si želijo 100 % pozornosti vzgojiteljice? Priznam, razvajala sem jo, kolikor se je le dalo, in mogoče me ravno zaradi tega skrbi njeno soočenje z drugimi otroki.
Po Krisu je podedovala tako neverjetno odločnost kot tudi glasbo. Še preden se je rodila, se nisem smela približevati glasbenim stolpom ali kakršnim koli zabavam, saj je začela grozno brcati v mojem trebuhu. Kako je s tem danes? Brez glasbe se ne more zbuditi, brez glasbe ne more zaspati, popoldne pa neprestano posluša očeta med igranjem in komponiranjem. Srečna sem, da ima vse, še posebej glasbo. Da le nisem jaz krivec, zaradi katerega bi do svoje smrti živela v popolni tišini in le ugibala, kaj se dogaja okoli nje. Srečna sem, da s svojo ljubeznijo do Krisa in Lole čutim tudi glasbo, čeprav je ne slišim. Naša povezanost in sreča zapolnjujeta manjkajoče.

4. april 1999
Preklinjam vse najine začetke in sovražim vse najine skupne lastnosti. Tako rada te imam, a hkrati te sovražim in hočem pozabiti. Vse pretekle besede, vsi pretekli dotiki, poljubi so bili laži? Le del navade in ne resnice? Da bi le izbrisala ta dan iz svojega življenja, pozabila nanj, se odklopila za trenutek … In bolečina, ki je nisi povzročil le v mojem srcu … Raztrgano je na tisoče koščkov, zato me še bolj boli ob pogledu nanjo. Vidim te v njenih očeh, njeni senci, v značilni hoji. Najbolj pa boli bolečina, ki jo izdajajo njene oči, ki ponoči v samoti jočejo ob prašnem pianinu. Odšel si brez besed, brez pojasnil in naju pustil sami. S seboj si odnesel tudi vse veselje do glasbe in meni občutek, da lahko živim brez zvoka. Šele zdaj vidim, da sem celo življenje dala za naju, ko si ti mislil le nase. V vseh teh letih še opazila nisem, da sem se tako poglobila v najin odnos, da sem ob tem postopoma izgubila prijatelje, za katere sem sedaj le še stara prijateljica s faksa. Dajala sem in ne prejemala. Nisi me znal ceniti, nisi videl mojega truda in iz dneva v dan si pozabljal na pozornosti, pa naj bo to nasmeh ali pa lepa beseda, kot je »ljubim te«.

Z zlomljenim srcem, brez prijateljev in z le eno željo: S tal se poberem le zaradi nje, moje Lole.


Lolin dnevnik: 20. stran, prvi odstavek:


Sreda, 7. januar 2009
Miže opazujem sončni zahod.
Ne želim ga videti … temveč čutiti, slišati trk sonca ob temne vzpetine v daljavi. Želim vonjati brez vonja žarke, da bi zaznala sonce tako, kot nam ni namenjeno. Zopet zdolgočaseni pogledi, ki jih riše moje ponovno sanjarjenje? V resnici me ne zanima. Sem le človek, ki želi svoje občutje spraviti na pravokotno oblikovan list papirja, zaradi katerega so posekali drevo. Sonce počasi tone v novozapadlem snegu. Kam? Veliko stvari nam namreč ni dano vedeti, pa vztrajamo stoletja ter iščemo tisoče načinov za odkritje. Zakaj potem ne bi zaupala tudi v nemogoče? V nemogoče, kot je to, da mi mami pri poljubu za lahko noč vedno znova zaupa, da ponoči sliši zvoke pianina, ko se odpravlja spat, in to zaradi ljubezni. Pravi, da sem jaz tista, ki rišem zvoke v njeno srce. Tako srečna je, od kar pomnim. Ko bom velika, si želim … biti tako srečna, kot je ona.

Komentarji

Oseba sarah sporoča …
zlo zlo zlo zanimiv način pisanja in tud tema-love it:)kr naprej tko:)
Oseba Anonimni sporoča …
hej! men je ideja naceloma zelo vsec, ni mi pa fajn nacin, kako razvijas zgodbo - 6 delov je blo vse super fajn, prov cakas ze, kdaj bo tip zaj.. ,da bo vsaj nek zaplet, pol pa v enem delu preskocis za 10 let, vse narobe, nc ne vemo zakaj... tale 7. del mi je cist mim, no. drgac se pa fajn bere, upam, da ne zameris kritike!
Oseba Donch sporoča …
Em... hja priznam, na koncu sem na hitro skrajšala zgodbo: 1. ker se mi ni dal še pisat, 2. pa ker je bila meja 5 tipkanih strani. To stlačeno zgodbo bom nadaljevala nekoč, ko bom pri volji :D